Erika Jazbar: »Levo usmerjeni zamejci so otroke vpisovali v italijanske šole«

0
341
Kulturni center Lojze Bratuž v Gorici (http://www.centerbratuz.org)
Kulturni center Lojze Bratuž v Gorici (http://www.centerbratuz.org)

V prvem delu pogovora z novinarko, publicistko in kulturnico Eriko Jazbar smo spoznali njene slovenske korenine, njen pristen odnos do slovenstva v zamejstvu, družbene razmere v času njenega odraščanja in izobraževanja, v nadaljevanju (TUKAJ), ki ga objavljamo danes pa smo se dotaknili manjšinskih vprašanja. Ta vprašanja, ki nam jih osvetljuje pogovor z Eriko Jazbar, imajo dolgo brado, segajo še daleč nazaj v čas po koncu druge svetovne vojne, ko se je vzpostavila železna zavesa med komunistično Jugoslavijo in svobodnim zahodnim svetom na drugi strani meje, kjer so ostali tudi naši rojaki.

Viljem Černo iz Terske doline je bil, ker je obiskoval slovensko šolo v Gorici, za italijanske nacionaliste komunist, vaši levo usmerjeni zamejci pa so otroke raje vpisovali v italijanske kot v slovenske, ker so jih pomagali ustanavljati demokrati (protikomunisti) …

Levo usmerjeni zamejci so otroke vpisovali v italijanske šole

Odklanjanje slovenske šole zaradi ideologije je bilo prisotno prva leta po vojni, ker so levičarji v zaveznikih, ki so ponovno odprli naše šole, videli okupatorje. Pri odklanjanju slovenske šole je bil nato učinkovit predvsem pritisk italijanske večine, ki pa je imel tudi svojo ideološko podstat, saj se je ta večina, ki so jo pogosto sestavljali istrski optanti in »priseljenci«, ki so prišli iz drugih italijanskih dežel z državnimi službami in vojašnicami, v svojem protislovenskem duhu lažeh medijskem poročanju večkrat oplajala ob prepričanju, da je naša manjšina nekak privesek in nadaljevanje slovanskega socializma. V to kolesje je padel tudi katoliški del manjšine.

Tu je zopet po sredi matično zaledje, ki ste ga že omenili …

Če vam ponovno ponudim vzporedje z drugo avtohtono manjšino alpskega, in sicer Francoze v dolini Aoste, oni vsega tega niso imeli, ker je Francija bila in jedel zahodnega sveta. Avtonomno deželo, zakonsko zaščito, vidno dvojezičnost so dosegli brez težav, ki smo jih poznali na našem koncu, brez žolčnih negodovanj, protestnih shodov. Pa čeprav njihova matična država v bistvu ne priznava manjšin na svojem teritoriju in nima pravega odnosa do svojih manjšin v drugih državah.

Na Tržaškem pa je bila z narodnostnega vidika pogubna delitev duhov zaradi kominforma. Mnogi Slovenci, ki so odklanjali Tita in izbrali s Sovjeti povezano italijansko partijo, so se odpovedali tudi slovenski šoli in vpisali svoje otroke v italijanske šole. Zaradi tega so številni predeli Trsta popolnoma izgubili svoje slovensko lice.

Kaj pa Goriška?

Na Goriškem je do razhajanj zaradi informbiroja prihajalo le v manjši meri na Krasu. Pri nas pa je zanimiva zgodba približno dva tisoč delavcev iz Laškega (območje okoli Tržiča-Monfalcone), ki so bili Italijani, a so v začetku leta 1947 zapustili domače kraje in šli gradit socializem v obljubljeno deželo Jugoslavijo. Po resoluciji informbiroja so ostali zvesti KPI, številni končali na Golem otoku, v glavnem pa se poklapani vrnili domov. Tu so bili deležni novega šikaniranja s strani domačih tovarišev, za katere so ostali do zadnjega sumljivi.

To, o čemer govoriva, je v matični domovini bodisi nepoznana bodisi tabu tema. Kaj pa na Goriškem in Tržaškem, se govori o tem?

Ne, predaleč je. Na Goriškem je bilo razlikovanje zaradi informbiroja bistveno manj prisotno, na Tržaškem pa so se z desetletji duhovi pomirili, zaradi pomanjkanja angažiranih ljudi so se društva enih in drugih levičarjev združila, starejši ne pozabijo starih ran, a živijo naprej, pri srednji generaciji tega ni več, mlajši pa niti ne vedo, kaj je informbiro.

Je bil katoliški del manjšine opozicija obojim? Je bilo katolištvo na Goriškem toliko močnejše kot na Tržaškem, da so bila tudi razmerja med idejnimi smermi bistveno drugačna?

Da, prav gotovo. Katoliški del je bil na Goriškem močnejši, tako da smo v povojnih letih doživeli neke vrste politično emigracijo, ko se je iz Trsta k nam preselilo več levičarskih kadrov, ki o s pomočjo jugoslovanskega denarja ustvarili paralelno strukturo ustanov in vanje vabili tudi naše ljudi. Ločitev duhov je bila na Goriškem izrazitejša kot na Tržaškem, kar v neki meri velja, karkoli še to pomeni, tudi danes. Tržaški katoličani pa so zaradi zavezniške vojaške uprave, ki je trajala do leta 1954, imeli to prednost, da so se v povojnih desetletjih lahko oplajali s političnimi begunci, ki so ustvarili oazo kakovosti, ki se ni več ponovila. Zaradi tega imajo več formiranih kadrov, a ljudstvo jim je ideološko le delno sledilo.

Po drugi strani pa je Tržačanov bistveno več kot Goričanov, tako da je bila naša specifična teža vedno manjša in smo na primer deželnega svetnika nekomunističnega tabora izvolili vedno v Trstu.

In če razmerja potegnete v današnje dni, kakšno sliko dobimo?

Današnja slika je z vsebinskega vidika revnejša. Ideološkega razlikovanja je bistveno manj, kar bi bilo tudi nekaj pozitivnega, če bi to bilo zato, ker je prišlo do neke sinteze. V resnici pa je to rezultat molka katoliške strani, ki v glavnem ne ponuja več svojih poudarkov, temveč pristaja na dominantne »primorske teze«. V družbi je bistveno manj intelektualnega soočanja, družbeno delovanje sta preplavila ljudska prosveta, ki sicer dosega tudi odlične špice, in šport, vedno več je družabnosti in potrebe po lahkotnih vsebinah, po drugi strani poklicne strukture prepogosto živijo svoje vzporedno življenje, malo povez-no z družbo, mladi odhajajo v tujino, kadrovanja ni.

Kranjska danes velja za najbolj nadležno in edino, »ki je imela težave s kolaboracijo« … A ko takole govoriva, se ‘zdi, da bo ta «nadležni« čas soočenja z boljševiškimi posledicami za Koroško, Štajersko, Primorsko moral šele priti … Na Koroškem sicer prav ta čas teče javna polemika o tem, da njihova Cerkev vnaša v skupnost razdor, ker polpretekle zgodovine ne slika tako enoglasno črno-belo, kot je na drugi strani navada že 70 let

»Ta »nadležni čas« na Primorsko prihaja počasi, a bo prišel tudi k nam. Če se ne bomo folklorizirali, kar pomeni, da bomo znali obnavljati svoj credo, bomo dojeli, da slovita zgodovinska specifika Primorske ponuja tudi čisto kranjske paradigme. No, saj se tega že danes marsikdo zaveda, a svoje je naredil tudi jugoslovanski denar, ki je z družbenim gospodarstvom nudil delovno mesto velikemu številu ljudi, medijski pluralizem je bil od nekdaj prešibek, da bi lahko širši javnosti nudil nekatera dopolnila k zgodbi. Pa še nekaj je. Če si del etablirane javnosti pri nas, te legitimirajo tudi v matičnem delu Primorske, kar ima tudi svoj pomen. In seveda obratno,

Nam lahko razložite »molk katoliške strani«, ki ste ga omenili malo prej? Če človek lahko razume nelagodje in strah na vzhodni strani nekdanje železne zavese, pa si težje razloži to dogajanje pri vas, v svetu torej, ki je ostal svoboden …

Naš mali svet je živel v svobodnem, a kompleksnem okolju napetosti in razlikovanj, v svoji glavni arhitekturi pa je v glavnem ustrezal dinamikam v matici, saj je matica podpirala le en del manjšine in ta del je lahko kontinuirano razvijal svoje strukture, ideje, kadroval ljudi in jim nudil zaposlitev. Katoliški del ni imel poklicnih založb, medijev, gledališča, knjižnice, raziskovalnega inštituta, glasbenega šolstva, družbenega gospodarstva in ni odločal o delovnih mestih, ni imel večjih kulturnih domov, v naše kroge niso prihajale nagrade in druge potrditve. Vse se je dogajalo na nepoklicni ravni, na etični pogon v prostem času, s prostovoljnimi prispevki. Tudi zato je bila katoliška stran manjšina v manjšini, ni imela zaslombe v matici niti legitimacije. Pod takimi pogoji gre tvoj družbeni razvoj zlahka v drugačno smer, postopoma puščaš po poti tiste vsebinske poudarke, ki niso sprejemljivi za širšo javnost, daš jih v kot, potem nanje pozabiš, tisti, ki pride za tabo, pa zanje več ne ve.

Mimogrede, kako pri vas rešujete poimenovanje različnih skupin? Pri vas ima desnica dejansko in upravičeno negativen prizvok, poleg tega pa v splošnem evropskem diskurzu že skoraj vsak odmik od levice malodane nosi prizvok desničarske skrajnosti … Vsebinska paleta seže od seže od politike do bioetičnih vprašanj, težava pa zadeva ves zahodni svet …

Italija ostaja večinsko konservativna država, to velja tudi za čezmejni pas, za Trst in Gorico. Tudi na Apeninskem polotoku desnica nima pozitivnega prizvoka, predvsem zaradi odmevov, ki prihajajo iz preteklosti, inteligenca povojne Italije je bila v glavnem levičarska. Kljub temu pa je dopuščeno tudi odstopanje od dominantnih tez levice, zaradi njih se ne znajdeš avtomatično na listi kakšnih radikalcev. V našem malem svetu je vse skupaj bolj ozko, neprepustnost je večja.

V kakšni kondiciji je manjšinska skupnost, kakršno sva v tem pogovoru zagledala, nasproti večinskemu italijanskemu narodu, ko se mora upirati asimilaciji? Ali sploh v kakem svojem segmentu predstavlja enoto?

Marsikje smo še močno prisotni. To velja predvsem za slovenske občine, ki so na Goriškem večinsko slovenske v večji meri kot tržaške. Pod Gorico spadajo tudi nekdanji slovenski rajoni, na Tržaškem pa imamo kraška rajona, ki vsi spadajo pod tržaško občino. V mestnih središčih živi sicer veliko Slovencev, a so pogosto nevidni, v bistveno manjši meri se udeležujejo slovenskih dogodkov oz. jih sooblikujejo. Videmska pokrajina je poglavje zase. Za Čedad velja podobno kot za Gorico in Trst, slovenske občine Nadiške in Terske doline, Rezije in deloma Kanalske doline pa se demografsko praznijo, dolgotrajna protislovenska gonja je naredila svoje, tako da boš v teh prelepih vaseh srečal domačina, ki ti bo v slovenskem narečju rekel, da ni Slovenec in da te ne razume, pa čeprav se bo s tabo pogovarjal še naprej v slovenskem narečju in se bosta odlično razumela.

Kaj pa enotnost?

V marsikaterem segmentu je bila manjšina enotna tudi v časih močnih ideoloških razlikovanj in je seveda v marsičem enotna tudi danes. Glavno vprašanje ostaja učinkovitost njenih predstavnikov. Več je tudi segmentov, v katerih se razlikujemo. To se je zgodilo z volilnim zakonom, z reformo krajevnih uprav ali z združevanjem glasbenega šolstva. Večna tema ostaja vprašanje predstavništva manjšine, in sicer kdo nas predstavlja pred Rimom, Ljubljano, deželo FJK. V zadnjem času se je poenostavila praksa, da sta to predsednika krovnih organizacij SKGZ (Slovenska kulturno gospodarska zveza, ki predstavlja levi del manjšinske organiziranosti, tesno povezana z Jugoslavijo in deležna njene podpore, danes povezana s krogi, ki v Sloveniji zavirajo tranzicijo) in SSO (Svet slovenskih organizacij, krovna organizacija katoliškega dela manjšine, ki do osamosvojitve Slovenije ni bila deležna sistemske finančne podpore s strani matične države, danes v glavnem povezana s pomladno stranjo), vendar čudno zgleda, da se npr. o volilnem zakonu dogovarjata predsednika, ki predstavljata civilno družbo oz. naša društva.

Vas so kot novinarko najprej napotili v Benečijo …

V resnici sem se sama napotila v ta predel našega zamejstva, ki je posejan s slovenskim življem. Ko sem v letih po maturi začela sodelovanje s Katoliškim glasom, sem na prvi seji uredništva rekla, da bi morali bolj redno slediti dogajanju na Videmskem, in kot se pogosto dogaja, so mi naročili, naj kar začnem s pisanjem. In tako se je začelo. Benečija je poglavje zase, ki daje slovenskim ljudem, ki vztrajajo na tem koščku slovenske zemlje, posebno lepoto. Še danes so tu prisotne protislovenske dinamike, ki so pri nas del zgodovine. Benečani in Rezijani so pod Italijo od leta 1866, pred francoskim in avstrijskim intermezzom (1797-1866) pa so bili kot edini Slovenci stoletja pod Benetkami. Do odobritve zaščitnega zakona leta 2001 niso bili uradno priznani in so bili stalno pod močnim pritiskom, brez slovenskih šol. Prepričevali so jih, da niso Slovenci, temveč nekaj posebnega, in to zato, da bi jih odtrgali od slovenskega narodnega telesa. Na Videmskem imajo zato tudi dinamike znotraj slovenske manjšine drugačne poudarke, slovenstvo se je ohranjalo v cerkvi in slovenski duhovniki so bili splošno priznani narodni voditelji in izobraženci, kadri, ki so zelo pogosto izšli iz njihovih župnišč, so zato imeli manj odklonilen odnos do Cerkve.

KONEC

Pogovor je bil najprej objavljen v mesečniku za Slovence po svetu Naša luč, letnik 67. številka 2 (februar 2018)

Prijava

Za komentiranje se prijavite