Čudno spopadanje z epidemijo

7
Žiga Turk: Epidemija je problem, ki ga ne rešijo ne trg ne demokracija niti država. Foto: BrunoMaesPhoto

Vprašanje, ki se zadnje čase pogosto pojavlja, je, kako bo epidemija vplivala na naše vrednote, na človekove pravice, na same temelje našega sobivanja. Običajen dogmatični odgovor je, da ne bi smela. Da moramo narediti vse, da bi vrednote ohranili, da moramo zavarovati svoj način življenja, človekove pravice in tako naprej. Tule bom polemiziral s to idejo. S prostim očesom se namreč vidi, da Zahod ni posebej uspešen v spopadanju z epidemijo. Vzhodu gre precej bolje.

Epidemija je izjemen dogodek v tem, da nas strese do temeljev. V temeljih pa so naše vrednote in intuicije, ki sooblikujejo naše odločitve. Naši odzivi so bolj kot pri kakšnem banalnem problemu povezani s principi, na podlagi katerih bivamo in sobivamo. Na Zahodu nam spopad z epidemijo pravzaprav ne gre. Zato ni napačno vprašanje, kaj pa če je z vrednotami naše civilizacije kaj narobe.

Po božji podobi ustvarjeni se ima za boga

Vprašanje o vrednotah se ni pojavilo šele med epidemijo. Mnogi trdijo, da v naših temeljih že nekaj časa ni vse v redu. V letih, ko ni bilo resnih kriz in izzivov, smo zgradili družbo, ki se ukvarja s svobodo, pravicami, privilegiji in razvadami – z iskanjem sreče, na kratko. Pravica do življenja, svobode in iskanja sreče je res vgrajena v ameriško Deklaracijo o neodvisnosti, ampak vgradili so jo ljudje, ki so bili ukoreninjeni v verski in filozofski dediščini Zahoda »ora et labora«, »moli in delaj«.  Zdaj smo, piše Chantal Delsol, iz tega humusa izruvani. Ostala je družba posameznikov, ki ne verjame, da je karkoli nad njo. Omejujejo jo samo drugi posamezniki.

Larry Seindentop je posameznika izpostavil kot ključni izum Zahoda. Nastajati da je začel že pred Kristusom med Atenami in Jeruzalemom. Če bi pa izumu morali določiti kraj, čas in avtorja, bi bil to sv. Pavel na poti v Damask. Cel temačni srednji vek je potem Katoliška cerkev gradila tega posameznika. S pravili o porokah in lastništvu premoženja ga je sistematično trgala iz tradicionalnih skupnosti, v katere se je homo sapiens povsod organiziral – v rodovne, plemenske in klanovske skupnosti. Konec srednjega veka je Zahodna Evropa tako pričakala sestavljena iz ožjih družin in skupnosti, ki niso bile vezane na žlahto, ampak je šlo za fare, samostane, cehe, univerze, mesta … Vanje so bili povezani neznanci, ki pa sta jih družili vera v istega Boga in zaupanje v papeža kot zadnjo instanco pravičnosti.

Yuval Harari dobro razloži, da je za razvoj civilizacije bistveno, koliko ljudi lahko sodeluje – povsem skladno s tistim pregovorom, da več glav več ve. In evropski človek je lahko vzpostavil sodelovanje s poljubno širokim krogom in oblikoval temu ustrezne inštitucije. Rojstvo posameznika je omogočila vera, da je človek narejen po božji podobi. Zdaj si ta posameznik domišlja, da ima božje sposobnosti, da je Homo Deus.

Čudno obnašanje med epidemijo

Tržno gospodarstvo, kapitalizem in demokracija so vse inštitucije, ki omogočajo neosebno, anonimno sodelovanje med neznanci. Tako sodelovanje je razvilo tudi povsem drugačen psihološki tip človeka. Joseph Henrich in sodelavci so ugotovili, kako zelo smo zahodnjaki čudni in nenavadni v primerjavi s preostankom planeta. Da preostanek sveta ne razmišlja tako kot mi. Da imamo čudni celo drugače razvite možgane. Za čudne se je prijela kratica WEIRD – Western, Educated, Industrialized, Rich and Democratic – zahodni, izobraženi, industrializirani, bogati in demokratični. WEIRD pomeni čuden.

To čudnost lahko ilustriramo z odnosom do epidemije. Čudni smo v tem, da vidimo razliko, ali nekdo naredi nekaj nalašč ali po nesreči (recimo ne nosi maske – za čudne zahodnjake je to pomembno, za virus in druge ne oz. ne toliko). Manj se uklanjamo mnenjem drugih, tudi avtoritet (npr. verjamemo, da je covid-19 samo gripa, da maske ne delujejo; da vsi drugi nosijo maske, nas ne zanima). Bolj razmišljamo analitično (kako vse bi se dalo ukrep narobe razumeti; črkobralsko seciramo navodila in iščemo izjemice) in manj holistično (kakšna je velika slika problema).

Imamo boljše mnenje o sebi, kot bi bilo realno (spoštovali bi ukrepe, ki se nam zdijo smiselni in razumni, ne pa, kakršne so postavili drugi). Imamo radi izbiro in ne, da se nam kar naroči, kako naj bo (več ljudi bi naložilo aplikacijo na mobilnik, če bi bile na izbiro dve ali tri različne). Čudni ljudje radi moralna pravila izpeljejo iz enega ali nekaj osnovnih principov (recimo, da so pravice omejene s pravico drugega).

Najprej so postale čudne protestantske dežele, ker je čudnost (povsem hardversko*) povezana z branjem in spremembami v možganih, ki jih branje povzroči (tudi Henrich). In so še zdaj najbolj čudne in hkrati tudi tiste, ki jim gre pri obvladovanju epidemije najslabše – ZDA, Velika Britanija, Švedska. Nekaj bolje gre čudnim državam, če jih vodijo ženske. Morda zato, ker so ženske manj čudne in ker se moški ob ženskah obnašamo manj čudno.

Čudni so odlični inovatorji

Vse te čudne lastnosti so kot nalašč za inovativno družbo. Vsak bo delal nekaj po svoje, vse glave bodo mislile in domislile bodo več kot tiste, kjer vsi misijo enako. Zato tak napredek Zahoda po iznajdbi papirja in tiska. Hayek in Popper sta to odlično razložila.

Vsaka civilizacija ima dve orodji za uspeh. Prvo, da čim več ljudi čim bolj uporablja najbolj dragocen človeški organ – možgane. In drugo, da zna v sodelovanje povezati čim več ljudi. Obdobje, ko sta se pojavila branje in tisk in je znanje laže krožilo, je bilo kot nalašč za civilizacijo – evropsko –, ki je bila optimizirana na to, da ljudje svojeglavo inovirajo. Ko inovacij ni bilo toliko in je bilo treba predvsem organizirati množice v produktivno smer, ni bila Evropa v primerjavi npr. z Indijo in Kitajsko nič posebnega.

Odkrivanje cepiva in zdravila terja inovacije. Ustavljanje epidemije terja organiziranje in discipliniranje množic. Discipliniranje je nezdružljivo s svojeglavo čudno psihologijo, ni pa niti razumljeno kot nasilno tam, kjer niso čudni. Vse inštitucije, ki smo jih pogruntali na čudnem Zahodu – tržno gospodarstvo, kapitalizem, demokracija, pravna država – delujejo z minimalno stopnjo prisile in uklanjanja okolici.

Epidemija je problem, ki ga ne rešijo ne trg ne demokracija niti država.

Je izziv, kakršnim je bilo človeštvo v preteklosti redno izpostavljano in je tudi imelo orodja, kako se s tem spopadati – s skrbjo za skupnost, z odgovornostjo do drugih. Ne za vse človeštvo, ne samo zase, za nekaj vmes. Pred krščansko srednjeveško demontažo so bili te skupnosti rodovi in plemena. Nadomestila jih je Cerkev kot občestvo vernih, pa fare, vaške skupnosti, mesta, cehi, univerze in razne civilne skupnosti, o katerih je tako navdušeno pisal Tocqueville.

Skoraj edina skupnost, ki je preživela, je družina. V družini bi nosili masko in spoštovali vse ukrepe, da vaši bližnji ne bi zboleli, kajne? Vas, fara, manjše mesto, univerzitetna skupnost niso več take skupnosti kot nekoč. Tudi nacionalna država, po vsem, kar smo slabega slišali o domoljubju, to ni več. V skupnosti imate dolžnosti in odgovornosti, ki se jih zavedate in jih izpolnjujete. Ampak skupnosti praktično ni več. Ostane samo družba. V družbi pa imate pravice, a dolžnosti le, če vam ravno kdo zvija roko oz. pošlje položnico.

Epidemija je diskreditirala tako individualizem kot kolektivizem

Epidemija zato demonstrira meje čistega WEIRD-individualizma: posamezniki proti epidemiji ne moremo nič. Da so naše pravice do nenošenja maske omejene s pravico drugega do zdravja, je tudi za našo abstraktno moralo preveč komplicirano.

Pravniki doktorirajo iz tehtanja med dvema pravicama, kjer bi primitivna ljudstva brez premišljevanja izbrala skrb za skupnost.

In epidemija demonstrira meje kolektivizma, tistega kolektivizma državnega tipa, ko smo na državo prenesli vse svoje dolžnosti in odgovornosti, ko pričakujemo, da bo država za nas vse naredila – tudi ustavila virus. Ne bo. Država ne more namesto vas nositi maske. V kombinaciji z našo WEIRD-svojeglavostjo to preprosto ne deluje. Epidemija je diskreditirala tako individualizem kot kolektivizem, dve ideološki skrajnosti.

Pokazala je na to, da smo na Zahodu ostali brez skupnosti, brez občutka, da smo del nečesa večjega in da bi bili za tisto večje pripravljeni kaj naredi, se česa držati, se čemu odpovedati, se česa bati. Med posameznikom in vsem človeštvom ni ničesar več. No, za silo še životari družina, je pa že dolgo na udaru naprednih sil. Nismo več del božje družine, nismo farani, nismo členi lokalne skupnosti bolj kot za to, da nam odvažajo smeti.

In v tem podivjanem individualizmu je v zvezi z epidemijo vsak po svoje nekaj pameten. Naše pravice zato ne morejo biti omejene samo s pravicami drugega, omejene morajo biti z dolžnostmi, ki jih imamo do svoje skupnosti. Svoboden posameznik ni zadosten temelj civilizacije, posameznik mora biti odgovoren in skrben član skupnosti.

Skratka

Ne moremo postati vzhod. Ne da se nas komandirati. Drugačni smo. Čudni. Hardversko* in softversko.* Lahko pa se spomnimo, da nekoč nismo bili samo čudni, da smo imeli orodja, s katerimi smo brzdali individualizem, in to ni bila partija. Klane, plemena in rodove smo zamenjali s skupnostmi in vero, da je nekaj nad nami, in odgovorna skrb za druge je prišla sama od sebe. Zdaj smo vse to vrgli stran.

Je to dobro ali slabo? Čez nekaj sto let bodo zanamci ugotavljali, ali se je obneslo.

P. S.:

Bralec se bo spraševal, kako je s tem v Sloveniji. Nekaj študij kaže, da smo med najmanj čudnimi, najmanj individualističnimi narodi v Evropi, kar bi lahko dajalo upanje, da bomo glede epidemije uspešnejši, če že pri kapitalizmu nismo. Težava je, da smo razdeljeni v dve plemeni, ki med seboj bijeta državljansko vojno, in za nekatere je epidemija samo priročno orodje pri vsem skupaj. O tem sem že pisal in tule ne bom ponavljal.

* V računalništvu hardver pomeni tiste otipljive strojne komponente, ki so fiksne, softver pa programsko opremo, ki jo naložimo in je lahko taka ali pa drugačna.

7 KOMENTARJI

  1. Bojim se, da smo pri covid 19 med bolj cudnimi narodi. Imamo vlado, ki je glede epidemije odgovorna, skrbna, ki raje bolj kot manj ukrepa in raje prej kot kasneje v smeri omejevalnih ukrepov za preprecevanje epidemije. In kljub temu smo ena nacij, ki imamo zdaj v drugem valu covid19 eno najvisjih obolelnosti in umrljivosti. Zal. Sosednja Hrvaska je imela koncem poletja slabso situacijo, mnogo manj omejevalno ukrepa in mnogo kasneje, pa je kljub temu pri stevilkah, ki so okoli 2 krat nizje od slovenskih.

    Seveda infekta ne prenasa vlada, prenasajo ga ljudje, posebno intenzivno, ce je veliko tistih, ki se ne obnasajo varno ali iz neznanja, cudastva ali iz upornosti. Ocitno jih je veliko v Sloveniji. Vlada je tu relativno nemocna ob takih ljudje, ob takih medijih in taki opoziciji. Seveda to mediji in opozicija vztrajno zanikajo in sprevracajo krivdo na vlado, ampak resnica je ta, da so v dobrsni meri in vedno znova skrajno neodgovorni in destruktivni v reakcijah.

    Kar je pa slovenska posebnost. Drugod po Evropi samo skrajni robovi politike in javnosti protestirajo proti ukrepom in se to ne non stop, pri nas si pa ne morejo kaj, da ne bi delali v smeri, da nam boj proti epidemiji ne uspeva dobro. Cel narod bi unicili, samo da zraven pade vlada. No, podobno kot med okupacijo v 2. svetovni vojni.

  2. Ampak pustimo to zalostno specifiko Slovenije. Prav dam poanti avtorja. Samo clovek ima svobodno voljo, to ni brezizhodna usoda. Stanje, ki nam povzroca tezave, bi se dalo zasukati, ce bi zavestno delali v smeri od egoisticnega samouresnicevanja k altruisticni vzgoji ljudi v socutna odnosna bitja. Ce bi povezovali personalizem in ponovno odkrivali pozabljeni komunitarizem, mu dajali tezo, ga socialno spodbujali.

  3. Naslov bi bil lahko tudi: Epidemije smo se lotili samoupravno.

    Kot na bivših zborih delavcev, večina posameznikov komentira in presoja ukrepe vlade ter se odloča za tiste, za katere meni, da so po lastni presoji primerni. Tako razumejo osebno svobodo. Lahko bi razumeli nošenje mask in ostale predlagane ukrepe tudi kot skrb za sočloveka. Ali kot pravi fizika, gibanje je odvisno od opazovalca.

    Število “strokovnjakov” o virusu se veča iz dneva v dan, opažam tudi med zdravniki, ki niso specialisti za to področje zdravljenja. Če nisi strokovnjak, ego posameznika trpi, saj se počitiš manjvrednega, nisi “In”. V času moje mladosti, med svetovnim prvenstvom v namiznem tenisu, smo ga igrali vsi v naši mali ulici. Počutili smo se izvrstno.

    Velik upliv na upoštevanje ukrepov ima tudi politična pripadnost oz. ali je to moja vlada (kar kaže na pomanjkljivo raziumevanje demokracije). Vsaka vlada je moja, tudi predsednik, potem ko dobi večinsko podporo. Preko davkov plačujem državo, da urejuje skupne zadeve, tako da se mi ni potrebno z njimi ukvarjati vsak dan. Seveda pa politikom ni povsem za zaupati, saj je lutkarjev ne zmanjka.

    Na tem mestu bi si drznil nestrinjati z avtorjem. Tiste države so bolj uspešne, kjer je večje zaupanje v organe oblasti, tam, kjer so se že prej držali zakonov in predpisov. Tam, kjer prevaladuje kolektivizem nad individualizmom (V nogometu kolektivna igra nad soliranjem posameznikov). Spomnim se mojega šolanja v tujini, kjer so se nemško govoreči skupaj učili od začetka, midva s kolegico Slovenko pa sva se spoznala šele v tretjem modulu. Idealno je seveda primerno razmerje med kolektivizmom in individualizmom, ki je odvisno od situacije, kot so me učili. Avtokratsko vodenje je za krize (po kadrovskih kriterijih idealen Janez), ko sije sonce se lahko razpravlja v nedogled.

    Kot opažam, se demonstrira proti ukrepom omejevanja svobode v mestih, pri nas in tudi v tujini, kar kaže med drugim tudi na različne vrednote v mestih in na podeželju. Menim pa, da volitve niso vsak petek, pri nekaterih vsak dan, kar opažam med poznanimi, ampak samo takrat, ko so razpisane. Strasti so bolj koristne na drugih področjih, kot v politiki. Imamo kar nekaj odličnih posameznikov v športu. Primerov, kar prinese netenje strasti s strani medijev po ukazu stricev iz ozadja, je v zgodovini dovolj.

  4. Zanimiv in utemeljen premislek! Vsa zgodovinska in sedanja nasprotja so na mizi. Rešitve ni, ne v svetu, ne v Evropi, ne v Sloveniji. Pa vendar na mizi niso več meje svoboda: svoboda, pravica: pravica, ampak je le še meja med absolutnima svobodo in pravico na eni strani in smrtjo na drugi strani. Na dlani je dejstvo, da smrt kosi med starejšimi, za danes je njen davek 59 mrtvih, v enem letu pomeni to 20 000 mrtvih, to je druga svetovna vojna.
    Ob absolutni svobodi demokratična orodja odpovedo in nevzdržno je dejstvo, da vlada prosi državljane naj spoštujejo sprejete ukrepe, čuvarji vladavine prava, posebej opozicija in RTV Slovenija z Zlatkom kot ikono pa so jih še do nedavnega spodbujali, da jih kršijo. Dejstva so neizprosna, so podoba medgeneracijskega obračuna, so podoba genocida, uglajenega, prikritega in licemerskega.

  5. Odličen prispevek, ki lepo analizira stanje v družbi. Jasna je ugotovitev :
    »Pokazala je na to, da smo na Zahodu ostali brez skupnosti, brez občutka, da smo del nečesa večjega in da bi bili za tisto večje pripravljeni kaj naredi, se česa držati, se čemu odpovedati, se česa bati. Med posameznikom in vsem človeštvom ni ničesar več. No, za silo še životari družina, je pa že dolgo na udaru naprednih sil. Nismo več del božje družine, nismo farani, nismo členi lokalne skupnosti bolj kot za to, da nam odvažajo smeti.«
    Strinjam se tudi z:
    »In epidemija demonstrira meje kolektivizma, tistega kolektivizma državnega tipa, ko smo na državo prenesli vse svoje dolžnosti in odgovornosti, ko pričakujemo, da bo država za nas vse naredila – tudi ustavila virus. Ne bo. Država ne more namesto vas nositi maske.«
    Sledi odstavek:
    »In v tem podivjanem individualizmu je v zvezi z epidemijo vsak po svoje nekaj pameten. Naše pravice zato ne morejo biti omejene samo s pravicami drugega, omejene morajo biti z dolžnostmi, ki jih imamo do svoje skupnosti. Svoboden posameznik ni zadosten temelj civilizacije, posameznik mora biti odgovoren in skrben član skupnosti.«
    Polemiziram izrazu o podivjanemu individualizmu. Če smo na državo, beri skupnost, prenesli naše pravice, beri pooblastila, smo s tem prenesli tudi našo odgovornost. V organizacijski teoriji velja, da morajo biti pooblastila v sorazmerju s prevzeto odgovornostjo. Neglede na to ali je bil ta prenos dogovorjen in sporazumen, ali si je država enostavno prigrabila pooblastila je rezultat enak. Država si je prisvojila kar nekaj področij: varnost (beri policija in vojska), šolstvo, zdravstvo, pokojninsko shemo in socialno varstvo, oziroma vse tisto kar danes velja za socialno državo (welfare state). Iz individualizma smo prešli v kolektivizem. Kako v kolektivizmu lahko najdemo podivjani individualizem, mi ni jasno. Predlagam, da avtor v bodoče namesto »podivjanega individualizma« uporabi izraz anarhizem, lahko tudi s pridevnikom podivjani. Če smo že prenesli pooblastila na državo, potem moramo to našo odločitev spoštovati in se temu ustrezno obnašati. Spoštovati voljo in odločitve vodje. Pika.

    (razlikujem med pojmoma anomija, ki pomeni nered in brezpravje od pojma anarhija, ki pomeni nepriznavanje vodje).

    Polemiziram tudi z zadnjim stavkom, da svoboden posameznik ni zadosten temelj civilizacije. Je zadosten! Svoboden posameznik, ni nikoli prenesel pooblastil na neko skupnost in je to zadržal odgovornost in skrbnost za skupnost.
    IMHO verjamem, da bi se morali vrniti več kot 200 let nazaj k Deklaraciji o neodvisnosti, kjer je tudi zapisano, naj država zaščiti pridobljene pravice, ne pa podeljuje novih. Zaščito pridobljenih pravic imamo tudi v naši ustavi, čeprav je razlika 200 let, nikoli pa nismo napisali, da država ne sme podeljevati novih pravic. Ravno ta lastnost pa je izvor tako korupcije, kot neenakopravnega položaja posameznika v naši SLO družbi. Verjetno je to tema za kdaj drugič.

    • Ne, ni zadosten temelj civilizacije svoboden posameznik, odgovoren in omejen le z zakonom. To je velika utvara in zmota liberalizma. In novodobne duhovnosti samouresnicevanja. Brez privzgojene skrbi za socloveka in odgovornosti do skupnega, zacensi z druzino, a ne samo druzino, brez zmoznosti odpovedi lastnemu ugodju, brez samokriticnosti in vsaj malo staromodnih prvin kot so skromnost, poniznost, zadrzanost, bogabojecnost, grejo stvari zlahka ali celo po pravilu narobe. Kolcalo bi se nam lahko, ko vidimo, kako slabo nam gre pri premagovanju skupnega problema nalezljive bolezni, kljub temu, da je javno znano, kako se temu streze, po casih, ko se je skupnost srecevala pod vasko lipo, po nedeljski masi ipd in prisla do skupnih resitev in disciplinirano usklajenih ravnanj v skupno ali javno dobro.

  6. Hlepenje po tem, da bi na vsak način “zavarovali SVOJ način življenja” je že od začetka neustrezna-da ne rečem bolna reakcija na življenjske izzive-celo v mirnem času brez pretresov vodi le v poslabšanje stanja.
    v dnevih preizkušenj pa pomeni dobesedno drvenje v propad.
    V času nesreč, strahot in grozot-osebnih ali skupnostnih je zato še toliko bolj pomembno, da se človek takoj ustavi in sprejme vsaj najbolj osnovno odločitev za boj ali beg-namesto, da sanja kako bi bilo, če bi bilo vse tako kot prej.
    Namesto za obračanje nazaj in za poskuse ohranjanja predvsem ali celo edinole svojega statusa quo ante, je tu čas za osebno spreobrnitev. Temeljno in temeljito.

Comments are closed.