Ekonomika korona virusa COVID19

Beremo lahko napovedi o 25 % padcu bruto domačega proizvoda. Tak padec se ne more zgoditi ob daljši delni zaustavitvi manjšega dela gospodarskih aktivnosti. Tak padec bi prinesla dolgotrajna delna zaustavitev oziroma krajša popolna zaustavitev gospodarskih aktivnosti. Maksimalno je treba biti usmerjen v spremljanje razmer in sproti ugotavljati primerne trenutke sproščanja in zaviranja gospodarske aktivnosti. 25 % padec življenjskega standarda bi pomenil katastrofo v brezposelnosti neslutenih razsežnosti, ki bi prinesel visoko ceno v življenjskem standardu in v inhibiciji imunskega sistema velikega števila ljudi. Tega si v okoliščinah, ko ne vemo niti, ali bo virus naslednjo zimo ponovno razsajal, ne smemo dovoliti.

Težko je v kratkem komentarju zadovoljivo izpostaviti nekatere temeljne podstati vzdržne politike soočanja z epidemijo korona virusa. Zato bom v tem komentarju nekoliko bolj splošen, poskus pa je mišljen kot spodbuda o zavedanju tanke mejne črte med človeškimi sentimenti ob iztekanju človeškega življenja in ekonomsko vzdržnem obvladovanju epidemije večjih razsežnosti. Ekonomiko zdravstvenih storitev narekuje omejenost kapitalskih resursov in znanja za soočanje z nenadnimi novimi virusnimi obolenji večjih razsežnosti.

Temeljno človeško dostojanstvo terja skrb in sočutje ob negativnih vplivih virusa covid-19 na soljudi. Ljudje smo bolj pozorni na negativno, morda zaradi tega, ker nas tak pristop bolje pripravi na soočanje s stvarnostjo, ko ta enkrat pride. Najbrž bo že veljalo, da ljudje pač bolje prenašamo veselje kot žalost. Vernon Smith, sicer nobelov nagrajenec za njegov prispevek k vedenjski ekonomiji, pogosto izpostavlja, kako se moramo sproti učiti iz napak in jih znati uporabiti v dobrobit kvalitetnega odločanja.

Ne vemo še, kakšna pot je najboljša ob soočanju s korona virusom

Kar pa vemo, je to, da bo soočanje s korona virusom nujno večfazno in v grobem vključuje sekvenco ukrepov od izolacije najbolj ranljivih, sprostitve nabave medcinske opreme, ukrepov zaustavitve in sproščanja določenih segmentov gospodarskih panog kjer je največ neposrednega stika z ljudmi, dviga kapacitet zdravstvene oskrbe za najtežje primere, do sprememb v higienskih navadah ljudi. Pri ukrepih velja biti takten in učinkovit. Ne velja prehitevati, ukrepi pa morajo temeljiti na kakovostnih podatkih in relevantnih študijah.

Odsvetujem uvajanje splošnih karanten in zapiranje gospodarske aktivnosti povprek. To bi korona virus sicer hitreje zaustavilo, a ob nesorazmerno visokih gospodarskih stroških s slabo prekuženostjo prebivalstva za povrh. Slednje bi pomenilo večjo ranljivost ob naslednjem pojavu korona virusa, premočno gospodarsko zaviranje pa bi ob neprekuženosti v naslednjem obdobju prineslo bistveno zmanjšanje rekacijskih zmožnosti z znižanjem kakovosti zdravstvene oskrbe za vse in izrazito eksistencialno stisko ekonomsko najbolj izpostavljenim.

Beremo lahko napovedi o 25 % padcu bruto domačega proizvoda

Tak padec se ne more zgoditi ob daljši delni zaustavitvi manjšega dela gospodarskih aktivnosti. Tak padec bi prinesla dolgotrajna delna zaustavitev oziroma krajša popolna zaustavitev gospodarskih aktivnosti. Maksimalno je treba biti usmerjen v spremljanje razmer in sproti ugotavljati primerne trenutke sproščanja in zaviranja gospodarske aktivnosti. 25 % padec življenjskega standarda bi pomenil katastrofo v brezposelnosti neslutenih razsežnosti, ki bi prinesel visoko ceno v življenjskem standardu in v inhibiciji imunskega sistema velikega števila ljudi. Tega si v okoliščinah, ko ne vemo niti, ali bo virus naslednjo zimo ponovno razsajal, ne smemo dovoliti. Alternativna je pot postopne prekuženosti, predvsem zdravega jedra delovno aktivnega prebivalstva. Slej ko prej bo tudi v panogah, kjer se zbira večje število ljudi, treba iti v smer sprostitve aktivnosti, a ob zaukazani samozaščiti in primernih ukrepih za omejevanje stikov. Japonska kultura je primer družbe z visoko stopnjo samozaščite.

V sistem pomoči je treba vgraditi tržno konformne mehanizme

Ukrepi za pomoč prisilno zaustavljenih gospodarskih panog morajo omogočiti transparentnost pri podeljevanju pomoči s karseda nizkimi vzpodbudami za moralni hazard in z visokimi učinkovitimi kaznimi za goljufanje. V sistem pomoči je treba vgraditi tržno konformne mehanizme, ki vzpodbujajo ponudbo in prilagajanja podjetjem novim okoliščinam in hkrati državi v nekem prihodnjem času omogočajo postopno vrnitev pred krizo danih vložkov. Cilj mora biti lajšanje krepitve poslovne kondicije podjetjem na prejšnje ravni ob zavezi po postopni vrnitvi sredstev ob izboljšanju gospodarskega stanja.

Kakorkoli tole obračamo, dobili smo nov korona virus, na katerega se bomo najbrž morali navaditi in temu prilagoditi naša življenja. Prvo obdobje življenja s tem virusom bo nekoliko zahtevnejše, saj bodo določene gospodarske panoge utrpele visoko škodo, potem pa bo gospodarjenje ponovno steklo. Spremenjen odnos do higiene, javnih zbiranj in z več spoštovanja do lastnega zdravja bo diktiral prilagajanja ponudbe dobrin in storitev ter pritiskal na več prilagodljivosti tudi v zdravstvenem sistemu. Uvajanje sprememb v gospodarjenju omogoča tehnologija, ki pa ji bo treba iti nasproti s posodobitvijo pravno-institucionalnega okvirja za lažje delovanje dinamičnega procesa, ki ga imenujemo svobodni trg.

Mitja Steinbacher, Fakulteta za pravo in poslovne vede (Katoliški inštitut)