M. Steinbacher: Moralni hazard v zdravstvu

4
528

Beseda bolezen v ljudeh sproža močna čustva. Ob njej se spomnimo na trenutke lastnih bolezni in bolezni naših svojcev, neredko pa tudi na trenutek, ko bomo tudi sami neozdravljivo zboleli. Beseda bolezen sproža čustvene odzive, ki se raztezajo od veselja v ozdravitvi do strahov pred obolelostjo in smrtjo. O lastnem zdravju ljudje neradi razpravljamo in ga dojemamo kot intimno stvar.

Naš odnos do intimnosti in zasebnosti zdravja se neredko konča v tistem hipu, ko resneje zbolimo in nimamo zadosti denarja za plačilo stroškov zdravljenja. Od te točke dalje in do morebitne ozdravitve se naše dojemanje zdravja neredko spremeni iz anonimne intimnosti zdravja kot zasebne dobrine v odgovornost javnosti do plačila stroškov za našo ozdravitev. Zdravje v naših očeh naenkrat postane javna dobrina, plačilo zdravljenja pa naloga države, torej kar celotne družbe. Razlog je pragmatičen: stroške zdravljenja kar se da prenesti na tistega, ki jih lahko krije, najbolje kar na celotno skupnost. Kadar bi oboleli lahko v svoji aktivni dobi zadosti privarčeval za primer bolezni in sam pokril stroške svojega zdravljenja, govorimo o oportunem vedenju obolelega, poznanem tudi kot moralni hazard.

V primeru obolenja za hujšo boleznijo mnogi izmed nas zahtevajo javno financiranje lastnega zdravljenja, tudi če bi bili, resnici na ljubo, sami zmožni zadosti privarčevati v aktivnem življenjskem obdobju. V trenutku obolenja ljudje pozabimo na preteklost, prioriteta pa postane zgolj ena: kar se da hitro ozdraveti. Pomoč obolelemu je ena izmed temeljnih človeških vrednot, ki, podobno kot številne človeške vrednote, ni imuna pred izkoriščanjem.

Skupna vrzel med plačniki neke koristi in prejemniki vplačanih koristi je morda najvišja ravno v primerih skupnega financiranja zdravljenja. Pavšalno oceno skupnega obsega te vrzeli dobimo, če seštejmo vse primere stroškov plačil za zdravljenje v nekem obdobju in jih primerjamo s številom zdravljenih, ki si niso sami plačali zdravljenja. Ta vrzel med prejemniki in plačniki je plodno gojišče za ujetje v zanko moralnega hazarda; vrzel ni pogoj za ujetje v moralni hazard, ker je ta odvisen od konkretne osebe. Kje je torej rešitev, ki nas lahko vsaj delno reši pred zanko ujetja v vrzel moralnega hazarda v prevalitvi plačila zdravstvenih storitev na skupnost?

Da lahko odgovorimo na to vprašanje, moramo najprej pogledati pojavljanje bolezni in potreb po zdravljenju skozi malce večja očala in opredeliti tveganje za pojavnost neke bolezni v celotni populaciji ljudi. Ko ocenimo stopnjo tveganja za pojavnost neke bolezni in ko tej stopnji tveganja pripnemo predvidene stroške zdravljenja, lahko v grobem izračunamo višino zneska, ki bi ga morali vsi člani skupnosti v nekem obdobju dati na stran za to, da bi lahko ob primeru nastanka bolezni v tem obdobju pokrili stroške zdravljenj vsem obolelim članom skupnosti.

Zagato plačila visokih stroškov nastanka redkih dogodkov vsaj v teoriji rešuje zavarovanje. Logika delovanja zavarovanj je podobna kot pri zalaganju denarja v bankomate: le del komitentov bank se giblje v območju nekega bankomata in le del tega dela komitentov potrebuje v nekem trenutku nek del gotovine od zneska, ki ga ima na računu. Banke poznajo frekvence dvigovanj gotovine po bankomatih in polnijo svoje bankomate, tako da so ti zmeraj na voljo komitentom, banka pa za to ne porabi preveč gotovine. Zavarovalnice delujejo podobno, saj vedo za pojavnost bolezni in stroškov, ki so potrebni za zdravljenje teh bolezni. Ker le del zavarovancev v nekem obdobju zboli za neko boleznijo, ki terja določeno višino stroškov zdravljenja, lahko temu prilagajajo višine zavarovalnih premij, ki jih je treba redno vplačevati za plačilo stroškov zdravljenja, ko nastane potreba po njem.

Kadar je trg zdravstvenih zavarovanj monopoliziran, zavarovalnica pa lahko spreminja premije zdravstvenih zavarovanj tudi obstoječim zavarovancem, zavarovalnica ne ponuja zaščite pred moralnim hazardom, temveč postane njen center. Zavarovalnica se namreč ne rabi truditi kakovostno ocenjevati stroškov zdravljenj, niti ji ni treba kakovostno bdeti nad pojavnostjo posameznih bolezni med zavarovanci: če se izkaže, da ji zmanjka denarja, preprosto dvigne premije vsem zavarovancem in s tem rešuje svoj finančni položaj. Zavarovalnica je potratna s premijami zavarovancev, zavarovanec pa je ne more kaznovati s spremembo zavarovalnice in mora plačevati višje premije. Zavarovanec je sedaj ujetnik zanke moralnega hazarda, v katerega ga je pahnila zavarovalnica.

Plodno gojišče za vznik moralnega hazarda v zdravstvu je stanje, kadar sta tako plačnik zdravstvene storitve kot izvajalec zdravstvene storitve monopolista. V takšnem stanju se velika igralca med seboj dogovarjata o cenah storitev. Zavarovanci v tem sistemu plačujejo dogovorne zavarovalne premije in ne morejo s svojimi aktivnostmi vplivati na proces določanja cene in kvalitete ponujenih zdravstvenih storitev. V takšnem sistemu ni možnosti za spopad z moralnim hazardom, ki postane način preživetja: bolje podučeni in bolje povezani se prilagodijo danim okoliščinam z iskanjem vseh možnih poti, kako čimprej priti do zdravstvene storitve, ki je vnaprej obsojena na to, da bo tudi zanje preplačana, za veliko večino ljudi, ki so slabše podučeni in manj povezani, pa tudi nezadovoljivo opravljena.

Mitja Steinbacher, Fakulteta za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu

Photo by Ken Treloar on Unsplash

4 KOMENTARJI

  1. Bomo videli, kaj bo storila nova vlada.

    Ali se bo zlizala s koruptivnimi kot se je sedanja ali pa bo storila carski rez?

  2. V Sloveniji nimamo javnega zdravstva, ampak samo javno financiranje zdravstva. Tako zdravstvo se imenuje državno zdravstvo. Gre v bistvu za nekoliko moderniziran sistem zdravstva iz nekdanje socialistične Jugoslavije, a z neprimerljivo višjo stopnjo organizirane kraje in korupcije. Podobne sisteme, ki nikjer in nikoli ne funkcionirajo, najdemo npr. na Kubi in Venezueli. Predvsem levi politiki, ki imajo polna usta javnega zdravstva, nam v resnici prodajajo monopol države in njene zavarovalnice nad financiranjem in izvajanjem zdravstvenih storitev, za katerim se skrivajo mafijski interesi posameznih politikov, državnih uradnikov, direktorjev državnih podjetij, dobaviteljev, zdravnikov itd. Pravo javno zdravstvo, kakršnega prakticirajo druge EU države, je osnovano na konkurenci državnih in zasebnih ponudnikov zdravstvenih storitev kot tudi različnih zavarovalnic. Tak sistem, ki sam od sebe vzpostavlja optimalno porabo javnega denarja in zmanjšuje možnost kraje in korupcije, ima naša soseda Avstrija in odlično deluje že od konca 2.svetovne vojne.
    Pri tem se postavlja vprašanje, zakaj naši levi politiki tako goreče vztrajajo na zgrešenem sistemu. Bojim se, da ne samo zaradi interesov globoke države v ozadju. Sprememba netržnega, monopolnega državnega socialističnega sistema zdravstva v tržno, bi bil tako močan zasuk v smeri prostotržnega liberalnega kapitalizma, ki bi na praktični in simbolni ravni pomenil začetek demontaže celotnega socialističnega ustroja slovenske države in družbe. To pa je najhujše, kar bi se lahko zgodilo slovenski levici, saj bi ji odneslo ekonomsko osnovo za nadaljnje dolgoročno vladanje z ugrabljeno državo.

    • V čem pa je dopolnilno zavarovanje amoralno? Ker so premije za vse enake ne glede na gmotni položaj posameznika? Ob tem, da je več kot 80 % vseh sredstev v zdravstvu zbranih solidarnostno! Ali zaradi morebitnih presežkov v teh zavarovalnicah? Saj jim država s predpisom lahko prepove uporabo le-teh za škode v drugih zavarovalnih oblikah. Odprava dopolnilnih zavarovanj, kar sledi iz koalicijske pogodbe, je čisti nesmisel ali pa vsaj nekaj, kar v ničemer ne rešuje slovenskega zdravstva.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite