Edvard Kocbek zapisal, da je datum ustanovitve OF nastal manipulativno

Polemike o 27. aprilu, domnevnemu dnevu ustanovitve OF, segajo pravzaprav že v začetek povojnega obdobja. Pravzaprav tega dneva dolgo časa tudi v prejšnjem režimu sploh nismo praznovali. To je posebna zgodba, ki pa je širša javnost v glavnem ne pozna niti je ne poznajo mnogi novinarji.

Po tranziciji je prišlo na dan, da to ni bil datum ustanovitve OF, ampak tako imenovane Protiimerialistične fronta (PIF), v katero pa udeleženci sestanka v Vidmarjevi vili pod Rožnikom (kjer se je sestajalo Društvo prijateljev Sovjetske zveze) takrat sploh niso umeščali boja proti nemškemu okupatorju.

K skepsi, ali sploh praznujemo pravi datum odpora, nas tudi brez podrobnejših analiz navede že podatek, da takratna komunistična partija ni sodelovala v beograjskih demonstracijah ob napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941; da je pravzaprav pozdravila padec Kraljevine Jugoslavije kot zaveznika tako imenovanega največjega imperialista – Anglije. Pa tudi kako na primer razložiti to, da so komunisti po okupaciji skupaj z Nemci proslavljali 1. maj, torej nekaj dni po tako imenovanem dogovoru o odporu. Kako pojasniti, da vse do 22. junija pravzaprav ni bilo dokumentiranih nobenih spopadov z okupatorjem, če izvzamemo boj TIGR-ovih borcev z Italijani na Mali gori pri Ribnici 13. maja 1941. (Tudi prvo partizansko četo so 1. julija 1941 pravzaprav ustanovili tigrovci, ki niso bili člani OF. Zato se o tem ne govori.)

Edvard Kocbek zapisal, da je datum ustanovitve OF nastal manipulativno

Na to je jasneje kot marsikdo odgovoril eden od ustanoviteljev kasnejše OF, krščanski socialist Edvard Kocbek, ki je zapisal:

»Že prve mesece smo bili (krščanski socialisti) med prvimi pobudniki spoznanja, da odrešilna parola ni v čakanju, ampak v akciji. … Komunisti so mirovali. Še v pogovorih so se obotavljali, trpeli pod težko travmo. … Tesnoba komunistov pa se je sprostila 22. junija 1941, ko je Hitler napadel Sovjetsko zvezo. Položaj v svetu se je mahoma spremenil. Naša skupina je sprejela izjavo slovenske komunistične partije, da je tudi ona pripravljena na odpor in vstajo. Protiimperialistična fronta, ki so jo komunisti organizirali po nemško-sovjetskem paktu in je zato životarila, se je sedaj brez posebnega akta spremenila v Osvobodilno fronto slovenskega naroda.« (Vir: Andrej Inkret, In stoletje bo zardelo, stran 130)

 Na strani 132 pa Inkret naprej navaja Kocbeka:

»Prvič: zgodovina NOB ne pozna nobene oficialne ustanovitve OF. … Ta datum je nastal manipulativno. Kidrič je potreboval ta datum in zato so pač nek debaterski sestanek pri Vidmarju proglasili za zgodovinski datum. …. Drugič, pa me na tistem debaterskem sestanku zato ni bilo, ker so mi bili komunisti tisti čas Hitlerjeva pakta s Stalinom upravičeno sumljivi, zato sem pogovor z njimi odklanjal vse do Hitlerjevega napada na ZSSZ, prava OF se je z njimi začela oblikovati šele po tem datumu, poletje 1941 je izoblikovalo OF, posebno ko se je začela širiti novica, da v njej sodelujejo krščanski socialisti.«

Edvard Kocbek je avtentičen pričevalec o takratnem dogajanju

Kocbek je bil izrazito večplastna oseba. Vsi občudujejo Kocbeka kot občutljivega literata, največ kritik pa je na račun njega kot politika, posebno zaradi podpisa Dolomitske izjave.

Pravzaprav pa mu nihče ne oporeka iskrenosti in tega, da je izjemno Edvard Kocbek avtentičen pričevalec o takratnem dogajanju.

Zanimivo, da v njegovih dnevniških zapisih (ki jih je izredno skrbno beležil) o 27. aprilu ni ne duha ne sluha. Pač pa kasneje v času evforičnega praznovanja po vojni piše o 27. aprilu kot Kidričevem konstruktu in kritično o oklevanju in pasivnosti komunistov. Oklevanju vse do 22. junija – napada Nemčije na Sovjetsko zvezo, konca znanega pakta Ribbentrop–Molotov (oz. poteptanega dogovora med Hitlerjem in Stalinom).

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Strah pred novimi zgodovinskimi dognanji je še vedno prisoten

Opažamo pa, da ob vseh naštetih dilemah v zvezi z dnevom odpora, ki jih je pred leti zelo dobro predstavil v daljšem dokumentarnem filmu sodelavec RTV Slovenija Lado Ambrožič, zopet udarja na dan resnica iz partijskih časov. Napis o OF še ni umaknjen izpred Vidmarjeve vile. Na nekaterih proslavah se več ne govori o Protiimperialistični fronti ali se celo rohni: Ne bomo dopustili potvarjanja zgodovine.

Na tem mestu bi se zopet podobno kot zgoraj: »Kdo razdvaja?« vprašali: »Kdo potvarja.« Morda Edvard Kocbek?

Opažamo pa tudi spet prisoten strah; tako pri določenih zgodovinarjih kot pri novinarjih, ko si ne upajo na glas spregovorili o dilemah glede verodostojnosti naših skupnih praznikov.

Zgodovina je odprta knjiga, ne zacementirana dogma, ki se je ne bi smelo na novo proučevati; posebno po obdobju enopartijskega monopola nad resnico in po odpiranju arhivov ter objavljanju novih zgodovinskih spoznanj.

Z izražanjem dvoma o datumu odpora proti okupatorju po mnenju nekaterih zgolj prispevamo k ideološkim delitvam, razdoru med narodom, ki bi moral biti enotnejši pri premagovanju težav za lepši jutri.

Kdo pravzaprav ustvarja razdor?

Ti, ki hočejo dileme o spornih praznikih prikriti in so že desetletja gluhi za zgodovinska dejstva. (Ta, ki so prišla na dan po prehodu iz enopartijskega enoumja. Totalitarni sistem si je namreč podredil tudi zgodovinsko stroko.)

Ali ti, ki želimo naliti čistega vina in pričakujemo, da bi vsaj naši skupni državni prazniki imeli stvarno osnovo?!Če se bo to permanentno ponavljanje zgodovine zmagovalcev nadaljevalo, se bodo polemike le odlagale in odlagale in nikoli presegle. Vednosti in novih spoznanj se ne smemo braniti.

K preseganju dileme, kaj se je sploh dogodilo 27. aprila (ali bolje rečeno: kaj se ni zgodilo), bo (upajmo, če ne bo medijsko prezrto) pripeval tudi bližnji (strokovno pluralni) posvet zgodovinarjev v Državnem svetu, in sicer 10. maja. O tem dogodku vas bomo še posebej obvestili. Vsi se moramo izobraževati, in tudi če ne boste poročali o posvetu, je koristno za osebno izobraževanje.

Naj pogum preseže naše nam strahove

Nikakor nas v času demokracije ne smejo obvladovati bojazni, ampak kot je zapisal Kocbek: “Naj pogum preseže naše nam strahove.”

Bodimo odprti, raziskujmo, iščimo odgovore, navkljub zasidranim doktrinam, ki žele ostati nedotaknjene. Človek se vpraša, zakaj take čustvene in medijske blokade ob teh polemikah. Morda bolj kot to, da se za mnoge (na psihološki ravni) podirajo miti, bolj to, da bi ob javnem razkritju, kaj se 27. aprila v bistvu ni zgodilo, padel madež na tako imenovane dediče slavne zgodovine. Torej preteklost zopet za potrebe sedanjosti?

Odpor proti okupatorju ni bil zabloda, a resnico o OF je treba poznati in sprejeti

Da se razumemo. Ne mislimo, da je bil odpor proti okupatorju zabloda. Nasprotno! Pomeni eno najbolj častnih dejanj v naši zgodovini. Ni pa prav, da se zaradi političnih ciljev še danes manipulirala s tem z datumom, in je žalostno, da si še danes ne upamo v javnem prostoru spregovoriti in v parlamentu zabeležiti tega, kar je v zgodovinski stroki pravzaprav o 27. aprilu že dalj časa znano in povedano – kar je na kratko, a koncizno izrazil citirani Edvard Kocbek.

Dvomim pa, da se bo po zadnjih letih relativnega zatišja (beri odsotnosti javnih polemik) zopet odprl prostor za kritično besede o naših praznikih. Pa res zato, kot nam govori aktualna politika: da ne bi bilo delitev, razdvajanja naroda?

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.