Akademik Trontelj je zmogel predlagati spravno izjavo, ki je večina drugih ne zmore sprejeti

9

V društvu Združeni ob Lipi sprave vseskozi opozarjamo, da se mora Državni zbor opredeliti do najhujše narodne tragedije, ko je brat moril brata, sprejeti izjavo o narodni spravi in potrditi tudi Resolucijo Evropskega parlamenta z dne 9. aprila 2009 o pomenu evropskega zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope. Žal akademiki v Izjavi niso povabili pristojnih organov, naj delujejo skladno s temi evropskimi merili. Tako bi spodbudili k dialoški politični in medijski kulturi ter uveljavljanju pravne države in zagotavljanju spoštovanja enakopravnosti vseh, človekovega dostojanstva in človekovih pravic, posebej tistim, ki jih jim je revolucija odvzela.

»Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas,« je zapisno v pismu Rimljanom (8,18). Misel sva si kolegom v času študija ponavljala skoraj ob vsakem srečanju in do danes me spremlja v presoji osebnega in družbenega življenja. V postnem času in koronakrizi izstopa toliko bolj, saj kljub trpljenju in smrti Kristusa in številnih, ki hodijo skozi kalvarijo življenja, upanje zori za nebo. Spremlja me ob premišljevanju usode Lamberta Ehrlicha in številnih, vrženih v brezna in jame ter zasutih ust.

Odločno etični in empatični akademik dr. Jože Trontelj je zmogel predlagati izjavo, ki je večina drugih ne zmore sprejeti

V tem upanju sem nizal postaje križevega pota Slovenska kalvarija in vztrajam v razčiščevanju zamolčane in potvorjene, z revolucijo povzročene narodove tragedije, ki obremenjuje tudi našo sedanjost. Zvijačno in celo s podobnimi nasilnimi metodami jo še danes vzdržujejo brezvestneži, neobčutljivi za trpljenje in bolečine drugih in za popravo krivic, ki so jih storili njihovi predniki.

Pogum in vztrajnost sta bili odliki pokojnega akademika dr. Jožeta Trontlja, ko je leta 2009 ponujal SAZU v sprejem izjavo za ustvarjanje »verodostojnega znanstveno neoporečnega pogleda za delovanje pravne države in na kršitve človekovih pravic, za katere je bila odgovorna oblast v desetletjih po drugi svetovni vojni«. Ob slovesu (9. decembra 2013) je njegov naslednik na SAZU lahko le ugotovil, da so »si na akademiji zadnji dve leti prizadevali sprejeti izjavo o povojnih kršitvah človekovih pravic … Najhujša spozaba so bili povojni poboji, predmet izjave pa je bilo tudi nadaljevanje neetičnih ravnanj oblasti skozi naslednja desetletja« in da (večina) akademikov ni »zmogla zbrati dovolj soglasja, da bi pripravljeno besedilo lahko objavili v imenu akademije«.

Trontljeva etična odločnost in empatičnost je zmogla predlog, ki ustreza etičnim standardom in zahtevam pravne države.

Spravna izjava SAZU gre v Trontljevo smer, a ji manjka pogum pri iskanju resnice o komunistični revoluciji

Zdaj SAZU preseneča z izjavo, ki gre v Trontljevo smer, a ji še manjka »verodostojni znanstveno neoporečni pogled«, čeprav so jo podpisali akademiki. Pogrešamo ugotovitev resnice o sistematični komunistični organizaciji in izvedbi revolucije med vojno. Posledice so bile nečloveška stiska, poboji nasprotnikov, uničevanje premoženja, teror in povojni pomori. Zaradi tega tragedija naroda in zato »imamo Slovenci o drugi svetovni vojni na slovenskih tleh in dogodkih neposredno po njej dva pogleda, ki so ju zakoličili zmagovalci«, ne pa obe strani – poražencev javno o tem nihče ni vprašal za mnenje, zasuli so jim usta, kot je zapisal pesnik. Pa ne le mrtvim, pač pa tudi živim do danes celo v pravnih dokumentih država ni omogočila enakopravne besede.

Zato imamo »kot narod razklan zgodovinski spomin na eno ključnih obdobij slovenske preteklosti z vsemi negativnimi posledicami za sedanjost in prihodnost«. Sloveniji kot državi zato do danes ni uspelo preseči te »črno-bele pripovedi o osvobodilnem boju na eni in o izdajalcih na drugi strani«.

Tudi predsednik republike je poudaril, da »je bilo v tridesetih letih storjenih veliko simbolnih in stvarnih dejanj, nikoli pa političnim inštitucijam in inštitucijam nacionalnega pomena, kakršna je SAZU, ni uspelo sprejeti dokumenta, ki bi ubesedil slovensko spravo«. A žal tudi tej izjavi SAZU manjka Trontljeva znanstvena zgodovinsko politična analitičnost, očitno pri njej niso sodelovali za to ključni zgodovinarji.

Le celovita zgodovinska resnica o medvojnih in povojnih dogodkih lahko konča razdvojenost naroda

Dogajanje med vojno je bilo res kompleksno, »z značilnostmi, ki jih pri drugih narodih v takšni obliki ali vsaj v takšnem obsegu ni srečati. V njej so se na naših tleh prepletali okupacija, osvobodilni boj, revolucija, protirevolucija, kolaboracija in državljanska vojna«. SAZU zato utemeljeno ugotavlja: »S preteklostjo neobremenjeno družbeno sožitje je mogoče doseči le s prizadevanjem za resnico o medvojnih in povojnih dogodkih, z njihovim ocenjevanjem na podlagi obče veljavnih etičnih načel ter s pietetnimi in spominskimi dejanji, ki bodo namenjena vsem padlim, pobitim in umorjenim. Kolikor je mogoče, moramo popraviti krivice, prenehati medsebojna obtoževanja, izključevanja in inštrumentaliziranje zgodovine, pri vsem tem pa spoštovati drugače misleče.«

Ravno v imenu zgodovinske resnice je treba od pavšalnega okrivljenja obeh strani preiti k zgodovinski analizi izvora medvojnega in tudi povojnega dogajanja, ne le poboja domobrancev, pač tragedije celotnega naroda med vojno in po njej, skratka, izločitev (velikega) dela naroda iz enakopravnega družbenega življenja. Le celovita zgodovinska resnica lahko vodi tudi k realni presoji sedanjega političnega trenutka. Še danes se nadaljuje medvojno in povojno razdvajanje naroda ter blatenje drugače mislečih s strani tistih, ki imajo realno politično moč v medijih, sodstvu in drugih pomembnih družbenih vzvodih. To ne preprečuje le priznanja zgodovinsko ugotovljivih in ugotovljenih konkretnih dejstev, motivov in okoliščin, pač pa še bolj realen družbeno-politični dialog danes, kar v teh zahtevnih časih še posebej obremenjuje naše sožitje.

Žrtve so še vedno zasute, ne sme se jih dostojno pokopavati, ne poteka pridobivanje DNK itd. V politiki, sodstvu, medijih in šolstvu ni razčiščevanja te narodove usode in najhujše tragedije prednikov, ostajajo pa travmatske posledice v posameznikih in kolektivnem spominu.

Državni zbor se mora opredeliti do Resolucije Evropskega parlamenta z dne 9. aprila 2009

V društvu Združeni ob Lipi sprave vseskozi opozarjamo, da se mora Državni zbor opredeliti do najhujše narodne tragedije, ko je brat moril brata, sprejeti izjavo o narodni spravi in potrditi tudi Resolucijo Evropskega parlamenta z dne 9. aprila 2009 o pomenu evropskega zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope. Žal akademiki v Izjavi niso povabili pristojnih organov, naj delujejo skladno s temi evropskimi merili. Tako bi spodbudili k dialoški politični in medijski kulturi ter uveljavljanju pravne države in zagotavljanju spoštovanja enakopravnosti vseh, človekovega dostojanstva in človekovih pravic, posebej tistim, ki jih jim je revolucija odvzela.

Mogoče sem naiven, a verjamem, da se bo to nekoč zgodilo. Seveda težko v takem svetu, saj v zadnjih časih doživljamo, da celo Evropska zveza povsod ne deluje več na temeljih vrednot svojih ustanoviteljev. A vseeno verjamem, da se trpljenje sedanjega časa ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela nam vsem, ne le nekaterim.

To želim sebi in Vam, zato si prizadevajmo in se pogumno zavzemajmo za uresničitev pravičnih razmer med nami. Kristus in številni mučenci so v tej veri šli v smrt.

So ljudje, in njim je pripadal Rilke, ki vzamejo trpljenje nase, se podredijo usodi in se ne upirajo temu, da je pred njihovimi očmi krona, ki so jo drugi časi hranili za pesnike, v današnjem času postala trnova krona. Te pesnike občudujem, ljubim jih in želim biti njihov brat.

9 KOMENTARJI

  1. Akademik Trontelj je zmogel predlagati spravno izjavo, ki je večina drugih ne zmore sprejeti

    Državni zbor se mora opredeliti do Resolucije Evropskega parlamenta z dne 9. aprila 2009

    Ko morilec sam od sebe prizna, da je moril, ko tat sam od sebe prizna, da je kradel … Običajno se ga mora prisiliti v obžalovanje.

  2. Izjava SAZU je skupni imenovalec zgodovinske resnice, pod katerim se verjetno najde dokajsen delež slovenstva in ima zato lahko spravne učinke.

    Osebno za celovitost vrednotenja druge svetovne vojne pri nas ne bi mogel mimo vsaj se treh ugotovitev:

    1. Moralni imperativ ni oborožena vstaja ( to je samo opcija), moralni imperativ je obramba domovine v trenutku, ko je ta napadena oz.ob splošni mobilizaciji. Neudeležbi pri tej se reče dezerterstvo, ki se povsod strogo pravno sankcionira, tudi s smrtno kaznijo. Ob splošni mobilizaciji kraljevine Jugoslavije aprila 41 je izstopal bojkot komunistov.

    2. Pri aktiviranju partizanskega oboroženega odpornistva bode v oči oz bi vsaj moralo bosti, da se ni organiziralo v času okupacije lastne države, temveč ob napadu in zasedanju delov Sovjetske zveze, dva meseca in pol kasneje. Pobuda torej ideološka, ne narodnoobrambna. Prvo večje oboroženo odpornistvo je po agresiji in zasedbi Jugoslavije nedvomno bilo cetnistvo pod poveljstvom Draze Mihajlovica.

    3. Težko je trditi, da je vsak oborožen odpor proti okupaciji upravičen. Upravičenost izhaja iz smiselnosti, iz tega, da povzroči več dobrega kot slabega. Demokraticnemu odpornistvu de gaulleovskega tipa niti približno ni prišlo na misel ne le revolucionarno nasilje proti lastnemu narodu, temveč tudi ne na vrat na nos izpeljano postavljastvo, puskarjenje in sabotiranja, ki bi rezultiralo v težkih represalijah okupatorja nad nedolžnim civili.

    Visoko moralno je žrtvovati svoje življenje za domovino, ne pa življenja nedolžnih civilov, ki ti za to nikoli niso dali osebnega pristanka.

  3. Do resnične sprave je očitno še daleč, saj ni bila v parlamentu niti evropska Resolucija o obsodbi totalitarizmov.

  4. Ena od nosilnih hipotez prispevka je ta: »[…] Tudi predsednik republike je poudaril, da […] nikoli pa političnim inštitucijam in inštitucijam nacionalnega pomena, kakršna je SAZU, ni uspelo sprejeti dokumenta, ki bi ubesedil slovensko spravo«. […]«.

    ========

    1. PROBLEM POLITIČNIH AKTERJEV ‘VSEENAČENJA’:

    Navedena hipoteza, češ da »nikoli političnim inštitucijam in inštitucijam nacionalnega pomena ni uspelo sprejeti dokumenta, ki bi ubesedil slovensko spravo«, je neutemeljena in lahko kaže na proces mešanja vsebinske megle že skoraj 30 let od ustanovitve te države. Ob tem uvid v neutemeljenost hipoteze ovira aktualno všečna promocija termina »sprava« s strani določenih političnih akterjev ‘vseenačenja’ (smiselno po skovanki ‘vseglih’). Promocija termina »sprava« namreč ne pomeni samo po sebi, da gre po vsebini dejansko za pristno spravo. In v tem je problem ‘vseenačne’ politične akcije.

    V tej luči je gornja hipoteza vsebinsko neutemeljena, saj ‘vseenačno’ nepoglobljena politična akcija dejansko »spravo« posiljuje, saj njihove akcije še naprej posiljujejo vprašljiva dejstva slovenskega totalitarnega prokomunizma, na primer o uporu prokomunistov 27. 4. 1941 proti okupatorju na eni strani in izdajstvu ostalih Slovencev na drugi strani, kar je neutemeljeno. Je neutemeljeno in nedpopustno, saj je po vsebini, obratno od ‘vseenačne’ vsebine te politične akcije, pristna sprava slovenskega naroda in države že dosežena (!) dne 25. 6. 1991 – pristna sprava pomeni preprečiti totalitarizem slovenskega prokomunizma. Osvetljena politična akcija hipoteze je zato neutemeljena in nedopustna. Je nedopustna, ni pa prepovedana, kajti Slovenci, za razliko od pretekle totalitarne države, v Republiki Sloveniji varujemo svobodo govora.

    S tem je problem 30 letnega mešanja vsebinske megle z navedeno in podobnimi hipotezami, ki kažejo na neutemeljeno politično akcijo ‘vseenačenja’, osvetljen.

    2. PRISTNA SPRAVA TEGA NARODA IN DRŽAVE JE ŽE DOSEŽENA 25. 6. 1991 – SPRAVA POOMENI PREPREČITEV SLOVENSKEGA TOTALITARNEGA PROKOMUNIZMA:

    Obratno od navedene hipoteze akterjev ‘vseenačenja’ so »politične inštitucije in inštitucije nacionalnega pomena uspele sprejeti dokument, ki bi ubesedil slovensko spravo« takole:

    Ko je, kot v gornji navedbi prispevka, govora o spravi tega naroda in države je neusahljivi vir problema vezan na jedro globoke slovenske krize, ki je v procesu velikega razkola tega naroda in države. Temeljni problem, ki ga naslavlja sprava, je proces (V)elikega razkola. Temeljna rešitev problema je okrepitev nasprotno učinkujočega procesa velikemu razkolu, to je proces (V)elikega poenotenja. Vsebinsko je proces velikega poenotenja deloma sopomenka pojmu sprava.

    V kontekstu zadevnega temeljnega problema globoke slovenske krize je proces velikega poenotenja vezan na specifično temeljno dejstvo, temeljni cilj in zgodovinsko poslanstvo države slovenskega naroda. Do njih je prišlo v trenutku preloma tega naroda in države s temeljnim vrednotnim nukleusom pretekle totalitarne države slovenskih prokomunistov, in sicer 25. junija 1991. Do tega temeljnega preloma je prišlo z razglasitvijo enega in edinega poenotenega vrhovnega temelja vrednot, morale, identitete in kulture tega naroda in države, ki je temeljno dejanje dejansko že dosežene sprava (Velikega poenotenja) tega naroda in države. En in edini poenoteni vrhovni temelj vrednot, morale, identitete in kulture je zapisan v 25. junija 1991 razglašeni Temeljni ustavni listini o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Temeljna ustavna listina), skupaj z Deklaracijo ob neodvisnosti in Ustavnim zakonom o izvedbi TUL ter Ustavo Republike Slovenije z dne 23. decembra 1991, in njihovih novelah, vključno s tistimi interpretacijami le-teh s strani Ustavnega sodišča RS, ki so ustavno skladne.

    Zato je zgoraj navedena hipoteza prispevka neutemeljena. Sprava (veliko poenotenje) slovenskega naroda in države je namreč že dosežena in utemeljena 25. junija 1991. V kontekstu temeljnega problema pomeni têrmin SPRAVA preprečiti ponovno vzpostavitev režima slovenskih prokomunistov. Kajti v nukleusu biti poenotenega vrhovnega temelja vrednot, morale, identitete in kulture tega naroda in države ter 25. junija 1991 dejansko že dosežene sprave je temeljno dejstvo, temeljni cilj in zgodovinsko poslanstvo slovenskega naroda in države:
    – TEMELJNO DEJSTVO: “ob dejstvu, da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice [zaradi česar] za Republiko Slovenijo preneha veljati ustava SFRJ” (cit. primerjaj s tretjo uvodno izjavo in 2. odstavkom I. razdelka Temeljne ustavne listine).
    – TEMELJNI CILJ: “temeljni cilj, preprečiti vsakršen poskus ponovne vzpostavitve totalitarnega sistema [slovenskih prokomunistov, saj so bili] pripravljeni uveljavljati svojo oblast tudi z nasiljem, z zlorabami prava v kazenskih postopkih in s sistemskostrukturnim grobim kršenjem človekovih pravic” (cit. primerjaj s točko 17 obrazložitve ustavne odločbe U-I-109/10-11).
    – ZGODOVINSKO POSLANSTVO: “[…] je v zgodovinsko poslanstvo slovenske ustave vgrajen tudi njen temeljni cilj, preprečiti vsakršen poskus ponovne vzpostavitve totalitarnega sistema” (cit. primerjaj s točko 7 obrazložitve ustavne odločbe Up-301/96).

    V kontekstu temeljnega problema globoke slovenske krize je nukleus, bit dejansko že doseženega velikega poenotenja (sprave) slovenskega naroda in države naslednji:
    1. Nikoli dokončano temeljno nalogo demokratične opozicije iz konca osemdesetih in začetka devetdesetih let 20. stoletja je treba uresničiti;
    2. Več desetletno rdečo nit pokvarjene indoktrinacije Velikega razkola z indici vzporedne državne organiziranosti je treba pretrgati;
    3. Eskalirani patološki proces zadnjega desetletja, v katerem se teži k ponovni vzpostavitvi režima slovenskih totalitarnih prokomunistov, pa je treba preprečiti.

  5. Tema je druga, ampak bom kar pod tem člankom, ker pod ustreznim ( o cepljenju proti covid19 ni možno več komentirat). Profesor Trontelj, nevrofiziolog po poklicu, je bil velika mednarodna avtoriteta tudi na področju medicinske etike in etike na splošno.

    Prepričan sem, da bi ga nekatere stvari pri poteku cepljenja proti covidu19 pri nas izrazito motile. Zanima me, kdo dejansko odloča o tem, kdo in kdaj je v tej državi cepljen, zakaj manjkajo objektivni etični kriteriji prioritet na podlagi zdravstvene ogrozenosti, ki bi se jih držali in bi absolutno zagotavljali enakopravnost vseh državljanov Slovenije?!

    Kako je mozno, da so ponekod po državi cepili 50 letnike ob tem, ko drugod se v marcu niti 80 letniki niso prišli na vrsto?! Zdaj imamo veliko kategorijo neprecepljenih 70-80 let, mnoge s pridruzenimi boleznimi, zraven pa beremo, da so ponekod, npr v Kočevju cepili ze vse zainteresirane, tudi 30 in 20 letnike, ki so mogoče 50 ali 100 krat manj življenjsko ogrozeni od bolnih starostnikov. S kakšno pravico so bili cepljeni tudi vsi zainteresirani pri časopisni družbi Večer?!

    A ni nobenega, ki bi cepljenje na ravni države usmerjal in kontroliral po etično strokovnih kriterijih?! Pa to je Balkan, ne pa urejena država!

Comments are closed.