Dovolj.je: Čas bi že bil, da Cerkev pozove k prijavi vse žrtve določenih duhovnikov

Janez Cerar

V civilni iniciativi Dovolj.je so se odzvali na naš zapis Ivana Štuheca z naslovom Manipulacije s spolnimi zlorabami in na Domovina.je objavili odgovor. Objavljamo pojasnila civilne iniciative v celoti.

Ponovno smo namreč prejeli odzive bralcev in poslušalcev, ki pričakujejo naš odgovor. Gre torej že za drugo mnenje uglednega slovenskega duhovnika, v tem drugem primeru celo profesorja moralne teologije na Teološki fakulteti, ki posreduje zelo omejeno in z vidika žrtev tudi krivično stališče glede stanja na področju spolnih zlorab v slovenski RKC.

Gospodu Štuhecu smo najprej hvaležni, da spremlja akutno problematiko spolnih zlorab v Cerkvi na Slovenskem in da si tudi sam kot duhovnik in predavatelj prizadeva pomagati nekaterim žrtvam. Pri tem tudi sam ugotavlja, da ne ve ali je prišlo »do zadoščenja pri žrtvah in do ustrezne kazni storilcev«.

Zato bi bilo toliko bolj smiselno in upravičeno pričakovati, da bo gospod Štuhec podprl prizadevanja naše iniciative, ki ravno zapolnjuje nevednost na tem področju. Žal pa se njegov zapis že uvodoma obrne v obrambno-napadalno pozicijo dokazovanja, da niso vsi duhovniki enaki ter da krivda za spolne zlorabe tiči v spolni revoluciji 20. stoletja, kar naj bi bila znana teza papeža Benedikta. Najpomembneje pri tej drži pa je seveda, da krivda ni v Cerkvi, temveč zunaj nje v grešnem svetu.

Pustimo sedaj ob strani veliko bolj kompleksno razlago, ki jo poda papež Benedikt, omeniti pa velja zgolj to, da poleg vpliva od zunaj papež govori tudi o notranjih problemih Cerkve z moralo, kar gospod Štuhec v svojem prispevku zgolj posredno nakaže s tem, ko pravi, da je bilo področje spolnosti »neodrešeno področje katoliške in tudi protestantske morale«. Ne glede na to pa je še vedno spolna revolucija tista, ki je v Cerkev prinesla »tudi deviacije, zlorabe in nove oblike tabujev.« Zato ne preseneča njegov zaključek, da je »popolnoma jasno, da se je to dotaknilo tudi duhovnikov.«

To seveda ni pristop, ki ga ubere papež Benedikt, ki se ne ustavi samo pri zunanjih razlogih, temveč tudi pri notranje-cerkvenih, predvsem pa naposled ponudi rešitve na področju duhovne prenove Cerkve. Kajti, če je pojav spolnih zlorab v Cerkvi popolnoma jasen, kot pravi gospod Štuhec, potem bi se veljajo predvsem vprašati, zakaj je Cerkev tako nemočna pri njihovem izkoreninjenju. Še posebej glede na to, da zlo prihaja od zunaj, kot vehementno in z neupravičeno podporo nekdanjega papeža, trdi sam. Kakorkoli že pa to ni glavni problem, ki ga lahko zasledimo v njegovem mnenju.

Dobrodošlo je, da žrtve spregovorijo

V nadaljevanju zapisa namreč najbolj bode v oči dejstvo, da se gospod Štuhec postavi ali celo vživi v situacijo domnevno nedolžno obtoženega storilca in s te pozicije nato napade tudi prizadevanja naše iniciative. Predvsem nam tudi on očita, kar se skuša prikazati kot samoumevno, da po krivici linčamo osumljence. Zato velja ponovno poudariti in ponoviti naše stališče. Imen in priimkov žrtev nikoli in nikdar v javnosti ni omenil noben viden član naše iniciative Dovolj.je, pač pa so o njih spregovorile njihove žrtve – brez pritiska kogar koli. Duhovnik Janez Cerar, član iniciative Dovolj.je je povedal ime storilca izključno kot žrtev.

V javnosti ni bil izpostavljen noben domnevni storilec, pač pa osebe, ki jih bremeni večje število primerov zlorabe. O tem smo predstavniki iniciative večkrat govorili tako javno na novinarskih konferencah in v različnih medijih, kot tudi v različnih pisnih dopisih. Po javnih objavah imen storilcev, tako na naslov iniciative, kot na različne cerkvene institucije (škofije, cerkvena sodišča ali škofe osebno) prihajajo prijave novih žrtev istih storilcev. Žrtve pri navajanju konkretnih imen zasledujejo povsem logičen interes ščitenja vseh potencialnih novih žrtev, kar je tako s pravnega kot z dejanskega vidika uspešnosti reševanja problematike ustrezna pot do rešitve in očiščenja.

Gospod Štuhec se poleg tega, da očitno ne pozna razvoja dogodkov s stališča druge, torej žrtvine strani, ki pa je bistvena, loti tudi nasveta naši iniciativi, in sicer, da pred javno objavo imen preverimo, »katere seksualne meje so bile prekršene in kakšna stopnja kazni je sorazmerna kršitvi«. Ker iniciativa ni sodišče kazen ni v njeni pristojnosti. Je pa naša naloga, da jasno in glasno spregovorimo o prestopanju meja, kjer gre seveda za kompleksno področje, ne samo v smislu različnih stopenj zlorab, česar se zelo dobro zavedamo, temveč tudi v smislu zlorab tako mladoletnih kot odraslih oseb. Še posebej slednje se kaže za zelo problematični vidik v procesu vzgoje kandidatov za duhovnike in kot kažejo primeri iz tujine, predvsem redovnic. Pri tem z naše strani ne gre za nikakršne manipulacije, saj imamo za prijave zlorab trdne dokaze. Imamo celo javno pričevanje duhovnika, ki je sam prestajal ta pekel in je po mnogih letih zbral pogum, da spregovori, kar je za žrtev ključnega pomena.

Čas bi že bil, da Cerkev pozove k prijavi vse žrtve določenih duhovnikov

Vedno nove prijave spolnih zlorab na strani žrtev odpirajo boleče rane, ki zahtevajo največjo možno mero pozornosti in empatije. Zatiskanje oči in vnovična obrambna drža na strani storilcev in njihovih zagovornikov te rane poglablja in samo podaljšuje agonijo. Očitki o nepravilnem pristopu pri zagovarjanju žrtev nas ne bodo naredili bolj previdne, temveč, nasprotno, še bolj odločne, da moramo s tem uveljavljenim delom nadaljevati.

Zato je naše mnenje, ne glede na očitno nesprejemljivost te prakse pri nekaterih, da bi morali javnemu izpostavljanju imen slediti odgovorni redovni predstojniki in škofje. To pomeni, da bi pokazali slike duhovnikov storilcev, povedali kje so vse delovali in vse vernike pozvali, da prijavijo, če so bili z njihove strani zlorabljeni. To so konkretna dejanja očiščenja, ko verjameš žrtvi in je glavni cilj prisluhniti resnici in izreči opravičilo vsem, ki so iz različnih vzrokov še vedno tiho.

Iniciativa Dovolj.je