(Vatikanski) mrzel veter mene žene …

12

Njega dni sem na tem ali podobnem mestu že pisal o svojem odnosu do tiste oblike rimskega obreda, ki se je še do minulega petka smela imenovati izredna. A naj zdaj na začetku postrežem z nekaj statistike. Čez palec sem izračunal, da sem v zadnjih triintridesetih letih, odkar sem nedeljnik, obiskal vsaj dva tisoč maš. Od tega jih je bilo trideset, morda največ štirideset darovanih po misalu Janeza XXIII. iz leta 1962. Pri prvi taki maši sem bil v frančiškanski baziliki v Mariboru na veliko noč leta 1989, pri zadnji doslej lani poleti v Celovcu. Čeravno sem včasih gojil ambicijo, da bi se jih udeleževal tedensko ali vsaj mesečno, se mi zaradi tradicionalne latinske maše, kot ji mnogi radi rečejo, običajno ne ljubi iti niti do Ljubljane, celo v bolj odmaknjeni del Maribora ne. Odkrito priznam tudi, da me prva srečanja s tradicionalno liturgijo niso navdušila. Dolgo je trajalo, da sem dojel njeno logiko, v jedru katere nikakor ni zgolj meni ljubi latinski jezik.

Sem rušil cerkveno edinost? 

Če se vrnem k statistiki, predstavljajo tradicionalne latinske maše največ dva odstotka vseh, pri katerih sem v življenju bil. Upam si trditi, da sem s takim odstotkom med stotimi Slovenci z najvišjim povprečjem. Sem zaradi tega rušitelj cerkvene edinosti? Sem pohujševal male v Cerkvi na Slovenskem? V petek izdani motuproprij, po lastnem nagibu izdani dokument papeža Frančiška Traditionis custodes oziroma Varuhi izročila mi kot še vsaj nekaj milijonom katoličanov posredno očita prav to.

Iskreno rečeno, ne verjamem, da se je Frančišek posebej ukvarjal z menoj ali s tistimi, ki kot jaz občasno zaidejo k maši po starem. Če o njem kaj vem, bi njegov odnos do tradicionalne liturgije najbolje opisala izjava nekega slovenskega ministra, češ da je “neveden in ga ne zanima”. Pri tem je pri ministru po vsej verjetnosti šlo za sarkazem, pri papežu pač ne gre. Doslej ni namreč z ničimer pokazal, da bi mu bilo veliko mar za folklorne spore o liturgiji, ki so tako značilni za evropske in severnoameriške katoličane.

Bolj žalostno je, da so precej nevednosti glede misala Janeza XXIII. in skupnosti, ki ga imajo v časteh, pokazali tisti, ki so Frančišku pomagali pisati motuproprij. Rekel bi celo, da  sta bila pri pisanju prav nevednost in nezanimanje njihovi glavni orožji, saj lahko tam, kjer ni vednosti in zanimanja, cvetijo predsodki. Dokument je vrhu tega očitno nastal v hudi naglici in ihti, saj gre drugače kot pri Benediktovem motupropriju  Summorum pontificum iz leta 2007 za na hitro spisano in slabo premišljeno besedilo. Edino vezivo, ki ga drži skupaj, je globoko nezaupanje do tradicionalnega obredja in predvsem ljudi, ki ga cenijo in obhajajo. Slabo poznavanje dejanskih razmer glede njihovega življenja pa se morda najbolj kaže v določilu, da je treba odslej berilo in evangelij pri maši po starem prebrati v ljudskem jeziku, kar je predstavljeno kot revolucionarna novost. Tako določilo je odveč iz dveh razlogov, ki so znani vsakemu zelo povprečnemu poznavalcu tradicionalne latinske maše. Pri nobeni od omenjenih štiridesetih maš, ki sem jih doživel v življenju, pa naj je bilo to v Mariboru, Aschaffenburgu ali Stockholmu, se ni zgodilo, da Božja beseda ne bi bila prebrana tudi v ljudskem jeziku. Če bi pa branje v latinščini povsem izgnali iz obreda, bi obred zmaličili. In upam, da avtorji motuproprija tega res ne vedo.

Končno o izredni ihti priča še okoliščina, da stopa besedilo v veljavo nemudoma, čeprav je njegova določila, posebej izjemno neživljenjsko in očitno diskriminatorno zapoved, da maš po starem ni več dovoljeno obhajati v župnijskih cerkvah, nemogoče uveljaviti čez noč. Spomnimo, Benedikt XVI. je svoj motuproprij izdal 7. julija, veljati pa je začel 14. septembra 2007, se pravi, čez dva meseca.

Po Lukašenkovi poti? 

Žal ostane grenak vtis, da je končni cilj dokumenta Traditionis custodes prav izvotlitev tradicionalnega obredja. Morda še bolj kot motuproprij na to napeljuje spremno pismo škofom, ki po novem spet dobivajo glavno besedo pri podeljevanju dovoljenj za obhajanje maše po starem.

Povedati je treba, da ureditev, kot jo predpisuje motuproprij, vrti čas za vsaj štirideset let nazaj, celo pred prvo liberalizacijo dostopa do tradicionalne latinske maše, ki jo je leta 1980 in nato še 1984 in zlasti 1988 zapovedal sveti papež Janez Pavel II. Bistvena razlika med odločitvami poljskega pontifeksa in njegovega argentinskega naslednika je v tonu, v katerem so besedila napisana. Medtem ko je Janez Pavel II. vedno poudarjal, naj bodo škofje pri podeljevanju dovoljenj za tradicionalno bogoslužje čim bolj velikodušni, ni dvoma, da je želja novega motuproprija čim manj maš po starem in čim manj vernikov in vernic, ki bi imeli do njih dostop.

Zato si ne morem kaj, da ne bi v najnovejšem dokumentu, ki ga je podpisal Frančišek, videl odslikav vsaj dveh po mojem bistvenih sodobnih izzivov za krščansko civilizacijo, zlasti tisto katoliškega predznaka. En izziv so sovjetoidne metode, drug izziv je neizmerna, skoraj bolestna želja po priličenju svetu in zlasti njegovi socialno skrajno liberalni različici zahodnega tipa.

Naj spregovorim predvsem o odmevih sovjetizma v motupropriju. Mogoče sem paranoičen, ker zaradi rednega spremljanja dogajanja v Belorusiji pa še kje sledove slednjega odkrivam povsod. Pa vendar.

Značilno sovjetoidna je že izbira naslova motuproprija. Za nedemokratična okolja je namreč značilno, da rada uporabljajo pojme in naslove, ki pomenijo ravno nasprotno od tistega, kar je njihova dejanska vsebina. Kot se Severna Koreja uradno imenuje Demokratična ljudska republika Koreja, se tudi novi dokument imenuje Varuhi izročila, čeprav bo zelo veliko naslovnikov tako poimenovanje razumelo kot bridko norčevanje, saj bodo kot jaz v njem gledali predvsem hudo postavljanje tistega, kar praviloma razumemo kot izročilo, pod vprašaj.

Notranji sovražnik ne spi 

Druga izrazito sovjetska značilnost dokumenta je, da povsod išče in najde notranjega sovražnika. Vidi ga v tradicionalni liturgiji predanih vernikih, ki jih, kot rečeno, vse po vrsti sumi sejanja needinosti v Cerkvi. Čeprav je treba priznati, da niti s tradicionalno latinsko mašo ne pretirano okužena Slovenija ni imuna na določene ekscese, ki jih povzroča prepričanje, da je izredna oblika rimskega obreda edina zveličavna, za kar pa seveda v Summorum pontificum ni nobene podlage. Toda kljub temu doživljam splošni sum o rušenju edinosti kot globoko krivičen.

Tudi očitek, češ da udeležba pri tradicionalni latinski maši sovpada z nasprotovanjem drugemu vatikanskemu cerkvenemu zboru, je za veliko večino prizadetih vernikov iz trte zvit. Velja le, če kdo, kot očitno pisci motuproprija, zamenjuje zadnji koncil sam z njegovo interpretacijo kot revolucije v cerkveni zgodovini, ki je pometla z nazadnjaškim izročilom.

Pri sovjetoidnih oblastnikih se morda nezavedno zgleduje tudi določba, da mora vsak novomašnik, ki bi želel obhajati mašo po misalu Janeza XXIII., za to pridobiti dovoljenje krajevnega ordinarija, ta pa mora, pozor, o zadevi povprašati Sveti sedež. Gre torej bodisi za poskus oropati skupnosti tradicionalni liturgiji zvestih vernikov dušnih pastirjev bodisi za način, kako zmininirati tradicionalno latinsko mašo od znotraj, saj bi teoretično lahko dovoljenje dobili le duhovniki, ki do nje ne bi imeli pristnega odnosa. Podobno poteka izločanje in pripuščanje kandidatov na sovjetoidnih volitvah v Belorusiji, Rusiji, Kazahstanu in drugod.

In končno morda najbolj po sovjetskih vzorcih dišeče mesto, ki človeka mora zaboleti. Ko papež v spremnem pismu govori o tem, da je odločanje o obsegu tradicionalnega obredja v njihovih krajevnih cerkvah sedaj v rokah škofov, izrecno pravi, da jih mora pri udejanjanju njihove odgovornosti voditi težnja, na koncu vse vernike pripeljati k obhajanju maše v skladu z bogoslužnimi knjigami, kot jih je izdal papež Pavel VI. To pomeni enačenje edinosti z uniformiranostjo. Seveda se ne samo na tem mestu zastavlja vprašanje, čemu takšna strogost ravno pri približno odstotku vernikov, ki uporabljajo misal Janeza XXIII., ko pa obstajajo svetovi tudi med izvedbami maše po novem, kar dokument navsezadnje priznava. Besedilo je sočasno težko uskladiti z nežnostjo, strpnostjo in usmiljenjem, o katerem je bilo v osmih letih pričujočega pontifikata toliko govora, da od stalnega ponavljanja istih besed že bolijo ušesa.

Starci tečejo zadnji krog

Tudi v Sloveniji so se mnogi že razveselili in se bodo še razveselili novega motuproprija. V njem vidijo in bodo videli korak v svetlo prihodnost, stran od zarjavelih in čudaških praks. Njihovo veselje jim privoščim. Vendar videz v tem primeru precej vara. Dokument Traditionis custodes namreč nosi jasen pečat tiste skupine iz Frančiškove okolice, ki bi jo lahko v jeziku, kot jo običajno uporablja, imenovali najbolj reakcionarno v sodobni Cerkvi. Gre za ostarele teologe, pretežno iz zahodne Evrope, ki so svojo mladost in vrhunec doživljali v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Žal se je zanje čas ustavil leta 1968, ko je bila v teku njihova revolucija.

Podobno kot ostareli junaki slovenske medvojne in povojne revolucije, ki so v zadnjih letih pred biološkim zatonom poskušali vsej javnosti znova vsiliti svojo resnico, skušajo pred odhodom s scene vso Cerkev in predvsem same sebe prepričati o pravilnosti svojih takratnih odločitev. Žalostno dejstvo je namreč, da se soočajo z razbitinami svojih sanj. Njihova revolucija je v številnih zahodnoevropskih okoljih opustošila in izpraznila cerkve.  Vstajenje tradicionalne latinske maše je zanje živ očitek o njihovem neuspehu.

Kako zelo se starcem mudi, da bi še v svojem življenju ujeli ponižanje tridentincev, se kaže tudi iz izbire trenutka. Motuproprij prihaja v najmanj primernem času, ko so številna katoliška občestva še vedno v hudem šoku zaradi posledic pandemije in nedavnega zaprtja cerkva in doslej neznanega omejevanja dostopa do bogoslužja v živo.  Hkrati so Summorum pontificum preventivno nepietetno povozili, čeprav je njegov avtor in duša Benedikt XVI. še živ. Upati je samo, da ne bodo šli tako daleč, da bi iz svetniškega starčka po sovjetsko iztisnili kakšno pohvalo za izničenje njegovega življenjskega projekta. Takšen sovjetoidni ukrep seveda ne bi omajal Benediktovega ugleda pri tistih, ki ga čislamo, saj bi deloval enako sovjetoidno kot priznanje Ramana Prataseviča v Belorusiji, bi pa vso zadevo naredil samo bolj žalostno.

Upanje ostaja 

Priznam, trenutno sem zaradi motuproprija Traditionis custodes osebno že žalosten, celo potrt. Obstajajo pa razlogi za upanje. In še vedno ni izgubila veljave Gamalielova trditev, da tisto, kar je od Boga, vedno preživi.

Prvi razlog je, da k sreči živimo v okviru slovenskega katolištva, ki je del slovanskih različic katolištva. Slednje se skupaj z večinsko romanskih sicer odlikujejo po tem, da so se z veseljem oklenila bogoslužne prenove drugega vatikanskega cerkvenega zbora. A to veselje se je osredotočalo na uveljavitev ljudskega jezika v bogoslužju. Večinoma pa ta katoliška okolja v imenu vsesplošnega napredka in pokoncilske revolucije niso ekstatično uničevala in preganjala dolga stoletja živih izrazov pobožnosti in bogoslužnih praznovanj. Zato ohranitev njihovega izročila ni življenjsko odvisna od javne navzočnosti tradicionalne latinske maše. In če bi novi motuproprij morda spodbudil tiste, ki jim gre za širšo modernizacijo bogoslužja po zahodnoevropskih tonih, po katerih se katoliško bogoslužje vse bolj spreminja izključno v dolgovezno obnavljanje televizijskih poročil prejšnjega večera, se bodo ta okolja, četudi so brezbrižna do bogoslužne latinščine, znala postaviti za stvari, ki so jim svete.

Teže bo v zahodni in severni Evropi. Tam bi dosledno uveljavljanje motuproprija obglavilo duhovno najbolj živi del katoliške skupnosti, ki se še upira polni preobrazbi v brezzobo nevladno organizacijo, pred čimer je leta 2013 svaril tudi papež Frančišek. Med vrsticami so to priznali francoski škofje, ki so po objavi za tradicionaliste uničujočega motuproprija takoj sporočili, da cenijo vernike in duhovnike, zveste tradicionalni latinski maši. Kaj jim je drugega preostalo, ko pa je v Franciji že pred leti tretjina nedeljnikov obiskovala bogoslužje v izredni obliki, medtem ko je danes odstotek verjetno še višji. In francoski škofje si ne morejo privoščiti tistega, kar je morda cilj avtorjev motuproprija, da bi namreč vse tradicionalistične vernike pahnili v naročje na rob Cerkve potisnjeni Bratovščini svetega Pija X. (in jih potem prikazovali kot skrajneže), ki je v Franciji posebej močna.

Drugič so prav prosvetljeni in pogumni škofje tradicionalni latinski maši omogočili preživetje v zanjo najtežjih časih v sedemdesetih letih 20. stoletja. Res bo odkrito odklonilni papežev odnos do misala papeža Janeza XXIII. pomenil, da bo za širokosrčnost pri škofih, ki sedaj pridobivajo veliko moč, potrebne kar nekaj možatosti in da bo verjetno veliko škofov kar tekmovalo, kdo bi bolj ustregel Rimu  s preganjanjem rušilcev enotnosti. A da se bodo našli pokončni možje, ki bodo šli proti toku, v bistvu ne dvomim. Želim si, da bi bili med njimi tudi slovenski škofje.

Navsezadnje pa, če je papež Frančišek brez milosti pometel z motuproprijem Summorum pontificum, ne da bi se trudil za ohranjanje videza kontinuitete, bo morda še v času mojega življenja nastopil kak drug rimski škof, ki bo bolje ali vsaj drugače razumel, kaj pomeni beseda pontifex.

12 KOMENTARJI

  1. “pravijo, da je noč najtemnejša tik pred jutrom”

    To je pa neumnost, ki ji verjame samo še Vijoleta Tomić.

    Btw, za kaj gre v tem članku sploh? Ogromno je tem, ki so neskončno bolj pomembne.

  2. Le vsebinski zledi Jezusove Cerkve, ne pismoukarske in ne pišmeuharske…, tardicija gor ali dol…

  3. Ko so si pri nas oblast vzeli boljševiki, so samostalniške besede dobivale pridevnik “socialistični”. Socialistična je bila oblast, socialistični je bil kruh, socialistično je bilo celo vreme in seveda je bila socialistična tudi prihodnost itd.
    Ko so globalisti na čelo Rimske Cerkve nastavili frustriranega argentinskega komunista, ta v svoji encikliki ni samo klasičnega svobodnega in transparentnega podjetništva, ki ustvarja nova delovna mesta in s tem blagostanje v državi, poimenoval “perverzni kapitalizem” ter v isti sapi hitel blagoslavljati globalni špekulativni kapital (Geld aus dem nichts po nemško); ko se je namenil Cerkev pretvoriti v globalno korporacijo, je ob tem posegel tudi v katoliški besednjak z vsiljevanjem pridevnika “globalni”. Tako smo lahko papeža Frančiška slišali govoriti o “globalni ljubezni”, ob tem pa poslušali kričeči molk vsaj milijonskega klera po svetu, ki je, če o čem, zagotovo dobro poučen o tem, kaj je ljubezen, ta najvišja maksima krščanstva, ki pač res ne more biti abstraktna sociološka kategorija, pač pa edino konkreten živ odnos do sočloveka in Boga. Podobno inštrumentalizirano lomastenje po katoliškem besednjaku sem opazil zadnjič, ko mi je v roke prišla knjižica, ki so jo izdale Uršulinke ob priliki mislim da zasedanja redovnega kapitlja ali nekaj takega. Na naslovnici je podoba globusa (globus-globalen), iz njega pa rastejo veje, ki nato ovijajo na polu stoječi križ. Pod tem logotipom pa stoji napis “globalna skupnost Angele Merici”, v angleščini (Global Society….). Sicer pa se progresivnim vatikanskim snovalcem globalne korporacije RKC ponujajo res številne priložnosti pri umeščanju katoliškega izročila v sodoben globalističen okvir. Na razpelo bi na mestu, kjer sicer stoji opis Jezusove krivde (INRI – Jezus Nazarejec Kralj Judov) preprosto napisali kar “Google” ali “McDonalds”.
    “Socialistični” je po številnih polomijah iz besednjaka že izginil; tudi “globalni” bo iz cerkvenega, upajmo, da z manj škode kot prvi.

      • Ampak katoliški v stari grscini pomeni prav globalen, univerzalen ( vesoljni), vključujoč vse narode, rase in kulture clovestva.

  4. Colnic Katoliške cerkve ni koristno pretirano guncati odznotraj ne v desno, ne v levo smer. S privrzenostjo tradicionalnem latinskem obredu se neredko veze zavračanje vsega kar izhaja iz 2. vatikanskega zbora. Gotovo Cerkev kljub notranji raznolikosti ne more biti istočasno tič in miš. Latinski obred vidim kot zanimivost in vez s tradicijo. Morda nam lahko pomaga k obujanju odnosa spostljivosti do obreda, kakršnega v Cerkvi poznamo danes in do katerega res nekateri pristopajo kot da so prišli tlačit zelje. Ne profana vulgarizacija obreda, a niti izumetnicen pozunanjen tradicionalizem.

  5. Pred časom je eden od Slovenskih ordinarijev opozarjal na ločitev duhov, ki nastaja ob teh, ki poveličujejo mašo po starem obredu poudarjajoč, da je to “prava” Cerkev medtem, ko je redno bogoslužje v domačem jeziku nekaj razvodenelega. Torej težave, ki jih papež omenja ob tem motu proprio ni njegova izmišljotina. V pismu, ki spremlja MP tudi izrecno omenja, da je prosil škofe iz vsega sveta za mnenje. Iz tega je sklepati, da so škofje tisti, ki ugotavljajo, da se namen, ki sta ga imela JPII in BXVI (zbližanje z Lefebvrovci) ni uresničil temveč nasprotno: povečale so se delitve znotraj katoliške srenje. Papež Frančišek je torej zgolj prisluhnil škofom in želel ozdraviti to nesmiselno delitev.

  6. Kot nepoučen laik nimam nič proti latinskim mašam. Kot tudi ne proti pravoslavnim, mladinskim, skavtskim, slavilnim…
    Različni smo ljudje in vsak najde zase način, ki njega najbolj nagovori in poveže z Bogom. Seveda, če ni v navzkrižju s katoliškim naukom.
    Tudi Taizejski spevi so mi blizu in v njih ne vidim nobene herezije.

    Ne vem, kakšne informacije je papež pridobil glede obhajanja TLM, ampak če je vsepovsod tako, kot je v Sloveniji, kjer zagovorniki TLM (SF) žalijo, se norčujejo, omaložujejo in mečejo v isti koš čisto vse ostale, ki niso v njihovem krogu, potem me njegova odločitev sploh ne čudi. Žal. Namesto strpnosti, spoštovanja in opominjanju v ljubezni, se delajo še taki razdori 🙁

    • “… mečejo v isti koš čisto vse ostale …”
      To se tudi meni zdi. Nekateri vidni zagovorniki tradicionalne latinske maše imajo le to za nekaj vrednega. Vse ostalo v katolištvu nekaj velja, le če vključuje tradicionalno latinsko mašo. Vsekakor je vse kritike t.i. tradicionalistov vredno preučiti, ker jemljejo stvari resno, in upoštevati, če je le kaj vrednega. Toda če jih včasih poslušam, dobim vtis, da je njihov moto: “Kdor ni za nas, je zoper nas.” To pa je osrednje sporočilo dolomitske izjave.

  7. Resnično povem Vam, da tale revolucionarni spletkar dela gromozansko škodo Jezusovi cerkvi in tole se zagotovo ne bo končalo lepo, ker njegov komisariat dviga upor zdrave pameti in resnične vere, ker tole kar je našpičil zdajle presega vse.
    Razkol. Pa ne Latincev in Koncilcev – pač pa mnogo več od tega. Razkol med ljupčki razkoljniki razuzdanega Frančiška in globokovernimi, ki imajo in branijo globoke korenine Jezusove KLatedrale na Skali!

  8. Meni se zdi papežev ukrep nerazumljiv. Verjamem, da je bil tridentinski koncil zelo dober. Ne razumem, zakaj je ravno obrednik, ki temelji na tem koncilu, problematičen. S celo kopico drugih obrednikov, pa ni nobenih problemov, če sem pravilno poučen.
    Sicer pa se mi zdi važno neko drugo vprašanje – disciplina, kot je npr. evharistični post. Ko sem bil sam na tradicionalni sveti maši, je duhovnik rekel: “… tešč od polnoči naprej.”
    Brez posta ne moremo graditi boljše družbe! Oblik posta pa je seveda veliko.
    Važna pa se mi zdi nemalomarna izgovorjava. Tako lahko večkrat pri svetih mašah slišim nerazumljive besede, ki naj bi bile v slovenščini: dasemgrešil, intudivas, kakortudimi, hozananavišavah …
    Sami smo krivi, če si še slovensko sveto mašo napravimo nerazumljivo!

Comments are closed.