Mnogo ljudi, ki bi morali biti v prvih bojnih črtah, je danes na bolniški

Naše prve bojne črte so v zdravstvu, policiji, civilni zaščiti, domovih za ostarele, trgovinah, na ministrstvih in še kje. Vsak, ki požrtvovalno prihaja na svoje delovno mesto, ali se samoizolira, da zaščiti svoje domače, ki naredi še nekaj več, kakor je dolžan, je junak in ima naše spoštovanje in občudovanje.

Defetisti in dezerterji

Pred štirinajstimi dnevi je zaokrožil v novodobni medijski pokrajini poziv, da ostanemo doma. Če so vojake preteklih vojn so na ta način vpoklicali v vojsko, so nas pozvali na kavč in nas še vspodbudili: »Ti to zmoreš!«.

Sobota in nedelja sta pokazali, da ne zmoremo niti tega – ostati na kavču. Posledica množičnega »dezertiranja« iz »vojne na kavču« so strožji ukrepi, čez štirinajst dni pa nas čaka zelo verjetni porast števila okuženih. In posledično se nam bo karantena podaljšala za nadaljnjih štirinajst dni.

V vsaki vojni so v vojski malodušneži in dezerterji. Na začetku spopada se vojaki, dobro opremljeni, spočiti in prepričani v hitro zmago, navdušeno vržejo v boj. Potem pa se, ko se sovražnik izkaže za bolj trdoživega, kakor so naše predstave o lahki in hitri zmagi, začneta širiti malodušje in dezerterstvo.  Tudi v tej naši neobičajni svetovni »vojni« proti nevidnemu sovražniku se dogaja podobno. Pojava, o katerih govorim, pa sta prav tako nevidna, kakor je neviden sovražnik.

Defetisti (malodušneži) so tisti, ki danes širijo malodušje in negodovanje pod krinko »kritičnosti« in »svobode govora«. Tu gre za zmanjševanje prepotrebne pripravljenosti na izpolnitev svojih dolžnosti in pripravljenosti na žrtve, ki so potrebne za zmago. Našo bojno moralo nam uničujejo v prvi vrsti novinarji večinskih medijev (oz. levičarskih), ki so že pred štirinajstimi dnevi znova čudežno osvojili obe kreposti. Da so prej ves čas Šarčeve razglašene vlade molčali, bili hlapci jedra vladne koalicije (SD, Levica in LMŠ) in niso imeli nobene svobode poročanja po resnici in pravici, so že pozabili.

Največji nasprotniki vlade so mediji

Novinarji mislijo, da so pod  Šarcem poročali »objektivno« in »dobro«, kar je seveda velika samoprevara. Novinarji so intimno in do zadnjega vlakna svoje biti prepričani, da je levičarstvo najboljše, kar se lahko človeku zgodi. Prav tako so prepričani, da je Janez Janša osebno in posledično SDS ter vsak, ki si upa sodelovati z njimi, najhujše kar se lahko zgodi.

Zdaj so ti novinarji zaradi zaplankanega črno-belega razmišljanja v peklu. Zavedajo pa se svoje moči. Zavedajo se tudi , da niso sami, da jih podpira celoten totalitarni ustroj (UDBO-mafija, vsa levičarska srenja). Zavedajo se svoje nedotakljivosti in premoči.

Novinarji sedaj delujejo v veliki koaliciji s SD-jem in Levico, LMŠ je že odpikana, ker je jasno, da bo kmalu izginila iz političnega odra, in širijo slabo voljo in malodušje. Kar je opazno v vsakem TV dnevniku, intervjuju, na vsaki FB strani, z vsakim tvitom … Enoglasno, vztrajno, zagrizeno, z vsemi sredstvi vodijo svojo vojno proti Janši in vladi, ki nas rešuje v tej vojni, da ne potonemo v italijanskem scenariju.

Si predstavljate, da bi se še zdaj slišalo: »Saj je samo prehlad?« Vsak, ki je tako govoril, pa naj bo to Trump ali Johnson ali Macron, upa, da se bo kar pozabilo. A oni nimajo sovražnih novinarjev, ker se povsod zavedajo, da je treba zdaj enodušno strniti vrste. Pri nas pa ni tako. Kljub spremembi oblasti in pogumnemu delovanju v krizi, ima vlada svoje največje nasprotnike na »medijski fronti«. Politiki si ne bodo upali nasprotovati potrebnim korakom. To bodo prepustili »civilni družbi«.

Zgodovina se ponavlja. Žrtve pač morajo biti!

Svoj čas so slovenski komunisti pozdravljali nemško okupacijo, ker je bil tedaj Hitler zaveznik s Stalinom. Tako so od znotraj spodkopavali bojno moč že tako razdeljene kraljevine. Potem so brez očitkov vesti klali, pobijali in terorizirali slovensko prebivalstvo, da so po moriji stotisočev prišli na oblast. Tam hočejo zdaj ostati njihovi vnuki, pa naj stane, kar hoče. Žrtve pač morajo biti!

Prav tako širijo malodušje vsi tisti, ki v svoji sebičnosti in preskrbljenosti nočejo nositi deleža pri naporu za zmago. V našem času in aktualnem primeru so to najprej sodniki in tožilci, ki nočejo zmanjšati svojih plač za 30 % kakor vsi ostali, sledijo upokojeni privilegiranci (npr. oni mali mož z modrimi očmi), in borci, ki iz proračuna prejemajo dodatke, prejemniki bajnih plač v »nevladnem javnem sektorju« (kulturniki, profesorji, inštituti, zavodi, društva, »svetovalci«, anketarji ipd.), ki skrbno pazijo, da bi bilo »vse po starem«…

Mnogo jih je sebičnih, zato je naša moč v boju proti virusu majhna. Žrtve pač morajo biti, ampak naj jih delajo drugi … Tudi ta moto je že dolgo znan! Žalostno so ga na telesu slovenskega naroda uresničili oni, ki so ideološka korenina zgoraj naštetih. Da, demokratična stran je med naštetimi skupinami zanemarljiva!

Poleg slabe volje, t.j. tistih, ki z besedami manjšajo borbeno moč družbe, pa so med nami tudi dezerterji. Ker govorimo o zelo posebnem boju, se dezerterstvo kaže tudi na prav poseben način. Dezerterji so vsi, ki bi morali v službo, pa si »zrihtajo bolniško«. Dezerterji so vsi, ki postavijo sami sebe na prvo mesto, namesto izpolnjevanja svojih dolžnosti. Jasno je, da je v prvih bojnih črtah dezerterstva več, kakor ga je v varnem zaledju »čakanja na delo doma«, ko nisi življenjsko ogrožen.

Mnogo ljudi, ki bi morali biti v prvih bojnih črtah, je danes med dezerterji

Naše prve bojne črte so v zdravstvu, policiji, civilni zaščiti, domovih za ostarele, trgovinah, na ministrstvih in še kje. Vsak, ki požrtvovalno prihaja na svoje delovno mesto, ali se samoizolira, da zaščiti svoje domače, ki naredi še nekaj več, kakor je dolžan, je junak in ima naše spoštovanje in občudovanje.

Vendar pa je slišati, da je mnogo ljudi, ki bi morali biti v prvih bojnih črtah, danes na bolniški. Zanje velja, da so se skrili na varno, zapustili svoj bojni položaj in ga prepustili drugim.

To so prav isti ljudje, ki so spraznili skladišča UKC-ja in odnesli (beri pokradli) vse maske in razkužilna sredstva, ko se je kriza šele začenjala. To so isti, ki to počnejo na mikro ravni vsak dan, dolga leta, vse od dne, ko je vse postalo »naše«. Ne kradejo namreč samo dobavitelji in podpisniki dobaviteljskih pogodb, krademo tudi »mi«, navadni državljani. In zato pravzaprav nimamo pravice, da bi se pritoževali nad milijonskimi krajami. Oni (KPS-udbomafija) kradejo veliko, ker lahko, ker so se zato borili. Mi ne moremo, zato krademo po malem.

Z dezerterji se v teh časih »generali« težko borijo. Nič ni težjega, kot v goščavi naše zakonodaje, polni pravic in ničelnih dolžnosti dokazati ali kaznovati nedelo na delovnem mestu, zlorabe z bolniškimi … Smo v takem socialističnem raju, da niti minister ne uveljaviti svoje politike v resorju, za katerega je odgovoren. Vedno se lahko najde uslužbenec, ki si mirno upa reči: »Ne bom!«. Zato je dezerterstva veliko. Težko, pogosto nemogoče je dokazati zlorabe na tem področju. To nam pove, da je tu nekaj narobe. Na osebni ravni, ko je potrebno dokazati zlorabo, pa je delavec zaščiten, saj se predpostavlja, da se kaj takega (zloraba) ni mogla zgoditi. In vendar je zelo običajen pojav!

V boju z epidemijo postavim tirnice v bolj pravično družbo prihodnosti

V tem času boja zoper epidemijo, ko Slovenija lahko preraste v »Bergamo«, zaostrimo naš pogled na resničnost. Z jasnostjo in brez sprenevedanja poglejmo stvarnosti v oči. Kajti samo tako bomo lahko izšli iz tega boja, ki nam bo prinesel zategovanje pasu in velike probleme, tudi bolj zdravi in bolj dinamični. Soočiti se moramo s svojo komunistično miselnostjo, z levičarstvom in kapitalistično sebičnostjo, da bi lahko postavili tirnice v bolj pravično družbo prihodnosti.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.