Na praznik Gospodovega darovanja v templju, 2. februarja, ki ga obhajamo štirideseti dan po prazniku Gospodovega rojstva – Božiču, se spominjamo dogodka, ko sta Marija in Jožef prinesla v tempelj novorojenega otroka in zanj darovala dva goloba (ali dve grlici), kakor je za skromne družine naročala judovska postava. Na ta način sta otroka odkupila, saj že od časa izhoda Izraelcev iz egiptovske sužnosti velja, da vsak prvorojenec pripada Bogu. O tem dogodku nam poroča evangelist Luka (2,22–40).
Svetemu papežu Janezu Pavlu II. se je praznik Gospodovega darovanja v templju zdel najprimernejši, da bi ob njem posvetili pozornost redovnikom in redovnicam ter vsem skupnostim, ki se posvečajo apostolskemu življenju. Skupno ime so dobile kot skupnosti Bogu posvečenega življenja. Na ravni celotne Cerkve je ustanovljena posebna kongregacija, ki jo je nekaj let vodil tudi naš kardinal, njegova eminenca Franc Rode.
Skupnosti Bogu posvečenega življenja so odgovor na vsakokratne potrebe družbe
Kdo smo osebe Bogu posvečenega življenja? Naša najbolj razširjena karakteristika je verjetno ta, da se naši domovi imenujejo samostani. Vsak pozna ime vsaj katere redovne skupnosti: frančiškani, kapucini, jezuiti, salezijanci …, med ženskimi redovi pa uršulinke, usmiljenke, Marijine sestre, klarise, šolske sestre …
V Sloveniji je navzočih 16 ženskih in 12 moških redovnih skupnosti. Ko smo se zadnjič prešteli, nas je bilo 401 redovnica in 275 redovnikov. Vsi redovi pa se srečujemo s tem, da naše število pada.
Samostanski zidovi so vedno imeli pridih skrivnostnosti. Kaj se tam zadaj dogaja? Le kaj počnejo? Res smo si redovi med seboj različni po načinu življenja, po področjih delovanja in tudi po navzočnosti v javnosti. Ta naša različnost izhaja že iz namena ustanovitve posamezne redovne skupnosti. Nastajale so v zelo različnih zgodovinskih obdobjih. Vsaka je bila odgovor na določene potrebe tistega časa. Na obliko življenja in delovanja je vplivala tudi vsakokratna družba. Prav po načinu življenja in delovanja so se z redovnimi skupnostmi oblikovale tudi različne duhovnosti. Preprosto bi lahko rekli, da gre za živeti svojo vero s posebnimi poudarki. Skozi zgodovino so se morale tudi redovne skupnosti preoblikovati, vedno iskati svoje bistvo in iskati, kako ga živeti v novih časih. Kakor so se skozi zgodovino porajale nove redovne skupnosti, tako so nekatere tudi ugasnile.
Nekateri redovi predvsem molijo, drugi imajo posebno poslanstvo v družbi
Današnji svet daje velik pomen učinkovitosti, ustvarjalnosti, rezultatom. Bogu posvečene osebe hočemo kazati, da na življenje lahko gledamo in je treba gledati tudi skozi druga očala. Naša prva stvar je zazrtost v Boga, od kogar vse prihaja in h komur vse gre. Naša osnovna služba je zato molitev, ni pa edina. Tudi redovi, ki se posvečajo predvsem molitvi – kontemplativni redovi, se ukvarjajo še z drugimi dejavnostmi, s katerimi hočejo služiti družbi, v kateri živijo. Veliko redov pa ima posebno poslanstvo v družbi: na področju vzgoje, skrbi za bolnike in starejše, v šolstvu, na karitativnem področju … Ta dejavnost je oblikovala tudi strukture, na primer bolnišnice, šolske zavode. Kakšna od teh struktur še vedno deluje, pa čeprav ni več v rokah redovnikov, pač pa družbe, države (na primer katera od naših bolnišnic).
Skupnosti Bogu posvečenega življenja so pustile sledove na kulturnem področju, ob njih so nastajale laiške skupnosti
Redovniki so pustili sledove na področju kulture. Naši starejši samostani so razglašeni za kulturne spomenike. Pomembne sledove bomo našli na področjih literature, slikarstva, glasbe … Ob redovih so nastajale tudi različne skupnosti, na primer Frančiškov svetni red, Bernardova družina … Obstajajo pa še mnoge sledi, ki jih ni mogoče videti, saj so bile puščene na področjih osebnega spremljanja, vzgoje, duhovnega oblikovanja. Tisti, ki ste povezani s Cerkvijo, lahko odkrivate našo navzočnost tudi na župnijah, pri spremljanju različnih skupin (na primer zakonskih, skavtskih …) in drugih cerkvenih dogajanjih. Sodelujemo tudi pri misijonskem prizadevanju Cerkve. Pri tem ni mišljeno le razširjanje vere v Kristusa. Običajno se misijonsko prizadevanje prične v prizadevanju za boljše življenjske razmere ljudi v teh deželah. Tako so mnogi misijonarji vpeti v vzpostavljanje šolstva in zdravstvenega varstva v teh deželah. Predvsem redovnice pa vodijo poti tudi v običajne službe, na primer v zdravstvu. Ne da se vsega našteti.
Svetu sporočajo, da ima Bog rad vsakega človeka
S posebno zavzetostjo hočemo osebe Bogu posvečenega življenja sporočati, da Bog hoče človeku dobro, tako skupnosti kot vsakemu posamezniku. To dobro zaobjema vsa področja, duhovno, duševno in telesno. Ne, nismo zunaj tega sveta, le v tem svetu smo navzoči na način, ki se marsikomu zdi (preveč) drugačen. Že oznaka posvečenost Bogu govori, da ne moremo živeti in delovati brez globoke in žive povezanosti z Bogom. Bistvo tega, kar počnemo vsi redovniki in redovnice, je, da svet z njegovimi radostmi, skrbmi, prizadevanji in težavami prinašamo pred Boga; današnjemu človeku hočemo pokazati, da ga ima Nekdo rad, je z njim, ni nanj pozabil; in pomagati človeku odkriti Boga in poti, da bo tudi sam zaživel kot Gospodov učenec – kot človek, ki bo zajemal iz Božje besede in se krepil še ob drugih sredstvih, ki nam jih daje Bog, še posebej ob zakramentih spovedi in evharistije.
