Med malimi preroki je še posebej malo znan prerok Malahija. Iz njegove knjige, ki ima vsega tri poglavja, beremo na svečnico. Ko slišimo besedilo prvič, težko vidimo povezavo z današnjim praznikom, zato poglejmo v ozadje nastanka te knjige.
Malahija je deloval v obdobju med leti 480–460 pr. Kr. Pojdimo približno sto let nazaj. Julija leta 587 pr. Kr. je babilonski kralj Nebukadnezar II. (v starem prevodu Nabukodonosor) zavzel Palestino in Jeruzalem. En mesec pozneje je porušil tempelj in ljudstvo odpeljal v suženjstvo. Leta 555 pr. Kr. je v Perziji prišel na oblast kralj Kir. Osvajal je sosednja kraljestva in leta 539 vkorakal v Babilon. Že naslednje leto (538 pr. Kr.) je izdal znameniti edikt, po katerem so se Judje lahko vrnili iz izgnanstva. Po vrnitvi v domovino Judje niso imeli templja, zato so si za žgalno daritev postavili preprost kamnit oltar. Eno leto pozneje, leta 537 pr. Kr., so položili temelje za novi tempelj. Toda ljudje so bili po vrnitvi iz suženjstva obubožani in malodušni, zato so z gradnjo vse bolj odlašali. Gradnji so nasprotovali tudi Samarijani.
Mrtvilo je trajalo kar 17 let, do leta 520 pr. Kr., ko je Bog med ljudi poslal preroka Ageja. Ta jih je spodbujal, naj obudijo vero in zaupanje v Boga. Med ljudmi se je obnovilo mesijansko upanje. V petih letih so gradnjo templja dokončali in ga leta 515 pr. Kr. posvetili.
Nova generacija, oziroma druga generacija po prihodu iz izgnanstva, je pozabila na strahote babilonske sužnosti, predvsem pa se ni zavedala razlogov za nacionalno katastrofo, do katere je prišlo s padcem Jeruzalema. Babilonskega izgnanstva niso več povezovali z dolgotrajno nezvestobo Postavi in sinajski zavezi ter z dejanji, ki so bila gnusoba v Gospodovih očeh, kot so ponavljali preroki. Sodobniki preroka Malahija so namreč sredi 5. stol. pr. Kr. ponavljali iste grehe, kot so jih nekoč zagrešili njihovi dedje in pradedje, zaradi česar je Bog, človeško rečeno, nekako moral prekinil njihovo zlo početje. Dopustil je, da je babilonski kralj Nebukadnezar II. osvojil Jeruzalem, podrl tempelj, njihov največji ponos, ter razdejal državo z vsemi njenimi verski in državnimi institucijami vred.
Malahija je močno prizadelo, ko je videl, da je judovsko ljudstvo spet lahkomiselno zabredlo. Spomnil jih je, da je Bog vedno zvest, kar s svojimi posegi nenehno dokazuje; oni pa mu odgovarjajo z nezvestobo, in za vsem, kar Bog zanje dela, vidijo le sebe in svoje zasluge. Nehvaležni so in živijo, kot da ga ni. Razkrajanja verske, narodne in državne skupnosti se je kazalo v pozunanjenem obhajanju obredov, povečevanju družbene nepravičnosti, korupciji, nepotizmu, v mešanih porokah, zakonolomih itd. V krizi je bilo vse: bogoslužje, osebna vera in molitev, zakonsko in družinsko življenje ter stanje v družbi nasploh.
Malahija je napovedal, da bo Bog poslal svojega angela, ki bo pripravil pot pred njim, namreč pred Gospodom, ki ga iščejo (prim. Mal 3,1). Ko je Malahija govoril o angelu, je imel v mislih novega Elija, zato ob koncu svoje prerokbe zapiše: »Glejte, pošiljam vam Elija, preroka, preden pride Gospod dan, veliki in strašni« (Mal 3,23). To je bila dejansko napoved prihoda Janeza Krstnika, kajti zgodovinski Elija je živel davno prej, v času Ahaba, kralja Severnega Izraelovega kraljestva, v letih 874–852 pr. Kr.
Angel, novi Elija, bo takrat, ko bo Bog hotel, pokazal na Gospoda, ki ga pričakujejo; stopil bo v svetišče in opravil poslanstvo, ki mu je bilo določeno. Ta vstop se je zgodil, ko sta Jožef in Marija po običaju postave, štirideset dni po rojstvu, prinesla v tempelj Dete Jezusa, starček Simeon pa je v otroku prepoznal obljubljenega Mesija, tistega, ki ga je napovedal Malahija.
Kakšen pomen se skriva v Malahijevi napovedi, da bo Gospod vstopil v svetišče? Najprej bo očistil Levijeve sinove, pravi. Levi je bil eden od dvanajstih Jakobovih sinov. Njegov rod po vrnitvi iz Egipta ni dobil svoje deleže, pač pa so bili njegovi sinovi, oziroma moški njegovega rodu, izbrani za služenje pri bogoslužju. In prav pod njihovim vodstvom je bogoslužje v Izraelu znova zašlo v krizo. Če naj bo bogoslužje res prava molitev, ki človeka povezuje z Bogom, in ne le pozunanjeno opravilo, se morajo najprej prenoviti Levijevi sinovi, nosilci bogoslužja.
Molitev po Gospodovem prihodu v svetišče, napoveduje Malahija, ne bo več prazno blebetanje, ne hinavsko razkazovanje pobožnosti za pridobivanje ugleda v javnosti, kar je pozneje Jezus ostro bičal, ne bo premikanje ustnic brez resnične vere in zaupanja. V ozadju te vizije prave molitve je spoznanje preroka Malahija, da noben človek ne more uresničiti popolne molitve, ki bi bila v neokrnjeni izpolnitvi Očetove volje in bi bila s tem v polnem pomenu odrešilna. Naše vsakdanje molitve imajo namreč vedno kak manko, predvsem zaupanja in ljubezni do Boga.
Samo Jezusova molitev je popolna. Samo on je bil popolnoma eno z Očetom, saj je samo on v celoti izpolnil njegovo voljo. Zato se mi ne zanašamo na svojo molitev, ki je omejena, temveč svojo molitev pridružujemo Jezusovi molitvi, ki je kot prvorojenec vsega stvarstva prvi in popolni molivec. Jezus je torej ta Gospod nove in večne zaveze, ki ga je Malahija napovedal, čeprav ni imel jasne predstave, kako in kdaj se bo to zgodilo.
Celotna zgodovina stare zaveze od Abrahama do Kristusa je zgodovine nezvestobe zavezi na Sinaju. Šele Jezus je uresničil novo in večno zavezo, popolno predanost in podaritev Očetu.
Poleg prenovljene molitve, ki jo bo uresničil Gospod, ko bo stopil v svoje svetišče, Malahija spregovori tudi o tem, da bi končno darovali, kakor je prav. Ljudje sicer vedno kaj darujemo, vendar ne tako, kakor je prav. Darujemo na pol, preračunljivo, za pomiritev vesti; tako da druge privežemo nase in jih zapletemo v svoje skrite interese. To dela politika, to delata bančništvo in gospodarstvo. To v svoji človeški nepopolnosti dela tudi vsaka mati, ki se na eni strani razdaja, vendar zaradi svojih čustvenih in drugih potreb obenem plete nevidno mrežo okoli svojih otrok in jih ohranja v svoji bližini.
Ljudje pogosto ne razlikujemo pravega darovanja od navezovanja nase. Pri vseh človeških daritvah je vedno še kak drugoten namen. Toda rešuje le popolna daritev, ki jo je uresničil šele Jezus. Zato mi vstopamo v njegovo daritev. Tako je sv. maša Jezusova in naša daritev, ko se naša nepopolna daritev združuje z njegovo brezpogojno daritvijo.
Malahija je govoril o Gospodu, ki bo stopil v svetišče. Pismo Hebrejcem, današnje drugo berilo, pa je še bolj jasno. Pravi namreč, da se bo Jezus izenačil z Abrahamovim rodom, torej z vsemi nami. Jezus je vstopil v minljivo, zato si je privzel propadljivo meso in kri in se tako popolnoma izenačil z nami. Podobno tudi starši vstopate v blato svojega otroka, ki ga pusti v plenicah. Če hočete otroku pomagati, morate prijeti tudi njegovo blato, celoto njegove resničnosti. Človeško blato je podoba za greh, za našo smrtnost in nemoč. Tudi Kristus je vstopil v blato in postal blato. Ker pa je bil Božji Sin, je iz njega vstal in nas tako pritegnil k sebi.
Starček Simeon je tistega dne videl Božjega Sina, ki je prišel v svetišče, zato da bi trideset let pozneje končal na križu in na njem opravil pravo daritev. Zaradi spoznanja, da je Kristus kot Božji Sin edini lahko v polnosti stopil v naš greh in v celoto naše neodrešenosti, je Simeon izrekel besede:
»Zdaj odpuščaš Gospod svojega služabnika v miru, kajti moje oči so videle tvoje zveličanje.«
Starček Simeon se je zahvaljeval za luč. Za spoznanje, da je tisti, ki ga je vzel v naročje, Božji Sin, ki bo s svojo daritvijo človeku omogočil zveličanje.
Kristjani imamo poslanstvo, da luč zveličanja, ki jo je Simeon prepoznal v templju, nosimo naprej. Da ista luč, isto spoznanje, kdo je Kristus, ki je razsvetlilo Simeona, zasveti tudi v nas in po nas sodobnemu svetu. Kot ljudje smo vedno na tem, da začne božja luč v nas pojemati. Tako je pojemala tudi volja judovskemu ljudstvu, da bi dogradili tempelj. Toda prerokova spodbuda jim je vrnila upanje, pustili so se navdušiti in luč vere je zopet zagorela v njihovih dušah. Tudi današnje praznovanje naj bo dogodek, ko se bo pojemajoča svetloba vere zopet okrepila, in bomo svoje življenje še tesneje združili s Kristusovim.
