Da, tudi jaz sem ena izmed njih

12
408
6813149012_7c47e83706_z
Foto: Flickr.

Tistih namreč, ki te dneve, pred praznikom naše države, preživljajo z neko nedefinirano kepo v prsnem košu, ki ne pusti svobodno zadihati. V moji stroki bi jo povezali z občutki anksioznosti. Zadnje čase tolikokrat slišana misel »naslednji si lahko ti«, bi že sodila v to kategorijo. Danes sem na FB prebrala zapis neke gospe o tem, da se »njej kaj takega ne more zgoditi, ker pač ne laže in ne počne nič nezakonitega«; tako ne more nihče pokazati s prstom nanjo. Ne bom se spustila v razmišljanje o tem, kako resnica pravzaprav ni nikakršno zagotovilo … več.

Pri svojem delu srečujem ljudi s stiskami vseh vrst; za veliko večino ne bi mogla reči, da počne kaj, po splošnih moralnih in ostalih veljavnih zakonih, nezakonitega, pa vendar se čutijo ujetnike različnih občutij: strahu, sramu, žalosti, jeze, obupa, nemoči … Ne morem verjeti, da je kdo med nami, ki se s katerim od teh občutkov še ni srečal; da je kdo, ki ni nikoli padel in nikoli bil obsojan ali zasramovan, ki ni nikoli pomislil, da ne more več … Kajti samo tisti, ki si prizna, da je vse to človeško, in ki se zaveda svoje lastne šibkosti, je lahko ponižen pred bolečino drugega. Ponižnost naredi prostor za sprejemanje nečesa, kar mi je morda tuje in nerazumljivo, tu niti ni potrebno razumevanje.

O kakšni bolečini govorim? V teh dneh se srečujemo eni z bolečino krivice, drugi z bolečino pomanjkanja poštenosti, tretji z bolečino osamljenosti, četrti z bolečino zasramovanja … Domnevam, da nekatere boli tudi podpora drugih temu, čemur sami nasprotujejo.

Za svojo bolečino teh dni še iščem besede: sprva je nisem zaznala; zaradi pomanjkanja časa in malo tudi namernega (zaradi osredotočenosti na druge, zame osebno pomembne dogodke) izogibanja , sem spremljala dogajanje zadnje pol leta »z enim očesom« – prelet dnevnih novic na spletu, kakšne kolumne sem in tja, linkov na FB … Nisem se udeleževala s pisnimi komentarji, še v vsakdanjih pogovorih z bližnjimi sem bila bolj kot ne le prejemnica. Kepa v prsnem košu z začetka tega zapisa pa je rasla. Pride trenutek, ko začutiš, da ne moreš več nositi tega, kar imaš v sebi, da ni prav, da si tiho. Odraščala sem s pionirčki, s šolskimi proslavami ob Dnevu republike, Dnevu JLA, Dnevu OF, bila sprejeta, kot vsi ostali, v 7. razredu v ZSMS … Odraščala sem tudi z zasramovanjem: učiteljice, ki me ni pustila iz šole pravočasno k verouku, in nekaterih vrstnikov, ki »v te pravljice pač niso verjeli«. In vendar sem bila popolnoma normalen otrok, z enako pravico do obstoja, kot vsi drugi; otrok, ki pa se je zgodaj naučil, ne da bi se tega zavedal, da mora nekaj o sebi zakopati, če želi biti sprejet. Težko se je prebiti skozi najstniška leta brez občutka sprejetosti v svojem okolju, sploh, če ostaneš brez potrebne podpore. Tako se nekega dne, 20 ali 30 let kasneje zaveš, da vzorce, ki so ti pomagali preživeti takrat, še vedno vzdržuješ pri življenju. »Zakaj že?«, kot bi rekel moj najstniški sin. Zakaj še vedno čutim nelagodje in zakaj sem tiho, ko ljudje okoli mene nespoštljivo (žaljivo, izključujoče, vulgarno) govorijo o tistem, kar je zame vredno, da ne rečem sveto? Kakšno dodatno pravico imajo, ki je jaz nimam? Ne, ne gre za ponižno sprejemanje z upanjem, da bodo nekega dni vsi deležni plačila … Gre za nefunkcionalen, vcepljen občutek manjvrednosti. Ker sem kristjanka in ker imam rada svojo domovino (že ti dve besedi sta poligon za stresanje vseh mogočih frustracij). Morda mi je molčanje o tem pomagalo, da sem se prebila skozi mladostniška leta. Priznam, da mi je bilo tako mnogokrat lažje tudi v odraslih letih. Potem pa pride čas …

Poslušam o krizi, ekonomski, odnosni, krizi vrednot … Slišati je tudi, da se bo začela sprememba v drugo smer šele, ko bomo zares začutili dno. Kar ima svoj smisel. A občutek dna je (tudi) subjektiven. Zame je prišel v tem koncu tedna. Z enodnevnim zamikom gledam posnetke z Doba in ves čas je v glavi le ena misel, ki je tlela v mnogih in jo je Jančar spravil v besede »do zadnjega trenutka nisem verjel …«. Kot državljanka te iste države, ki si jo delim tudi s tistimi, ki so do zadnjega trenutka upali, da »ne bo slučajno kaj prišlo vmes«, sem na dnu. Končno! Čas je za globok vdih in izdih. In naslednji korak. Prvi korak proti novemu. Želim, da moji otroci prejmejo in ponotranjijo sporočilo, da je vera vrednota, »dodana vrednost« marsikdaj, da pomaga h globokemu zavedanju povezanosti s sabo in svetom okoli sebe. In da je biti Slovenc/ka nekaj, kar ravno tako povezuje – z domom, s sosedi, s kulturo, z naravo … z vsem, kar sprejemaš kot del naroda. Pomembno je, da zmoremo izraziti, svobodno in odprto, to, kar je (tudi) del nas. Ko se preko tega povezujemo, izboljšujemo kvaliteto življenja nam in našim naslednikom.

V sredo bomo prvič izobesili zastavo na naši (novo vseljeni) hiši. Praznovali bomo s tistimi, ki bodo z nami verjeli v svobodno in pravično domovino. Bog (pa) živi ves slovenski svet!
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


12 KOMENTARJI

  1. V tem razmišljanju pogrešam po moje temeljni vzrok tesnobe v slovenski družbi, to je zaupanje. Sedaj živeče generacije so rasle v duhu nezaupanja. Družba ni zaupala v ljudi, bilo se vsesplošno stanje sumničavosti. Človek mora večino svoje energije vložiti v opravičevanje sovjih dejan, da je dobro nameren,…
    Diametralno nasproten primer gradnje družbe je delo Pedra Opeke. V ljudi iz družbenega dna, ki jim nihče ni zaupal, je verjel, da so sposobni sami zgraditi družbo, ki deluje. Seveda ta družba deluje ker je grajena na zaupanju. Na tej povezavi
    http://www.vendee-akamasoa.com/2014/05/akamasoa-la-fete-de-l-ascension-a-ciel-ouvert.html vidimo to množico ljudi, v katere je Pedro verjel.

  2. Bistvo vsega je odrinjenost civilizacijskih vrednot , s katero se ne morem sprijazniti.

    Zakaj moramo biti odrinjeni, če smo zdravo domoljubni?

    Zakaj moramo biti odrinjeni, če smo evropsko civilizacijsko naravnani?

    Zakaj smo odrinjeni, če opozarjamo, da da je v javnem delovanju veliko totalitarizma, ki ne sodi v demokracijo?

    Zakaj smo odrinjeni, ker smo verni?

    Zakaj smo odrinjeni, ker spoštujemo krščanske civilizacijske vrednote, ki temeljijo na ljubezni?

    Zakaj smo odrinjeni, če opozarjamo naj se upošteva abeceda dobrega gospodarjenja in vrednotno usmerjanja mladih v življenje ?

  3. Ste srečali Američana, ki bi mu bilo nerodno ob ameriški zastavi? Ali Evropejca? Ali da bi bilo ljudem nerodno nosit križec okoli vratu?

    Kam smo prišli? Ne bodimo taki posranci! Menda da je normalno obesit nacionalno zastavo za največji državni praznik! Ali nam bo nerodno, medtem ko mnogim ni nerodno razkazovanje s komunistično petokrako? 🙁

    p.s. Te dni občasno demonstrativno nosim na prsih bedž iz osamosvojitvenih časov s slovensko trobojnico in napisom: Slovenija- samostojna in neodvisna!

    Nekateri se mi celo ob tem upajo javno odobravajoče kaj zašepetati! 😉

    • Ampak, neodvisna bi bilo dovolj. Ta “samostojna” se spet sliši podtaknjeno. Navdaja z napuhom in paternalizmom. Neodvisna Slovenija!

        • Sploh ne razumeš kaj je država. A je sploh na svetu kaka država, ki si daje naziv samostojna?
          Sami slovenski unikumi. Kot smo imeli unikatni komunizem. Dovolj vas imam, stran provokatorji.

  4. Pameten tekst in to kar je zame bistveno – na kristjane je režim pritiskal tako, da se še vedno bojimo. Številni pogumneži med nami, ki so v svojih krogih tako prodorni,
    so že na ulici, kaj šele delovnem mestu, ovčke – tako, da ja ne bi kdo vedel kaj mislijo. To se zamislite kakšni ste, kakšni smo? Oseba, ki si upa povedati svoje mnenje, ko je potrebno (in sedaj je) je odrasla oseba. V katoliških krogih pa je še toliko infantilnosti, da ni čudno, da nas ne jemljejo resno.

    • Dokler se bomo izgovarjali na pritiske režima, nam ne more nihče pomagati. Niti Bog, kaj šele en ubogi Janez Janša, ki je očitno eden redkih, ki je svojemu prepričanju zvest me glede na posledice. Kaj je pri nas narobe? Prav za prav je narobe samo ena stvar: izgubili smo vero in zato ugaša upanje,… in ljubezen se je zato morala ohladiti. Zato rešitve ni v političnih odločitvah. Zoper sovraštvo na eni strani se lahko zgodi le revolucija ljubezni, ki pa ne more biti slepa. Zahteva ljudi, ki so globoko zakoreninjeni v Bogu in imajo pogum, ki temelji na veri, upanju in ljubezni, ki ga premore samo pristno živeto krščanstvo. Vse drugo je utopija. Ko bomo zmagali nad maliki sedanjega časa (svojega srca), bo ateizem samo še boleča stvarnost neskesanih src.
      Papež Frančišek je realen. Zmaga včasih na zunaj zgleda lahko bolj kot poraz. A blagor “zaradi pravice in resnice preganjanim”, ne bo razočaral teh, ki stavijo na Boga in Njegovo veliko Usmiljenje, kajti zaključuje se z zagotovilom: “kajti njihovo je nebeško kraljestvo” http://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+5%2C1-12&id13=1&pos=0&set=2&l=sl
      Zato smo verni pred veliko nalogo in težko izbiro: najprej smo poklicani, da se odzovemo božjemu klicu in vzamemo svoje osebno spreobrnjenje po veri zares. Ko bomo svoje srce pustili Jezusu, da ga oblikuje po svojem srcu, se začne revolucija, ki ji ni para v zgodovini. Vera upanje in ljubezen se lahko začnejo inkarnirati(utelešati) v nas samih. Tako postanemo nosilci upanja: zase, svojega bližnjega in končno za ves svet, kajti zgodi se neverjetno: ljubezen končno v nas po veri in upanju premaga vsak strah, ki nas ovira, da bi delali resnično dobro. Kraji, kjer se danes ta revolucija najbolj utelešeno dogaja, so brez dvoma močno povezani s kraji prikazovanj Device Marije, naše drage nebeške Matere. Kdor dvomi, naj poroma/obišče kakšen kraj njenih prikazovanj(Lourdes, Fatima, Garabandal,La Salette, Kibeho v Ruandi https://www.youtube.com/watch?v=NP622oshTK0
      Veliko blagoslova in naj vas spremlja mogočna materinska priprošnja Kraljice Miru in Njen materinski blagoslov.

  5. S takimi prispevki kaže, da se vendarle spreminjamo,
    to je vzpodbuda da se zavedamo svojih frustracij
    in se jasno opredelimo do pomembni, da ne rečem usodn stvari. Drugorazrednost je stvar osebne
    odločitve in s tem povezanih ravnanj…

  6. Zgrabi me jeza zaradi totalitarizma, ob enem pa občutek, da ne morem nič spremeniti. Toda dokler bodo družabna omrežja na spletu, bom pridno zapisoval svoje poglede na grešne politike, ki to ne bi smeli biti. Ne vem zakaj se jim vedno posreči prevarati volivce? Volivci smo krivi, da nam gre slabo saj smo premalo uporniški, vsaj na volitvah bi morali izkazati nezadovoljstvo do slabih voditeljev.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite