Če bo zoper Ivan Radana res vložena obtožnica, ki mu bo očitala sedem umorov, potem mora končno na dan priti vsa resnica, pa čeprav se bo zato naposled sesul ugled UKC Ljubljana.
Nemogoče je ustaviti plaz obtožb, ko se enkrat usuje in pod seboj pokoplje človeka, za katerega na prvi pogled ni jasno, ali je storilec ali žrtev. Internist Ivan Radan je nase opozoril januarja letos z dejanjem, ki ga lahko interpretiramo tudi kot samoovadbo. Z namišljeno evtanazijo svojega na smrt bolnega pacienta je po lastnih besedah želel opozoriti na nevzdržne razmere na ljubljanski nevrološki kliniki. Zgolj neumna poteza kronično preutrujenega internista, dejanje obupa, zaradi katerega bi skoraj izgubil zdravniško licenco, ali pa morda naklepni, premišljeni umor, pravzaprav cela serija umorov, ki naj bi jih po prepričanju policije zagrešil z morilsko slo? Če to slednje drži, potem bi bil Radan prvi množični morilec, ki bi se prijavil policiji, šel v pripor in tam zaradi nevzdržnega občutka krivde poskusil narediti samomor.
Zgodba o morilcu seveda smrdi, da se kar kadi. Obenem pa je javna skrivnost, da bi si pokvarjeni zdravniški lobi, ki že 25 let razkošno živi na račun netransparentnega javnega naročanja, zmešnjave v sistemu in predvsem davkoplačevalske naivnosti, oddahnil, če bi Radanu samomor uspel.
Storilci, zločinci in žrtve
V nadaljevanju bom razložil okoliščine in dejanska ozadja, ki današnjega portretiranca kažejo kot žrtev. To seveda ne pomeni, da so čisto vse obtožbe na njegov račun lažne. Dejstvu, da mu je izgorelost na delovnem mestu pustila tudi določene psihične posledice, verjetno nima smisla oporekati. A bilo bi skrajno nekorektno in neprofesionalno, če bi Ivana Radana označil za odvisnika od pomirjeval. Vodstvo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana (UKCL) in nekateri mediji, predvsem Dnevnik, so si privoščili ravno to. Človeka so – ne glede na jasne zakonske določbe glede omejene pravice do vpogleda v zdravstveni karton – javno diskreditirali kot psihičnega bolnika, odvisnika od tablet, takorekoč narkoman. Domneva nedolžnosti za gospoda Radana ne velja.
Utemeljeno torej domnevam, da so docela izmišljene tudi tiste obtožbe na njegov račun, ki govorijo o morilski sli. Tistim, ki ga poznajo in so kdaj delali z njim, se zdijo absurdne. Vendar so po svoje logične, kajti mafijski sistem, ki je Radana prepoznal kot idealnega grešnega kozla, ga po hitrem disciplinskem postopku izpljunil in nato medijsko demoniziral, mora na vsak način zabrisati sledi, zaščititi doslej nedotakljive kadre in še posebej poskrbeti za finančne tokove, zaradi katerih vsako leto v UKCL umre bistveno več kot zgolj sedem pacientov.
Potemtakem ni presenetljivo, da je bilo vodstvo te institucije, ki se že leta sooča z resnimi in utemeljenimi očitki o korupciji, klientelizmu in drugih nepravilnostih (preprodaja medicinskih pripomočkov, koncesije farmacevtskim podjetjem, naročila mimo javnih razpisov, ohranjanje privilegijev za stare kadre itn.), do Radana tako neprizanesljivo. Odpustili so ga in ovadili zaradi množice domnevnih deliktov, med katerimi najdemo tudi ponarejanje listin in uživanje psihoaktivnih substanc. Oba strokovna nadzora, ki sta bila opravljena na začetku letošnjega leta, v komisiji pa so sedeli Jože Balažič, Fajko Bajrović, Tomislav Mirković, Majda Benedik Dolničar in Marko Špoljarič, nikoli nista odgovorila na ključno vprašanje, kaj se je v resnici zgodilo 16. decembra lani, ko naj bi dr. Ivan Radan svojemu pacientu pospešil smrt s kalijem. Še več, kljub obljubi strokovnega direktorja UKCL Sergeja Hojkerja na parlamentarnem odboru za zdravstvo Služba za kakovost nikoli ni izdelala poročila o ekscesnem dogodku, kajti za to ni imela ustreznih vhodnih podatkov. Pač pa je protestno odstopila vodja te službe Dominika Oroszy.
Šifra: Mikrodializa
Ivan Radan je svojevrstna kolateralna škoda neuspelega projekta Mikrodializa, v katerega je po naših informacijah poleg dveh zdravnikov specialistov vpleten tudi sam vrh UKCLJ. Zgodba se je začela pred enim letom, ko je zdravnica na oddelku, čigar predstojnica je bila Bojana Žvan, na vsak način poskušala vpeljati novo metodo nadzorovanja metabolne funkcije možganov. Posrednik pri najemu aparatur naj bi bilo podjetje Pharmamed–mado, d.o.o., strošek izposoje in zlasti kasnejše ekskluzivne dobave potrošnega materiala pa več deset tisoč evrov (po nekaterih podatkih celo prek 100 tisoč evrov). Žvanova je večkrat zavrnila podpis naročila (reverz) za uvedbo mikrodialize in podrejeno sodelavko izrecno opozorila, da mimo javnega razpisa ne more delovati, poleg tega je njeno lobiranje že na meji resnega disciplinskega prekrška. Kot predstojnica je o prestopku zaposlene zato pisno opozorila tudi generalnega direktorja UKCLJ Simona Vrhunca, vendar na njen dopis ni bilo nobenega konkretnega odziva.
S tem ko Bojana Žvan kot predstojnica kliničnega oddelka za vaskularno nevrologijo in intenzivno nevrološko terapijo ni želela potrditi spornega projekta, je stopila na rep eni od številnih zdravniško-podjetniških klik znotraj slovenskega zdravstva, ki na leto iz davkoplačevalskih žepov dobesedno pokrade več deset milijonov evrov. Zaradi tega konkretnega nerealiziranega projekta je več posameznikov očitno ostalo brez precejšnje provizije. Po naših podatkih je ravno to sprožilo val gneva nad Žvanovo in kasneje – ko se je glede tega po neumnosti izpostavil še sam – tudi nad Radanom.
Ravno preutrujeni internist, ki je pogosto nadomeščal svoje kolegice in kolege, zaposlene s privatnimi projekti, je postal ključna figura v obračunu z nekooperativno predstojnico. Ker Žvanove niso mogli diskreditirati neposredno, so izkoristili Radanovo decembrsko ‘provokacijo s kalijem’ in dosegli njeno zamenjavo iz krivdnih razlogov, trdijo naši viri. Zdravnica in Radanova sodelavka, ki je brezkompromisno forsirala izvedbo projekta, naj bi kasneje tudi najbolj glasno okoli razširjala govorice o njegovi zasvojenosti in ga obrekovala. Po naših informacijah gre za isto osebo, ki je bila med osebjem znana po svoji aroganci in neprijaznem odnosu. Prav ona naj bi tudi izvajala mobbing nad medicinskimi sestrami, ki so še danes prestrašene in ustrahovane.
Nedotakljiva sveta trojica
Zamenjava predstojnice Bojane Žvan in odpoved pogodbe o zaposlitvi Ivanu Radanu, ki ga je interni nadzor brez korektnega postopka obtožil evtanazije, seveda nista zaključila zgodbe. Vse skupaj je tudi po zaslugi policije, ki so jo v prvi fazi očitno grdo zavedli z domnevnimi dokazi o Radanovi nesporni krivdi, eskaliralo do takšne mere, da so stvari ušle nadzoru. Štiri mesece po javnem razkritju dogajanja v UKCLJ so nesrečnega zdravnika aretirali v soju medijskih žarometov in začeli iz njega graditi monstruozno osebnost, psihopata in množičnega morilca. Če se je vodstvo UKCL še pred meseci vznemirjalo ob domnevni evtanaziji, ki naj bi jo zagrešil Ivan Radan, je ob sedmih očitanih umorih postalo nenavadno mirno in samozavestno. Kot da bi v tem času uspeli sanirati škodo in si zaščititi hrbet. Kajti sicer njegov generalni direktor Simon Vrhunec, strokovni direktor Sergej Hojker in strokovni direktor nevrološke klinike David Božidar Vodušek ministrici za zdravje Milojki Kolar ne bi s takšno kljubovalnostjo zabrusili, da niti slučajno ne mislijo odstopiti. Objektivna odgovornost gor ali dol, njih bolj skrbi, ker se politika vmešava v njihovo delo. Cinizem, ob katerem se človeku obrača želodec. Na srečo je ministrica že pred časom prejela celotno dokumentacijo, ki pojasnjuje dejansko ozadje afere Radan, vendar bo moral njena prizadevanja odločneje podpreti premier Miro Cerar, od katerega je Bojana Žvan že pred časom prosila podporo v pismo, na katerega pa nikoli ni bilo odgovora…
A če se vrnemo k našemu portretirancu: v histerični atmosferi iskanja grešnega kozla se je zgodba o morilskem doktorju napihovala kot helijev balon in postajala vedno grozljivejša. Pograbili so jo tudi mediji na jugu. Zaradi njegovih hrvaških korenin je Ivanu Radanu zagrebški tednik Globus včeraj posvetil celotno naslovnico s fotografijo. V hudo ekskluzivni reportaži ‘Klinika smrti dr. Radana’ so mu obesili kar 40 umorov, kar dokazuje, da so hrvaški preiskovalni novinarji v Ljubljani naleteli na dobre inštruktorje.
Demoniziranje ima svojo ceno
Globusova interpretacija je seveda melodramatična. Njena rdeča nit je pretiravanje o Radanu kot najboljšem zdravniku v državi in velikem upanju slovenske medicine. Takšen junak je nenadoma izgubil razum in postal odvisnik od zdravil. Zapadel je v depresijo in si začel domišljati, da je nekakšna slovenska verzija razvpitega Jacka Kevorkiana, ameriškega patologa, velikega zagovornika evtanazije, ki je pomagal umreti 130 ljudem (in bi bil zaradi enega od njih tudi obsojen, vendar ne umora, temveč nenaklepnega uboja).
Klasična zgodba o padlem angelu, ki misli, da je Bog, v resnici pa je postal demon?
Takšne patetike ne morem kupiti. Namesto tega sem se, prvič po dolgih letih svoje žurnalistične kariere, v stilu Sherlocka Holmesa lotil zgodbe o ljubljanskem zdravniku, ki ga je pravosodje z medijskim blagoslovom že razglasilo za morilca sedmih pacientov z oddelkov za vaskularno nevrologijo in intenzivno nevrološko terapijo. Tudi zato, ker je to moj zadnji portret za Požareport in ker naj bi ‘doktorja Smrt’, če pristanemo na podivjani medijski diskurz, pri serijskih umorih vodila morilska sla, ki jo opredeljuje 116. člen novega kazenskega zakonika in za en takšen umor predvideva najmanj 15 let zapora.
Zakaj je bila policija sprva tako odločna pri uporabi terminologije, danes pa njeni predstavniki previdno pozivajo ljudi, naj javijo kakršne koli podatke, ki bi bili koristni za preiskavo? Zato ker so jo pred tem nekateri iz vodstva UKCL zavedli in prepričali, da imajo dokaze o Radanovih zločinih, v resnici pa nikoli niso imeli ničesar konkretnega in oprijemljivega. Kriminalisti so se zadeve očitno lotili na napačnem koncu in spregledali ključne detajle, ki celotno zgodbo prikažejo v precej drugačni luči – predvsem pa doktorja Radana razbremenjujejo subjektivne odgovornosti (krivde) za smrt katerega koli njegovega pacienta (!).
Kriminaliste je pri preiskavi zelo verjetno ovirala tudi osebna zamera, povezane s kriminalistko Mojco Šemrl Harmel, ki je Radanova prijateljica in je lansko leto nekaj svojih kolegov kriminalistov prijavila specializiranemu državnemu tožilstvu zaradi mobbinga, nevestnega dela, opustitve uradne dolžnosti in podobnih kaznivih dejanj. Problem je v tem, da je bil Ivan Radan (njena) priča v preiskavi in se s tem dovolj zameril določenim policijskim krogom, da so se mu maščevali v trenutku, ko se je izpostavil kot zdravnik, medtem ko so se na Mojco Šemerl Harnel spravili z disciplinskim postopkom in ji zagrozili z odpovedjo delovnega razmerja.
Prav iz teh zamerljivih policijskih krogov so v medije – zlasti in predvsem v Dnevniku – najverjetneje curljale tudi vse tiste ‘zaupne informacije’, v resnici pa navadni trači, o domnevni zasvojenosti Radana kot tudi kriminalistke.
Več lahko preberete na Portal plus.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
