Marakeška izjava poskuša uskladiti islamske vire s skupnim splošnim človeškim temeljem
»Spoznanje, da se religije ne sme uporabljati za kršenje pravic verskih manjšin v muslimanskih državah, naj bo glavni sad vaše konference.« S to željo je maroški kralj Mohamed VI. pospremil delo več kakor 300 islamskih učenjakov, ministrov za vero in gostov iz 120 držav. To spoznanje je zdaj zapisano v Marakeški izjavi, ali bo zaživelo v praksi, pa je odvisno od vseh, ki v duhu večinskega islama krojijo življenje islamskih družb in držav.
Novost in pomembnost konference in njene izjave se pokažeta le, če vsaj nekoliko poznamo odnos islama do drugovercev in njegovo pojmovanje enakosti/enakopravnosti. Zato se bomo najprej ozrli v zgodovino, potem pa nakazali, da se islamski svet spreminja …, za kar ima, paradoksalno, nemalo zaslug teroristična Islamska država (Daeš).
Fatva proti enakopravnosti
Muslimani radi poudarjajo, da je islam religija enakosti, čemur pritrjujejo tudi zgodovinarji. Bernard Lewis pravi, da so Mohamed in njegovi neposredni nasledniki proti »privilegijem na podlagi rodu, rojstva, položaja, premoženja ali celo rase in zahtevajo, naj položaj in čast v islamu določata le pobožnost in zasluge«. Kljub temu pa, ugotavlja, »enakopravnost v tradicionalnem islamu vendarle ni popolna. Islam namreč od samega začetka priznava določene socialne neenakosti, ki jih potrjuje in dejansko posvečuje Koran.« Te svete neenakosti so med gospodarjem in sužnjem, moškim in žensko, muslimanom in nemuslimanom. V zgodovini ni bilo malo radikalnih gibanj, ki so se borila proti neenakosti, ker »so jo imela za nasprotno resničnemu islamu. Toda nobeno od njih ni nikoli postavilo pod vprašaj institucionaliziranega podrejenega položaja sužnja, ženske in nemuslimana«.
Ko so Turki sredi 19. stol. reformirali svojo državo in pod pritiski Evropejcev izenačili nemuslimane z muslimani, dali ženskam nekaj pravic in prepovedali trgovino s sužnji, jih je iz Meke doletela fatva. V njej je šejk Džamal jasen: »Prepoved suženjstva nasprotuje svetemu šeriatu. Dovoljenje ženskam, da so nepokrite in da same odločajo o ločitvi, je proti svetemu šeriatu. /…/ S takimi predlogi so Turki postali neverniki. Njihova kri je brez pravic in njihove otroke je dovoljeno zasužnjiti.« In zgodovinar zaključi: »Fatva je imela želene učinke. Proti Otomanom je bil razglašen džihad.« (What Went Wrong?, Perennial, 2003, 82–93).
Sirski pesnik Adonis in psihoanalitičarka Houria Abdelouahed, oba muslimana, potegneta v knjigi Islam in nasilje (Islam et Violence, Seuil, 2015, 31 in 39) vzporednico med preteklostjo in sedanjostjo. »Islam je bil zgodovinsko utemeljen na plemenskem duhu, osvajanjih in moči denarja. Danes Daeš (Islamska država) bogati na račun ghanâ’im (plena) in kraje nafte, plina, denarja v bankah in prodaje žensk … Od nemuslimanov zahteva poseben davek, jih ropa, ženske so vojni plen. Zaradi tega mislim, da obnavlja temno stran islama, ne pa svetle strani mutazilov, filozofov in mistikov.« O neenakosti in diskriminaciji pa pravita: »Tisti, ki so imeli oblast in so vladali islamskim deželam, so bili ujetniki zelo ozkega pogleda na svojo religijo in zaradi tega jim ni nikoli uspelo vzpostaviti družbe ali države državljanstva in enakosti. In to vse od začetka do danes.«
Adonis in Houria obravnavata arabski vladajoči islam, ne pa npr. tistega v Indiji. Tam so muslimani manjšina med hindujci in kot taki »vpeti v družbeno tkivo, se zavedajo pomena religijske pluralnosti in jo branijo«. Enako je moč reči za večino balkanskih muslimanov. A kar opaža Adoni v Kerali, se kaže tudi tod: »Miselnost arabskega islama se je začela infiltrirati in širiti zunaj arabskega sveta. Danes že vidimo zakrite ženske, kar ogromno pove o savdskem vplivu, ki je začel vdirati v javni prostor« (77–78). NeDelo (5. oktobra 2014) predstavi pridigarja Alima Hasanagića z Jesenic, ki pravi, da mu je blizu savdska interpretacija islama. Na vprašanje, kako gleda na to, »da gradnjo džamije financira Katar, ena najbolj nedemokratičnih držav na svetu«, odgovarja: »To sploh ni pomembno. /…/ Demokracija tako in tako ni del islama.«
Spreminjanje samopodobe
Čim bolj se v islamskem svetu širi salafitska/vahabitska fundamentalistična verzija islama, tem bolj se muslimani sami sprašujejo, če je to res to, kar sami verjamejo, prakticirajo in hočejo. V tej smeri razmišlja mufti Nedžad Grabus: »Na določene zadeve imam popolnoma drugačne poglede kot moji prijatelji v Savdski Arabiji ali v Katarju, celo v Turčiji. (…) Problem je definirati politični okvir v muslimanskih državah in kako se v njem razvija družabno življenje. Zdaj je to za Evropo in svet večji izziv, kot je bil. Tudi za muslimane, ki so pred tem, da spremenijo samopodobo« (Sobotna priloga Dela, 30. januarja 2016). Bolj kakor karkoli drugega sili muslimane v kritično samoizpraševanje nasilje med njimi samimi in njegova institucionalizacija v terorističnih organizacijah, nazadnje celo v (Islamski) državi.
Papež Benedikt je s predavanjem v Regensburgu, v katerem je obsodil nasilje v imenu Boga, sprožil najprej buren odziv muslimanskih avtoritet. Abdel Aziz al-Šejk, véliki mufti Savdske Arabije, mu je očital, da »poskuša spodkopati islam«, kajti džihad je »od Alaha potrjena pravica« in je človek ne more prepovedati. Potreben je »za odstranitev vsega, kar ovira sveto dolžnost širjenja islama« (AFP, 17. septembra 2006). Toda temu je sledil razmislek. Vrsta islamskih avtoritet je z izjavo Skupna beseda začela dialog s krščanskimi Cerkvami in se strinja, da nasilje v božjem imenu res ni sprejemljivo.
V duhu izjave Skupna beseda je zamišljena tudi Marakeška konferenca. »To sodelovanje mora iti dlje od vzajemne strpnosti in spoštovanja, da se zagotovi celovita zaščita pravic in svoboščin vsem verskim skupnostim na civiliziran način, ki se vzdrži prisile, pristranskosti in oblastnosti.« Zato so bili na konferenco kot opazovalci povabljeni tudi predstavniki verskih manjšin v muslimanskih državah. Ker so iraške oblasti preprečile kaldejskemu patriarhu, da bi se udeležil konference, so na njej prebrali njegovo pismo. To priča o njeni širini, saj patriarh piše o »sovražnem govoru, ki se širi po Iraku; o imamih, ki so svojim vernikom prepovedali, da bi sosedom voščili za božič; o sodniku, ki je zavrnil pričevanje kristjana kot ‘nesprejemljivo’ zaradi njegove vere; o delavcih, ki nočejo več delati v samostanih ali pri kristjanih, ker jih imajo za ‘nevernike’. Ali so za vas takšne kršitve in njihove posledice sprejemljive?« je patriarh vprašal udeležence konference.
Na to vprašanje so udeleženci odgovorili v izjavi z naslovom: Pravice verskih manjšin na ozemlju z muslimansko večino – Pravne smernice in poziv k ukrepanju. Ta priznava, da so »razmere v številnih delih muslimanskega sveta zelo slabe, ker se spore rešuje z nasiljem in vsiljevanjem enega samega pogleda«. Še slabše, »ker so legitimne oblasti šibke, si kriminalne združbe jemljejo pravico, da izdajajo odloke, ki jih razglašajo za islamske, v resnici pa nevarno izkrivljajo temeljna islamska načela in cilje.« Da se to preneha, se je treba vrniti k Medinski listini, »ustavni pogodbi med prerokom Mohamedom in prebivalci Medine, ki zagotavlja versko svobodo vsem, ne glede na vero«. Sklicevanje na to listino je nadvse pomembno, ker jo imajo vsi muslimani za pristno in je zato zavezujoč temelj za sožitje s pripadniki drugih verstev. Zelo pomembna je še ugotovitev, »da so Ustanovna listina OZN in z njo povezani dokumenti kot Splošna deklaracija človekovih pravic skladni z Medinsko listino«. To namreč med vrsticami pomeni, da so presežene razne islamske deklaracije človekovih pravic, ki temeljijo na šeriatu in naj bi nadomestile dokumente OZN: Splošna islamska deklaracija človekovih pravic (1981), Kairska deklaracija človekovih pravic v islamu (1990). Marakeška izjava je tudi s tega vidika ogromen korak k priznavanju skupnih vrednostnih in pravnih temeljev človeštva in globalne civilizacije.
Več lahko preberete na druzina.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
