Cruella de Vil je postala mati Terezija

7
915

Polovično slovo nemške kanclerke Angele Merkel je nemara prišlo nepričakovano, vendar ravno še zadnji trenutek, če želi Merklova dejansko sama odločati o času in načinu svoje politične upokojitve. V zadnjih letih poznamo kar nekaj primerov, ko so ljudje mislili, da jim bo to uspelo, pa jim ni. Omenil bi Iva Sanaderja in Davida Camerona, ne nazadnje tudi Benedikta XVI. Tako bom, odkrito povedano, zelo presenečen, če bo kanclerka po odložitvi vodenja stranke na čelu nemške vlade res še do leta 2021.

Naključja in napake

Pri tem je bila kariera Merklove v zadnjih dveh desetletjih polna (zanjo srečnih) naključij in rokohitrskih zasukov. Naključje je bilo že na začetku njenega trinajstletnega krmarjenja vladne barke. Ko vzhoda Nemčije poleti leta 2002 ne bi bile prizadele katastrofalne poplave in se tedanji kancler Gerhard Schröder ne bi pri odpravljanju posledic izjemno izkazal, bi bil jeseni istega leta kancler skoraj gotovo postal Bavarec Edmund Stoiber, ki mu je že ob tej okoliščini zmanjkalo komaj nekaj sedežev. Zgodba bi se pisala drugače in vprašanje je, ali bi se Angele Merkel danes sploh še spomnili, kaj šele, da bi v njej gledali najmočnejšo žensko Evrope. Naključje jo je, kot sem že večkrat zapisal, rešilo tudi pred tem, da bi kanclerski položaj lani izgubila na volitvah.

Že tedaj namreč naveličanost javnosti ob njej ni bilo bistveno manjše, kot je danes. In socialdemokrat Martin Schulz je v določenem trenutku znal dati tej naveličanosti obraz. Vendar je vmes posegel sam po sebi nepomemben preobrat. V nepomembni zvezni deželi Posarje so lanskega marca volivci glasovali drugače kot letos na Bavarskem in v Hessnu. Tokrat so dali prednost svojemu razočaranju nad zvezno politiko in kaznovali v bistvu uspešni deželni vladi. Takrat so se v zadnjem hipu odločili, da bodo ne glede na Merklovo in Schulza nagradili priljubljeno ministrsko predsednico. Srečnica Annegret Kramp-Karrenbauer, ki se sedaj poteguje za kanclerkino nasledstvo na vrhu stranke, ni brez razloga postala generalna sekretarka krščanske demokracije, saj ji kanclerka dolguje zadnji mandat. Ker se je Schulz namreč spotaknil na prvi, čeprav majhni oviri, je izgubil avreolo zmagovalca in nazadnje septembra skupaj s socialdemokrati povsem potonil.

Toda sreča je bila v tem primeru dvorezen meč. Ker je bil dvoboj med Merklovo in Schulzem odločen že precej pred volilnim dnem, je veliko Nemk in Nemcev izgubilo motivacijo, da bi glasovali za krščanske demokrate. Precej njihovih starih glasov se je razporedilo med liberalce, Alternativo za Nemčijo, tudi zelene. No, in potem je Merklova naredila hudo napako. Svoji stranki in Nemčiji je vsilila nadaljevanje velike koalicije, četudi za kaj takega v volilnem izidu ni bilo podlage. Če v Sloveniji upravičeno opozarjamo, da je Šarec sestavil vlado iz volilnih poražencev, velja omenjeno še bolj za Nemčijo. Od takrat naprej gre samo še navzdol in stranke, ki so na volitvah še dobile več kot polovico glasov, bi zdaj komaj dosegle štirideset odstotkov, kolikor so jih krščanski demokrati leta 2013 imeli še sami. Logično je, da sta prav arhitekti velike koalicije, Angela Merkel in Andrea Nahles, zdaj najbolj na udaru.

Težavna dediščina

Ob postopnem kanclerkinem slovesu se zastavlja vprašanje o njeni dediščini. Priznam, da si težko predstavljam, da bi kljub svoji dolgi vladavini dobila prostor ob najizrazitejših evropskih voditeljih iz povojnega obdobja, kakršni so bili Konrad Adenauer, Charles de Gaulle, Helmut Kohl ali Margaret Thatcher. Kakšne izrazite vizije se iz njenih let na vrhu moči ne da razbrati. Gotovo je bila spretna politična obrtnica, kaj več najbrž ne. Njeno odločanje so prevečkrat zaznamovali presenetljivi obrati ali izbire, ki so temeljile na ocenah o trenutnem razpoloženju v javnem mnenju. Ko se spomnimo paničnega odziva na Fukušimo, začetnega soočanja z begunsko-migrantsko krizo, rokohitrske uvedbe »zakona za vse« ali sedanjega beganja sem ter tja ob vprašanju dizelskih avtomobilov, bi zlahka govorili o mehkem populizmu kot temeljnem izhodišču njenega delovanja. V zadnjih letih je vrednega dvojnika v cerkvenih vrstah v Nemčiji dobila v münchenskem kardinalu Reinhardu Marxu, ki ga je Frančiškov pontifikat ravno tako pognal v stalno tekanje za migljaji večinskega javnega mnenja.

Seveda ni mogoče prezreti, da je Merklova uspešno pripeljala Nemčijo iz gospodarske krize in jo ohranja v odlični kondiciji, kar je spričo splošnega položaja na stari celini neprecenljive vrednosti. Vendar je treba ob tem bržkone priznati, da je temelje za njene uspehe v veliki meri postavil že njen predhodnik, notorični putinoljubec Gerhard Schröder. Merklovi je treba slednjič priznati, da v odločilnih trenutkih ni popustila Putinovemu sovjetoidnemu imperializmu in Ukrajini ter z njo dobršnega dela vzhodne Evrope ni prepustila novodobnemu carju. Kar za političarko iz Nemčije, še zlasti nemara iz vzhodne Nemčije, ni bilo samoumevno.

Preobrate v mandatu Merklove ponazarja tudi spreminjanje njenega imidža v Evropi in v svetu. V samo nekaj letih je iz Cruelle de Vil, ki naj bi lokala kri Grkom, napredovala v mater Terezijo, ki naj bi bila nezlomljivi ščit beguncev.

»Očiščena« stranka

Morda največ dela bosta skoraj dve desetletji Merklove povzročili njeni stranki. Ta je po njenem mandatu praktično neprepoznavna, od njenega konservativnega profila je ostalo bore malo. In Merklovi je uspelo nekaj, čemur bi sodobne feministke morda rekle »marginalizacija belih, heteroseksualnih moških v srednjih letih«. V njenih letih so se namreč iz prve lige in celo z oči javnosti poslovili skoraj vsi njeni pomembni (moški) tekmeci, denimo hessenski premier Roland Koch, nekdanji vodja poslanske skupine Friedrich Merz ali zvezni predsednik Christian Wulff. Obračun z njim je bil posebej premeteno izpeljan. Okoli nje so z izjemo Wolfganga Schäubleja, ki je uspel njen cunami nekako preživeti, ostali predvsem neizraziti kadri. To je danes kajpak težava, zaradi česar mnogi v stranki stavijo na politično obujenje Friedricha Merza. Če bi bila za predsednico stranke decembra izvoljena Kramp-Karrenbauerjeva, ves cirkus res ne bi imel veliko smisla.

Foto: Hannibal Hanschke /REUTERS

7 KOMENTARJI

  1. Dometa pameti Merklove (in ostalih) smo se morda začeli zavedati, ko smo videli tragikomično sliko politikov na protiterorističnem protestu v Parizu v januarju 2015. Po resnici zaskrbljeni pa bi morali biti zaradi slavljenja prvega Marxa v Trierju in kritike drugega (kard.) Marxa v zvezi s križi na javnih mestih, da o išiasu Junckerja na vrhu Nata ne govorimo.
    Če prištejemo Trumpov, Putinov in Erdoganov odnos do EU je čas, da se zavemo, da ni nikogar, ki bi ga skrbela prihodnost. Čas, da sami iščemo načine kako poskrbeti za EU. Ta sloni na edinstvenem temelju krščanske solidarnosti (glej posnetek Socialnega tedna na TV Exodus), ki ga moramo za vsako ceno ohraniti pred neumnostjo javnih oseb, ki ne skrivajo več, da so neresni igralci, ki jim kaos odgovarja, ker jih bo odrešil odgovornosti.

  2. Mama muslimanom, mačeha Nemcem in pokora Evropejcem, jo je posrečeno označil eden izmed kolumnistov. Helmut Kohl je pred smrtjo potožil: Uničila je mojo Evropo.

    O njej veliko pove že način, kako se je dokopala do oblasti in moči. V politiko jo je uvedel prav Helmut Kohl, ki je o njej govoril kot o “moji deklici”. Helmut Kohl, ki je tedaj imel velik ugled, saj je bil arhitekt Maasrichta, evra in združene Nemčije, jo je kot popolno amaterko tako rekoč posvojil in naučil umetnosti politike ter jo postavil na ministrsko mesto. Postali so tudi družinski prijatelji.

    Toda ob prvi priložnosti mu je zarila nož v hrbet, tako brutalno, da jo je Kohlov starejši sin Walter obtožil, da je imela pomembno vlogo pri smrti njegove mame, Helmuteve žene Hannelore, ki je leta 2001 naredila samomor, ker menda ni prenesla njenih klevet. Kohl je za svojega naslednika določil Schaubeja, ki pa je bil kompromitiran zaradi strankinega črnega fonda. Tako je kot začasna rešitev na čelo stranke prilezla Merklova. Takoj je začela odstranjevati vse morebitne konkurente, da je na tem položaju ostala 18 let.

    Za nedolžno fasado se, kot kaže, skriva zelo ambiciozna ženska, ki gre zlahka tudi prek trupel, da se dokoplje do položaja in moči.

  3. “… ki gre zlahka tudi prek trupel, da se dokoplje do položaja in moči.”

    Opis, ki velja za mnoge, mnoge politike.

  4. Tu berem najprej oceno, da je neumna. Potem, da je zlobna. Mislim, da ni ne eno, ne drugo. Morda ni biser, ki vse predvidi naprej in nezmotljivo vodi. Politika je tudi umetnost moznega. Kako naj vodi bolj konzervativno politiko, ce zanjo ni vecine ne v nemskem in evropskem javnem mnenju, ne v obeh parlamentih? Merklova je vsekakor blizje mojim predstavam o sprejemljivi politiki kot Trump. Ali Putin. Ali Mayeva. Ali neolevicarji. Ali razgrajevalci EU in evra. Boljsa od vecine drugih.

    • Je dobra ali slaba gledamo na svoje cilje ali želje. Kakšne pa so bile njene želje, kdo to ve? Je hotela prinesti srečo ljudem, je hotela povečati številke na njenem bančnem računu, je hotela slavo, kdo ve?

      Kar se tiče neumnosti pa velja, da človek, ki prileze na njeno mesto, ne more biti neumen. Kvečjemu pameten.

  5. Tudi jaz mislim, da je Merklova zelo spodobno vodila Nemčijo. Glede na stanje politike pri nas, si mi sploh ne moremo privoščiti niti kančka kritike.

  6. A. Meklova je od H. Kohla prevzela dobro organizirano stranko in državo – v pravilno zastavljeni evropski povezavi. A ni to podobno levičarskim prevzemom številnih know how? Tudi ti so bili dolga leta uspešni, ker so živeli z “minulega dela”. Merklovi je šlo na roko tudi to, da ni šlo za nasilen prevzem, ampak s strani Kohla načrtovan in voden proces. Dejstvo, da je H. Kohl pozneje spregledal, je že dolgo znano. Njene omejitve so gotovo ugotovili tudi drugi, vendar niso ukrepali. Slišalo se je, da je oponente učinkovito utišala. Takšna situacija zakonito pelje do nepravilnih odločitev. Če gre za tovarno, so škode majhne, če gre za vodilno državo, pa usodne.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite