Majhen korak za Benedikta, velik skok za papeštvo

0

Avtor pogovora: Manica Ferenc. Jezuit p. Peter Lah o odmevnosti papeževega koraka.

Minil je slab teden, odkar je kot strela z jasnega odjeknila novica, da je papež napovedal svoj odstop. Je bila to res tako zelo nepričakovana novica?

Papež je večkrat povedal, da je odstop realna možnost. Seveda nihče ni mogel predvideti, ali in kdaj se bo to zgodilo. Kljub temu so presenečeni lahko le tisti, ki niso resno jemali njegovih besed. Josepha Ratzingerja doživljam kot izredno razumnega človeka z globoko osebno vero. Oboje, razum in osebna vera, človeka osvobajata, zato sem bil ves čas prepričan, da bo naredil ta korak, če bo prišel do spoznal, da je potreben.

Kakšno je vzdušje v Rimu, Vatikanu? Papežev odstop je sprožil tudi takšna, čisto vsakdanja vprašanja. Zanimivo, kaj vse te dni zaposluje misli mnogih, na videz nič usodne stvari, kot so: kaj bo s papeževim prstanom, kako se bo poslej imenoval, celo vprašanja glede pokojnine …

Naj mi bo dovoljeno parafrazirati Armstrongove besede: majhen korak za Benedikta in hkrati ogromen skok za papeštvo. Tisti, ki se vprašujejo o njegovem nazivu, barvi obleke, prstanu in pokojnini, očitno ne razumejo, kaj se je zgodilo, ali pa o tem ne želijo razmišljati. Papež Benedikt je jasno pokazal, da za to, da je človek papež, ni dovolj, da je veljavno posvečen in izvoljen. Pomembno je tudi, da zmore opravljati svoje poslanstvo. To je novost v dvatisočletni zgodovini Cerkve. V tem smislu je to znak vsej Cerkvi, še posebno pa duhovnikom in škofom, da je funkcionalni vidik njihovega dela pomemben. Z drugimi besedami: če nosilec cerkvene službe svojega dela ne opravlja na zadovoljiv način, potem naj se umakne. V razmeroma kratkem pontifikatu Benedikta XVI. je odstopilo kar nekaj škofov, nekatere je papež celo neposredno povabil, naj odstopijo. Ne poznamo sicer ozadij posamičnih odstopov, vendar se ponuja razlaga, da je šlo tudi za nezmožnost opravljanja službe. Kot predavatelj lahko k temu dodam tudi naslednje: da duhovnik dobro opravlja svojo službo, ni dovolj, da je pobožen. To je nujni pogoj, hkrati pa se mora tudi temeljito izobraziti in pripraviti.

Kakšno dediščino zapušča Benedikt XVI. svojemu nasledniku?

Kaj Benedikt XVI. zapušča nasledniku? Zagotovo zgled globoke vere in ponižne službe. Potem tudi ključne poudarke, kot sta vera in ljubezen. Krščanstvo je lahko samo osebni odnos do Jezusa Kristusa (tematika njegove trilogije), ki nas navdihuje in nam daje moč za ljubezen (rdeča nit številnih govorov in dveh okrožnic). K ponižnosti sodi jasna zavest, da je papež tudi človek in vernik, tako kot vsi drugi. Ne more verovati za nas in namesto nas. Tudi ljubiti ne more za nas in namesto nas. Vsak od nas je kot kamenček v mozaiku: če jaz ne prispevam svojega, je slika nepopolna.

Papežev odstop pomeni tudi spremembe v kuriji. Se lahko nadejamo velikih?

Blizu mi je prispodoba iz kmečkega življenja. Papež Benedikt je kmetijo prepustil v trenutku, ko je še pri močeh. To je dejanje ponižnega in krepostnega človeka, ki ve, kdaj je čas za umik. S tem je preprečil, da bi zadeve stagnirale in šle navzdol. S svojim odstopom pa je tudi povedal, da je rimska kurija postala zelo kompleksna ustanova, ki zahteva kompetentno in močno vodstvo. Z napovedjo odstopa je dal kardinalom mesec in pol dni časa, da razmišljajo o problemih Cerkve in rimske kurije in iščejo primernega človeka. Noben kardinal se ne bo mogel izogniti vprašanju, v kolikšni meri je sedanja (pokoncilska) ureditev rimske kurije in države Vatikan ustrezen okvir za osnovno poslanstvo Cerkve. Kar namreč velja za papeštvo, še bolj velja za institucije Cerkve: ne smemo jih vzeti kot nespremenljive in nedotakljive, ampak kot orodje v službi Kristusa. Orodje je potrebno prilagajati nalogi in ne nasprotno.

Vir: Družina