Česar se Pierazzi ni naučil, tega Pirjevec ne zna

0
Pirjevec ne razume, da je imelo partizansko gibanje poleg vojaške tudi politično divizijo, kjer so pomembne vloge prevzele ženske.

Akad. prof. dr. in politikant Jože Pirjevec nekako ne odkriva svoje spolne usmerjenosti. Že ob njegovi knjigi Tito in tovariši sem opozoril, da če že Pirjevec govori o Titovi Jovanki kot nasilni, debeli balkanski Ksantipi, ali ni Tito nasilni, zrejeni balkanski tiran? Pirjevec v svoji zvesti ljubezni do Tita skuša čim bolj očrniti vsako njegovo žensko. Tako tudi Davorjanko – Zdenko Paunović, ki sicer velja za Titovo najljubšo ljubimko, Pirjevec jo uniči z navedbo iz dnevnika Koče Popovića:

»Položaj je nenavaden. Najbliže Staremu (Josipu Brozu – op. p.) je bitje, ki je v sebi združilo kopico najslabših lastnosti: neverjetno strahopetnost, paniko, pokvarjenost, sebičnost, histerijo, brezobzirnost, hinavščino; bitje, ki je tudi telesno zanemarjeno, razmršeno, ki ga vsi sovražijo. Neprijetno mi je, da se toliko zadržujemo pri njej – toda o Zdenki vsi govorimo. Velika je naša sramota, ker te umazane motnje ne moremo odstraniti

Pirjevec moški šovinist?

Tak Pirjevčev odnos je zanimiv, ker sicer stalno in na ves glas opravičuje stalinistično revolucijo v Jugoslaviji s potrebo, da se uniči stari patriarhalni red. Toda ali ni prav obsojanje žensk, ki naj bi uničevale življenje Pirjevčevemu dobremu fantu Titu, zelo patriarhalna, celo ginofobna drža. Toda če je Titova Zdenka moralno, duševno in telesno sprijena, ali ni takšna tudi podoba Tita, ki je bil kar nekaj let očitno čisto zadovoljen z njo?

Pirjevca lahko kot moškega šovinista označimo še ob dveh močnih prizorih iz Partizanov:

Prvi prizor: »Tako so na primer komandirji ukazali postreliti noseče partizanke, krive zaradi prepovedanih spolnih odnosov

Drugi prizor: »Maršala so namestili v posebni vili, njegove spremljevalce pa v staromodnem hotelu Metropol, kjer ni manjkalo ‘Natjaš’ in ‘Katjuš’, ki so jim nudile svoje spolne usluge.«

Koliko nosečih žensk so postrelili v partizanih (s tem ne mislim nosečnic, ki jih je umorilo partizansko gibanje kot domnevne nasprotnice)? Kje, kdaj?

Po splošnem razumevanju je »komandir je naziv za poveljnika vojaške enote [1], ki je manjša od bataljona [2]«. Ali so torej noseče ženske lahko dali umoriti že partizanski komandirji čet in niže?

Kaj pomeni, da je ženska »kriva zaradi prepovedanih spolnih odnosov«?

Ali gre morda za prostitutke ali za zaljubljena dekleta? Ali so bile nesrečnice posiljene?

Kaj se je zgodilo z moškimi, ki so te »krive« ženske oplodili?

Kaj je bilo s Titovim dvorom in prostitucijo v Moskvi? Ali gre tudi tu za »prepovedane spolne odnose«? Ali pa je bilo posvečenim penisom vse dovoljeno?

Ali Pirjevec pristaja na moško šovinistično logiko, da so za zanositev krive ženske, prostitutke so pa tako ali tako zavržene kurbe?

Marsikaj o ženskah v partizanih si je Pirjevec preprosto izmislil

Pirjevec tudi sicer partizansko ženstvo odpravi z zanj običajno teoretsko in praktično šlamparijo. Očitno ga je osvojila mitološka podoba militariziranega ženstva, ko zapiše:

»Po Titovem pripovedovanju je bilo v Črni gori v začetku upora v partizanski vrstah kar 40 odstotkov žensk, vendar jih je v vsem jugoslovanskem prostoru ostalo okrog 12 odstotkov. Izkazale so se v boju, toda pogosto so izstopale tudi z nepopustljivostjo in fanatizmom

Preveril sem pri človeku, ki pozna razmere v Črni gori, in podatek o štiridesetih odstotkih žensk med črnogorskimi partizani nikakor ne drži. Za Slovenijo vemo, da je bilo leta 1941 žensk v partizanski vojski okoli štiri odstotke (med 2058 partizani je bilo 83 žensk) in ta odstotek se ni bistveno spreminjal do konca vojne. Pa tudi med tistimi, ki so bile v partizanski vojski, so bile jurišnice, politkomisarke in podobne junaške figure v veliki manjšini. Bolj značilne so ženske vloge kuharic, bolniškega osebja, administratork …

Če pogledamo partizanske spomenike, so ženski liki mamica, ki daje kruh partizanu, dekle, ki pomaga ranjenemu partizanu … Kipi možač, ki predstavljajo svobodo (Šiška) in revolucijo (Kranj), z žensko realnostjo v partizanskem gibanju nimajo kaj dosti skupnega. Ne nazadnje se ženska teža kaže tudi v tem, da je od 1322 narodnih herojev v Jugoslaviji 91 ali približno sedem odstotkov žensk. Med smrtnimi žrtvami je v Sloveniji nekaj nad deset odstotkov žensk, vendar jih večina ni izgubila življenja v partizanski vojski. Žal pa Pirjevec ne pozna ali ne upošteva popisa smrtnih žrtev druge svetovne vojne in po njej Inštituta za novejšo zgodovino.

Arhivi skrivajo še veliko podatkov, ki jih profesor ni izbrskal

Tito in Davorjanka Zdenka Paunović Foto: Wikipedia

Pirjevec ne razume, da je imelo partizansko gibanje poleg vojaške tudi politično divizijo. In tu je bila politika partizanskega gibanja, da so moške pošiljali v vojsko, njihove vloge v politični diviziji pa so prevzele ženske. Zato se je pomen žensk v politični diviziji partizanskega gibanja zelo povečal. Mobilizacijo žensk kažejo tudi podatki o tem, koliko tisoč jih je bilo zaradi sodelovanja v partizanskem gibanju aretiranih, interniranih, umorjenih.

Če bi Pirjevec prebral impozantno zbirko dokumentov in pričevanj o Slovenkah v partizanskem gibanju, bi seveda lahko to razumel in o tem tudi kaj napisal. Pa je bil predolgo odtujen od Slovenije, da bi se lahko zdaj poglobil v slovenske razmere. Nič bolje se mu ne dogaja v nekdanjih bratskih republikah in avtonomnih pokrajinah nekdanje Jugoslavije. Česar se Pierazzi ni naučil, tega Pirjevec ne zna.

Dodajmo še, da partizanska mobilizacija žensk ni bila nič posebnega. Ravno tako so skušali ženske mobilizirati tudi ustaši, četniki, okupatorji in drugi. In kakor so okupator in jugoslovanski nasprotniki partizanskega gibanja preganjali ženske iz nasprotnih taborov, je takisto počelo tudi partizansko gibanje. Ni videti, da bi partizansko gibanje pri preganjanju žensk imelo kakršne koli zavore – titoizem po vojni pa sploh ne. Seveda pa Pirjevec o tem ne pove kaj dosti.