Jože Mlakar: Cerkev v moralnem precepu

28
Z avgustom kar 76 duhovnikov menja svoje mesto
Cerkev v današnjem svetu je zamrznjena v nekem drugem času in govori jezik, ki ga je težko poslušati, ker je v njem preveč formalizmov, obrabljenih fraz, svetopisemskih citatov in sklicevanja na papeške izjave. Cerkvena govorica je večinoma dolgočasna in nezanimiva. Pogrešamo pogumnih besed, ki segajo v globino božjega razodetja in presegajo cerkveno korektnost.

Cerkev ne potrebuje reforme niti pomodrenja, pač pa spremembe. Po imenovanju kardinala Bergoglia za papeža je postalo v katoliški Cerkvi zelo vroče. Izbruhnili so pedofilski škandali. Cerkev se je znašla na zatožni klopi.

Cerkev se je znašla v hudem moralnem precepu

Nič več kot žrtev preganjanja v komunističnih državah ali tu in tam tudi drugje po svetu. Žrtev se je tokrat prikazala na drugi strani, Cerkev pa na zatožni klopi storilca s težkim bremenom grešnosti. Tako bolečega padca v Cerkvi še ni bilo. Znašla se je v hudem moralnem precepu. Kako naj obsoja splav in evtanazijo, če je v svojih vrstah desetletja in morda stoletja prikrivala zlorabljanje otrok. Zaman se sedaj škofje in papež posipavajo s pepelom in sočustvujejo z žrtvami. Težkih grehov se operemo le s kesanjem, s pokoro, z molitvijo, z žrtvijo in s popravo krivic.

Cerkev oziroma škofje, kot njeni najvišji predstavniki, se morajo najprej otresti svojih administrativnih obveznosti. Čeprav je breme, nudi administrativno delo tudi nekaj zapeljive lagodnosti, ki se ji je težko upreti. Administracija je podlaga birokratizmu in s tem navidezni prezaposlenosti, zaradi katere odlagamo druge, mnogo pomembnejše naloge. Hote ali nehote škofija deluje prav po tem principu – po principu upravne enote. Ima svoj sedež, naslov in potrebno osebje za opravljanje nalog, ki jih taka institucija zahteva. Cerkev v »današnjem svetu« je zamrznjena v nekem drugem času in govori jezik, ki ga je težko poslušati, ker je v njem preveč formalizmov, obrabljenih fraz, svetopisemskih citatov in sklicevanja na papeške izjave. Cerkvena govorica je večinoma dolgočasna in nezanimiva. Pogrešamo pogumnih besed, ki segajo v globino božjega razodetja in presegajo cerkveno korektnost.

Naj se škof brez mobitela odpravi od župnije do župnije

Težko je duhovnikom in vernikom poslušati poročila o cerkveni statistiki, saj se število verujočih nenehno znižuje. Težko in neprijetno je župnikom maševati v vedno bolj praznih cerkvah, kjer so prve klopi, v katerih naj bi sedeli otroci, še bolj prazne. Župniki so preobremenjeni. Mnoge župnije se ukinjajo in združujejo v večje enote. Vse to pade kot dodatno breme na njihova pleča. Kaplanov nimajo, večinoma tudi ne gospodinj. Ko se verniki ob velikih praznikih vračamo domov k slavnostnim obedom, ostajajo župniki sami; pogosto v prevelikih starih stavbah. Prvo spokorno dejanje naših škofov bi bilo, da pogosteje obiskujejo župnije, opogumljajo duhovnike in jim pomagajo. Naj škof obišče svojega duhovnika brez ceremoniala, naj se mu kot somaševalec pridruži pri bogoslužju in prepusti glavno besedo domačemu župniku. Nič hudega ne bi bilo, če bi škof ali nadškof za nekaj dni brez mobitela izginil iz svojega dvorca in se odpravil po deželi od župnije do župnije. Tak odnos visokih cerkvenih dostojanstvenikov do župnikov in župljanov ne bi ostal neopažen. Skoraj gotovo bi se mnogi Cerkvi odtegnjeni ljudje vrnili in pridružili bi se jim tudi drugi, saj bi jih sveži veter v Cerkvi gotovo opogumil in privabil.

Papeževa pozicija mora ostati nedotakljiva

Podobna ali še bolj radikalna sprememba bi se morala zgoditi v vatikanski kuriji, kuhinji, v kateri nihče ne ve, kaj se kuha. Marsikdaj pri napredovanju škofov v kardinale deluje negativna selekcija. Laiki na Cerkveno politiko za vatikanskimi stenami nimajo vpliva. Močno zdravilo s hitrim učinkom za vse Cerkvene bolezni bi bila napotitev kurijskih kardinalov in škofov na župnije v pomoč župnikom. Mandat vatikanskih pomembnežev bi moral biti omejen. Po nekaj letih službovanja, bi zapustili svoje udobne in pomembne položaje in se odpravili na teren  pomagati iskati izgubljene Jezusove ovce. Nič od tega ne bi bilo v nasprotju z Jezusovim naukom. Gotovo bi se novim možnostim pridružili tudi mi laiki in nikomur ne bi bilo težko, niti dolgčas. Navsezadnje bi se gospodje nadihali svežega zraka ter si spočili dušo in telo.

Papeževa pozicija mora ob vsem dobrem in hudem ostati nedotakljiva. On je porok za neoporečnost Jezusovega nauka, ne glede na to, kaj si o papežu mislimo.  Zadnjo besedo pri tem ima Sveti duh. Ob javni diskusiji o Amazonski sinodi, o celibatu, ženskem duhovništvu in homoseksualnosti (prispevek k človekovim pravicam), se glave že pregrevajo. Če se ne bodo pravočasno ohladile, nam grozi nov cerkveni razkol..

28 KOMENTARJI

  1. Briljantno na kubik!

    Dodal bi še:

    Škofje in duhovniki morajo čim več med ljudi, da se z njimi na neformalen način pogovorijo in si pridobijo zaupanje. Najbolj primerne za to so razne kulturne in podobne prireditve. Skratka, ne smejo živeti v getu,

    Vatikan pa naj:
    – ukine maškare s helebardami
    – pocukrana oblačila in jih naj nadomesti s preprostejšimi.

    • To bi bila slaba rešitev, saj praksa kaže: več kot se zadržujejo med ljudmi, več otrok je posiljenih.

      • Mnogo več pa po šolah, športnih in drugih društvih – ter seveda družinah s sekularno tradicijo!

      • 2, 3, 5 od 1300 v 30 letih, žal ! PROMILOV !
        ————————————————
        V “družbi” pa koliko procentov, ti ki maš statistiko, povej!

  2. ODLIČNO napisano! Mehanska, posvetna teologija in Cerkev torej. Mrtvaški dolgčas človeške zmedenosti prinaša le kolaps. Ker v njem ni Žive Vode.

    Samo en odziv na zadnji odstavek: žal vsi katoliki še vedno sanjajo nesmisel, da Sveti Duh piha tudi med ljudmi in po dvoranah, kjer se opravlja kakšna religiozna nečimrnost, kot je recimo današnje spreminjanje Očenaša. Ali luteranizacija katolištva in teologije. Že mnoge velike teologe sem vprašal, kdaj Sveti Duh pride, pa četudi k ne-kristjanu? Nihče ne zna povedati, kar so naši očaki vedeli. Ni ga, niti enega. Zberejo se skupaj in nekaj meditirajo ter spreminjajo Besedo v sebi primerno, temu pa rečejo Sveti Duh. A je največkrat kar satan.

    Pa povejmo, kdaj Sveti Duh pride v duše, ne glede če so krščene ali ne, da bo ta moderno-krščanska enigma razrešena: takrat, ko se od vsega srca slavi Gospoda in Sina, Jezusa Kristusa. Ves dan, vsak dan. Sveti Duh namreč ni neka trajna kolajna, ki jo dobiš ob krstu in jo potem imaš.

    Glede na to, da od sedanjega papeža tega slavljenja od vsega srca in vsak dan nikoli nismo zaznali (slavi le človeka), je prisotnost Svetega Duha v raznih novodobnih domislicah hudo vprašljiva. Posledica je nadaljnje praznjenje cerkva in semenišč in župnih blagajn ter matičnih knjig. Ker duše navsezadnje čutijo, da nekaj hudo ne štima.

    Razkol je pa že storjen. Trenutno najhujši se dogaja v Nemški Cerkvi, ki se totalno luteranizira, a to je le vrh ledene gore. Poklina razkola gre po vsem svetu in v vseh smereh. Hudič že ve, kaj dela.

    Grem poguglat, kdo je ta gospod Jože Mlakar, ki ima Iskro Življenja v sebi?

    • Ja, je bistvena razlika, ali govorimo o Bogu ali govorimo z Bogom. Teologi tega časa in kraja so večinoma oni prvi.

    • Čestitam, če lahko!
      Od prve do zadnje besede, perfektno.

      Odtujenost Pastirjev od črede je nesluteno velika.
      Ne bi razpravljal o vzrokih.
      Zadeva mora, očitno, na svoj začetek, ampak kaj, ko je vmes že razkol…

    • Ja, pozabil!
      Ejga, spreminjanje Očenaša ! Religiozna nečimrnost? O, ne !

      Gre za nekaj hudega. kar bo imelo strašne posledice.
      Pa ne samo samo po sebi zaradi spreminjanja Jezusove molitve Očetu.
      Gre za več.
      Zdaj se vidi kako razmišlja Frančišek.
      In to je hudo!

  3. Bilo je pred kakimi petimi leti, ko smo v naši župniji zadnjič videli škofa. Prišel je nenapovedano, neke nedelje zjutraj se je pojavil pred oltarjem. Zelo sem se razveselila, misleč enkrat pa nas je le prišel pogledat. Ob koncu maše je pa povedal vzrok svojega prihoda in sicer, da nam bodo kar med letom vzeli zelo priljubljenega župnika. Vsi smo bili ogorčeni. Od takrat ga v naši župniji ni bilo več, tudi za birmovanje pošilja svoje namestnike.
    Jaz pa ga, žal ne morem več tako spoštovati, kot sem ga prej !!!
    G. Mlakar ima zelo prav, papež Frančišek pravi; pastir mora dišati po ovcah !!!

  4. Ja, bogi “precepniki” res. Najprej je moral papež izdati okrožnico, v kateri piše, da je treba pedofilijo takoj prijaviti policiji, ker zdaj desetletja pač niso vedeli, kako se v primeru takega zločina ravna.

    Zdaj jim bo moral povedati še, naj nehajo imeti spolne odnose z otroki …. in vsi so zmedeni in v precepu. “Kaj res ne smemo seksati z otroki?” se sprašujejo cerkveni dostojanstveniki po vsem planetu.

  5. Nobena naravna religija ni odporna proti slabostim tega sveta. Tudi Katoliška cerkev ne. To je pač logična posledica odmaknitve od bistva religije in od Notranje cerkve. Zato kakšnih posebnih izboljšanj ni pričakovati.

    Toda posamezni verniki kljub temu lahko živijo plodno religiozno življenje, če so zreli za to.

    • Tako je Tine. Med to čudno cerkveno zmešnjavo sem se pogovarjala z mnogimi verniki, takimi preprosti ljudmi in mnogo jih je reklo; Bog in vera sta eno, cerkev in njeni mogotci pa drugo, jaz gre za Bogom. Enako mislim tudi jaz.
      Ker ne poznamo Božjih poti, je pa možno, da bo Cerkev ta vihar prevetril in se bo podala na pot očiščenja !!!

  6. Briljantno, kot zvezda Danica v mrzlem jasnem jutru!
    Sam Sv.Duh pošilja tega človeka, da spiše kar je spisal!
    Če bi bil nadškof Zore, kot najbolj poklican, bi moral na tole odgovoriti na sila pripraven način.
    Se odpraviti v klavzuro ob kruhu in vodi k Mariji Snežni, zadeve skontati in odgovoriti svoji veliki čredi!
    AMPAK
    Se bojim, da ga ni junaka.
    Oni delajo petletne plane, statistike meljejo, pripravljajo referate, zborujejo, ker zborovati in modrovati morajo, vlak realnosti pa drvi svojo pot, očitno že po dveh tirih. Groza.

  7. Da : Zelo Hudo Bolna je naša uboga mati Cerkev, in zato Bo Potrebno Zelo Grenko Zdravilo, da bo na koncu vendarle ozdravljena in še rešena. Mir naj vam bo do Drugega Prihoda v tem Desetletju . ( ki pa žal ne bo tam , kjer večina Kristjanov meni da bo )

  8. Odličen članek, gospod Mlakar! Samo po delovanju Svetega Duha se kaj takega napiše.Glede osipa vernikov pa so po mojem mnenju razlogi drugje.Predobro nam gre, greha sploh ne priznavamo več, ker svoboda je vendar v tem, da delaš kot ti je prav.Priznajmo, biti dober kristjan je naporen projekt! Vedno bodo le ti v manjšini.Kaj pomaga, če so polne cerkve, na terenu, v življenju pa ne zaznaš nič več luči in soli kot pri običajnih ljudeh.Ne škofa, Svetega Duha povabimo na obisk, lahko v kuhinjo, na vrt ali na travnik (zelo zaželeno, da tudi na volišče)…Imam pač rada kratko kavo, ne liter črne brozge!

  9. Zakaj vedno predvsem kritika in nezadovoljstvo? Tudi ta clanek sodi v ta okvir. Vedno so krivi drugi, samo ne mi sami. Skofje bi se morali spremeniti, je sporocilo clanka. Duhovniki bi se morali spremeniti.

    Nezadovoljstvo nad Cerkvijo je pogosto preneseno nezadovoljstvo nad samim sabo, kriza Cerkve pa dejansko kriza lastne vere.

    Iscimo namesto vecnega nerganja Luc in jo prizigajmo drug v drugem. In bodimo hvalezni za papeza, skofe in duhovnike. Take kot so.

    • Tako je. Veliko pretiravanja, z avtorjem spisa vred.Spet tista zahteva po spreminjanju po hierarhiji navdol. Kaj pa od svoje duše navzgor? Ali oboje hkrati?

    • Začeti moramo,spreminjati sami sebe.Druge spreminjati,če sebe nismo spremenili,je misija nemogoče.V cerkev ne zahajamo zaradi župnika ampak zaradi sebe,da svoje križe in težave izročimo Bogu Jezusu in po njem Bogu očetu v moči Boga svetega Duha.

    • Da pa ne bo vse tako črno tistim,ki obvladate Hrvaško,toplo priporočam,videoposnetek Dražena Busića-Čudesa Duha Svetoga na YouTube 7.2.2020.

  10. To ni hec in mora se zgoditi stroka. Je pa dobro, da se razmišlja in upa čimveč.
    Dejstvo je, da nastaja v Sloveniji duhovna konkurenca in to je neko gibalo in nuja za inovativne pristope. Ljudska ušesa niso taka kot pred tisoč leti in ne taka kot pred 50. leti in ne kot predvčerajšnjim.
    Informacijska družba zahteva svojo dinamika uma in vere, zahteva sočasnost in ne zapiranja v polžje hišice. To je lahko bolj nevarno kot nevarnost razkola. Kdor bo ujel dinamiko, ne bo razklan, kdor ne pa tudi ne, le zadaj bo ostal in zagrenjen samotar.

  11. NAJVEČJI RAZKOL V SLOVENSKI CERKVI SMO DOVOLILI KRISTJANI KOMUNISTOM. SEVEDA POD ZLOČINSKIM PRITISKOM POBIJANJA, GROŽENJ, ZAPORIH, PODKUPOVANJA. UDBA JE SLEDILA VSEM, KI SO DANES T.I. PEDOFILSKI ALI HOMOSEKSUALNI LOBI POSTALI IN JIM GROZILA, DA ČE NE BODO DELALI PO NJENIH NAVODILIH, JIH BO JAVNO RAZKRINKALA!
    TO ZADNJE SE JE IN SE DOGAJA, KO SO ZAPORI ŽE MIMO. TO PA NI SAMO V SLOVENIJI, ZATO JIMNE PRIŠTEVAM TAKEGA GREHA. TODA DRUGOD NISO POBILČI KOMUNISTI TOLIKO ODLOČNIH DUHOVNIKOV, KI SO BRANILI VERO IN LJUDI KOT V SLOVENIJI, ZATO JE POPUŠČANJE UDBI, GLOBOKI DRŽAVI DANES, SPREVRŽENO DEJANJE, NE GLEDE NA TO, NA KAJ SE NANAŠA.
    TO PA SI DOBRO ZAPOMNITE DRAGI ROJAKI-VSI PO VRSTI SI MORAMO SPRAŠATI VEST IN KAJ NAREDITI ALI SE ODSTRANITI OD TAM, KJER NI PROFESIOLANEGA SLUŽENEGA MESTA ZA KOGA OD NAS. tO NI V PRVI VRSTI DOLŽNOST ŠKOFA. tO JE V PRVI VRSTI DOLŽNOST TISTEGA, KI SE MORA ODSTRANITI SAM: ČE TE TVOPJA ROKA POHUJŠUJE, JO ODSEKAJ! TOREJ, JE ODSTRANITEV NAJMANJŠA ŽRTEV. ODSTRANITEV ZARADI BOLEZNI. VEST NI BOLNA, JE PA LAHKO…

  12. Kar neko udrihanje po Cerkvi.
    Strinjam se, da je potrebno delati več z ljudmi, vsekakor, da je potrebno več modrosti (čemur avtor članka očitno celo nasprotuje), da je zlasti s starejšimi treba delat.
    Toda tole s spolnimi zlorabami je očitno sama še največja zloraba.
    Največji bedniki, potem pa ti, ki se naslajajo in podpihujejo kot tule Erzen. Ampak, taki strupeni jeziki stanejo.

  13. Papeževa pozicija mora ostati nedotakljiva?
    Kako si g. Mlakar to predstavlja? Da papeževa pozicija edina ostane zamrznjena v 19. stoletju? Da ima papež prav glede česarkoli?
    Pojasnite nam vendar še to, g. Mlakar!

  14. Zanimiva priporočila za škofe in kardinale. Z marsičem se moram strinjati.
    Moja bistvena pripomba se nanaša na izraz Cerkev. Članov Cerkve nas je namreč precej več kot pa samo škofje in duhovniki. S prstom kazati na peščico posvečenih oseb je neumestno. Sitarjeva sta npr. nekaj premaknila. Grozde je sploh veliko premaknil. Sv. Ignacij je rekel nekaj takega: Delajmo tako kot, da je vse odvisno od nas, in hkrati Mu (Bogu) zaupajmo, kot da je vse odvisno od Njega. Čeprav te njegove besede navajam po spominu in prosim za popravek, je bistveno, da se besedica “delajmo” nanaša na vsakega izmed nas.

    “Znašla se je v hudem moralnem precepu. Kako naj obsoja splav in evtanazijo, če je v svojih vrstah desetletja in morda stoletja prikrivala zlorabljanje otrok.” To je zelo res, toda podlaga za rešitev problemov ni tehnične narave. Na nek način smo vsi soodgovorni za to.

    “… škofje … se morajo najprej otresti svojih administrativnih obveznosti.” Ali imajo sploh možnost, da to v resnici tudi storijo? Človek mora biti realist. Vsekakor to izhodišče nudi brezkončno široko temo za pogovor. Sv. Mati Terezija je to v nekem obsegu res storila.

    “Cerkvena govorica je večinoma dolgočasna in nezanimiva.” Tudi največji misijonar vseh časov je bil za Atenčane dolgočasen in nezanimiv.

Comments are closed.