Teološke zmote, vsebovane v delovnem dokumentu sinode o Amazoniji

58
1642
Teološke zmote vsebovane v delovnem dokumentu sinode o Amazoniji

Za bralce Časnika sem s sodelavci pripravil prevod izjave, ki sta jo kard. Raymond Leo Burke in škof Athanasius Schenider objavila nekaj tednov pred sinodo o Amazoniji, ki ravnokar poteka v Rimu. Gre za strnjen, a zelo natančen prikaz verskih zmot vsebovanih v delovnem dokumentu sinode, ki ne prinaša le zmotnih besedil iz dokumenta, pač pa tudi besedila cerkvenega učiteljstva, ki te zmote obsojajo. Slednje (zaradi stiske s časom) nismo uspeli v celoti navajati po uradnih slovenskih prevodih (tiste, ki smo jih prevedli sami so označeni z neposlovenjenim naslovom).

Da so skrbi izražene v tej izjavi (ki jo objavljamo s skrajšanim uvodom in sklepom) v zvezi z aklamacijo poganizma na mestu, kaže tudi otvoritveni poganski ritual sinode, ki ga je papež obhajal s kardinali 4. oktobra v vatikanskih vrtovih. Ivo Kerže

Najina dolžnost je, da vernike seznaniva z nekaterimi od poglavitnih zmot, ki se širijo s pomočjo Instrumentum Laboris. Kot predpostavko je treba povedati, da je dokument dolg in ga zaznamuje jezik, ki ni jasen v svojem pomenu, še zlasti kar zadeva zaklad vere (depositum fidei). Med poglavitnimi zmotami še zlasti opažava naslednje:

1. Nakazani panteizem

Instrumentum Laboris zagovarja pogansko socializacijo »Matere Zemlje«, utemeljeno na kozmologiji amazonskih ljudstev, ki je implicitno panteistična.

‒ Staroselska ljudstva odkrivajo, kako so vsi deli »razsežnosti, ki konstitutivno obstajajo v odnosu in tvorijo življenjsko celoto« (št. 21) in zato živijo »v občestvu z naravo kot celoto« (št. 18) ter »v dialogu z duhovi« (št. 75).

‒ Njihovo življenje in »dobro življenje« zaznamuje »sozvočje odnosov« med »celotnim kozmosom – naravo, ljudmi, vrhovnim bitjem« in »različnimi duhovnimi silami« (št. 12 in 13), ki je zajeto v »mantri« papeža Frančiška: »vse je povezano« (št. 25).

‒ Verovanja in obredi »starešinskih zdravilcev« (št. 88 in 89) v zvezi z »božanstvom s številnimi imeni«, ki delujejo z naravo in v odnosu do nje (št. 25), »ustvarjajo sozvočje in ravnovesje med človeškimi bitji ter kozmosom« (št. 87).

‒ Zato moramo prisluhniti kriku »Matere Zemlje« (št. 146), zaustaviti njeno iztrebljanje (št. 17) in živeti zdravo v sožitju z njo (št. 85).

Cerkveno učiteljstvo zavrača takšen implicitni panteizem kot nezdružljiv s katoliško vero: »Toplina Matere Zemlje, katere božanstvo prežema vse stvarstvo, naj bi premostila prepad med stvarstvom in presežnim očetom – Bogom judovstva in krščanstva in odpravila potrebo, da bi nas takšno bitje sodilo. V takšni viziji zaprtega sveta, ki zajema ›Boga‹ in ostala duhovna bitja z nami vred, je moč prepoznati implicitni panteizem« (Papeški svet za kulturo in Papeški svet za medverski dialog, Jezus Kristus, prinašalec žive vode, CD 104, str. 39).

V sledeči pritrditvi učiteljstvo Cerkve zavrača panteizem in relativizem, ko uči, da »težita k relativiziranju verske doktrine v prid nejasnega svetovnega nazora, izraženega kot sistem mitov in simbolov, preoblečenih v religiozni jezik. Še več, pogosto predlagata panteistično pojmovanje Boga, ki je nezdružljivo s Svetim pismom in krščansko tradicijo. Osebno odgovornost pred Bogom za naša dejanja nadomeščata z občutkom dolžnosti do kozmosa, s čimer sprevračata resnični pojem greha in potrebe po odrešenju preko Kristusa.« (Janez Pavel II., Address of His Holiness John Paul II to the Bishops of the United States of America in their »Ad Limina« Visit, 28. maja 1993).

2. Poganska vraževerja kot viri Božjega razodetja in alternativne poti za odrešenje

Instrumentum Laboris iz svojega nakazanega panteističnega pojmovanja črpa zmotni pojem Božjega razodetja, ko v bistvu zatrjuje, da se Bog v zgodovini še naprej samopriobčuje skozi vest ljudstev in skozi krik narave. V skladu s tem pogledom so poganska vraževerja amazonskih ljudstev izraz Božjega razodetja in si zaslužijo, da Cerkev do njih zavzame držo dialoga in sprejemanja:

‒ Amazonija je »teološko mesto«, kjer je živeta vera »ali izkušnja Boga v zgodovini«; je »poseben vir Božjega razodetja: epifanični kraji«, kjer »Božje ljubkovanje« postane »učlovečeno [ang.: incarnate] v zgodovini« (št. 19).

‒ Cerkev mora »odkriti učlovečeno in dejavno navzočnost Boga« v »duhovnosti prvotnih ljudstev« (št. 33), tako da v njih prepozna »druge možnosti/poti« (št. 39), kajti Duh Stvarnik »je stoletja negoval duhovnost teh ljudstev, celo pred oznanjevanjem evangelija« (št. 120), ko jih je učil »vere v Boga Očeta-Mater Stvarnika« in »živega odnosa z naravo ter ›Materjo Zemljo‹«, kot tudi »s predniki« (št. 121).

‒ Skozi dialog se mora Cerkev izogibati vsiljevanju »okamnelih doktrin« (št. 38), »obrazcev vere, izraženih z drugimi kulturnimi referenti« (št. 120), in »korporatističnih odnosov, ki pridržujejo odrešenje izključno za lastno vero,« (št. 39); na ta način bo Cerkev potovala »v iskanju svoje istovetnosti naproti edinosti v Svetem Duhu« (št. 40).

Cerkveno Učiteljstvo zavrača relativizacijo edinstvenosti Božjega razodetja, kot ga vsebujeta Sveto Pismo in Sveta Tradicija, ter uči: »Cerkev je sv. pismo vedno spoštovala podobno kakor Gospodovo Telo samo (…). Sveto pismo je obenem z izročilom vedno imela za vrhovno pravilo svoje vere; kajti od Boga je navdihnjeno in enkrat za vselej zapisano ter nespremenljivo podaja besedo Boga samega tako, da v besedah prerokov in apostolov odmeva glas Svetega Duha. Kakor krščansko vernost sámo takó mora tudi vse krščansko oznanjevanje nahranjati in usmerjati sv. pismo.« (Drugi vatikanski koncil, Dogmatična konstitucija O Božjem razodetju, št. 21., Ljubljana 2004, str. 378-379)

Cerkveno učiteljstvo zatrjuje, da obstaja en edini Odrešenik, Jezus Kristus, Cerkev pa je Njegovo edino Skrivnostno Telo in Nevesta: »V zvezi z edinstvenostjo in vesoljnostjo zveličavnega sredništva Jezusa Kristusa je treba edinstvenost Cerkve, ki jo je On ustanovil, trdno verovati kot resnico katoliške vere. Prav kakor obstaja en Kristus, tako obstaja eno Kristusovo Telo, ena sama Kristusova Cerkev: ›ena sama katoliška in apostolska Cerkev‹. Nadalje, Gospodovi obljubi, da ne bo zapustil Svoje Cerkve (prim. Mt 16,18; 28,20) in da jo bo vodil s Svojim Duhom (prim. Jn 16,13), pomenita, sledeč katoliški veri, da edinstvenost in edinost Cerkve – tako kot vse, kar pripada njeni neokrnjenosti – nikoli ne bosta umanjkali« (Kongregacija za nauk vere, Izjava Dominus Jesus, št. 16).

3. Medkulturni dialog namesto evangelizacije

Instrumentum Laboris vsebuje zmotno teorijo, da so staroselci že prejeli božje razodetje in da bi morala katoliška Cerkev v Amazoniji doživeti »misijonarsko ter pastoralno spreobrnjenje«, namesto da uvaja doktrino in prakso vesoljne resnice in dobrote. Instrumentum Laboris prav tako trdi, da se mora Cerkev obogatiti s simboli in z obredi staroselcev:

‒ »Odprta Cerkev« se izogne tveganju, da bi »predlagala rešitev z univerzalno vrednostjo« ali uporabila »od vseh varovani monolitni korpus doktrine« (št. 110), in daje prednost medkulturnosti, tj. »vzajemni obogatitvi kultur v dialogu,« kajti »dejavni subjekti inkulturacije so staroselska ljudstva sama« (št. 122).

‒ Še več, Cerkev prepoznava »staroselsko duhovnost kot vir bogastva za krščansko izkušnjo« in se loteva »kateheze, ki privzema jezik ter pomen pripovedi kultur staroselcev in potomcev Afričanov« (št. 123).

‒ Z vzajemno podelitvijo »svojih izkušenj Boga« verniki napravljajo iz »svoje različnosti spodbudo za rast in poglobitev svoje lastne vere« (št. 136).

Cerkveno Učiteljstvo zavrača pojmovanje, da je misijonarska dejavnost zgolj medkulturna obogatitev, ko uči: »Posebne pobude, s katerimi od Cerkve poslani glasniki evangelija odhajajo po vsem svetu in izvršujejo nalogo, da oznanjajo evangelij ter zasajajo Cerkev med narodi ali skupnostmi, ki še ne verujejo v Kristusa, se v splošnem imenujejo ›misijoni‹.. (…) Glavno sredstvo za to zasajanje je oznanjevanje evangelija Jezusa Kristusa« (Drugi vatikanski koncil, Odlok O misijonski dejavnosti, št. 6, Ljubljana 2004, str. 457-458).

»Z inkulturacijo Cerkev stori, da se Evangelij učloveči [incarnate] v različnih kulturah in istočasno uvede ljudstva z njihovimi kulturami vred v svojo lastno skupnost. Njim prenaša svoje lastne vrednote, istočasno pa jemlje dobre sestavine, ki že obstajajo v njih, in jih od znotraj prenavlja. Skozi inkulturacijo Cerkev s svoje strani postaja razumljivejše znamenje tega, kar je, in učinkovitejše orodje misijona« (Papež Janez Pavel II., Okrožnica Redemptoris Missio, št. 52).

 

4. Zmotno pojmovanje zakramentalnega posvečenja, ki predpostavlja, da bi bogoslužni strežniki obeh spolov izvajali celo šamanske obrede

V imenu inkulturacije vere in z izgovorom, da primanjkuje duhovnikov, ki bi pogosto obhajali Evharistijo, Instrumentum Laboris podpira prikrojevanje katoliških posvečenih služb podedovanim običajem staroselskih ljudstev, s čimer naj bi podeljevali uradne službe ženskam in posvečevali poročene voditelje skupnosti kot drugorazredne duhovnike, prikrajšane za del svojih službenih pooblastil, vendar pa bi smeli izvajati šamanske obrede:

‒ Ker »klerikalizem ni sprejet v nobeni od svojih preoblek« (št. 127), »se zahteva sprememba v kriterijih za izbiro in pripravo služabnikov, pooblaščenih za obhajanje Evharistije« (št. 126), s preučevanjem možnosti duhovniškega posvečenja »za starejše, po možnosti staroselske ljudi, ki so spoštovani in sprejeti v svoji skupnosti, četudi imajo obstoječo in stabilno družino« (št. 129), ki kažejo »drugo pot, kako biti cerkev (…) brez cenzure ali dogmatizma ali obrednih disciplin« (št. 138).

‒ Ker v kulturah Amazonije »oblast kroži«, bi bilo primerno »ponovno premisliti pojmovanje, da mora izvrševanje pristojnosti (moč oblasti) biti povezano na vseh področjih (zakramentalnem, sodnem, upravnem) in na stalen način z zakramentom Svetega reda« (št. 127);

‒ Cerkev mora »ugotoviti, katero vrsto uradne službe je mogoče podeliti ženskam« (št. 129);

‒ Priznanje bi moralo biti dano »staroselskim ritualom in obredom«, ki »ustvarjajo harmonijo ter ravnovesje med človeškimi bitji in kozmosom« (št. 87), kot tudi »tradicionalnim sestavinam, ki so del procesov zdravljenjate izvajajo »starešinski zdravilci« (št. 88), katerih »obredi, simboli in slogi obhajanja« bi morali biti vključeni v »liturgične ter zakramentalne obrede« (št. 126).

Cerkveno učiteljstvo zavrača takšne prakse in njihova nakazana stališča, ko uči: »Službeno duhovništvo se bistveno razlikuje od skupnega duhovništva vernikov, ker podeljuje sveto oblast za služenje vernikom. Posvečeni nositelji cerkvene službe izvršujejo svojo službo pri Božjem ljudstvu s poučevanjem (munus docendi), z bogočastjem (munus liturgicum) in z dušnopastirskim vodenjem (munus regendi)« (Katekizem Katoliške Cerkve, št. 1592).

»Kristus, edini Sin Očetov, je po moči učlovečenja samega postal Srednik med nebesi in zemljo, med Očetom in človeškim rodom. Povsem v skladu s tem poslanstvom je Kristus skozi vse Svoje življenje ostal v stanju celibata, ki je izražal Njegovo popolno predanost služenju Bogu in ljudem. Ta globoka povezanost med Kristusovim celibatom in duhovništvom se odraža v tistih, ki imajo srečo, da so udeleženi v dostojanstvu in poslanstvu Srednika ter večnega Duhovnika; ta udeleženost je tem popolnejša, čim bolj je posvečeni služabnik prost vezi mesa in krvi (…) Posvečeni celibat svetih služabnikov učinkovito izraža deviško ljubezen Kristusa do Cerkve in deviško ter nadnaravno rodovitnost tega zakona, po kateri so Božji otroci rojeni ›ne iz krvi ne iz volje mesa.‹« (Papež Pavel VI., Okrožnica Sacerdotalis Caelibatus, št. 21.)

»Volja Cerkve najde svoj najvišji razlog v povezavi med celibatom in svetim posvečenjem, ki upodobi duhovnika po Jezusu Kristusu, glavi in ženinu Cerkve. Cerkev kot nevesta Jezusa Kristusa želi, da jo duhovnik ljubi na popoln in izključen način, na katerega jo je ljubil Jezus Kristus, njena glava in ženin. Duhovniški celibat je torej dar sebe v Kristusu in z Njim Njegovi Cerkvi ter izraža duhovnikovo služenje Cerkvi v Gospodu in z Njim.« (Papež Janez Pavel II., Apostolska spodbuda Pastores dabo vobis, št. 29.)

»Duhovniško posvečenje, ki predaja naprej službo učenja, posvečevanja in vodenja vernih, ki jo je Kristus zaupal Svojim Apostolom, je bila v katoliški Cerkvi vse od začetka vselej pridržana zgolj moškim. (…) Dejstvo, da Preblažena Devica Marija, Mati Božja in Mati Cerkve, ni prejela niti poslanstva, lastnega Apostolom, niti službenega duhovništva, jasno kaže, da nepripustitev žensk h duhovniškemu posvečenju ne more pomeniti, da imajo ženske manjše dostojanstvo, niti ni mogoče tega razlagati kot diskriminacijo zoper nje. (…) Da bi bil odstranjen vsak dvom, kar zadeva to zelo pomembno stvar, ki se nanaša na samo božjo ustanovitev Cerkve, v skladu s svojo službo potrjevanja bratov (prim. Lk 22,32) razglašam, da Cerkev nima nikakršne oblasti, da bi podeljevala duhovniško posvečenje ženskam, in da morajo to sodbo upoštevati vsi verniki Cerkve kot dokončno.« (Papež Janez Pavel II., Apostolsko pismo Ordinatio Sacerdotalis, št. 1, 3 in 4.)

5. »Celostna ekologija«, ki omalovažuje človeško dostojanstvo

V skladu s svojimi implicitnimi panteističnimi pogledi Instrumentum Laboris relativizira krščansko antropologijo, ki prepoznava človeško osebo kot ustvarjeno po Božji podobi in zato vrhunec snovnega stvarstva (1Mz 1,26–31), namesto tega pa ima človeka zgolj za člen v ekološki verigi narave in družbenoekonomski razvoj vidi kot agresijo na »Mater Zemljo«.

‒ »Temeljni vidik korenine človekovega greha je v ločevanju človeka od narave in da se je ne  prepozna kot del človeškega ter  v izkoriščanju narave brez omejitev« (št. 99).

‒ »Nova paradigma celostne ekologije« (št. 56) bi morala temeljiti na »modrosti staroselskih ljudstev« in njihovem vsakdanjem življenju, ki »nas učita, da prepoznavamo same sebe kot del bioma« (št. 102), »del ekosistemov« (št. 48), »del narave« (št. 17).

Cerkveno Učiteljstvo zavrača naslednji mnenji: da ljudje nimajo edinstvenega dostojanstva nad ostalim snovnim stvarstvom in da je tehnološki napredek vezan na greh, ko uči:

»Ljudem Bog celo podeljuje, da morejo imeti svoboden delež pri njegovi previdnosti, ko jim zaupa odgovornost, da si ›podvržejo‹ zemljo in ji gospodujejo. Bog tako daje ljudem, da so razumni in svobodni vzroki za dopolnjevanje dela stvarjenja, da dovršujejo v stvarstvu harmonijo v svoj blagor in v blagor svojih bližnjih« (Katekizem Katoliške Cerkve, št. 307.)

6. Plemenski kolektivizem, ki spodkopava osebno edinstvenost in svobodo

Kot trdi Instrumentum Laboris, celostno »ekološko spreobrnjenje« vključuje prevzem kolektivnega družbenega modela staroselskih ljudstev, kjer sta posameznikova osebnost in svoboda spodkopani:

‒ »Pojem ›sumak kawsay‹ [›dobro življenje‹] je bil izoblikovan v okviru podedovane modrosti staroselskih ljudstev in narodov. To je preizkušena, starejša in resničnejša beseda, ki predlaga skupnostni življenjski slog, kjer vsi ČUTIJO, MISLIJO in DELUJEJO enako, kakor spletena nit, ki vzdržuje, ovija in varuje, kakor pončo različnih barv« (»Krik Sumak Kawsay v Amazoniji«, omenjen v opombi 5 pri št. 12);

‒ »Življenje v Amazoniji je vključeno in združeno z ozemljem; med deli ni nobene ločitve ali delitve. Ta enotnost vključuje celoten obstoj: delo, počitek, človeške odnose, obrede in praznovanja. Vse je skupno; zasebni prostori, tako značilni za moderniteto, so minimalni. Življenje teče po skupnostni poti, kjer se naloge in odgovornosti dodeljujejo in delijo v skupno dobro. Nobenega mesta ni za predstavo o posamezniku, ločenem od skupnosti ali njenega ozemlja« (št. 24).

Cerkveno Učiteljstvo zavrača takšna mnenja, ko uči: »Človeško osebo moramo vedno pojmovati v njeni neponovljivi in neodtujljivi edinstvenosti. Človek namreč biva predvsem kot subjektivnost, kot središče zavesti in svobode, katerega enkratno z ničimer primerljivo življenje pripoveduje, da ga noa noben način ni mogoče skrčiti, zapreti v sheme mišljenja ali v kakšne bolj ali manj ideološke sisteme moči.« (Papeški svet Pravičnost in mir, Kompendij Družbenega Nauka Cerkve, št. 131, Ljubljana 2007, str. 111).

»Človek po pravici ceni svobodo in jo strastno išče: upravičeno hoče in po svoji svobodni pobudi tudi mora oblikovati in voditi svoje osebno in družbeno življenje ter zanj prevzemati osebno odgovornost (Veritatis Splendor, 34). Svoboda namreč človeku omogoča, da primerno spreminja stanje stvari, ki je zunaj njega; pa ne samo to: s pomočjo odločitev, ki se skladajo z resničnim dobrim, določa tudi rast njegovega ‘biti oseba’ (Katekizem Katoliške Cerkve, št. 1733). Tako človek ustvarja samega sebe, je oče svojega lastnega bitja (Gregor iz Nise, De Vita Moysis), zida družbeni red (Centesimus Annus, 13)« (Papeški svet Pravičnost in mir, Kompendij družbenega nauka Cerkve, št. 135, n. d., str. 113).

Zaključek

Implicitne in izrecne teološke zmote ter krivoverstva v Instrumentum Laboris skorajšnjega posebnega zasedanja škofovske sinode za Panamazonijo so skrb zbujajoča pojavna oblika zmede, zmote in razdora, ki pestijo Cerkev v današnjem času. Nihče se ne more opravičiti od tega, da bi bil poučen o resnosti položaja, in od ustreznega ukrepanja iz ljubezni do Kristusa in do Njegovega življenja z nami v Cerkvi. Predvsem pa morajo vsi udje Kristusovega Skrivnostnega Telesa pred takšno grožnjo njegovi celovitosti moliti ter se postiti za večno dobro njegovih udov, ki tvegajo, da se pohujšajo, to je, da jih to besedilo za škofovsko sinodo zavede v zmedo, zmoto in razdeljenost.

Kardinal Raymond Leo Burke in škof Athanasius Schneider

58 KOMENTARJI

  1. Vsako okolje, vsaka kultura ima svojo lastno govorico, podobe, ocene. Zahodni intelektualec težko dojame pestrost misli nekoga v srcu Afrike ali Amazonije, ker se ne skladajo z njegovim miselnim obzorjem, z njihovo kartezijansko misel. A prav tako nekdo, ki živi v tako drugačnem delu sveta težko razume to “evropsko” vero. Evangelizacija ne pomeni, da “oni” sprejmejo “našo” vero temveč, da se postavimo v konkretno okolje in tam poskušamo odkriti kaj ima Jezus za povedat. Nekaj takega kot je Pavel naredil, ko je judovsko krščanstvo prinesel v preostali del cesarstva za njim pa kopica cerkvenih očetov, ki so to izpilili in dodelali. V tem smislu vidim napore sinode bliže Pavlovi misli kot pa Tridentinski, ki pa je že čisto evropska in povsem zlita z določenim okoljem in kulturo medtem, ko je za druge precej tuja in neživljenska.

  2. Tudi sam nekoliko sledim sinodo in preberem tudi kaj od tistih, ki ne tulijo v aktualni rog, a so prizadeti katoliki. Zato je zgornji povzetek dobrodošel, ne potrebujemo dodajati linkov, in naj ga duhovniki priporočajo kolegom, bogoslovcem, vernikom, če so res Kristusovi. Kajti kdor ni oprezen, kadar dobri Bog Oče pošlje papeža, katerega naloga je kruto kaznovanje opolzke vere Evropejcev, tisti bo končal z onimi, katerim je ta past pripravljena.

    Papa že ve, zakaj je skušal spremeniti vrstico očenaša – da bi zakril, kar prihaja: preizkušnja oz. skušnjava, da bo Oče pretehtal našo vero. Hvala Ti Oče, hvala tudi za tega papeža, ki bo iz legla posvetne, a jalove učenosti, naredil ruševino, sredi katere se bo našlo nekaj dragocenih biserov. Ti bodo Cerkev do konca sveta.

    Poleg tega da smo v Rimu vdeli bosonogice v kavbojkah priti k obhajilu, obstaja tudi moderno slavljenje Božje Besede s pomočjo “bosonogih svečenic”:

    https://twitter.com/TaylorRMarshall/status/1180756123676299264

    Seveda je vse to le prepuščanje čutnemu uživaštvu. V taki Cerkvi ni svetosti.

  3. Še sveže: poster za Amazonsko sinodo, v Rimu, prikazuje Indijanko, ki doji – lisico. Kako identično slovenskemu nagrajenemu kulturnemu ateističnemu dojenju psa! Primerjajte sami, in se čudite naši sveti Cerkvi:

    https://www.lifesitenews.com/blogs/poster-for-amazon-synod-in-rome-shows-woman-breast-feeding-a-weasel?utm_content=buffer2d5bf&utm_medium=CRC%2BBuffer&utm_source=facebook&utm_campaign=CRC

    https://nova24tv.si/wp-content/uploads/2018/02/kvazi-kultura.jpg

  4. Kaj je smisel in najvišji cilj vsake religije? Združitev človeka z Bogom, in to že na tem svetu!
    Kako se to doseže v krščanstvu? Po formuli: Ljubi Boga z vsem svojim srcem in bližnjega kot samega sebe.

    Ljubezen do Boga je v tem, da izpolnjujemo njegove zapovedi, pravi Sveto pismo. Ljubezen do bližnjega kot do samega sebe, je mogoča šele, ko se v človeku prebudi in zaživi njegov duhovni princip. Do tedaj je ta ljubezen le na miselni ravni, torej je v resnici ni. Kako se prebudi duhovni princip? Tako, da se zares hoče izpolnjevati njegove zapovedi in se jih res izpolnjuje. Kajti človek je po telesu in delno duši naravno bitje, po duhu in delno duši pa božje. Dokler božje ne prevlada nad naravnim, je človek bolj žival kot bitje po božji podobi. In človeška žival bo pogubljena, pravi Sveto pismo.

    Res je, da najvišji cilj religije poznajo vse religije, tudi poganske. Toda noben ritual ne more nadomestiti tega, kar mora opraviti vsak sam. Tako poganski kot krščanski rituali so samo simboli, prispodobe univerzalnega odrešitvenega sporočila.

    Ali se vodstvo Katoliške cerkve in njegovi nasprotniki ukvarjajo z bistvom religije? Ne! Oboji se ukvarjajo s sofističnimi razlagami črk, ki so eden izmed glavnih razlogov, da je vera zgubila stik z religijo.

  5. Tine, govoriš resnico, a ne razumeš še detajlov. Te razumejo svetniki in povedali so nam, v vsaj dveh monoteističnih religijah, ki poznata Boga kot Osebo, ki je Gospod in Prijatelj. Postopek je naslednji:
    1. OŠ vere; verouk in način krščanskega življenja.
    2. Podporne palice so zakramenti, na čelu z liturgijo.

    To je uvod, osnovna šola. Ko je to dojeto in človek natakne uzdo živali v sebi, torej gre v neko duhovno askezo pod nadzorom osebe, KI JE BOGA ŽE SREČALA,

    3. se začne počasi učiti ljubiti Odrešenika. ŠELE TAKRAT. TEGA GA MORA UČITI NEKDO DRUG, KOT JE OSNOVNOŠOLSKA KLERGIJA – tisti, ki Gospoda ljubi na prvem mestu in tako tudi živi. Če te osebe ni živeče na zemlji, se jo najde v njeni biografiji in zapisih.

    4. Tako človek počasi pride do SPONTANEGA služenja in druženja z Gospodom. Ta oblika je popolnoma individualna, in o tem ti pišeš.

    5. Vendar takšne osvobojene osebe že na zemlji, kljub svoji osebni specifični karizmi odnosa z osebnim Gospodom, ŠE VEDNO opravljajo tradicionalne oblike molitev in obredja ter skupnega čaščenja.

    To je zelo pomembno, brez tega religija izgubi konstrukcijo, ni več pedagoška in ni več religija, ki vodi v vero, vera pa vodi v ljubezen do Kristusa. Brez tega mladih neukih duš ni mogoče voditi k Bogu.

    Animalizem, panteizem, monizem, impersonalizem in voidizem so lahko le začasne prakse, ki dušo postopoma vodijo h Kristusu Odrešeniku, SKOZI TISOČLETJA ŽIVLJENJA TE DUŠE (duša je večna!). Je pa skrajno smrtonosno, indolentno in demonično, ko Katoliška Cerkev sprejema te bergle in jih začenja vključevati v svoj sistem. Zato je rečeno, že stoletja pred krščanstvom, npr. v Indiji (njihov panteizem dušo seveda postopoma vedno vodi v monoteizem enega Boga!), da kdor je že slišal za Boga-Osebo, ki je Gospod in Prijatelj, a se spogleduje z omenjenimi variantami, namenjenimi ATEISTOM, JE NA SLABŠEM kot ateisti. Izgubljen je, ni mu pomoči. To potrjuje tudi apostol Peter.

    Naša Cerkev se seveda izgublja v vetru strasti in domislic. Tega v ozadju ne vodi Sveti Duh. Zato je pameten človek izjemno zadržan do teh poskusov herezij, sinkretizma in celo apostaze.

    • David, takšnih, ki so res srečali Boga, se z njim pogovarjali, so zelo zelo redki. Tu je veliko plevela in malo žita. Zato nanje ni treba čakati. Stvari se začnejo, ko človek spozna svojo ničevost, ko spozna, da je zlo povsod na tem svetu, da tu brezbožni živijo še bolje kot pobožni, da pobožnih nihče ne reši zlobe, ampak gredo s svojimi strahovi in zlobo v grob, tako kot brezbožni itd. in ne z veroukom. Verouk so mnogi obiskovali, a jim ni nič ne pomaga. Na osnovi tega spoznanja se rodi hrepenenje po odrešitvi. To je tudi začetek verovanja. Če tega hrepenenja ni, gre zgolj za verjetje, za navado, za strah pred kaznijo, za občutek pripadnosti, ki nima nič skupnega z religijo. Verovanje ima svoje razvojne stopnje, dokler ne pride do zadnje stopnje verovanja, do žive vere, ko verovanje preide v videnje in vedenje, ko se sreča Boga v svojem srcu.

      Pot do žive vere je v glavnem pot bojev s svojimi peklenskimi silami, dokler končno s Kristusovo pomočjo niso premagane. Ena izmed ovir na tej poti so naučeni vzorci in podobe, ki jih je vsilila ta ali ona Cerkev.

      Pogosta stranpot pri tem je, da se v prvi plan postavlja Cerkev, Duhovno šolo ali kaj podobnega, namesto Jezusa Kristusa za kristjane. S tem je zgrešen osnovni cilj religije. Te inštitucije so v najboljšem primeru le podpora, v stvarnosti pa pogosto bolj ovira kot podpora.

      • Reči, da jih je malo, “zato nanje ni za čakati,” je akt ega. To zdaj počne tudi sinoda. To je izgovor v srcu nevernih. S tem se izgovarjajo vsi nevoljni Boga.

        Šola je prva. Otrok je žival, sprava potrebuje povsem zunanje spodbude. In kljub temu da je milijone kristjanov potem postalo zločincev, je tudi tisoče kristjanov potem postalo svetih. Brez OŠ vere bi bili demoni kot vsi ostali.

        Tisti, “ki jih je zelo malo in jih ni vredno omenjati”, ki so dosegli stopnjo, ki jo ti venomer oznanjaš (a je bolj utopija, po tvojem), pa so ohranili formo, kajti osnovni aksiom vseh svetih vseh verstev je: OHRANI FORMO, SICER SE BO TUDI BISTVO IZGUBILO V ENI GENERACIJI.

        Odrešeni, ki so že v spontanem služenju, pa zapustijo formo, so odrešeni le sami zase. Ko umro, za njimi ni ničesar več. Če pa forma ostane, se lahko Jedro prenese naprej, ravno skozi tega prenosnika. Zato je rečeno, da resnično odrešena oseba sestopi nazaj dol na drugo stopnjo, da lahko oznanja Nauk.

        Ker pa Frančišek napada formo, nima pa Jedra, je to še veliko slabše od same mehanske forme. Prazna forma lahko čaka in v nekih okoliščinah še vedno prikliče Duha, razkroj in vsepomešanost pa prikliče le še več hudičev.

      • Ne vem, zakaj ti tako vztrajno in trmasto ponavljas odklonilnost do obcestvenosti in institucionalnosti krscanske vere, ki izhaja nenazadnje iz neposrednega narocila njenega ustanovitelja, ki je po tej veri Bozji sin in odresenik. Tudi empiricno ocitno ni res, da zivljenje in dihanje s tem obcestvom ne prinasa sadov v zivljenju in ne odvraca od slabega. Najvecji zlocinci 20 stoletja so vsi izsli oz se poslovili od te skupnosti. Zelo malo je zlocincev, ki s cerkveno skupnostjo zivijo. Morda psihopatsko strukturirane osebnosti.

        Ne vem tudi, kako da ne vidis sadov institucionalne vere v velikih svetnikih zgodovine Cerkve, npr tudi v nasima Baragi in Slomsku. Da ne vidis, da Mati Terezija ali Pedro Opeka s svojo skupnostjo nista bila mozna kar tako, ampak sta sad Katoliske cerkve, institucije, taksne kot je, z vsemi njenimi cloveskimi slabostmi in grehi. Morda bos zdaj spet, kot si ze na tem forumu, relativiziral dejavno karitativnost in se skliceval na poglobljeno ustvarjalno duhovnost ( topicno stalisce vzhodnjaske religioznosti, sicer). Pojdi kdaj v kaksno knjigarno Mohorjeve in ce bos odprtih oci in duha, je ne bos mogel prezreti. Znotrajinstitucionalne globoke ubesedene duhovnosti tudi, katoliske.

        Dejstvo tudi, da je empiricno verouk in dober duhovnik za zivost vere nekega okolja zelo pomemben. Se lahko prepricas po slovenskih krajih. Ne se slepiti, ce ne bo duhovnikov ( institucionalne cerkve) in otroci ne bojo hodili k verouku, bo slo z vero samo navzdol.

  6. Veliko poganskih elementov je vkljucenih v nase lastno katolisko obredje, posebej okoli velikih praznikov kot sta Bozic in Velika noc. Stoletja in vec, od pokristjanjenja naprej. Janzenisticno puritanstvo se v nasem katoliskem okolju ni obneslo. Pustimo torej tudi drugim ljudstvom sveta, da organsko povezejo svoje kulture in duhovne izkusnje s krscanskim oznanilom, seveda na nacin, da to ohrani svoje bistveno sporocilo. Krscanska vera seveda ni panteizem, a vendar. A bomo recimo odklonilni do slovenskega navecjega poeta, ker v delu svojega opusa izraza panteizem, v drugem pa katolisko vero? Bozje razodetje prihaja na svet na razlicne nacine, ne le z Jezusom Kristusom in Svetim pismom. Verjamem, da podobno tudi odresenje. Extra Ecclesiam salus non est je vendarle presezeno stalisce.

    Najsibkejsa sta podpisnika kriticnega odziva po mojem v delu, kjer se ju da razumeti, da v imenu podpiranja cloveskega podrejanja narave in gospodarskega razvoja nimata nic proti, ce se namerno unicuje in unici amazonski pragozd in avtohtona ljudstva in kulture, ki tam zivijo. To je nezaslisano stalisce za nekoga s pretenzijami duhovnega voditeljstva in za 21 stoletje.

    • IF, saj veš, od kod izraz “misijonarski položaj”? To je strokovni izraz za enega od spolnih položajev. Izhaja iz misijonarskega 1000-letnega podrejanja narave (posiljevanja), da pa bi pri tem vsaj malo dostojanstva ohranil, je moral biti zgoraj. Le zamisli si skakati žensko po misijonarju.

      Zdaj dobri papež obrača ploščo, krivica bo popravljena: zdaj bo ženska zgoraj. To je vse, kar lahko Cerkev naredi proti “človeškemu podrejanja narave”. Kajti do sedaj se je 2000 let držala Svetega pisma, v katerem piše:

      Bog je rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi in sličnosti; naj gospoduje ribam morja in pticam neba, živini in vsem zverem zemlje in vsej laznini, ki lazi na zemlji!«

      Zato je zdaj zelo težko zaustaviti ta glomazni trend na neki sinodi, katera v resnici teži predvsem k temu, da bi s čutnim uživanjem privabila kogarkoli k nauku, ki je vse manj Nauk.

      • Clovek je torej ustvarjen po Bozji podobi. Tako zenska kot moski, torej, David.

        Zenske imajo v Cerkvi veliko vlogo, tako v Jezusovem krogu, kot v “mracnem” srednjem veku. Pomisli na sveto Hildegardo ali Katarino Siensko. Feministke znajo biti tudi zelo zoprne, ampak zenska tudi ni kot neka domaca zival, ki naj bi ji moski komandiral. Drugacna je, ampak v luci krscanske vere enakovredna.

      • Glede odnosa do narave pa: iz celotnega Svetega pisma izhajajoc vendarle omenjeno gospodovanje ne pomeni nekega poljubnega sebicnega hedonisticnega izrabljanja, ampak ljubeco skrb in obcudovanje. Skrb, da bo ista narava, ki omogoca zivljenje vsemu, s clovekom vred, ohranjena za druge ljudi in za prihodnje rodove. Taksno vrsto gospodovanja je ze davno izvstno razumel in izrazil npr sv. Francisek Asiski, mogoce najbolj vpliven svetnik v zgodovini nase Cerkve.

        • Saj se razumeva IF, seveda, seveda. A človeška zemeljska narava je povsem drugačna in celo za Boga neobvladljiva. Od tod problemi. Delati se zvestega Bogu, a ostati pohlepen in pohoten, v tem je zdaj problem krščanstva, sinode in našega naroda. Zato, poleg indikatorjev herezije, ta sinoda ne prinaša popolnoma nič, le dodatno zmedo. Pa še glede forme nekaj dopišem.

  7. Tole še papežu Frančišku in kolegu tinetu: Bog deluje v glavnem le preko forme. Jezus je dejal: “To delajte v moj spomin.” Lomljenje kruha je forma. Tudi ko je povedal očenaš in rekel, naj tako molimo, je to forma.

    Tudi Jezusova podoba, kakršnakoli, skupaj z razpeli in evharistijo, je forma. In molitev največjih svetnikov, rožni venec, je forma.

    A veste, kaj je odrešilna skrivnost krščanske forme? Ko jo izvedejo ljudje otroških src, torej z vero, zaupanjem in ljubeznijo, gorečni, POSTANE RESNICA!

    POSTANE RESNICA!

    A Gospod je dejal, da bo uporabil padle, da bi osramotil modre. Kaj to pomeni? Neuki pastirčki, fatimski, Bernardka ali pa Medžugorski otroci, sesuvajo vse prazne filozofije ne-forme, sesuvajo ateistične in poganske forme, kajti vse to filozofiranje in rajanje ne prinaša miru in odrešenja – čista srca do Boga pa ju prinašata. In glej glej; vsi, ki so resnično srečali Gospoda/Mati, so ohranili neko vrsto forme, kajti tako je Bog naročil in zato se lahko Bog prenaša iz srca v srce v prihodnost. Kadar se je Gospod komu razodel, ni pa mu razodel ali naročil forme, je bil to hudič

    Zaradi tega je Krežetovo ohranjanje forme Nauka, forme, ki prihaja od Jezusa in apostolov, zelo hvalevredna, kar pa Cerkev danes počne, bo prineslo strašen plod. Kajti papež se je lotil delanja zmede tam, kjer se celo papeži ne smejo spozabljati.

    • Nasprotno, Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta noro, da bi osramotil modre. Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno. (1 Kor 1,27)

      Beseda “padle” kaže na nekaj drugega, največkrat na padec v greh. Padli angeli na primer. Uporabljajmo besede, kot so v Svetem pismu!

      Sicer pa ja, vera je važna:
      »Zato, ker imate malo vere,« jim je dejal. »Resnično, povem vam: Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej gori: ›Prestavi se od tod tja!‹, in se bo prestavila in nič vam ne bo nemogoče.« (Mt 17,20)

    • David, vsak stvari vidi skladno s trenutnim stanjem lastne biti. Drugače ne more. In prav je tako. Dialog povzroči gibanje in morda tudi razvoj. Zato je koristen.

      Kar zadeva t.i. teoloških zmot, gre za prepir okoli črk in simbolov. Krščanski mistiki bi rekli, to je za prepir v babilonskem stolpu. Problem krščanske religije ni v takšnih ali drugačnih črkah in simbolih, ampak v odtujenosti teh od duha.

  8. Je pa prav boleče brati te komentarje. Davidove nagnusne izbruhe. Tinetove sofizme, ki jih sicer ne zna razložit v ničemer, tako da jih ni težko preslišat. IFa je hudo pičila “uka žeja goljfiva kača”, pa se očitno ne zaveda. Le kdaj neki smo presegli “Extra Ecclesiam salus non est”?! Kako, odkod?!
    Če si tako goreč okoljevarstvenik, da z znanostjo manipuliraš, ne zdaj tu še z verskimi resnicami ali učenjem cerkvenih očetov. Bodi ti goreč, toda svoja razum in znanje je potrebno je postaviti v kontekst učenja in ga ne rušiti! Ravno tako glede žensk, si tako strašno sredinski, da si pripravljen še pred Cerkvijo spreminjati teologijo. Tem toplogredarjem vse verjameš na slepo, brez osnovne razlage, tu pa nasprotuješ največjim teologom, cerkevnim učiteljem in očetom. Otresi to kačo že enkrat.

    Glede papeža vidimo, da je precej provokativen papež. Toda doslej še ni spremenil niti črke nauka. Tako si tudi ta dolument razlagam kot provokativen tekst, da se bo imelo o čem razpravljati, da nam je v preizkušnjo.

  9. Zdravko, tvoj izpad kaže na duhovno in s tem tudi razumsko podhranjnost, saj so vse večkrat tvoji komentarji izbruhi nekih besnih klofut, pri čemer nisi v stanju pretehtati argumentov, ne poznaš jedra Nauka, zato večkrat delaš kot pozunanjeni kristjani: braniš prazno formo, katera se še patologizira.

    Spomni se, kako si ženo g. Keržeta, ki je poročala o zlorabi duhovnika nad njo, ko je bila deklica, obtožil, da je tega sama kriva, da se dela lepo zdaj … Tudi Iniciativo Dovolj.je, duhovnika Janeza, si obtožil, da je homoseksualec in da je to javno povedal, a nikoli predložil nobenega dokaza. Nekomu med nami si siknil, naj “žre svoj drek”. To je satanski jezik. Vse to kaže, da te obvladuje neka sila, ki ni krščanska. In tvoji komentarji zadnje čase vse bolj kažejo, da ti prinaša grenak plod, ki bo vse težji in težji. Po Dhammapadi in Sv pismu: ne boš ušel temu, kar seješ. Zavedaj se, da prideš vedno boksat, kadar piše g. Kerže ali kdo povezan z njim: tudi satan je takrat ves na trnih.

    Čakam na opravičilo gospe K. in g. Janezu, že mesece. Ali pa predloži dokaze. Do takrat naj te vsakdo na portalu smatra za zlobo.

  10. “Nadalje, Gospodovi obljubi, da ne bo zapustil Svoje Cerkve (prim. Mt 16,18; 28,20) in da jo bo vodil s Svojim Duhom (prim. Jn 16,13)…”

    Torej se vse odvija pod budnim očesom Gospoda in vodstvom njegovega Duha. Tudi ta sinoda. In ne pozabimo, da Duh veje, koder hoče.

    • Res je, da Gospod ne bo zapustil svoje Cerkve. Smo jo pa zapustili mi. Mi, ki smo zadnjemu voditelju komunistične partije dali odlikovanje samega papeža.

      Zato ne izgubljajmo časa in energije s to sinodo, raje se vrnimo v Gospodovo Cerkev. Pri tem je pogovor, zakaj že ni ženskih duhovnic, nepomembna tema.

      • Tako je. Bistvo Gospodove (ne Lutrove ali Frančiškove ali …) Cerkve pa je: na kolenih občiti z Njim, ker si to zasluži. Mi pa tudi.
        In biti hvaležen, kajti le takrat lahko dodaja milosti.

        Ter zavračati človeške domislice, katere skušajo zaradi lagodja in čutnega zadovoljstva iz Nauka narediti golaž raznih sestavin. Bog nam daje tudi zmedene papeže, če si jih izsilimo in nam bo to v pomoč, da se prek bolečine spametujemo.

  11. Še toplo s sinode: dolgotrajna vojna za katoliške duhovnice se bliža vrelišču. To je pravzaprav luteranizacija katoliške Cerkve.

    https://www.lifesitenews.com/opinion/the-long-war-for-female-catholic-priests-is-reaching-its-climax

    Na koncu koncev se gre za boj za čutno uživanje, kateri zanika tisočletne izkušnje prerokov, Jezusa, apostolov, patriarhov in svetnikov. Sveta F. Kowalska je potrdila, da ženske niso za najvišje duhovno vodenje duš, in tudi sveti Pavel je koncu koncev izjavil, da ženska v Cerkvi ne more komandirati, lahko pa pomaga:

    Ne dovolim pa, da bi ženska poučevala, tudi ne, da bi gospodovala nad moškim. Tiho naj bo.
    Ženska naj se da poučiti tiho in z vso vdanostjo.

    Tisočletne izkušnje duhovnih očetov gredo v koš za smeti. Satanova senca je prekrila svet in Cerkve. Seveda Bog vse to opazuje, a ker je demokrat, nam dovoli vsakršne zdrse, da se potem učimo iz črepinj, če se na lepši način nismo hoteli.

  12. Eno mnenje: “O novem obrazu Cerkve v Amazoniji nadškof Gualberti Calandrina pove, da evangelizacija mora biti radikalnejša. Razmišljati je treba o novem načinu, kako biti Cerkev. »Potrebna je Cerkev, ki je bolj skupnostna, bolj evangeljska in zatorej tudi bolj revna. Cerkev, kjer je središče Božje besede in evharistije zares konkretno dejstvo. Mislim, da če začnemo tukaj, se bo zatem lahko soočilo z vsemi ostalimi problemi, kot so nove službe in potreba po večji pastorali stalne prisotnosti in ne občasnega obiskovanja … Verjamem pa, da se moramo predvsem spreobrniti.« (vir: https://www.vaticannews.va/sl/vatikan/news/2019-10/sinoda-amazonija-bolivijski-nadskof-gualberti-calandrina-interv.html )

    Pa še en zanimiv naslov: Knjiga papeža Frančiška »Naša mati zemlja. Krščanski pogled na okoljski izziv« …
    Nek čuden občutek (sem pač ženska …) imam, da tudi krščanstvo postaja precej ‘ekološko’, neka čudna mešanica modnih eko-hitov, instant rešitev ter poceni predlogov (in malce manj evangeljsko). Spet porcija panteizma (naslov) ali zgolj provokacija, ki vendarle prinaša res krščanski (in ne samo ‘krščanski’) pogled na svet?

  13. Pa naj legalizirajo to, kar počnejo v pragozdu naravnega, tukaj pa naj ne legalizirajo tega, kar je nenaravno in kdor počne bogoskrunstvo, ven iz poklica in postopki naj ne trajajo šele dvajset let po “premestitvah na lepše”! O tem jetreba radikalno ne o drugih civilizacijah!!!

    • Včeraj pri maši tu v draveljski župniji sem moral iti kar ven. Kaže da v Šiški ni glasbenikov in pri maši igrajo duhovno ritmično glasbo. Tokrat pa je bil celo pravi rok bend, dve kitari, bobni, mikrofoni, ozvočenje…. In ko so pri slavi začeli bobni nabijat sem se lahko samo še prijel za ušesa od bolečine in stopil ven.
      Eno so provokacije, drugo je pa tole. Še župnik je začel ploskat, da ni bilo za gledat.
      Tudi tile kipi so bili očitno prehuda provokacija. Upam, da bo tole papež le videl in se bo vzdržal takih stvari. Bravo tem, ki so to zmetali v reko, čeprav je take stvari mogoče tudi napačno razumeti. Molim za papeža, da bi bil malo bolj zadržan v teh stvareh.

        • Ne vendar tja na Tromostovje, Demaistre. Tam je na sliki sv.Francisek obdan z zajci, vevericami in ostalim, kar omenjam zgoraj. Krivoverstvu in panteizmu se tam prepuscas. Ob takih slikah so ucinki lahko preko podzavesti, subliminalnost in te Zlodejeve zadeve.

          • Gospod IF, ne razumem najbolje, kaj hočete povedati. Jaz proti naravovarstvu vsekakor nimam nič. Prav tako se mi zdi smiselno, da Cerkev opozarja na problem brezbrižnega in celo uničevalnega odnosa do okolja. Strinjam se tudi, da je to eden največjih današnjih problemov.

            Nekaj drugega pa je, ko hoče del katoliških progresivcev problem okolja in pravega odnosa do narave izkoristiti za vnos verskega sinkretizma, indiferentizma ali celo panteizma. Kako lahko to povežete z upodobitvami živali v kontekstu upodobitve zgodb o sv. Frančišku, pa je, če smem uporabiti tuj izraz, “beyond me”.

            Apropos, sodobni katoličani o sv. Frančišku ne vedo skorajda nič. Oz. njihovo vedenje je tako popačeno, da je sv. Frančišek po vsej verjetnosti najbolj zlorabljeni svetnik vseh časov. Če vas kaj več o tem zanima, vam priporočam, da si vzamete par min. časa in preberete tale članek: http://ad-dominum.blogspot.com/2018/10/kar-so-vam-o-svetem-francisku-pozabili.html

          • Prebral sem na hitro predlagani clanek, Demaistre. Prepricljiv je glede Franciskovega globokega in spostljivega dozivljanja evharisticne daritve in molitve. In cerkve kot prostora sakralnega. Ne vem sicer kdo o tem dvomi. Nejasen je zapis in v nicemer ne argumentira, ko zeli Franciskovo vrednoto ubostva ( ki je celo zapoved reda) in tudi evangeljskega poziva pomoci revnim, bolnim, odrinjenim prikazati kot nekaj posiljeno pretirano ali celo nerealno pripisanega svetniku. Enako globok odnos svetnika z naravo, ki ga je tudi cudovito ubesedil skupaj s hvalnico Stvarniku te lepote. Dan ima 24 ur, Demaistre. Eno ne izkljucuje drugega in tretjega.

            P.s. Zefirellijeve krasne filme bi za razliko od avtorja clanka, ki je podan v linku, toplo priporocal v gledanje.

          • Jah, očitno bi prav vi morali film gledati še enkrat. 😉 .. prav tisti film je namreč tipičen prikaz prevladujočega gledanja na sv. Frančiška, t. j. kot na nekega predhodnika hipijevskega gibanja. A je v njem mogoče prikazana Frančiškova globoka vdanost evharistiji in skrb za kar najbolj spoštljivo evharistično češčenje, kar je dejansko bila osnova njegove duhovnosti? ..seveda ne, je pa precej sladkobne pop glasbe in podobnih prizorov. Meni je film že v otroških letih deloval solzavo in odbijajoče.

            In to je danes prevladujoča predstava – Frančišek kot nekdo, ki mu je “ravno” za pravila, Frančišek kot nekdo, ki ga zanimata zgolj uboštvo in preprostost .. pogosto sem npr. že slišal navajati prav zgled sv. Frančiška kot nekakšen izgovor za številne kršitve liturgičnih predpisov, češ itak je važna samo preprostost in ljubezen do bližnjih, kot nas uči on itd. itd.

            Članek drugače nikakor ne pravi, da je uboštvo nepomembno ali da to ne drži. Pravi pa (sklicujoč se na najpomembnejšo znanstveno biografijo), da je njegovo uboštvo potrebno razumeti v vsem kontekstu njegove duhovnosti. in tu je bila na prvem mestu ljubezen do Boga, še posebno do Jezusa v evharistiji. Šele iz tega je nato raslo vse ostalo.

            Tako da za konec se popolnoma strinjam z ugotovitvijo, da eno ne izključuje drugega. Pozabljate pa na vrstni red. Če ljubezen do Boga ni na prvem mestu, bo tudi vse drugo “iztirilo”.

            To lahko vidimo vsak dan, ko se pojem “ljubezen” vsak dan strahovito zlorablja za zagovarjanje vseh mogočih pregreh.

            Isto velja konec koncev tudi za naravovarstvo. Če ga ne razumemo pravilno (kot skrb za Božje stvarstvo) nas hitro lahko zapelje v napačno smer, kot sem vam že večkrat skušal pokazati.

          • Ocitno imam torej, demaistre, nekoliko pocukran estetski okus, kaj cmo. 😉 Fratello Sole, Sorella Luna velikega klasika Zefirellija mi je krasen film ( in tudi drugi njegovi od svetopisemskih do shakespearjanskih), tudi glasba Riza Ortolanija in izvedba rosno mladega Baglionija. Verjamem pa, da to ni glasba za ljubitelje Pankrtov ali tehno ali rapa. ☺

    • Tudi to, da je letelo name je bilo neumestno. Lahko seveda zamenjam cerkev. Toda tudi to bi bistvo. Podobno se mi je zgodilo celo pri frančiškanih na Tromostovju. Me je kar ven odneslo. Sicer sem takrat počakal zunaj, da je minilo in se vrnil.

    • Bom kar tukaj replicirala (za zgoraj ob 20.10):
      Kdo ve, od kod ste privlekli vsa ta natolcevanja???!! S čim sem Vas vrgla iz tira? Samo z navedki z Radia Vatikan?? Ki mi bolj kot ne vzbujajo negotovost, nelagodje, zadrego, me begajo … Najbolj bi se strinjala s stavkom Gualbertija Calandrina, da se moramo predvsem spreobrniti (velja za vsakogar, najprej zame!): če je Bog na prvem mestu, je vse ostalo na pravem mestu. Kaj naj bi bilo spreobrnjenje? Po mojem: naravnanje kompasa na Sveto pismo in učiteljstvo Cerkve, včasih to pomeni tudi kakšen korak nazaj (in ne brezglavo lomastenje naprej v megli in še po neznanem terenu).

      Toda problemi, ki se nakazujejo: učiteljstvo Cerkve se oddaljuje od učiteljstva Cerkve (?). Naredim malce reklame: zadnji Communio prinaša prispevka dveh kardinalov, ki se sicer ne zgražata nad poslikavami na Tromostovju, navajata pa teološke zmote, ki jih vsebuje delovno gradivo ‘amazonske sinode’ – dokaj podobno temu, kar v prevodu prinaša gornji članek. Bo bolj pošteno, da se ‘spravite’ na eminence – jaz nisem tako teološko podkovana 🙂 .

      Drugače pa: ja, naravo spoštovat, občudovat, varovat – gotovo! Ne pa … molit, malikovat in po božje častit! En vidik človekove bogopodobnosti je tudi tisti o ‘skrbi za stvarstvo’ (Bog je svet ustvaril, človek ga ‘upravlja’ in s tem nekako nadaljuje ‘stvarjenje’). Toda prapočelo, Stvarnik ni neki XY niti narava niti ‘nekaj nad nami’. Problemi (tako kot prvi greh in vse njegove posledice), vključno z ekološkimi, pa niso njegova ‘stvaritev’ (vse, kar je naredil, je bilo dobro (ker Bog lahko naredi vse, kar hoče – a on hoče samo dobro!), človek celo ‘zelo dobro’): so posledica človeškega napuha ob asistenci in spodbudi tistega, ki je ‘satan’ = nasprotnik (Bogu).

      • No, nisem trdil, da sta ob Francisku upodobljena sveti zajec ali sveta veverica. Nihce to ne trdi. Niti recimo pater Edi Kovac, niti papez Francisek.

        Morda ne ves, da ima rojak pater Peter Opeka, ki ga je pred kratkim papez s posebnim navdusenjem obiskal, isti pogled kot Francisek. Kar pravi papez o unicevanju amazonskega gozda, pravi Peter Opeka o unicevanju tropskih gozdov na Madagaskarju. Ne le Opeka, vsi slovenski misijonarji na tem velikem otoku pravijo isto stvar. Se postavljajo tudi v imenu vere na stran varovanja gozdov in proti neznosnemu pohlepu, ki za dobicke redkih za seboj pusca opustosenje. Opustosenje gozda za amazonska ljudstva, opustosenje za Malgase in opustosenje za clovestvo.

        • (za malce ‘barve’ v to črno-belo sliko: zanimiv je odnos P. Opeke do migracij … ne povsem identičen papeževemu … – mogoče bi ga veljalo malce ‘obdelati’ in prepričevati, ker ‘ne razmišlja prav’?)

          In: spet od ne-vem-kje neke potaknjene asociacije … o zajcih in vevericah?? (Mimogrede: sploh ne vem, kaj je naslikano na Tromostovju – na tem portalu nismo vsi iz (centra) LJ). Pogrešam pa kaj vsebinskega glede teološke usmeritve in dilem, ki jih nakazujejo in argumentirajo kardinali (ne jaz!!).

Prijava

Za komentiranje se prijavite