»Cerkev je izdala Janeza Pavla II.«

141
Hoser
Henryk Hoser

Gre za citat iz nedavnega intervjuja, ki ga je imel varšavski nadškof Henryk Hoser za poljsko katoliško informacijsko agencijo KAI. »Niso sledili njegovemu glasu, niso se želeli seznaniti z njegovim naukom,« je nadaljeval nadškof. S Cerkvijo v naslovni izjavi seveda ni imel v mislih »Cerkve kot Kristusove neveste, Cerkve iz naše veroizpovedi, kajti Janez Pavel II. je bil izraz in pristni glas Cerkve, pač pa pastoralno prakso: le-ta je izdala Janeza Pavla II,« kakor je poudaril nadškof. V mislih je imel dejansko »progresistične« tokove na izredni sinodi o družini. Znano je, da je poljska škofovska konferenca en blok in nasprotna predlogom v zvezi z obhajilom ločenim in ponovno poročenim ter s pozitivnim vrednotenjem homoseksualnosti, za katerimi stoji zlasti nemška škofovska konferenca, kot je razvidno iz izjave, ki so jo novembra izdali na to temo in glede na nedavni intervju, ki ga je dal na temo sinode njen predsednik, kardinal Reinhard Marx, za tednik America.

Sinoda in ameriški jezuiti

Ko sem si ogledal omenjeni jezuitski tednik, sem z zanimanjem opazil, da ima nasprotovanje naukom Janeza Pavla II. v tem časopisu dolgo tradicijo, saj je bil njegov dolgoletni urednik p. Thomas Reese DJ umaknjen iz položaja leta 2005 in sicer na zahtevo Kongregacije za nauk vere ravno zato, ker je sistematično objavljal besedila, ki so bila v ostrem nasprotju z učenjem Cerkve in učenjem Janeza Pavla II. prav posebej. Šlo je zlasti za besedila, ki so utemeljevala rabo kontracepcije, zavračala ugotovitve dokumenta Dominus Iesus iz leta 2000, napadala metode omenjene Kongregacije v zvezi z obravnavo spornih teoloških stališč, napadala prepoved obhajanja politikov, ki javno zavračajo nauk vere ter utemeljevala upravičenost posvečevanja homoseksualnih oseb za duhovnike. Zlasti članek, ki je prinašal slednjo od omenjenih tem, je zanimiv v luči (zavrnjenega) sinodalnega predloga o pozitivnem vrednotenju homoseksualne usmerjenosti, katerega avtor je bil nadškof Bruno Forte. Na osnovi omenjenega članka iz leta 2000 namreč šele razumemo, kateri so domnevni »darovi in sposobnosti«, ki jih homoseksualne osebe (kot homoseksualne) lahko ponudijo Cerkvi, kakor piše v sedaj že slavnem 50. odstavku vmesnega poročila. Avtor članka p. James Martin DJ jih našteje v predzadnjem poglavju. Gre torej, kot vidimo, za kvalitete vezane na duhovniško poklicanost. V ozadju teh tez so ugotovitve, da se za duhovniški poklic vse bolj odloča istospolno usmerjena populacija (o čemer posebej odmevno spregovoril Donald Cozzens v svoji prav tako leta 2000 izdani knjigi The Changing Face of the Priesthood).

Homoseksualnost in duhovniška demografija

Sklepamo torej, da Fortejev predlog o vrednotenju homoseksualnosti izhaja iz obupnega poskusa tega ne malega (Cozzens govori o 50%) dela obstoječega klera, ki želi nekako legalizirati svoje homoseksualno stanje kot nekaj, kar naj bi bilo za Cerkev normalno in celo zaželeno. Da je taka poteza dobrodošla tudi za nemajhen del klera, ki ne trpi za homoseksualnostjo pa lahko sklepamo, glede na katastrofalno statistiko duhovnih poklicev, ki od časov 2. vatikanskega koncila (ko je bila krivulja še rastoča!) vztrajno in vztrajno pada vse do danes: istospolno motivirana duhovščina, si misli marsikateri klerik, vsaj zapolnjuje del sicer praznih mest. Vse to se seveda dogaja v ostrem nasprotju z naukom Cerkve, kar je prav posebej jasno iz navodila, ki ga je novembra 2005 izdala Kongregacija za katoliško vzgojo ter v neskladju z učenjem Janeza Pavla II. prav posebej, ki je večkrat označil homoseksualnost kot »notranje neurejeno nagnjenje« ter njeno propagiranje kot izraz sodobne kulture smrti.

Več pobud v obrambo nauka

Reakcija nadškofa Hoserja seveda ni osamljena. V zadnjem času je nastalo več katoliških pobud, ki podobno odločno dvigujejo glas zoper poskuse sprevrženja nauka, ki visijo kot nekakšen damoklejev meč nad sinodalnim dogajanjem. Opozoril bi zlasti na tozadevno kritično refleksijo znanega italijanskega katoliškega novinarja Vittoria Messorija, ki je tik pred božičem dvignila precej prahu, pa na mednarodno zasnovano peticijo-prošnjo naslovljeno na papeža Frančiška, za katero se ravnokar zbirajo podpisi. Eden izmed pomembnih podpisnikov je tudi kardinal Raymond Burke, ki je pred nekaj dnevi v intervjuju za francosko televizijo osupnil javnost z izjavo, da bi se tudi v primeru, ko bi papež podprl omenjene sporne predloge na prihodnji sinodi, sam tem stališčem zoperstavil (»Resisterò,« je rekel), ker so v nasprotju z nespremenljivim naukom Cerkve. Vse kaže, skratka, da napetost glede sinodalnega dogajanja nikakor ne popušča.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


141 KOMENTARJI

  1. K sreči bo, kot vse kaže, tudi v RKC (no, vsaj v njenih bolj inteligentnih in izobraženih segmentih) kmalu prevladalo spoznanje, da je bilo papeževanje zadrtega konservativca, agenta Cie, fanatičnega antilevičarja, obsedenega velikopoljskega nacionalista in rusofoba Woytile strašna nesreča in sramota za RKC. Za to so pa njegovi priskledniki tako hiteli z njegovo beatifikacijo, kajti vse hitreje prihajajo na plano skrajno neprijetna dejstva v zvezi z njim …

    • Komunisti ne bodo nikoli odpustili Woytili in Janši, ker sta jim razbila sistem. No Janši tega še ni uspelo a že razbitje JLA je gromozanski dosežek. Papež JP II je pa tako že svetnik in razni Duleti mečejo kamenje v sonce..

  2. Ko se komentarji začnejo v takem stilu (prva dva: ob 12.32 in 12.40), pomeni zame dvoje:

    – članek je več kot vreden branja in zlasti premisleka
    – s spuščanjem megle (komentarji izven konteksta članka) razvodeniti bistvo in priti na »gostilniško raven«.

    Hkrati mi je vedno čudno, kako je nekaterim, ki se tako kategorično deklarirajo za ateiste, tako zelo mar, kaj se dogaja znotraj Cerkve. Približno tako nekako, kot bi šla jaz kritizirat in popravljat pravilnike Zveze komunistov ali Lovske zveze: nikoli nisem bila in (naj se ne zgodi: “nikoli ne reci nikoli”!) nimam namena biti njihov član. Torej: se nimam kaj vtikati v njun notranji ustroj.

    Hkrati z bojaznijo spremljam vsesplošno fronto: evropske protiživljenjske in protidružinske napade, ki pod pretvezo človekovih pravic s pomočjo prava pospešujejo zamenjavo evropske civilizacije – in Slovenija hoče biti v nekaterih pogledih še bolj »napredna« od »najbolj naprednih« … In – kot da to ne bi bil dovolj velik razlog za usklajeno nastopanje v duhu Svetega pisma, Cerkvenega nauka in izročila – še različne interpretacije vrha Cerkve, ki razdvajajo vernike in mednje vnašajo zmedo. Nasilje gor ali dol: mar ne bi Jezus tudi danes spletel kakšnega biča? Zagotovo bi jasno postavil meje, ne pa: »no, no, vsak naj živi po svoji vesti … vsi ste ljubljeni otroci … vsi imate pravico do …«.

    Ko se pretirano prilagajamo vsakokratnim modnim muham, zgolj izgubljamo na verodostojnosti. Jezus tudi ni rekel: »Sproti popravljajte moj nauk, ko se bodo razmere spreminjale…« Ne: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bode prešle.« (trikrat potrjeno: Mt 24,35, Mr 13,31 in Lk 21,33)

    • Saj so že napovedovali, da se bo hudič pritihotapil v Cerkev.

      Samo ne pričakuj ga tam, kjer ga bodo videli vsi ateisti in nasprotniki Cerkve.

      Hudiči so namreč mojstri prevare.

  3. Ne vem, če se je kdo od bralcev zavedal teže Burkovih besed. V tujini katoliška blogosfera pobrneva od teh besed, pri nas pa – ne ravno.

  4. Takšni prispevki so črno-belo poenostavljanje, ki ničemur ne služijo. So samo voda na mlin tistim, ki hočejo pokazati, kako je v Cerkvi vse narobe.

    • Z vami se strinjam!
      Ve se, kdo in zakaj tako vneto napada RKC in s kakim ciljem!
      Toda tudi vodsrvo RKC se vede popolnoma zgreseno!
      V RU parlamentu imajo vrhuske pravoslavne vere zajamcena tri mesta v parlamentu, ne glede na izid volitev! In ko vstane njih predstavnik in pove svoje mnenje, vsi ploskajo in se “klanjajo”!
      V muslianskem svetu je volja nosilcev vere sveta!
      Samo RKC e locila vero od drzave in dovoljuje zaziganje kriza!

    • Takšni prispevki so kljub svoji ostrini (ali po vaše enostranskosti) še kako pomembni zaradi informacij, ki jih uradna Cerkev v Sloveniji (s svojimi mediji) le redko posreduje javnosti, pa tudi zaradi razkrinkavanja izmuzljivo-čustvene retorike o “usmiljenju”, ki s pravim (Kristusovim) usmiljenjem nima veliko zveze.

  5. Če večina katoliške elite vidi glavni problem današnje Cerkve v dilemi, ali lahko ponovno poročeni prejemajo obhajilo ali ne, potem se mi zdi, da je Jezus zelo žalosten.

    • Ta dilema je navidezno in od daleč res nepomembna. Toda le navidezno in od daleč.

      Globinsko namreč zadeva ves sistem spolne etike – saj bi v primeru uresničitve Kasperjeve inovacije nič več ne veljalo, da je spolni odnos izven zakramenta svetega zakona grešen -, še toliko bolj pa narave najvišjega izmed zakramenti, to je evharistije, ki bi se ga po novem lahko prejemalo tudi ob zavestnem, stalnem in nespovedanem prešuštvu.

      • … in nespovedanem prešuštvu.
        =================
        Prosim, nehajte moralizirat.
        Obhajilo se že sedaj prejema ob nespovedanem grehu. Tega se ne da preprečit. In nekateri ste prav zasanjani ali vas moralizatorstvo prav zaslepi. Farizeji!
        Poleg tega pa spovedovanje pri prešuštvu ne pomaga. Ne bodite smešni. Cerkev ni društvo patetičnih.

        • Seveda se obhajilo brez spovedi v praksi že prejema. Duhovniki kot delivci obhajila niso kriminalisti, ki bi preverjali, kdo je šel k spovedi in kdo ne. 🙂 Za svoj odnos do Boga je odgovoren posameznik sam, Cerkev pri tem načeloma daje pomoč, kako ta odnos poglobiti in ga ne zavoziti.

          Stvar je nekje drugje: če obvelja Kasperjev predlog, bo prejemanje obhajila v stanju nespovedanega smrtnega greha (v tem primeru permanentnega prešuštva) tudi uradno razglašeno za nekaj sprejemljivega! In s tem bo skrunjenje evharistije (Boga samega) postalo tudi uradno sprejeto.

          Sicer je spoved zdravilna za čisto vsak greh, tudi za prešuštvo. Bog je usmiljen ravno v tem, da daje novo priložnost, vsekakor pa ob pristanku človeka na spreobrnjenje.

          Trenutna in obenem tradicionalna ureditev je povsem dobra, le da nekateri nočejo videti njenega bogastva. Namesto naporne hoje skozi puščavo do obljubljene dežele raje propagirajo stopicanje na mestu v obilnem, a suženjskem Egiptu.

          • Vaša patetičnost upam, da niste tudi enako agresivni v svoji moralizatorski drži. Če ne razumete, bi bilo bolje da prosite, kot pa da se delate pametnega še naprej.
            Župniki zares odklanjajo ponovno poročene. Ne tako kot vi mislite, da se ponovno poročeni samokritično odrekajo obhajila.

          • Zanimivo, zanimivo, gospod Los!
            Ce vas prav razumem, je smrtni greh, ce se nameravam porociti in pred, cerkveno, poroko, pri spovedi, zupniku natancno ne opisem s katero, kako in kdaj sem pred poroko seksal!?
            Lepo vas prosim, seks NI SMRTNI GREH!

      • No, no, gospod @los, pravite, da je seks izven zakramenta zakona greh!?
        Morda!
        No, jaz ne verjamem, da bi Bog kdaj povedal zli zapovedal taksno neumnost! Lahko pa jo je kak impotenten farizej ali pop!
        Iz tega izhaja, da je tudi brizgniti izven zenske greh?

          • Tavarisc Zdravko: hocete reci, da VECINA, torej vec kot 51% krscanarjev ne seksa pred in izven zakona???
            Jaz se nic ne hvalim, ne pisem ne koliko, ne kako, ne katere! Pa bi se lahko. Vi pa se, kot berem, ne morete!

          • S herezijami se res ne morem. Niti se ne bi. Vi pa. Nimate spoznanja niti toliko kot Lenko. Pa on je ateist.

          • Alojz2: v cem je tu osabnost in predrznost?
            V tem, da ne verjamem, da je seks izven cerkvenega zakramenta poroke, greh?
            Ali v tem, da navajam Biblijo stare zaveze-Talum, ki Judom prepoveduje brizgniti izven zenske?
            Jaz pac sprejemam tiste zapovedi, ki so temelj sozitja med ljudmi!

          • Tavarisc Zdravko:
            1. Vasa slovnica in tvorjenje stavkov sta strahovita polomija. Izpricujeta fakt, da ste nepopolnoma osnovnosolsko izobrazen!
            2. Pravite, da je Lenko ateist?! Da sem jaz komunist!? Bogami, tavarisc Zdravko, kaj ste torej vi? Kdo vam daje pravico soditi, mimo Boga? Ste krelikalec?

            Tovarisc Zdravko, ce ne boste pridni in tiho, bo hudic vzel batino v roke in vas z njo osvrknil!

          • Suženj! Suženj. To je še mnogo slabše od komunista. Ne laskajte si.
            Ko bo Bog vzel batino pa raje pazite nase. S hudičem pa sta prjatla, to je očitno.

          • Tavarisc Zdravko: bi pojasnili, suzenj koga ali cesa? Da malo pospregava? Kateri sklon?
            A da ste si tako blizu Bogu in Hudicu, da veste kdo s kom in po cem prijateljuje?! Bogami!
            Moram vas opomniti, da Hudic sicer ima batino,v zensko veselje, Bog pa je brezspolno bitje, po Bibliji, zatorej je brez batine! Torej, po vae, cigavo batino bo vzel v roke Bog? Vi ste tudi brez nje!

        • Nečistovanje in prešuštvo JE v krščanstvu greh. Tak je to. Smrtni greh storimo, ko gre hkrati za veliko stvar, za popolno spoznanje in za premišljeno privolitev.
          Čeprav v svetopisemskem besedilu dekaloga beremo: “Ne prešuštvuj” (2 Mz 20,14), izročilo Cerkve sledi v celoti vsem nravnim naukom Stare in Nove zaveze in razume šesto božjo zapoved tako, da zaobseže vse grehe zoper čistost.
          Grehi, ki vsak po naravi svojega predmeta hudo nasprotujejo čistosti, so: prešuštvo, masturbacija (samozadovoljevanje), nečistovanje, pornografija, prostitucija, posilstvo, homoseksualna dejanja. Ti grehi so izraz glavnega greha nečistosti. Če so zagrešeni nad mladoletnimi, so takšna dejanja še hujša, ker so napad na njihovo fizično in nravstveno integriteto (neokrnjenost).

          Tako je zapisano v Katekizmu katoliške cerkve in o tem se ne razpravlja

        • “Ce vas prav razumem, je smrtni greh, ce se nameravam porociti in pred, cerkveno, poroko, pri spovedi, zupniku natancno ne opisem s katero, kako in kdaj sem pred poroko seksal!?”

          Tole zgoraj je pa naduti Brevant navejičil.

      • @Los: nočem se povsem opredeljevati glede tega vprašanja (prejem obhajila ponovno poročenim), vendar pa zadeva po moje ni tako enostavna, enostranska ali črnobela, kot morda zgleda na prvi pogled. Seveda je spolni odnos izven zakona grešen, prav tako kot je grešno še zeeellooo veliko drugih stvari. Baje, da bolj ko smo blizu svetosti, bolj ugotovimo, da grešimo recimo 100 krat na dan. A mogoče mislite, da vi ne grešite, da grešijo samo tisti drugi, npr. ponovno poročeni? Smo zelo nevarno blizu neki duhovni nevarnosti.
        Morda pa ste mislili, da gre za velik oz. smrtni greh? Da nekdo, če umre v tem, gre v pekel? Nisem ravno teologinja, (prosim za popravek, če se motim), ampak hm, morda pa se najde kakšna življenjska situacija (npr. mož zapusti ženo zaradi ljubice pri 25 letih po dveh letih zakona in potem je obsojena na recimo 60 let življenja kot samska (včasih, ko so živeli še kakšnih 5 let, tam nekje do 30, maksimalno recimo 40 leta je bilo sicer malo lažje)), ko bi lahko šteli kakšne olajševalne okoliščine (olajševalne okoliščine so splošno sprejet dejavnik presoje v sodnem sistemu praktično povsod, da ne govorimo o moralni presoji) in morda, če ni popolne svobode, ne gre za smrtni greh. Obstaja možnost, da bi jo Jezus ne poslal ravno direkt v pekel zaradi tega. Ne, da bi rekli, da je to prav, ampak da so recimo olajševalne okoliščine. Jaz sploh ne vidim, da bi zaradi tega prišlo do ne vem kakšne groze, če bi se papež odločil drugače, ampak počakajmo. Je namreč tudi res, da je v današnji družbi zelo velik pritisk na družino in zakon, da se zmanjšuje njen pomen, da se poročeni pogosto prehitro ločujejo, grejo v nove zveze (kjer se pogosto zgodijo podobne zgodbe) in da to povzroča veliko stisko npr. otrokom. Slabo bi bilo, če bi se odločitev Cerkve glede tega razumela, kot da to podpira. Zato je dilema in predlagam, da z nekim zaupanjem v Božjo previdnost, molitvijo in mirom počakamo na to, kaj bo Sveti duh po Cerkvi odločil. Eno tako razburjeno, z zagrenjenostjo goreče zagovarjanje nečesa ob tem pa se mi zdi malo sumljivo.

        • Smrtni greh ni nikoli storjen v nesvobodi. Sveti zakon je nerazvezljiv, za posebne okoliščine (podobno temu, kar ste omenili) pa obstaja možnost razveljavitve zakona in tako odprta pot do kanonično regularne nove poroke. Dajmo se raje poglabljati v bogastvo tradicionalne in obenem veljavne prakse, kakor da si izmišljujemo teološke akrobacije. In sledimo sv. Janezu Pavlu II., ki je pereča vprašanja spolnosti osvetljeval v povsem tradicionalnem duhu, a z novim besednjakom.

          • Ti si izmišljaš teološke akrobacije o nespovedanem smrtnem grehu, o katerem lahko samo Bog osebno odloča. O tem Cerkev nima kaj niti razpravljat, kaj šele odločat o konkretnem primeru.

          • Hm, se opravičujem, če nimam povsem jasnega teološkega znanja, vendar zadeva ne zgleda tako enostavna. Če se motim, še enkrat prosim, da me kdo popravi.
            Če dopuščamo svobodno voljo, se lahko nekdo (npr. mož, ki je odšel z ljubico iz prejšnjega primera), odloči za stranpot tudi kasneje, po poroki. In to ni bilo vsebovano v času poroke. Torej težko rečemo, da je bila poroka neveljavna v času nastanka. Lahko sicer rečemo v smislu, da ob poroki ni bil zadosti zrel, če se je kasneje izkazalo drugače, vendar mi to še bolj deluje kot izmišljevanje teoloških akrobacij. Potem pač lahko pride do tega, da za vse, ki se jim ponesreči, rečemo, da niso bili zadosti (osebnostno, čustveno) zreli in tako poroka ni bila veljavna. Poleg vprašanja, ali tisti člani sodišča res lahko ustrezno presodijo, da je bil npr. nekdo osebnostno ali čustveno nezrel ali nesposoben za poroko, psihično bolan (zanimivo vprašanje pri tem je, ali tudi osebnostna motenost spada pod psihično bolezen: npr. ena raziskava o tem, ki je: highlight the unresolved issue of whether personality disorders should be regarded as mental illnesses: Conclusions The historical reasons for regarding personality disorders as fundamentally different from mental illnesses are being undermined by both clinical and genetic evidence.), ali je bil preveč prestrašen (ničnostni razlog: npr. spoštljivostni strah), že takrat zasvojen s potencialno nezvestobo, ali so bile posredi kakšne bolj ali manj eksplicitne ali implicitne prisile, je vprašanje, ali bi res vsi hoteli skozi tak postopek, ali bi znali itd. Kakorkoli. Kar vse, ki se ponovno poročijo, vnaprej obsodit, da so to storili v popolni svobodi, s popolnim spoznanjem in s popolno privolitvijo, in da imajo tako smrtni greh in da, če umrejo in se ne spovejo, grejo direkt v pekel, hm, ne vem no, je malo dilema.

          • Gospa Mojca, veste, da zenska, ob izkusenem ljubimcu ali mozu, lahko dozivi sedem (7) vrst orgazma. Poznate orgazmicno nezavest?

          • @Brevant: “Gospa Mojca, veste, da zenska, ob izkusenem ljubimcu ali mozu, lahko dozivi sedem (7) vrst orgazma. Poznate orgazmicno nezavest?”
            Vidim, da vam spolnost veliko pomeni (morda je za moškega poseben občutek vrednosti, da žensko lahko razveseli ali zadovolji). Kar je lahko OK, velikokrat pa pripelje tudi do mnogega trpljenja, prizadosti itd. v življenju in je vir mnogih stisk, problemov in težav. In za to ni kriva neka RKC s svojimi stališči.Lahko dalje o tem, če želite.
            Če moški ne obvladuje svoje spolnosti oz. če ni povezana ustrezno s čustvi, še bolje pa z duhovnostjo, potem se lahko močno zaplete v odnosih, poleg tega pa v ženskah pogosto to vzbudi gnus (vsaj v tisti, ki je v stiku s sabo, karkoli že to pomeni)(Katera ženska bi hotela biti z nekom, ki ga obvladuje spolni nagon brez ustreznega obvladovanja – kdaj, kje, s kom itd.). Take vaše izjave na forumu tudi malo tega vzbudijo, predvsem pa lahko malo kažejo, da na tem področju lahko da ni ravno kakšnih ustreznih mej oz. razmejitev. V takem primeru se v odnosu vse prehitro kaj zaplete. Lahko se pa seveda motim, se opravičujem, če sem prehitro presojala.
            Nadalje, ste morda vedeli, da marsikdo, ki je doživel npr. neko duhovno izkušnjo, pravi, da se vsi orgazmi ne morejo primerjati s polnostjo sreče in izpolnjenosti v takem primeru? To so povedali nekateri, ki so doživeli vse sorte, o katerem vi govorite, pa so kasneje spoznali še kaj drugega.

          • Spostovana Mojca: spolnost je eno in je potrebna, meni, kot kruh in voda.
            Pogovor z Bogom je povsem nekaj drugega in je del mojega zivljenja.
            Delam in molim!

          • Brevant: malo se oddaljujemo od teme, ampak ok. Še enkrat, spolnost je lahko v redu, jo pa lahko nekdo zelo neobvlada, zato v svoji hudi potrebi vidi drugega (doživlja, se ravna do njega) kot objekt zadovoljevanja svojih potreb (podobno kot kruh in vodo oz. predmet, ki ga, ko mu ne nudi več zadovoljstva, zamenja) in ne biopsihosocioduhovno osebo in spoštovanja vredno. Če moški vidi v ženski seksualen objekt (ali predmet, če želite – torej ne osebo, ki ima svoja čustva, svoje doživljanje, svoje življenje, potrebe, hrepenenja, ki bi jih želela uresničit v življenju, recimo tudi v enem odnosu z moškim, ki bi bil zanjo tam, da se lahko na njega v življenju zanese itd.), je to običajno za žensko hudo ponižujoče, razen za tiste, ki so tega navajene in jim je tak bolj nespoštljiv odnos domač.

  6. Naslov prispevka je predrzen in krivičen.Mar avtorju njegov status dopušča,da je bolj papeški od papeža? Cerkev ni Janez-Pavlova ali Frančiškova temveč Kristusova zgradba in Telo! Avtorjev zapis zato ponovno razodeva povsem neupravičeno kritiko zadnje sinode,iz njegovih besed pa je čutiti predvsem nelagodje in strah pred nadaljevanjem potrebne razprave in pred morebitnimi spremembami. Najbrž ima svoje razloge. Jaz pa se ne bojim ne prvega ne drugega. Živo Telo Kristusove Cerkve bo pod pastirsko palico Vstalega in vodstvom Sv.Duha varno na poti v Oćetovo hišo.

  7. Avtorju in somišljenikom svetujem, da razmišljajo o Svetem pismu in cerkveni zgodovini. Na primer apostolove besede: “V svet je namreč odšlo veliko zapeljevalcev. Ti ne priznavajo, da je Jezus Kristus prišel v mesu. Tak je zapeljevalec in antikrist.”
    Kristusovo meso danes smo kristjani s papežem na čelu. S tem papežem, ki nam ga je Sveti Duh poslal, ne z nekom drugim, ki je meni bolj po godu. Kdor se v imenu nekega “idealnega” papeža ali teologije postavi nasproti temu Kristusu, ta naj se zamisli nad omenjenimi besedami apostola Janeza.

    • Ko vam liberalcem voda teče na vaš mlin, se sklicujete na božjo previdnost po Svetem Duhu in Petrovo prvenstvo ter ob tem grajate vse, ki izražajo svojo skrb nad trenutnim stanjem, ko pa je v obtoku kak pogumen, javno pravoveren in intelektualno močan papež (kot npr. Benedikt XVI. ali sv. Pij X.) pa obrnete ploščo, sklicujoč se na svobodo vesti in pravico laikov do dobrohotne kritike svetega očeta ali nasploh hierarhije. Znana taktika, ki pa ne gre skozi.

      • Verjetno veš, kaj so argument ad hominem, argument slamnatega moža in posploševanje vse počez. Ravnokar si vse to uporabil. S tem si vse povedal, nimam kaj dodati 🙂

    • G. Lah, žalostno, zares žalostno je brati take komentarje s strani duhovnika.. papeži so taki in drugačni, dobri in slabi. A nihče nima pravice spreminjati božjih zapovedi. Ena izmed teh je tudi nerazvezljivost zakonske zveze.

      In če sedaj verni katoličani to resnico branimo, smo nenadoma izenačeni s hudim duhom!?? Jezuitski heretiki, kot npr. tisti v America magazine, pa lahko že desetletja širijo nauke, ki so v nasprotju z jasnim naukom Cerkve, pa je vse v redu?!! Ob takih komentarjih moram reči, da sem vesel, da jezuitski red naglo izumira.. žal je tako.

      • Samo eno pojasnilo bi prosila. Tukaj, če razumem, se ne razpravlja o tem, ali je zakonska zveza nerazvezljiva ali ne, ampak ali lahko grejo poročeni k obhajilu. Ali sem morda kaj zgrešila? Ali je vprašanje razvezljivost zakonske zveze? Če ni, potem vam morda ni treba biti več tako žalosten in ste lahko bolj mirni (razen morda zaradi America magazine, ki pa ga žal ne poznam).

        • Avtor in njegovi somišljeniki ne razpravljajo o ničemer, pač pa razglašajo, kako je s tem svetom vse narobe. Kot borci za pravo vero papeža, škofe in vse, ki se ne strinjajo z njimi (v prvi vrsti seveda jezuite) razglašajo za krivoverce ter se pripravljajo, da bodo šli po poti Döllingerja in Lefebra…
          V katoliški Cerkvi pa se razpravlja o tem, kako okrepiti družino, se pravi, kako stati ob strani katoličanom, da se bodo dobro pripravili na zakon in po tej poti dosegli zveličanje. V tem kontekstu se zastavlja tudi vprašanje, na kakšen način so člani cerkve tisti, ki so se ločili od zakonca in ustvarili novo družino. Tu teologi iščejo. Večina je mnenja, da dosedanja cerkvena praksa in teologija ne dopuščata, da bi ti ljudje mogli pristopiti k obhajilu. Vse, kar je papež storil, je, da je odprl vprašanje: “Poglejmo, ali nam ima Bog kaj novega povedati?” Čez eno leto bo bolj ali manj jasno, ali stvari ostajajo po starem, ali pa se odpre kakšna pot, ki ne bo v ničemer razveljavila preteklosti in bo hkrati odprla novo možnost tistim, ki so grešili, se pokesali, naredili pokoro in pokazali, da imajo trden namen živeti po Božjem nauku.
          Take “novotarije” pogosto zmotijo tiste, ki so brez napak in bolje od drugih vedo, kaj Bog misli… ali pa so tako negotovi v sebi, da jih ogroža vsak odmik od tistega, do česar so se dokopali v adolescenci. Sklicujejo se na tradicijo, ki pa se praviloma začne dvajset let pred njihovim rojstvom in konča z njihovo adolescenco.
          Pogledal sem francosko oddajo, na katero se avtor sklicuje. Z novinarskega vidika je skrpucalo. Očitno je, da so novinarji položili v Burkova usta tisto, kar so sami želeli povedati. To je preizkušen način manipulacije in ga prepoznaš po tem, da je intervju razsekan na majhne koščke, ki jih novinar sestavi po svoje. Žal mi je za kardinala, poznam ga že več kot 10 let. Prijazen in pobožen človek, ki pa nima nobenega občutka za dejstvo, da ljudje njegovih besed morda ne bodo razumeli na enak način, kot jih on izgovori.

          • No, prvi odstavek je resnično posploševanje vse počez (kar ste npr. očitali meni in me še razglasili za legijo hudih duhov). 🙂

            Avtor in njegovi somišljeniki pa prav v luči zvestobe zakramentalni milosti svetega zakona opozarjajo/-mo na neustreznost nekaterih predlogov, ki se sodobnih težav lotevajo z napačnega konca. Menimo namreč, da se človeku ne sklanjajo zaradi dviga iz greha (kar je pristno krščansko usmiljenje), ampak zaradi potrjevanja, opravičevanje njihove grešnosti. Takšni predlogi so potemtakem ne le v neskladju s kontinuiteto nauka Cerkve, ampak še bolj zelo nesramno ali celo izdajalsko sporočilo Cerkve za naš čas, ko je družina s strani sveta neprestano napadana in zasmehovana. Takšni predlogi ne sledijo niti Kristusovi radikalnosti niti verodostojni in trdni alternativi Cerkve raznim posvetnim lažnim obljubam. Takšni predlogi enostavno ustvarjajo zmedo in delijo katolike med seboj!

            Žalosti me, da ste vi kot sijajen intelektualec in hkrati posvečen mož nasedli kardinalu Kasperju in raznim floskulam iz America Magazine.

            Oprostite za razburjenost v preteklih komentarjih, a pišem zato, ker mi je mar resnica.

          • Duhovniki, zakaj ne učite resnice o peklu?

            Duhovniki, zakaj ne učite o tem, kaj se je zgodilo v Fatimi?

            Duhovniki, zakaj ne govorite o tem, kdaj gre lahko vernik k obhajilu?

            Duhovniki, zakaj ne učite vernikov o tem, da jim je lahko obhajanje v obsodbo?

            Duhovniki, zakaj ne učite več katoliške vere?

          • Ta vaš odstavek je prvovrstno sprenevedanje. V America magazine že desetletja javno nasprotujejo cerkvenu nauku glede abortusa, homoseksualnosti ipd. To je povedala tudi Kongregacija za doktrino vere, prepriča pa se lahko vsak, če malo pobrska po njihovih arhivih. Na jezuitskih univerzah v Ameriki (pa verjetno tudi drugod) pa javno predavajo pozicije, ki so prav tako nasprotne jasnemu nauku Cerkve. Mogoče ste slišali za nedavni škandal na univerzi Marquette?

            In potem smo tisti, ki želimo varovati resnico in nas skrbi pot, po kateri Cerkev sedaj hodi, kar naenkrat na poti Döllingerja in Lefebvra? Mimogrede, kolikor vem, nihče od njiju ni zapustil Cerkve. Hkrati pa smo še v “adolescenci”..

            Ko pa jezuiti nasprotujejo jasnemu nauku Cerkve, je pa to “krepitev družine”? Mogoče si lahko pogledate, kako uspešno so Kasper in njemu podobni branili družino v Nemčiji in državah Beneluksa, kjer Cerkev dobesedno izginja. “Po njihovih sadovih jih boste spoznali”, pravi Kristus.

            Jasni teološki argumenti, ki so jih izpostavili kardinal Müller, kardinal Burke in številni drugi (tudi v Sloveniji) pa so le “strahovi tistih, ki so negotovi v sebi”.

            In ja, Los ima popolnoma prav, koliko progresistov je branilo papeža Benedikta, ko je bil deležen najbolj podlih napadov s strani medijev? Sedaj pa zagovarjajo, da je vsak papežev “off the cuff” komentar na ravni izjave “ex catedra”. Razumi, kdor more…

          • demaistre: To glede revije America in jezuitov na splošno so hude obtožbe. Če bi bil mož, bi se predstavil z imenom in priimkom ter predstavil kakšen dokaz za svoje trditve. Tako pa že tvoja anonimnost vse pove.

          • @G. Lah, nimamo vsi dobre in varne službe v Rimu, da bi si lahko v današnjem svetu privoščili biti javni na internetu. Žal je tako, imam pa tudi pravico do zasebnosti.

            Dokazov pa je kolikor hočete, treba je le malo pobrskati po internetu, npr tule: http://www.cardinalnewmansociety.org/CatholicEducationDaily/DetailsPage/tabid/102/ArticleID/3809/Professor-Who-Exposes-Catholic-Identity-Scandals-Is-Suspended-by-Marquette-Univ.aspx

            Glede Americe pa recimo, zakaj je bil potem urednik Reese prisiljen odstopiti po preiskavi Kongregacije za doktrino vere. Link do članka je prilepil že avtor zgoraj, lahko pa jih najdem še cel kup, če boste potem prepričani.

            Enako seveda tudi o heretikih, ki mirno predavajo na Georgetownu in drugod. A ne vem, če je to res smiselno.

          • @demaistre: Če je res polovica tega, kar praviš o meni in mojih sobratih, potem je moja “varna rimska služba” v veliki nevarnosti.
            Stvar ti je pomembna toliko, kolikor si se zanjo pripravljen izpostaviti. Dokler se skrivaš za psevdonimom, tvoje trditve nimajo kredibilnosti. Če ti je vera in usoda Kristusove Cerkve pomembna, pa se ne upaš niti najmanj izpostaviti, v čem si drugačen od tistih, ki so v razmerah realnega preganjanja darovali cesarju kadilo ali zatajili vero?
            Večina anonimnežev svojo navidezno varnost izrablja zato, da se neprimerno obnašajo in delajo stvari, za katere bi bili v javnosti upravičeno poklicani na zagovor.

          • Če torej prav razumem, so vse moje izjave nekredibilne, ker pišem pod psevdonimom? Kot seveda tudi 98% ostalih komentatorjev. In ali resno uporabo psevdonima enačite z javno apostazijo? Upam, da ne ..

            Sicer pa, navedel sem nekaj primerov jezuitske heterodoksnosti, katere ste zahtevali v prejšnjem komentarju. Na to niste odgovorili, napadli ste pa mene osebno..

          • @deimastre: Točno tako. Ko govoriš slabo o drugih, v kombinaciji s pomanjkanjem argumetnov, tvoje izjave nimajo kredibilnosti. Sam praviš, da mora človek internet vzeti z malo rezerve, in hkrati pričakuješ, da bom en članek na Newman Society o enem dogodku na eni jezuitski univerzi vzel kot dokaz, kako je z nami vse narobe?! Očitno si brez greha, da tako zlahka mečeš kamne!
            Glede Reeseja in Americe mi ni znano, da bi bil spoznan za krivoverca. Če Kongregacija ni bila zadovoljna z njim, je kot dober jezuit pač odstopil. Logično napako dela, kdor misli, da je krivoverstvo edini razlog za nezadovoljstvo določene cerkvene ustanove. Pa tudi če bi bilo tako, gre za ustanovo, ki je v preteklosti marsikoga obsodila, nekatere tudi po krivici – za kar se je Janez Pavel II. javno opravičil.

        • Žalosten oz. razburjen sem (bil), ker nekdo, ki je duhovnik, katoličane, ki branimo to, kar Cerkev uči že 2000 let, označi da smo obsedeni s strani hudega duha.

          Glede nerazvezljivosti .. če je zakon nerazvezljiv, logično sledi, da je sklenitev drugega civilnega zakona prešuštvovanje, ki je smrtni greh. Ergo predlog progresistov a la Kasper zagovarja, da lahko tudi ljudje v smrtnem grehu vredno prejemajo sv. obhajilo. To gre proti vsej tradiciji Cerkve in tudi besedi Sv. Pisma, ki jasno pravi, da če uživamo Kristusovo telo nevredno, ga v svojo lastno pogubo.

          • Jaz vas ne štekam. Najprej prosim breu manipulacij s smrtnim grehom.
            Potem pa, vsak smrnik (grešnik) prejema obhajilo v grehu. Ga ni junaka brez greha. Torej se obnašate kot da bi radi obhajilo ukinili. Pri tem se pa prištevate med tiste ki branijo vero in Cerkev. Tako ne gre.
            Nekateri na vsak način želite biti “brez greha”. To pa so lahko samo ateisti, ki greha ne priznavajo.

          • Zdravko, očitno ne razumete razlike med t.i. “malim” grehom in smrtnim grehom. Preberite si recimo vsaj to: http://en.wikipedia.org/wiki/Mortal_sin

            In to velja seveda za vse .. praksa, ki se je uveljavila danes, da kar vsi brez spraševanja vesti in mogoče eno spovedjo na leto pristopajo k sv. obhajilu je zelo neprimerna, še najbolj za prejemnike same!

          • Vendar to ni problem s katerim se ukvarjamo. Niti Kasper niti kdo drug tega ne postavlja pod vprašaj.
            Ali vi veste, da je tudi lenoba smrtni greh?! Kaj pa če vam odtegnemo obhajilo? Kaj pravite? Hop, v nedeljo nič več k obhajilu, ker ste v smrtnem grehu.

          • Mimogrede, prešuštvovanje ne vem niti če je smrtni greh.
            Saj ni nujno da prešuštvovanje povezujemo s pohoto, ki pa je smrtni greh.
            Nikar preveč ne filozofirajte o smrtnem grehu. Smrtni greh je bolj akademska kategorija.

          • Zdravko, očitno ne razumete ali nočete razumeti .. obhajilo mi je v vseh primerih, ko sem v smrtnem grehu (tudi, če se pretirano vdajam lenobi npr.) že odtegnjeno po nauku Cerkve! Pa seveda tudi vsem drugim.
            In to seveda za moje dobro. Obhajilo ni neke pravica, ki bi jo imeli, temveč mora biti rezultat povezanosti med mano kot vernikom in Kristusom. Te pa ne more biti, če sem v smrtnem grehu. Drugače spoved denimo nima nobenega smisla, je le neke vrste terapija.

            Smrti greh je del nauka Cerkve, če ste veren katoličan, ga morate sprejemati. Nikakor pa ni to neko akademsko dlakocepljenje, gre se za rešitev naših duš.

          • Lepo, da te žalosti trpljenje, ki ga kdo prizadene Kristusu in njegovemu ljudstvu. Tako si boš morda lažje predstavljal mojo bolečino, kadar mene in moje sobrate nekdo razglasi za krivoverca.
            Kar pa se logičnega sklepanja tiče: razum je zelo v redu zadeva in Božji dar, ni pa najvišja resničnost. Jezus ni blagroval tistih, ki stvari poznajo do zadnje vejice in znajo logično razmišljati, ampak tiste, ki ljubijo. Mnogo ji je bilo odpuščeno, ker je mnogo ljubila. Po drugi strani pa je judovski veliki duhovnik prišel do sklepa, ki mu logično ni kaj oporekati: Bolje je, da umre eden, kot da je pogubljen ves narod.

          • Tudi mene žalosti, da moram slavni red jezuitov, ki je dal toliko svetnikov in toliko naredil za Cerkev, označiti za kaj takega. No, moram se popraviti – nisem mislil celotnega reda, temveč posameznike.

            Sicer pa ste vi izrekli še veliko hujšo obtožbo – namigovali ste namreč, da smo avtor in njegovi podporniki obsedeni od hudega duha!

            Glede ljubezni vam je napisal že Los. Ljubezen seveda da, a ne to, kar sedanji svet razume pod “ljubezen”. Prava ljubezen ni enaka nežnosti.

            Glede primera velikega duhovnika pa primer ne zdrži. Vsak človek je neskončno vreden in torej ne moremo reči, da je življenje npr. 100-ih več vredno kot življenje enega. Čisto matematično je tako, da 100x neskončno ni več kot neskončno. Sicer pa je izjavo velikega duhovnika treba razumeti kot “primerno” opravičilo oz. umitje rok .. pravi razlog za Kristusovo usmrtitev seveda ni bil ta, da je ogrožal judovsko ljudstvo, temveč pozicije velike duhovščine.

          • Jaz vsekakor ne dojemam vere in Cerkve kot nek “nauk”, ki se ga držiš ali ne, skladno s svojo samokritiko. Če vi mislite da je Cerkev društvo patetičnih mazohistov, ki se prostovoljno trpinčijo v skladu z naukom, potem pač razmišljava drugače.
            Cerkev je po moje, živa, in delujoča. Cerkev ni nek generator filozofskega nauka, katerega se potem verniki po lastnem vzgibu držijo. Če bi Bog tako deloval, potem bi imeli totalno divjino.
            Zakramenti so resna, življenjska zadeva, ki deluje. Zakramenti niso nekaj kar si vernik privošči, ker sam meni o sebi, da ga je vreden.

          • Odgovor zgoraj: Veseli me, da se argumenti izčiščujejo. Mislim, da je bistveno eno vprašanje, za katerega pa mi ni jasno vaše stališče: Ali lahko vse, ki se ponovno poročijo (tudi v kakšnih res težkih situacijah, npr. zgoraj), vnaprej obsodimo, da so to storili v popolni svobodi (brez olajševalnih okoliščin), s popolnim spoznanjem in s popolno privolitvijo (to so pogoji za smrtni greh), in da imajo tako smrtni greh in da, če umrejo in se ne spovejo, grejo direkt v pekel (namreč če imaš smrtni greh, greš v pekel)? A to zagovarjate? Samo da vem.

          • Nenazadnje, to je edini primer ko župnik odkloni obhajilo.
            Tu nekateri razumejo Cerkev kot društvo prijateljev Jezusa.

          • @Zdravko: Hvala za odgovor. Zanimalo me je (oz. me) še za druge. Ker če se tudi drugi s tem strinjajo, potem se mi zdi, da smo zadevo morda pripeljali do nekega zaključka: če ne moremo za vse ponovno poročene trditi, da živijo v smrtnem grehu, potem je prepoved iz razloga življenja v smrtnem grehu vprašljiva. Ali lahko prepoved obhajila postavimo na kakšen drug temelj? Čisto teološko me zanima, če kdo ve.

          • Temelj za prepoved obhajila je da za prešuštvo ne dobiš odveze pri spovedi. In zato si v grehu ne glede na vse. Odtod bi župnik samega sebe zanikal, če bi podelil obhajilo.
            V tem je problem. Kako pa Bog odpusti ponovno poročenim pa ne vemo. Vsekakor pa je možno. Hvalabogu!

          • Brez zamere, prosim, g. Zdravko. Toda glede teoloških vprašanj, ki jih je postavila ga. Mojca, je bolje počakati na odgovor koga, ki je bolj kompetenten glede teologije.

          • Seveda, marta. Zato jaz še vedno povem kako vidim stvari, čeprav nisem formalno kompetenten. Nič več kot moje mnenje o stvari.

          • @Mojca, samo na kratko. Pri poroki se obljubi, da boš ostal sozakoncu zvest do smrti, ne glede na okoliščine. Ne torej glede na to, ali bo zdrav, invaliden, lep, prijazen, nesramen ipd. Če prihaja do zlorab, je dopuščena ločitev (“od postelje in mize” so rekli včasih) , nerazvezljivost zakonske zveze pa je direktna Jezusova zapoved.

            Če se nekdo, ki se zaveda tega, kar je pri prvi poroki obljubil pri prejemu zakramenta, je torej ponova (civilna) poroka zame (in za nauk Cerkve) odločitev, da to obljubo pred Bogom prelomi. Stvar je tudi zelo resna in pomembna, torej imamo opravka s smrtnim grehom.

            Če pa tega zavedanja že v začetku ni (kaj poroka po katoliški veri sploh je), obstajajo razlogi za dosego ničnosti zakona. Potem je seveda dovoljena tudi ponovna poroka. Upam, da sem bil dovolj jasen.

          • Prepoved obhajila za ponovno poročene (samo civilno seveda) pa temelji prav na tem, da je ta njihov odnos grešen, dokler je njihov prvi sozakonec še živ. Še enkrat poudarjam, da nerazvezljivost zakona izhaja iz direktne Jezusove zapovedi, ne moremo pa je prav razumeti brez upoštevanja celotnega konteksta milosti, ki jih Bog po zakramentu zakona podarja.

            Skratka, ta prepoved ni neka božja “kaprica”, temveč povabilo in spodbuda k globlji ljubezni do sozakonca, ki se približuje božji ljubezni do nas – Bog nas namreč ne zapušča, čeprav smo še tako slabi in nepopolni.

          • @Demaistre: hvala za pojasnila. To mi je jasno, poklicani smo k Božji ljubezni, ki je popolna in nas ne zapusti v nobenem primeru. Taka absolutno Božja ljubezen ostane zvesta npr. tudi v našem primeru, ko mož zapusti po par letih mlado ženo zaradi ljubice – žena pa npr. ostane sama in ga ljubi na daljavo (ko je v objemu druge oz. povsem mirno v tem smislu prešuštvuje) 30 let. Če tega ne stori – ali potem res smrtno greši? Ja, razumem, da greši, in da ni prav, ker gre za odmik od popolne božje ljubezni, sprašujem se samo, ali gre res za izpolnitev vseh kriterijev v vseh primerih (v članku, katerega ste pripeli je za “mortal sin” napisano: The promptings of feelings and passions can also diminish the voluntary and free character of the offense, as can external pressures or pathological disorders…. Imputability and responsibility for an action can be diminished or even nullified by ignorance, inadvertence, duress, fear, habit, inordinate attachments, and other psychological or social factors.”) ali res za smrtni greh? Če prav razumem še enkrat – ne gre za vprašanje razvezljivosti ali nerazvezljivosti zakona, ampak ali je to v vseh primerih tako grozno, da si zasluži obravnavo kot smrtni greh, ki je prepreka za obhajilo?

          • @Mojca, ne vem, če me razumete. Članek, ki sem ga prej prilepil, je pač le iz wikipedie in informativne narave, ga ne smete jemati za čisto zlato. Žena ne greši, če zapusti moža, ki jo je zapustil zaradi ljubice, tudi če ne zmore te moči, da bi ga še vedno ljubila – čeprav smo seveda vsi poklicani, da molimo in ljubimo prav za tiste, ki nas prizadanejo.

            A to da se odloči da zavestno sklene dolgotrajno razmerje z drugim, pač ne moremo označiti le kot rezultat trenutnih okoliščin (pod vplivom močnih čustev denimo, kar bi lahko bil razlog, da to ni smrtni greh). Posebno še, ker tako razmerje ne more voditi v ponovno cerkveno poroko. Čeprav se za naša ušesa to morda sliši brezčutno, je dejstvo tako, da je tako razmerje pač grešno. Sicer pa lahko stvar tudi obrnete – po predlogu Kasperjeve struje, bi k obhajilu lahko ponovno pristopil tudi mož, ki je zapustil ženo, če bi le izrazil svoje obžalovanje in opravil neko “pokoro”.

            Svetujem vam, da si preberete tudi ta dva članka: http://ad-dominum.blogspot.com/2015/01/je-trdota-pravicnosti-res-neljubeca.html
            http://ad-dominum.blogspot.com/2014/10/sem-locena-in-ponovno-civilno-porocena.html

          • @Mojca: kot je rekel deimaistre, na internetu človek najde vse mogoče. Uporabi zdravo pamet in vprašaj kakšnega duhovnika ali škofa, če gre za pomembne zadeve. Prvo pravilo zdrave pameti: Če ne veš, kdo stoji za določeno izjavo, člankom ali stranjo, potem bodi previden. Resnica se ne boji luči.

          • Hvala obema za pojasnila. V redu, torej te razlage na podanem linku pač ne upoštevajmo. Če dovolita, pa bi še vseeno komentirala nekaj točk. “vprašaj kakšnega duhovnika ali škofa, če gre za pomembne zadeve”. Razumem, da gre za pomembno stvar, nisem trdila nasprotno. Vprašanje je, ali gre za popolno svobodo, ki je drug pogoj. “A to da se odloči da zavestno sklene dolgotrajno razmerje z drugim, pač ne moremo označiti le kot rezultat trenutnih okoliščin (pod vplivom močnih čustev denimo, kar bi lahko bil razlog, da to ni smrtni greh).” Hm, da razumem, da tega ne moremo označiti LE kot rezultat trenutnih okoliščin, ampak vsaj v nekaterih primerih pa verjetno da vsaj delno že. Običajno v življenju ne gre za dihotomne zadeve, ampak je več dejavnikov. Npr. vemo, kako težko je včasih materi samohranilki urediti vse v življenju glede otrok, gospodinjstva, financ, kakšne velike stiske to povzroča – morda tisti, ki niso bili v taki situaciji, niti ne vedo; da ne govorim o osamljenosti. Sem se zadnjič pogovarjala z eno tako mamo, ki jo je mož grdo zapustil zaradi ljubice in se preselil – v oči so ji stopile solze, ko je govorila, da je najhuje, ko enostavno vsega ne zmore več – otroci, šola, služba, dom …). Moja presoja (dopuščam pa pač, da je napačna – ampak ne bi bila iskrena, če bi trdila nasprotno; lahko pa da se seveda motim in je Božje mišljenje drugačno), je, da če bi si v tej stiski poiskala nekega življenjskega sopotnika, bi se lahko štelo za določene olajševalne okoliščine in ne bi šlo za popolno svobodo (ali dopuščate da vsaj v nekaterih primerih?). Še enkrat, da ne bo pomote: to bi bil greh, vsekakor nekaj, kar ni prav in JE za obsojati, vendar a res lahko govorimo o smrtnem grehu? V vsakem takem primeru? Gre vsaka v takem primeru, če umre v takem stanju, v pekel? A ne upošteva vsako civilno pravo vsaj minimalno olajševalne okoliščine, da ne govorimo o moralnem presojanju? “Čeprav se za naša ušesa to morda sliši brezčutno, je dejstvo tako, da je tako razmerje pač grešno.” Da, razumem, da je grešno, se absolutno strinjam, ampak a v vsakem primeru SMRTNO grešno? “Sicer pa lahko stvar tudi obrnete – po predlogu Kasperjeve struje, bi k obhajilu lahko ponovno pristopil tudi mož, ki je zapustil ženo, če bi le izrazil svoje obžalovanje in opravil neko “pokoro”.” Če prav razumem glede tega vprašanja o dovoljevanju obhajila (kot sem že napisala, v iskreni ponižnosti si ne domišljam, da sem največji strokovnjak za to vprašanje in da absolutno vem, kaj je v tem primeru prav in kako Bog misli, čuti, presoja (malo mi je čudno, če bi kdo tako mislil), in zato ne zagovarjam ne enega, ne drugega, ampak čakam, da Sveti Duh navdahne papeža) – ne gre za vprašanje, ali bi se dovolilo vsem, ki so ponovno poročeni, ampak ali bi se prepovedalo vsem. Pa samo še komentar tiste izjave ponovno civilno poročene na linku: Iskreno povedano, me je presenetilo, mi je pa tudi nelogično. Ženska se zelo boji prejeti obhajilo in se tako srečati z Jezusom, ker bi ji bilo to v pogubo. Ne razumem pa, da če misli, da se ne bi smela srečati z Jezusom, kako si upa tako živeti, ko lahko v vsakem trenutku umre in se sreča še bolj z Jezusom? Nekako je nelogično, da potem tako živi. Kakor da bi se bolj bala srečanja z Jezusom v obhajilu, kot pa srečanja z Jezusom/Bogom po smrti. Je pa to sicer ne tako pomembno za to razpravo, vem, in ni treba temu posvečati pozornost in čas. Zahvaljujem za se potrpežljivost in se priporočam še za nadaljnjo razpravo.

          • @Mojca, postavili ste več zelo zahtevnih vprašanj .. torej, to da je nekdo v smrtnem grehu, še ne pomeni, da bo šel v vsakem primeru v pekel .. Cerkev dejansko ni še nikogar obsodila, da je sigurno v peklu. Ostane nam upanje, da tudi ljudem, ki umrejo v stanju smrtnega greha, Bog da še zadnjo priložnost, da obžalujejo in izberejo njega.

            Sicer nasplošno velja, da nihče razen Boga ne more videti v dušo .. mi lahko ocenjujemo le zunanje dogodke. Tako da ja, upanje ostaja, da morda kdo izmed takih ljudi, kot ste jih opisali, ni v stanju smrtnega greha. A opozarjam – to je samo upanje, tega ne moremo zagotovo vedeti. Če bi torej v takem stanju pristopili k obhajilu, bi bilo to na nek način skušanje Boga, ker sami tega ne moremo zagotovo vedeti. Cerkev torej tega ne more “požegnati”, ker bi bilo neodgovorno do vernika samega. Podobno razmišlja tudi gospa v prispevku pomoje. Upa, da je še vedno v stanju milosti, a tega ne more vedeti zaradi svoje situacije, zato si ne drzne pristopiti k obhajilu. Verjeti v božjo milost in duhovno pristopati k obhajilu je za take ljudi pomoje najboljša drža, ki je tudi globoko krščanska.

            Da nismo v stanju greha zagotovo vemo samo, če gremo k spovedi in dobimo odvezo. Ta je dostopna tudi ponovno civilno poročenim, če se odločijo, da bodo poskušali živeti kot brat in sestra (zaradi otrok npr.). Kajti objektivna grešnost takih spolnih odnosov obstaja, kot ste tudi sami lepo povedali.

          • Ta je dostopna tudi ponovno civilno poročenim, če se odločijo, da bodo poskušali živeti kot brat in sestra.
            ================
            Težko je verjeti, da lahko nekdo takole špekulira in obdrži masko “poznavalca teologije”. Res težko.

  8. če bi mislila Benedikt XVI in Frančišek nadaljevati delo Janeza Pavla II bi se imenovala Janez Pavel III in Janez Pavel IV, to pove vse….

    • Vsak papež je drugačen od predhodnika, tako kot je novi župnik drugačen od starega. Kljub temu pa sta v bistvu, če sta “ta prava”, oba enaka. Gaenswein je lepo odgovoril na novinarjevo vprašanje, kaj imata papeža kljub očitnim razlikam skupnega:
      «Sono diversi, talvolta molto diversi, i modi di espressione. Ma li accomuna la sostanza, il contenuto, il depositum fidei da annunciare, da promuovere e da difendere».
      (Različna sta, na trenutke celo zelo različna, v načinu izražanja. Skupna pa jima je substanca, vsebina, zaklad vere, ki jo oznanjata, pospešujeta in branita.)

        • To mi je dalo mislit. Če lahko Bog papeža naloži kot kazen, koliko prej lahko oblast naloži ko kazen. Zato bi se skoraj dalo sklepati, da smo komuniste dobili na ta način in da lahko revolucijo in vse do danes vzamemo kot božjo kazen. Ker smo tako skregani med sabo in tako trdovratno brez milosti drug z drugim. Bolj papeški od papeža! To nam ni v čast. Klečeplazni namesto ponižni.

  9. Me pa res zanima, ce vsi tisti, ki tu vehamentno razlagajo, da je seks dovoljen samo v in izkljucno v svetem zakonu in nic vec, ce vsi tisti niso nikoli, predno so se cerkveno porocili:
    -masturbirali,
    -pomislili kako bi, ko so videli seksi zensko,
    -seksali pred poroko,
    videli in pogledali sliko slabo oblecene zenske……….
    Po tem z njimi nekaj ni v redu!
    In sem, po njihovem, jaz velik gresnik, v vseh tockah !

    • @Brevant: ne gre za to, ali je nekdo nekaj storil ali ne (mimogrede, npr. preden sva se poročila, midva nisva imela spolnih odnosov in mi sploh ni žal – če te zanima logika zadaj, zakaj je to dobro (npr. nekje v moderni kulturi v naprednih državah je v zadnjem času celo porast odločitev za to), mi povej, bom poskušala razložiti), ampak kaj je prav in kaj ne, kaj je greh in kaj ne, če hočeš. Npr. vsi se strinjamo, da ni prav, če se kdaj zlažemo, pa smo se verjetno vsi vsaj malo. Čeprav se ti zdi, da smo tisti, ki mislimo, da je spolnost zunajzakona greh (vprašanje, o katerem razpravljamo tu na določenih mestih pa je, ali je smrtni greh), ena čisto mimo manjšina, te bo morda presenetilo, da naj bi po npr. resni sociološki raziskavi (ne oni na kakšnih forumih) iz 2014 (Global Views on Morality – Premarital Sex) v ZDA kar 30% ljudi meni, da je seks pred poroko moralno nesprejemljiv (angl. unaaceptable), čemur v tem žargonu pravimo greh (npr. da je moralno sprjeemljiv pa meni 29% ljudi splošne populacije). Če te še kaj zanima, ti bom rada razjasnila. Če mi dovoliš pa še en dobrohoten nasvet: malo se recimo temu skoraj sramotiš tukaj s svojim neznanjem tega področja, čeprav te nočem obsojati, ker verjetno pač nisi bil informiran in ti ne moremo zameriti.

      • Spostovana ga. Mojca: zelo spostujem vase vedenje in nacin zivljenja, kot nazore! Moji so pac drugacni in pac ne mislim, da so gresni!
        kar se lazi tice, sem velikokrat v dilemi in ne morem resiti. Je vcasih boljsa mala laz, kot koga prizadeti!
        Naprimer, moj bratranec ima zeno, ta ima odnose z sefom. Jaz vem. Pa mu ne povem, ker bi unicil vse! Tako, da je laz tezka definicija, zmuzljiva, ceprav bi moral jemati to kot absolutno zapoved!
        Mojca, jaz sem svoboden clovek. Ne ubijam, ne kradem, ne lazem, velikih lazi, nikoli si nisem zelel hise bliznjega! In za mene je Bog nekaj, kar se z malenkostmi ne ukvarja.

        Sem pa vesel vasega strpnega in bl;agohotnega komentarja in vas, tudi glede vzdrznosti, spostujem!

        • Spoštovani g. Brevant,
          tudi vam hvala za pozitiven odziv. Da, izpostavljate zanimivo temo moralnih dilem, ko kdaj moramo izbirati pač manjše zlo. Načeloma se sicer ne zlažete, če mu ne poveste, razen če vas vpraša. Če prav razberem iz tega, kar ste napisali (če ne, ne bi bili v dilemi), čutite, da taka vedenja prizadevajo vašega bratranca (če bi jih vedel oz. da ne gre za malenkosti) in da ni prav. Če dovolite še moje mnenje glede tega, ker ste pač izpostavili: Je npr. tudi do vas ta žena nespoštljiva in vas spravlja v tako stisko, ko se morate tako odločati. Da ne govorimo, kako je do svojega moža, po moje se niti ne zaveda, kaj dela.

          In tu je tudi ena poanta. Tudi jaz seveda spoštujem vaše nazore in vodila življenja, niti nimam pravice jih krojiti po svoje, saj gre za vaše življenje in kaj imam jaz pojma o vas (papež Frančišek: Kdo sem jaz, da bi sodil). Ampak morda npr. ta žena bratranca pač živi po svojih nazorih, ki jih TRENUTNo vidi kot prave. Če bi se npr. malo poglobila, bi morda lahko prišla do tega, da bi videla, kako to škoduje njenemu odnosu z možem (ne mi rečt, da se to ne pozna v odnosu – skrivanje, laganje, prikrivanje itd., pa tudi čustvena drža), ovira rast njunega zakona, da ne govorim o tem, da se marsikatera zadeva tudi prej ali slej razkrije (pa tudi če ne, zagotovo po mojem mnenju vpliva na odnose). No – in mi verjamemo, da se lahko tudi kdaj (pogosto) v svojih nazorih motimo (verjetno nisva midva največja stručkota glede odnosov in pravilnih vodil v življenju), jih spreminjamo itd. Morda boste čez nekaj časa mislili glede spolnosti kaj drugače, morda z drugega vidika (npr. se boste razsvetlili po najini razpravi – se hecam). Morda tudi jaz nimam vseh pravih vodil. No, in mi verjamemo, da je Bog (Oče) preko Jezusa in njegovega nauka, ki ga je Jezus zaupal Cerkvi, dal PRAVA, razodeta prava vodila in pravila življenja in da je Cerkev skrbnik tega razodetja in da skrbi za to, kako približati to razodetje vernikom v vsakem zgodovinskem obdobju na zemlji. S tem mnogo ljudi (vernih) vodi do bolj kvalitetnega življenja. Ta pravila ne obstajajo zato, da bi vas mučila in zatirala, ampak da bi prišli še do večje polnosti življenja in še do večje svobode (npr. od nekih sil v življenju, tudi neustrezne spolnosti, na primer, kot govorimo tu glede bratranca).
          Joj, mi je kar žal tako za vašega bratranca, kot za ženo in se sprašujem, kaj bi lahko človek naredil. Da bi kaj pametnega pogruntal.

        • Možno, jaz sicer bi temu rekla bolj kot nasedanje na provokacije, da mu poskušam razložiti zadeve z mojega vidika. Kakorkoli dejstvo pa vsaj zaenkrat je, da so se provokacije nehale in se je začel drugačen ton. Morda bo tudi kaj razmislil o tem, kaj jaz vem – vsekakor je večja verjetnost, kot če bi ga obtoževali.

  10. Deset Bozjih zapovedi je potrebno zreducirati na realne in resnicne!
    Odpadejo vse tiste, ki so dodane z strani Judov!
    Tako ostaja:
    1. (0.) Ne lazi! Te v zapovedih ni, je pa temelj vsega!
    2. (6.) Ne ubijaj!
    3. (9.) Ne pricaj po krivem in ne zavajaj!
    4. (5.) Spostuj oceta in mater!
    5. (6.) Ne kradi!
    6. (10.)Ne zeli hise svojega bliznjega!
    —————————————————-
    To je vse in to je 30.000 let stara resnica.

    Vse ostalo je navlaka!

    • Da, navajeni smo na samopostrežbe. Izberemo samo tisto, kar nam je všeč. Komiji bi tudi pri naštetih dodali:”če nisi komunist”.

    • Če ni prvih zapovedi, drugih ne bo skoraj nihče spoštoval in se jih izpolnjeval. Sicer pa ste gospod Brevant z redukcijo malo pozni, pred par tisočletji se jo je že nekdo lotil:

      »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« Rekel mu je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.« (Mt 22, 36-40)

    • Moje življenjske izkušnje so pokazale, da je prva božja zapoved ključna, druga pa tudi zelo pomembna – ne v tem smislu, da ga ne preklinjaš, ampak, da ne izgubiš upanja.

      Je pa to ena najtežjih stvari – sploh, ker mora vsak sam priti do tega na svoj način.

  11. Ne glede na smer “razprave” se zahvaljujem avtorju, da vztraja in nam (mi) od časa do časa podeli to, česar iz slovenskih cerkvenih medijev (idealizirano in cenzurirano?) ne morem(o) dobiti. Tudi to je del realnosti in nič ne pomaga, če pometamo pod preprogo ali se delamo, kot da je vse lepo in prav.

    • Dobra stvar Frančiška je, da je dejansko prisilil ljudi, da razumišljajo s svojo glavo – in je pokazal, da se ni treba vedno strinjati s papežem – tudi on je le človek.

  12. Cerkev je izdala Janeza Pavla II?????

    Janeza Pavla II, ki je organiziral srečanje v Asisiju?

    Janeza Pavla II, ki je poljubil Koran?

    Janeza Pavla II, ki je dopustil ministrantke?

    Pa kaj še!!!!

  13. V svojem življenju sem zaenkrat “dal skozi” papeže Pavla, Janeza Pavla ( prvega in drugega), Benedikta in Frančiška.

    Do vseh sem v mislih pristopal z velikim spoštovanjem in ljubeznijo, vsi so se mi po presoji duha in razuma, kakršen mi je dan v zibko oz. sem ga kasneje razvijal, zdeli vredni, celo odlični glasniki evangelija in Njega v tem svetu.

    Nobenega bistvenega protislovja med naukom, ki ga oznanjajo vsi ti osebnostno različni papeži ne vidim. Celoten ta članek in velik del odzivov nanj vidim kot produkt preveč občutljivega, občasno malenkostnega in pretirano v svoj prav zaverovanega duha.

    Pomembno se mi zdi tudi razlikovanje med bistvom vere, ki nas druži ( in ki je več ali manj isto vsem kristjanom, ne le katolikom) in pogledi, normami, načeli, predpisi relativno postranskega pomena, ki so kulturno in zgodovinsko pogojeni in ki za samo bistvo vere nimajo odločilnega pomena, tudi če se s časom posodabljajo in spreminjajo.

    • Dragi IF, kar ste povedali v zadnjem odstavku je tipičen primer situacijske etike (t.j. situacijske, historične relativizacije norm), kakršno je obsodila okrožnica Veritatis splendor Janeza Pavla II. Sedaj se pa odločite med tem, kar pišete v drugem odstavku (da je JPII odličen glasnik evangelija, v katerega, če prav razumem verujete) in tem kar pišete v zadnjem odstavku, ki vsebino drugega odstavka evidentno zanikuje (vsaj kar zadeva Veritatis splendor, za katero se najbrž oba strinjava, da ni nek ravno postranski proizvod Wojtilovega pontifikata).

  14. Jezus sam je obljubil, da peklenska vrata Cerkve ne bodo premagala, a je s tem tudi implicitno razglasil, da bo tudi v njenem središču boj med dobrim in zlim.
    Sam bi zastavil zadevo z nekega širšega zornega kota. Namreč, večini katoličanov očitno "zadostuje", da gre ob nedeljah in praznikih k maši. In s tem je zadeva končana. Razločevanje pri določenih vprašanjih je že "nadstandard".
    Tu bi rad spomnil, kaj sem doživel pred kratkim. Po pripovedovanju zanesljivega vira nekateri duhovniki na primer zagovarjajo homeopatijo, jogo in nekatere ezoterične prakse. Češ s tem ni nič narobe, tudi to je dar od Boga. Poglobitev v Sveto pismo, nauk Cerkve in tudi prakso pa seveda kaže drugače. Namreč, da je predvsem mešanje (!) krščanske verske prakse in ezoterike huda stvar. In velika škoda se mi zdi, da recimo marsikateri katoličan redko kliče vedeževalko, pa morda to pove domačemu župniku, njemu pa se to sploh ne zdi greh.
    Ta primer izpostavljam zato, da bi lažje razumeli, kakšno je v resnici duhovno stanje tudi med kleriki. Včasih je na žalost tako, da hoče nekdo biti "moderen", odprt in vse to, pri tem pa pozabi na to, kje so meje. Če recimo otrok moleduje za bombone, bomo vedno za vsako ceno ustregli vsem njegovim željam, ker ga imamo "radi"? Če ga imamo res radi, potem ne. In to je tisto, česar nekateri ne razumejo. Če je nekje omenjen primer obhajanja ločenih in ponovno poročenih, moramo vedeti, da gre za tiste, ki so po cerkvenih določbah še vedno vezani, vendar dejansko že v novi zvezi. Kar ni nič drugače kot če bi bili "koruzniki". Njihovo število pa tudi med katoličani narašča s svetlobno hitrostjo – žal. Je pa pač tako, da duhovnik, ki podeljuje obhajilo, nikogar prej ne vpraša, v kakšnem stanju je prišel k obhajilu. Je pa sv. Pavel glede tega jasen, namreč glede tega, kaj pomeni vredno prejemati Jezusa v sveti hostiji…
    Pri odnosu do homoseksualnosti moram ugotoviti, da so šli nekateri v svoji "ljubezni" do istospolnih predaleč – pred meseci je znan slovenski klerik celo izrecno omenil potrebo, da bi morala Cerkev morda celo spremeniti nauk glede tega. Jaz sem to razumel, češ da bi morala zakramentalno ovrednotiti tudi istospolno zvezo. Kaj pa stvarjenje človeka, o čemer beremo in poslušamo ta teden v cerkvah (berilo iz Prve Mojzesove knjige)?
    Zato na nek način razumem Poljake, ne glede na precej provokativen naslov. Navsezadnje, sv. Janez Pavel je razvil tudi t. i. teologijo telesa, kar je izviren prispevek k teološki misli.

    • To pa je beseda! Resnica in ljubezen se ne izključujeta. To bi moral biti nauk vse zgodbe.

      Kako lepo bi bilo, če bi se temu v bran postavil kak duhovnik, ki je za to tudi “uradno” zadolžen. Eden se je sicer tu oglašal, a tega ni storil…

  15. G. Zdravko, dovolite, da se nekoliko poglobim v vašo pripombo glede obhajanja.
    Če gre za obhajilo v domačem okolju, kjer se verjetno tudi javno ve, kdo je "koruznik", bi lahko duhovnik zaradi razloga, da ga skrbi zveličanje svojih vernikov, lahko diskredtno odklonil podelitev obhajila takemu človeku. Vendar bi nastal problem, ker bi potem ta isti vernik šel k maši drugam,kjer ga ne poznajo.
    Težava je še nekje. Če recimo nekdo pri spovedi pove, da živi v izvenzakonski skupnosti, praviloma ne bi smel dobiti odveze, dokler svojega statusa ne uredi (da se poroči ali pa se par odloči za razhod oz. živeti kot brat in sestra). Pri tem je duhovnik dolžan opozoriti, da "koruznik" kot tak tudi ne sme prejemati obhajila. Nato pa nastane težava, če se spovedanec s tem ne strinja in se vseeno postavi v vrsto. Namreč, po zakoniku cerkvenega prava spovednik tega, kar je slišal pri spovedi, ne sme uporabiti na zunanjem področju. Mora pa spovedanca seznaniti s posledicami, ki nastopijo, če nevredno prejema obhajilo.
    Skratka, precej kompleksno vprašanje, ampak v moči Svetega Duha je mogoče tudi to rešiti. Vem za primer frančiškana, ki je deloval v znanem romarskem kraju in po svoji karizmi tudi razločeval, komu ne sme podeliti obhajila.

    • Točno tako. Zato je edini primer, ko duhovnik lahko a priori odkloni obhajilo pri ponovno poročenih.
      Vse ostalo gre v moči Svetega Duha, kot pravite.

      • Koliko pa so recimo takšne stvari razširjene med ljudmi? Glede na to po navadi, da gre k obhajilu praktično celotna kongregacija tisti dan prisotna pri maši?

        • Koliko pa je ponovno poročenih med njimi?
          Sicer pa mnogi ne gredo k obhajilu. Predvsem veliko moških. Stojijo zadaj in počakajo. Nekateri celo odidejo od maše takrat.
          Mnogi tudi ne razumejo pomena obhajila. Ni najbolj enostavna stvar razumeti, da je to Kristusovo telo. In tu Cerkev ne zna povedati nič pametnejšega od tega da je to Njegovo telo in pika. Imam občutek, da se duhovniki radi kar malo posmehujejo takim, ki jim to ni jasno.

          • To sem opazil pri letošnji polnočnici 🙂
            Prišlo je veliko ljudi, ki med letom sploh ne stopijo v cerkev. Prvi del maše so poslušali, malce prepevali ljudske božične pesmi, za prvi del evharističnega dela so še ostali, potem ko pa se je začelo obhajilo so počasi odšli 🙂

    • “Namreč, po zakoniku cerkvenega prava spovednik tega, kar je slišal pri spovedi, ne sme uporabiti na zunanjem področju.” Tukaj se govori o skritih grehih in ne o javnih grehih. Saj cela okolica, vas, ulica,..ve, če nekdo z nekom živi, ima z njim otroke,… tukaj ni nobene skrivnosti.

  16. http://cardinalsblog.adw.org/2015/02/pope-touchstone-faith-unity/
    Naj ima kardinal zadnjo besedo:

    One of the things I have learned though over all of these years since those early naïve days in 1961 is that on closer examination there is a common thread that runs through all of these dissenters. They disagree with the Pope because he does not agree with them and therefore follow their position.

    Dissent is perhaps something we will always have, lamentable as it is, but we will also always have Peter and his successor as the rock and touchstone of both our faith and our unity.
    ss

  17. In zakaj naj bi ta kardinal imel zadnjo besedo? Zato ker mece v isti kos ljudi ki podpirajo splav in kontracepcijo ter tiste ki se borijo za nerazvezljivost zakona? Ne bit smesni no. Sedaj bodo pa tisti ki pricakujejo nedovoljene spremembe sebe predstavljali kot branike cerkvene edinosti in podpornike papeza. Papezeva sluzba je cisto nekaj drugega. Berite Pastor Aeternus

  18. Dragi pater Peter,
    s tem ko ste citirali kardinala Wuerla (mislim, Wuerla!!!) ste pa res povedali vse.
    Pa tako, da ne bo pomote: jaz ljubim Družbo Jezusovo, in sicer tako kot si jo je zamislil sv. Ignacij, kakršno je živel sv. Frančišek Ksaverij, sv. Alojzij Gonzaga, sv. Robert Bellarmin etc. etc. Jaz sem sin te duhovnosti. A to kar počenja sedaj mainstream v Družbi (t.j. od krize v 60-ih naprej) je gnusno (Mr 13, 14). Ko ste mi že prej citirali Janezovo pismo itd. bi vas jaz morda spomnil na to, da je antikrist označen v 2 Tes 2, 3 kot “človek nepostavnosti”. Poudarjam: nepostavnosti.

    • Za tiste za katere sploh ni dileme in se sprašujejo čemu sploh debata o ponovno poročenih: po mojem je dilema pred katero Kasper postavlja Cerkev v tem ali naj Cerkev spregleda civilno poroko ločenih.
      Glede na trenutne trende s porokami istospolnih, je morda dilema umestna in bi Cerkev lahko to spregledala.

  19. @katolik @Kerže hvala obema za tako nazorno ponazoritev Wuerlovih opažanj. Naj povzamem: če se kardinal ali papež ali duhovnik strinja z vama, potem je pravi. Če se ne, je nekaj narobe z njim. Preostane vam le še to , da ustanovite svojo cerkev, v kolikor tega še niste storili. Jaz ostajam v rimsko katoliški cerkvi.

    • Bom odgovoril zadnjič tukaj, ker zgoraj je že nepregledno.. g. Lah, če so moje izjave tako in tako nekredibilne, ne vem, zakaj ste šli sploh odgovarjati nanje.. Mimogrede, pod psevdonimi so pisali tudi številni svetniki, pri nas, če se ne motim, npr. bl. Alojzij Grozde. Če pa smo že pri javnem izpostavljanju, me zanima, zakaj potem vi sami na javnih nastopih ne nastopate v primerni duhovniški obleki, kot zapoveduje cerkveno pravo.

      Sicer pa resno dvomim glede na vaše delovanje v Rimu in razgledanost, da so novice o heterodoksnosti v jezuitskem redu (to seveda ne velja za vse jezuite, da ne bo pomote) za vas nekaj novega. Izgovarjanje glede Th. Reesa pa je naravnost smešno – seveda jih je nekaj motilo in sicer to, da je America javno nasprotovala nauku glede splava homoseksualnosti ipd.

      Omenil sem sicer nekaj primerov, če boste potem prepričani jih lahko seveda še veliko več. Npr. ta dva, eden izmed avtorjev je celo sam jezuit: http://www.catholicculture.org/commentary/otr.cfm?id=2627
      http://www.crisismagazine.com/2013/the-orwellian-world-of-catholic-higher-education

    • Odgovarjam še zadnjič tukaj. Če so moje izjave že tako in tako nekredibilne, ne vem, zakaj ste se sploh odzvali nanje.. in zakaj sodelujete na tem “forumu”, kjer 98% uporabnikov rabi psevdonime.

      Dokazov za heterodoksnost v Družbi pa je seveda veliko, čeprav jih nočete slišati, sam sem omenil le nekaj primerov. Resno dvomim, da tega tudi sami ne poznate glede na vaše mednarodno delovanje.

      Mogoče vas bo “prepričal” tale zapis, katerega avtor je tudi sam jezuit: http://www.catholicculture.org/commentary/otr.cfm?id=2627

      • Naj te spomnim na tvoj nedavni nasvet glede interneta: “Članek, ki sem ga prej prilepil, je pač le iz wikipedie in informativne narave, ga ne smete jemati za čisto zlato.”
        Da smo jezuiti grešniki in nepopolni, o tem ni dvoma. Da smo ponavadi na papeževi strani in ga ubogamo – tudi če se ne strinjamo z njim ali njegovimi sodelavci – je prav tako zgodovinsko izpričano.

  20. Dej ne smesi se no. Ne gre za strinjanje. Gre zato da bi radi nemci za ohranjanje svojega cerkvenega davka pripustili k obhajilu sodomite, presustnike, razglasili homoseksualnost kot nekaj dobrega in te zveze kot sprejemljive,… Glede na to kako si se tle angaziral pa te gotovo neki zuli. Preberi si Pastor Aeternus. 🙂

  21. Bolj papeški od papeža.
    Lahkotnost, s katero si nekateri privzamejo vso resnico in zaničujejo občestvo, v človeku zbuja nelagodje.

  22. Krščanstvo razumem kot nekaj takega, kjer se vse da popraviti. Pri
    vprašanju ločenim in ponovno poročenim se mi tako zdi vredno upoštevati okoliščine, saj je lahko vse, kar človek stori, narobe. Kaj naj človek npr. stori, če v drugem “razmerju” pridejo na svet otroci? Tudi otroci so potem na nek način neupravičeno zaznamovani. Zdi se mi namreč, da prepoved obhajanja staršev pomeni nekaj takega kot: Zate otrok pa bi bilo bolje, da te ne bi bilo.

    • Vse popraviti? Možno, jaz raje pravim, da lahko vsak prične znova, kot Savel, ki je postal Pavel. Zdi se mi, da nekateri Pavlu nebi dovolili iti k obhajilu. Vesel sem pa tudi, da nisem Bog, da bi odločal, ali je razvezani in znova poročeni iskren.

      • Prehitro si odnehal 🙂
        Italijanscini sledi 5 evropskih jezikov. Radio Vatikan pa je objavil tudi slovensko na svoji spletni strani, ce sem prav videl.

  23. Dejansko v nekaterih ostalih lokalnih Cerkvah trend gre bolj k vračanju k tradiciji. Vsaj tiste skupine imajo vedno več duhovnih poklicev in tam število poklicanih narašča. In če število bogoslovcev ostaja nizko bodo po statističnem pravilu bolj ortodoksni predstavljali vedno večji %. To se vedno bolj kaže tudi na terenu, tudi ta tradicionalna občestva se vedno bolj organizirajo in so vedno bolj trdoživa, tako da preživijo napad moderne sekularizacije na Zahodu – bolj uspešno prenašajo vero. Tudi mednarodno se vedno bolj mrežijo.

    Opažam, da se veliko medijev tega ne zaveda. “Trobijo” o pomenu “moderniziranja”, usmiljenemu sprejemanju LGBT deviacij, nujnosti ženskega duhovništva ampak v bistvu modernistični tok vedno bolj šepa, krepi pa se (sicer pod radarjem medijev) ortodoksni tok. Da ne bodo čez 10, 15 let mediji na Zahodu presenetljivo ugotovili, da mladi duhovniki Cerkve še bolj odločno zagovarjajo svoje nauke 🙂

    Kar me skrbi pri slovenski Cerkvi je to, da nima izgrajenih nobenih teh povezav. Edino kar imamo so nekatere laiške pobude, kjer so laiki sami morali opozoriti na to – duhovniki in škofi bi nas že zdavnaj prodali! In to zamerim kar nekaj župnikom pa tudi škofom z Rodetom, Uranom in Stresom! Niso voditelji, ne upajo nič, čemijo v svojih zakristijah in slovensko Cerkev so popolnoma osamili!!! Zamera gre tudi medijem z Družino in Ognjiščem na čelu! Pogosto ne vidijo preko plota in se ukvarjajo le z lokalnimi zgodbami, kako je bil lep blagoslov konj v župniji Zgornji Kašelj in kako so v župniji Spodnji Kašelj imeli srečanje pritrkovalcev. Vsa plehka realnost slovenskega katoliškega občestva in vsi so srečni. Kot bi rekel Jelinčič: Krasno! Ja, krasno! 🙂

  24. Veste kaj p. Lah, ko berem stališča kot so Vaša, Fortejeva, Kasperjeva etc. etc. najdem edino tolažbo, resnično edino tolažbo v Jezusovih besedah iz Mt 16, 18: “non praevalebunt”. Vas pa ne mečem iz Cerkve, kot Vi mene. Raje molim za spreobrnjenje in stanovitnost.

    • Kako pa to, da ste papeza Franciska kar izpustili? Moja stalisca niso v nicemer drugacna od njegovih (in Kasperjevih). To je: imamo problem, pogovorimo se, prosimo za razsvetljenje in potem storimo tisto, kar nam bo Duh povedal. To ni mimogrede nic novega, ce berete Sveto pismo, boste videli, da so ze apostoli imeli razlicne poglede na dolocene stvari, da so se tudi “pocili” med sabo, ampak dokler vsak iskreno isce Bozjo voljo in je zmozen dopustiti, da nima on edini prav, se nam ni treba nicesar bati.
      Jaz nikogar ne mecem iz Cerkve. Rekel sem le naslednje: v katoliski Cerkvi imajo papez in skofje zadnjo besedo. Izjav nekaterih udelezencev foruma se ni dalo razumeti drugace, kot da oni odlocajo, kdo ima prav (Wuerl ali Burke, Francisek ali JPII, dokument A ali dokument B, in tako naprej). To pa je protestantizem, ne rimsko katoliska vera.

      • Dej Lah ne govori neumnosti. Papez in skofje nimajo zadnje besede ker so odgovorni Izrocilu, Svetemu pismu in predhodnemu Uciteljstvu. A si se nisi prebral Pastor Aeternus al kaj?

        • Jaz sem studiral teologijo. Ti si morda prebral eno dogmaticno konstitucijo iz leta 1870 ter nekaj blogov in zato seveda ves vec kot jaz, vec kot ugledni kardinali in papezi.

  25. Pa še tako, mimogrede se mi zastavlja eno vprašanje, p. Lah. Ko se bo sedaj sprožil referendum v zvezi z zakonom o redefiniranju zakonske zveze, za čigavo stran boste zastavili svojo besedo? Pa za čigavo stran zastavljajo svojo besedo Vaši sobratje iz Amerca magazine?

    • Nekaj mi pravi, da ste si ze davno odgovorili na ta vprasanja. Ce vam povem svoje stalisce, tvegam, da mi ne boste verjeli, pac pa boste rekli, da se po jezuitsko pretvarjam 🙂

  26. Kdo je koga izdal?
    REPORTER je pisal, a kler in demokrati so bili kar tiho!?
    Kdo je novi papež Frančišek, Sveti oče?
    “Novi papež Frančišek je vse bolj znan po tem, da hitreje govori kot misli”, prostodušno uči in pravi v svojem uvodniku odgovorni urednik REPORTER – ja mag. Silvester Šurla, »skrbnik vrednot slovenske aktualne desnice«. Vse v zagovor odstavljenega vodstva slovenske cerkve odgovorne za hudo finančno polomijo, ker se je reševala celo s prodajo oz. razpečavanjem pornografije na perspektivni cerkveni T-2, ki so jo zapravili.
    »In kdo ve kakšna je bila vloga patra Bogdana Knavsa. Ta je s številnimi izjavami pihal v jadra levim medijem, ki so tako poskrbeli za poglabljanje razkola med verniki in duhovniki ter s tem za naraščajočo negativno podobe Cerkve na Slovenskem, itd.«
    Tako je v skrbi za poštenje zapisala in opozorila slovensko desno javnost še reporterjeva publicistka Biserka Karneža Cerar.
    Pater Bogdan Knavs je torej zrel za na grmado?!
    Novi Papež Frančišek pa se je zmotil?!
    V slovenski RKC pa ja skoraj vse O.K.! ? Vsega so krivi le strici iz kroga Kučanovega Foruma 21 je novinarki in REPORTER-ju povsem jasno?! Globoko in usodno sporočilo in vprašanje! Ali res?
    Kdo je poglavar vesoljne RKC? To se ve, ali pa tudi ne, očitno v Sloveniji še povsem ne?
    Pater Branko Cestnik te dni pravi: »Pohlep je greh. Če cerkev reče, da je Bog denar, se samoukine, potem je konec!«
    Kdo torej skrbi za Cerkev? Menim, da papež Frančišek in še marsikdo!
    Franc Mihič
    10. avgust 2013

  27. ..Razsvetljenstvo, moderna, modernizem…vse te kreature antropocentrizma in lažne svobode “človeka brez Boga” , so že poginile in zdaj smo v dobi t.i. post-modernizma, ko je poleg vere izgnan tudi razum…

    ..in JP II. je skupaj s takratnim kardinalom Ratzingerjem odlično spoznal, povzel in analiziral v encikliki Fides et Ratio..Vera in Razum..

    ..manjka pa nov in ažuren cerkveni Syllabus..oz. spisek zmot in zablod te zblojene in zahojene ..post-moderne

  28. ” Ne, to radite vi koji podržavate pedere (a kako reče bivši predsjednik američke udruge seksualaca i deklarirani pedofil Torstad je rekao “U svakom pederu čuči jedan mali pedofil”.

    Na žalost, američki gay pokret koji je snažno podržavao pedofiliju se osamdesetih, suočen s optužbama za zlostavljanje djece, distancirao se od svoje braće pedofila (a zapravo je težište pokreta bilo na pedofilji i seksu s djecom u sedamdesetima, i legalizaciji “prava djece na seksualno samoopredjeljenje”).

    Ukratko, problem nije u crkvi nego u pederima. Oni bi i da nema crkve i dalje bili pederi i pipali dječake, možda bi bili učitelji i vođe izviđača.

    Da pak u crkvi nema pedera crkva ne bi imala ni problema. Jer dječake pipaju pederi, a ne svećenici. Odnosno, za glupe: nitko ne pipa dječake jer je svećenik, nego jer je peder.”

    c/p komentar , marcellus, net.hr- forumi.

  29. ..jezuit p. Edmund Bohm je bil težka faca…še star ko zmelja je z lahkoto prepoznal in sesuval debilizme drugega jezuita A. de Mella…

Comments are closed.