Blejski strateški forum uspel po zaslugi prizadevnosti in nesebičnega dela sodelavcev

1
Slovenski misijonar Pedro Opeka je prejemnik letošnje nagrade Blejskega strateškega foruma (BSF), ki mu jo je podelil zunanji minister Anže Logar. (Foto: Tamino Petelinšek/STA)

Teden, ko je potekal Blejski strateški forum, je bil zame najnapornejši od prevzema funkcije ministra za zunanje zadeve. V bistvu predstavlja kulminacijo truda slovenske diplomacije zadnjega leta in pol: mednarodne aktivnosti, priprave na predsedovanje, priprave na BSF, z izvedbo, skoncentrirano v enem tednu …

In kaj je bilo tako posebnega?

Blejski strateški forum. Rekordna udeležba: 14 predsednikov vlad in držav (v 16 letih organiziranja BSF skupaj 30, skoraj polovica torej letos), skupaj 180 visokih gostov, ki potrebujejo nastanitev, varovanje, protokol in logistiko brez napak. Le kaj gre lahko narobe?

Samo medklic: priprava foruma, vsebinski poudarki, iskanje primernih sogovornikov in zagotovitev njihove udeležbe terja deset mesecev dela. Sedemnajsti BSF smo torej začeli pripravljati že v oktobru lani.

Kriza v Afganistanu, vprašanje migracij visoko na dnevnem redu ministrskih srečanj EU, države pa (še vedno) razdeljene. Torej ne morem pričakovati razprave brez visokih tonov. Poteka pa ravno na zasedanju zunanjih ministrov v Sloveniji. Pod okriljem slovenskega predsedstva. Le kaj gre lahko narobe??

Dva ključna dogodka v času predsedovanja s področja evropske skupne zunanje in varnostne politike: neformalno srečanje obrambnih ministrov in neformalno srečanje zunanjih ministrov. V treh dneh. Ob robu BSF. 54 evropskih ministrov, ki jim je treba zagotoviti najvišjo stopnjo varovanja. Pa logistika ob že 180 gostih foruma BSF, ki poteka sočasno … Le kaj gre lahko narobe?

In še delovne obveznosti za sodelavce MZZ. Na primer, tipičnen dan tega tedna: ob 8.30 sestanek z visokim predstavnikom Nata. Nato intervju. Nato panel s podelitvijo nagrade Pedru Opeki. Ob 11. uri panel o sodelovanju v severnem Jadranu. Ob 12.45 srečanje z indijskim ministrom za zunanje zadeve. Ob 14. uri panel s petimi ministri o tematikah Mediterana. Ob 15.45 novinarska konferenca z indijskim MZZ. Ob 16. uri še panel o Indo-pacifiku. Po koncu pa takoj na Brdo pri Kranju, kjer ob 18. uri začnemo ministrsko srečanje. O Afganistanu … Le kaj gre lahko narobe?

Narobe bi šlo lahko vse, a po zaslugi prizadevnosti in nesebičnega dela ljudi je bilo brezhibno

Vse. Logistični zaplet. Varnostni zaplet. Vsebinski zaplet. Zaključek srečanja brez dogovora. V času slovenskega predsedstva?! Veste, kako obširno bi slovenski mediji poročali o tem?

Pa je šlo vse OK. Še več, teden je bil – uspešen. Ali se je o tem kaj poročalo v naših medijih, ne vem. Če se ni, je to dodaten dokaz, da smo dobro delali.

Res sem si oddahnil …

Na vsak način se je treba zahvaliti vsem, ki so prispevali k brezhibni izvedbi logističnega, varnostnega in vsebinskega dela. Posebna zahvala tudi moji ekipi, ki se je nesebično čez vse normalne delovne norme na račun svojega prostega časa maksimalno potrudila, da smo zmogli.

Trud ni bil zaman. Kako vem? Včeraj popoldne sem dobil esemes enega od evropskih zunanjih ministrov, ki pravi takole:

Dear Anze,

I am on my way to the airport. After my two visits to Slovenia I know on first hand what sLOVEnia means. Generosity and top quality hospitality. Thank you again.

Kaj ni to najboljša nagrada za vloženi trud? I feel Slovenia.

 

1 komentar

  1. Naj bo msmedijsko ozracje se tako sovražno nastrojeno ( recimo danes v Delu Sasa Vidmajer), dejstvo je, da je zunanja politika trenutne vlade izrazito podjetna ( vsaj dve prestavi višje od predhodnih vlad), odmevna in uspesna in da je končno izpeljala pomembne vsebinske premike v pravo smer: da so prenehala povsem jalova prerekanja s sosednimi državami, da se utrjuje prijateljsko sodelovanje tudi v sirsem srednjeevropskem prostoru od Jadrana do Baltika in da slovenski odziv na probleme sveta koncno postaja soroden zavezništvom, ki jim pripadamo: znotraj EU in NATA. Ne pa da smo kot pod Erjavcem, Sarcem in strici iz ozadja drzava na liniji Banja Luka, Beograd, Ankara, Teheran, Moskva.

    Priznanje za ta odresilni preobrat k normalnosti zlasti Janši, Logarju in Senčarju.