“Bili so podjetniki, ki so svojim ljudem dajali kruh”

10

02 grosVitomir Gros je katolik, liberalec, univ. dipl. ing. strojništva, obrtnik, podjetnik, oče šestih otrok, devet let župan Kranja, predsednik edine prave Liberalne stranke v Sloveniji do danes. V pogovoru govori o Demosu, podjetništvu, zgodovini, različnih posameznikih. Drugi del pogovora bo objavljen v naslednjih dneh.

Vaša družina je bila gospodarsko liberalna, podjetna, uspešna. Soustvarjala je mogočni, industrijski Kranj. Bi lahko kaj povedali o vaših prednikih?

Moj praded Peter Majdič je bil iz Jarš pri Kamniku, zaradi iznajdljivosti in delavnosti je bil eden najpremožnejših Slovencev vseh časov. Po celi Avstro-Ogrski je imel veliko mlinov. Vinko Majdič, moj ded, pa je imel enega največjih vodnih mlinov v avstrijskem cesarstvu v Kranju, iz katerega so naredili eno prvih večjih elektrarn v Sloveniji. Oče, inž. Ožbolt Gros je bil med vodilnimi elektroinženirji že v Kraljevini Jugoslaviji in nato tudi v povojni Jugoslaviji, vodil je gradnje velikih HE v Jugoslaviji in odločilno prispeval k ustanovitvi Elektro-inštituta v Ljubljani namesto predvidenega v Beogradu, kasneje EIMV.

Po babici sem iz Kotnikove družine iz Verda pri Vrhniki. Obe družini, Majdič in Kotnik, iz katere izhaja moja mati, sta bili v temelju liberalni in katoliški. Meni ni razumljivo, zakaj je prišlo do tako strahovitega razkola med klerikalci in liberalci že v cesarstvu, torej že pred komunizmom. Ta razdor je v svojih spominih temeljito obdelal zadnji in najuspešnejši deželni glavar Kranjske dr. Šušteršič, SLS. Zapisal je, da so mu več zla naredili klerikalci kot liberalci, tako da je moral celo emigrirati in je umrl v izgnanstvu, v Špitalu na Koroškem. Veliko so mi povedali starši, naučili so me razmišljati s svojo glavo.

Kotnikova družina na Verdu je bila za Notranjsko zelo pomembna, ker so z gospodarskimi dejanji zaustavili vpliv in širjenje nemštva. Ustavili ga niso z besedami, ampak z delom in investiranjem prihrankov v širjenje gospodarstva in odpiranje novih tovarn. S takim ravnanjem so slovenskim ljudem dali nova delovna mesta, prihrankov in zaslužkov niso vlagali v luksuz kot današnji skorumpirani gospodarstveniki. Ogromne vsote denarja so darovali tudi za Narodni dom v Ljubljani, lokalnim ustanovam in za Ciril-Metodovo društvo, ki je pomagalo slovenskim študentom in učencem, zlasti na narodnostno ogroženih območjih.

Majdiči pa izvirajo iz mlina v Beričevem pri Ljubljani. Po vsej tedanji Avstro-Ogrski je moj praded kupoval propadle mline in jih širil: Celovec, Kranj, Jarše, Celje, Zagreb, Osijek, Senta. Njegovi sinovi so ustanavljali podjetja: Merkur (kasneje Kovinotehna in Merkur), Tovarna šamotne opeke, Tovarna volnenih odej, imeli so svoj pomol in skladišča v Trstu, bili so delničarji Jadranske banke. Skratka bili so podjetniki, ki so svojim ljudem dajali delo in kruh, ne pa peli pesmic!

Rekli ste, da je bil Kranj močan, ker so šli kranjski podjetniki po prvi svetovni vojni prosit kralja v Beograd, da bi znižal davke. V tem smislu so bili res aktivni, vendar tega ne poznam. Predvsem ugodna prodaja občinske zemlje je omogočila razvoj podjetništva in prihod tujih podjetnikov, ki so v Kranju postavljali podjetja: Čehi, Poljaki, Angleži. Drugače pa je bilo Majdičem najtežje v Kranju. Veliko je bilo nagajanja, nasprotovanj in zavisti, a so Majdiči mlin kljub temu razširili, da je postal največji vodni mlin v avstrijskem delu cesarstva. Začeli so tudi z elektrifikacijo, v mlinu so že prej vgradili dve turbini po 150 konj. Skupaj s sorodniki Kotniki in Lenarčiči iz Verda pri Vrhniki so dali izdelati načrte za HE Mavčiče, HE Drulovka, za HE Krško, za elektroenergetski sistem Cerknica – Vrhnika že ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja.

Kje ste se vi učil liberalnosti?

Doma, v družini, je družinska tradicija. Čeprav je bil komunizem, mi nismo nikoli soglašali niti z eno tezo komunistov. Predvsem so v družini vedno pred vsem veljali poštenje, red in delavnost. Moj oče, inž. Ožbolt Gros je bil eden vodilnih elektroinženirjev v Jugoslaviji, pred vojno bil je direktor Mestne elektrarne v Sarajevu, vodil je gradnjo prve večje jugoslovanske HE v Bogatičih pri Sarajevu. Bil je vodilni strokovnjak za gradnjo elektrarn in omrežja (Dravske HE, Vinodol, Peručica, Drina,…). Načrte za HE Džerdap je pridobil od dunajskega inženirja za na Slovaškem kupljeno pečeno gosko (po drugi svetovni vojni je bila v Avstriji velika lakota), ki je bila takrat največja v Evropi.

01 grosSe pravi, da ste bili v glavnem tehniki in inženirji. Izkušena oseba mi je povedala, da so komunisti najtežje korumpirali inženirje in tehnike v Sloveniji, veliko lažje družboslovce in proletarce.

Ja, do leta 1970, do takrat ni bilo korupcije, niti med komunističnimi tehniki ne. Potem pa so skorumpirali skoraj vse: s plačami, s pozicijami, z grožnjami in z zvijačami.

Ali ne samo javni sektor, kot je to storil npr. Drnovšek, ki je takoj močno dvignil plače v javnem sektorju, ko je skočil v sedlo in si s tem po širni Sloveniji kupil dosmrtno priljubljenost s tujim, davkoplačevalskim denarjem?

Ja. Uradništva ima Slovenija bistveno preveč. Iskal je priljubljenost, dvig plač v javnem sektorju mu jo je prinesel, zraven se je razcvetela še korupcija.
Zanj mi je zanimivo še to, da je o njegovi homoseksualnosti tik pred parlamentarnimi volitvami leta 1992 pisala neka ameriška revija, ki je objavila njegovo fotografijo z ameriškim črnskim majorjem v Salzburgu. Nihče drug tega v naši javnosti ni obravnaval.

Nisem vedel tega o majorju, slišal sem več govoric o njegovi homoseksualnosti.

To v Sloveniji ni nikjer pisalo, to vest smo mi sporočili v Sloveniji.

Kakšni so bili vaši cilji z edino pravo liberalno stranko v Sloveniji?

Vsaka normalna evropska demokracija ima tri večje stranke: konzervativno – krščansko ljudsko, liberalno in socialdemokratsko, ponekod socialistično. Zraven pa so še manjše stranke: zeleni, nacionalistični in levi ekstremisti, komunisti in podobni.

Mi smo takrat ustanovili Slovensko obrtniško stranko zaradi tega, ker se ni več dalo gospodariti. Nekatera takratna obrtna združenja so nasprotovala hegemoniji vodenja obrtnikov iz Ljubljane. Iz zveze obrtnih združenj Slovenije so tedaj izstopila obrtna združenja Kranj (Gros), Tržič (Smuk) in Ajdovščina (Boscarol), ki so jih vodili sami gospodarsko uspešni ljudje. V Kranju je bilo od 1600 obrtnikov le 19 komunistov, so pa zasedali vse vodstvene položaje do zmage nekomunistov na obrtniških volitvah leta 1987. Takrat so bili tako presenečeni nad izgubo volitev, da niso uspeli uničiti dokumentov o partijskem članstvu, ki sem jih kasneje našel.

Anekdota iz tistih časov: do mene je prišel obrtnik, ki je pri petdesetih vstopil v Partijo in mi rekel, da so imeli v gostilni sestanek, da so se dobro zmenili in da so nekaj pojedli in popili, jaz pa naj bi plačal iz denarja združenja. Jaz pa: ‘Kakšen sestanek?’ On pa: ‘Partijski sestanek!’ Jaz pa: ‘Potem pa naj kar ZK plača sestanek!’ Takrat je bilo še nevarno tako govoriti.

Cilji SOS (po volitvah preimenovana v Liberalno stranko) so bili liberalni: svobodno gospodarstvo, minimalna zakonodaja in birokracija, neomejena iniciativa, dokler ne škoduješ drugemu. Vsak, ki se gre podjetništvo oz. gospodarstvo, mora biti odgovoren do sebe, družine, delavcev, kupcev, družbe.

Zakaj tega ni danes? Ker so komunisti svojim omogočili grabljenje ‘nikogaršnje’ (kot je to poimenovala Liberalna stranka) lastnine. Liberalna stranka je v času Demosa predlagala zelo enostaven zakon: ‘1. člen: Družbena lastnina je državna lastnina. 2. člen: Zakon prične veljati takoj.’. Tak enostaven zakon bi vse postavil na pravo mesto, bil je zaradi nujnosti ukinitve famozne družbene – nikogaršnje lastnine najbolj pomemben zakon. Zanimivo je, da ga niti ena stranka ni podprla, ne komunistična in ne Demosova.

Drugi pomemben predlog pa je bil predlog o ukinitvi zbora združenega dela, česar predsednik takratne slovenske skupščine dr. France Bučar ni hotel dati v odločanje. Tak sklep so takoj sprejeli pametni Makedonci, edini v SFRJ.

03 grosZato so danes Makedonci tudi najbolj gospodarsko liberalni od nekdanjih republik SFRJ?

Ja, pa ne samo to, tudi najbolj uspešni. Makedonci so iz nič zgradili gospodarstvo in državo. Njihovo gospodarstvo je bilo v komunizmu sesuto. Pojdite v Makedonijo, boste videli zlata, kolikor hočete, res, na vsaki prodajni mizi imajo na kile zlata, ne tako kot pri nas, ko ima zlatar v celi zlatarni kilo zlata v vseh izdelkih skupaj. To sem videl na lastne oči.

Povsod po nekdanji Jugoslaviji pravosodni sistem deluje: v Srbiji dedne postopke rešijo v enem mesecu, moja širša družina jih ima najmanj 7, ki se vlečejo več kot 10, celo 15 do 20 let. V Črni gori sem iskal podatke na sodišču in sem se oglasil pri predsedniku sodišča, ki je imel sestanek. Ko mu je tajnica povedala, je takoj, sredi sestanka, odslovil svoje ‘pijone’ in sva se takoj zmenila, pa ni vedel, da sem tujec. V enem dnevu sem vse uredil, kar ne bi pri nas v 3 mesecih. On se je zavedal, da je v službi državljana. Kar sva se zmenila, je držalo.

V Sloveniji pa je splošno mnenje, da so Srbija, Makedonija in Črna gora slabše kot Slovenija, bolj mafijske države.
Ma, kakšne mafijske države, dosti bolj pravosodno razvite so kot Slovenija. Srbija je demokratična država, mi pa smo nedemokratična država. Slovenija je vzor mafijske države, mafijskega načina življenja celemu svetu.

Pred časom ste na srečanju predsednikov Demosa povedali, da vaše stranke niso želeli sprejeti v Demos, kar me je zelo šokiralo.

Bivši komunisti v Demosu, predvsem Spomenka Hribar in podobni, so bili proti članstvu SOS v njem. Zato na volitvah ni zmagal Demos, temveč je zmagala koalicija Demosa in SOS. Nasploh je bil problem Demosa pretirana vloga bivših komunistov, tudi med kulturniki in novorevijaši. O teh stvareh vsi prisotni predsedniki na srečanju veliko vedo, toda noben o tem ne govori. Prav tako knjigi Peskove in Valičeve teh stvari ne obravnavata. Vse to sem povedal tudi par tednov nazaj na Glasovi preji v Kranju. Tako na primer Omerza malce brska arhive, Dežman pa grobove, tako da ljudje naivno mislijo, da se nekaj raziskuje. Leljak pa se gre zares, on pa glavo na pladnju nosi. Meni se zdi malo za malo, da me bivši komunisti iz danes močno prisotnega komunizma ven vlečejo. Tako kot, če hočem iti po klancu gor, oni me pa dol vlečejo.

A vi poznate komunista, ki se je zares spreobrnil?

Ja, npr. naš minister Viktor Brezar je bil komunist, kot direktor je izstopil iz partije že okoli leta 1980. Podobno Ingo Paš. V vse nove stranke so komunisti vstopali. Mi smo bili edina stranka, ki nismo članov samo vpisovali, ampak smo jih sprejemali. Z vsakim smo se pogovorili in če smo kaj zaslutili, ga pač nismo sprejeli. Tiste, ki so povedali, da so bili komunisti in zakaj so izstopili, smo sprejeli.

Dr. Ljubo Sirc je prav tako Kranjčan in svetovno znan liberalec iz znane podjetniške družine. Po vojni so jih pod streho vzeli prijatelji Šturmi.

Bili smo družinski prijatelji. To so bili razvajeni meščanski otročiči, kot Josip Vidmar, Joža Vilfan, Boris Kidrič, … ki so se šli salonskega komunizma. Sirc je bil med vojno s svojo politično stranko Stara pravda bolj skrajen levičar kot komunisti.

To o skrajnem levičarstvu je pisal dr. Aleksander Bajt v Bermanovem dosjeju!

Jaz pa to vem, ker sta se družini poznali. On je večji del vojne prav lepo preživel v Švici. Tako kot Vilfan in Tito pred vojno v Parizu, boemsko. Ko je po Nagodetovem procesu prišel iz zapora, je šel na razgovor k mojemu očetu v njegovo službo, na Elektroinštitut, kar bi takrat zaradi vsesplošnega ovaduštva lahko ogrozilo vso našo širšo družino, ki je itak že bila v nemilosti pri tedanji oblasti, saj so ji vse pobrali.

Ko sem mu to povedal, je bil užaljen. Potem mi je še enkrat prišel povedat, da mu je Kučan ponudil, naj kandidira za predsednika države.Vprašal me je, kaj mislim o tem. Odgovoril sem mu, da ga bodo komunisti izigrali, kot so vsakogar, in da ne bo dobil več od 1% glasov.

Dr. Sirc je po ZIKS-u od občine Kranj in od Republike Slovenije zahteval odškodnino za njegovemu očetu odvzeto premoženje približno 5 milijonov dolarjev z obrestmi. Seveda mu jaz nisem mogel v ničemer pomagati, saj tovrstne zahtevke rešuje sodišče, poleg tega so obstajali dokumenti, da so Nemci med vojno plačali njihove stroje, ki so jih odpeljali v Litijo. Sirčeva mama pa je moji mami (bili sta prijateljici) leta 1972 rekla: »Veš Zora, zdaj je pa moj Ljubo dobil vse plačano, ko je postal angleški državljan.« Gospodu Sircu sem vse to ob njegovem obisku pri meni povedal. Trdil je, da ni dobil plačano. Odgovoril sem mu, da moja mati ni lagala in da ji zato verjamem. Seveda pa dopuščam možnost, da vsega le ni dobil plačanega, zlasti so možne napake pri valutnih preračunavanjih.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


10 KOMENTARJI

  1. Prvi del intervjuja je odličen in poučen, v drugem delu postane stvar konfuzna in tudi spraševalec ne posega dovolj v pogovor, da ne bi bila konfuzna.

    Tole v prvem delu bi bilo dobro, če bi bilo predstavljeno v Sloveniji recimo v sobotni prilogi Dela na začetku devedesetih, da bi se Slovenci lahko približno orientirali, kaj je to liberalnost. Ampak seveda ni bilo predstavljeno, Gros je bil sprejet kot nek čudaški rokomavh iz hoste, ki v parlament nosi banane in mu Bučar zabrusi: “Kuga boš ti tle afne guncou!”.

    Pa smo potem dobil 12 let pol-totalitarne vladavine LDS in Kučana, ki je bila liberalna samo po imenu. Njeno bistvo je bilo, da se komunistični podmladek na čimmanj boleč način ( brez poseganje v komunistična razmerja in privilegije in brez delovanja pravne države) gre nek kvazikapitalizem. Zato se mi obrača želodec, če mladoliberalci ( kot recimo Iršič) hvalijo leta Drnovškove vladavine.

    • Da se sam malo dopolnim, tale zgodba prominentnega župana Kranja in šefa stranke, ki se je do konca kazala kot najtrdnejši del Demosa, bi lahko prišla na plano tudi v sobotnih branjih Slovenca, če je bila na Delu ( ob takih šefih kot je Meršol) blokada. Pa ni. A je vzrok da ni, ker to sam Gros tedaj ni želel, ali so bili na Slovencu preveč SKDjevsko ozkogledi ali pa so Grosa neupravičeno podcenjevali zaradi malo robatega izgleda in neposrednega nastopa. Kdove zakaj. Polno zapravljenih priložnosti.

  2. Tole “razgaljenje” dr. Ljuba Sirca me pa malo preseneča, kajti ob vsem svojem vedenju o njem, doslej tega v občasnih pogovorih z nekaterimi njegovimi nekdanjimi sosedi na Rožnovenskem klancu v Kranju, nisem nikoli zasledil.
    Presenečenje zame je tudi njegova ugotovitev, da je dogajanje o Demosu, kot ga opisuje on, Peskova v svoji knjigi izpustila.
    Sam sem kot neodvisni delegat g. Grosa spoznal za časa njegovega županovanja v Kranju, kar precej polen so mu vsi po vrsti metali pod noge, a je vztrajal pri svojem. Vesel sem njegovih železnih zaščitnih ograj okrog nekaterih vrtcev, saj je s tem preprečil zbirna mesta in odmetavanje igel kranjskih drogirancev, ki jih je takrat v mojem naselju kar mrgolelo.

  3. Pameten in sposoben je ta g. Gros. Ni pa imel dovolj živcev v politiki, žal se ga večina spomni po tistih bananah. No, bil je precej trmast, to je res. Nikogar po mojem ni trpel nad seboj…

  4. Kot župan Kranja mi je povedal, da nakladači v njegovi pisarni niti “rekelca” nimajo čas sleči, ker jih je prej odslovil.

    Ko so v Stražišču urejali komunalne vode, ni hotel podpisati zapisnika, dokler ni padel prvi dež, da je lahko videl, kje so na novoasfaltirani cesti luže in kje jaški za odvodnavanje. Šele po sanaciji se je pa podpisal. Ostalim županom se o čem takem niti sanjalo ni.

  5. Priden, pošten in sposoben. Že na strojni fakulteti je pokazal svojo pridnost in sposobnost. Bil je med boljšimi študenti in med prvimi, ki so končali šolanje. Vse spoštovanje.

  6. Izjemno spoštovanje do tega gospoda! Izjemen intervju.
    Zanimivo, da nikoli nisem prebral nič o njem. Naši mediji pa so izpostavljali edinole “incident” z bananami! Toliko o slovenskih “objektivnih” medijih!

    (P.S. – v koliko letih lahko pričakujemo propad časopisov Delo, Dnevnik in Večer?)

  7. Zanimivo, tega gospoda sem vedno volil, ko je kandidiral za poslanca. Šele sedaj sem prebral, kakšen pedigre ima. Škoda, ker je zapustil politiko. Vedno je govoril jasno in brez dlake na jeziku česar samoupravljalci, vajeni političnih praznih manter niso dojemali kot kvaliteto ampak kot čudaštvo in preprostost (kmečkost). Lepo ga je zopet brati.

Comments are closed.