S skrajneži, ki so med drugim prevzeli javno RTV, se nima smisla ukvarjati

S skrajneži, ki so med drugim prevzeli javno RTV, se nima smisla ukvarjati. To je kot lajež osamljenega psa, na katerega se sčasoma privadimo in nas ne moti več.

Ni vsako kričanje, zmerjanje in grožnja sovraštvo. To je beseda, ki prihaja iz peklenskega podzemlja in kriči po uresničenju. V spopadu dveh nasprotnih političnih in nazorskih skupin med Slovenci je sovraštvo beseda, s katero se obe skupini – leva in desna – obkladata in jo druga drugi pripisujeta. Politična borba, podprta z argumenti in dobronamernostjo, je dovoljena in celo nujna. Če se nasprotna stran tega načela ne drži, to ni razlog, da svojo retoriko zaostrimo s težkimi besedami, kjer je na prvem mestu sovraštvo.

Umirjen nastop in umirjene besede jemljejo ostrino nasprotni strani. Neprimerne besede zvenijo v prazno in se kot odmev vračajo k njim nazaj.

Še vedno velja: Lepa beseda lepo mesto najde

Ko se sosed pritožuje, da ga moti nočni lajež našega psa, vzemimo to na znanje in utišajmo hišnega čuvaja. Če se bomo sami drugič sosedu pritožili, ker nas ob nedeljah moti njegova kosilnica, bodimo pri tem vljudni in uvidevni. Oboji bomo tako ohranili dobre medsebojne odnose.

Za prepir sta vedno potrebna dva. Če odstopimo, preden se prepir razvname, smo pogosto rešili problem in prispevali k pomiritvi.

Če se v javnem prepiru preveč razhudimo in uporabljamo težke besede, smo nasprotnika spodbudili k še ostrejšemu odzivu, kar tudi nas spodbode, da v enaki meri povrnemo in še kaj dodamo. S tem smo vstopili v fazo, ko se pojavijo prvi zametki sovraštva. Pot k pomiritvi je otežena ali že povsem zaprta.

S skrajneži, ki so med drugim prevzeli javno RTV, se nima smisla ukvarjati. To je kot lajež osamljenega psa, na katerega se sčasoma privadimo in nas ne moti več.

Astronom Carl Sagan je izračunal, da se vsak besedni spopad, ki se postopoma krepi in zaostruje, prej ali slej razvije v vojno. Večja ko je udeležba pri medsebojnem obkladanju in dalj ko traja, hujša je vojna. Vsaka neprijaznost v medsebojnem sporazumevanju je korak bliže vojni in vsaka prijaznost je korak bliže miru.

Tiha diplomacija veliko doseže

Ne moremo vseh na oni strani metati v isti koš. Poleg javne polemike, ki jo s svoje strani vodimo strpno, umirjeno in kulturno, stopimo v dialog z nasprotno stranjo tudi z metodo tihe diplomacije. To je dokaj spretno izpeljal predsednik vlade Janez Janša, ki je v koalicijo pridobil dve levosredinski stranki iz prejšnje vlade in ugledne strokovnjake leve usmeritve za vladni strateški svet ob epidemiji covida-19. Tudi organizirana civilna gibanja in desni ter desnosredinski mediji bi lahko začeli pogovore z nasprotno stranjo – seveda s tistimi, ki bi bili za to pripravljeni. S skrajneži, ki so med drugim prevzeli javno RTV, se nima smisla ukvarjati. To je kot lajež osamljenega psa, na katerega se sčasoma privadimo in nas ne moti več.