Še enkrat o homoseksualni krizi med duhovščino

93
1146

Septembra sem napisal za Časnik članek o vzrokih homoseksualne krize med duhovščino (TUKAJ), ki je prišla na dan ob škandalu okrog bivšega kardinala Theodora McCarricka in še vedno (vedno bolj) odmeva v Cerkvi. V članku sem (kot mnogi drugi – https://onepeterfive.com/rip-vatican-ii-catholicism/) prepoznal vzrok te krize v vdoru modernizma v uradno učenje Cerkve (zlasti v dokumente 2. vatikanskega koncila). Glede na to, da so se v razpravi, ki je sledila na forumu pojavili razni pomisleki o upravičenosti moje teze, bi rad v pričujočem članku še dodatno podkrepil moja tedanja izvajanja, in sicer na osnovi razlage vzroka spolnih zlorab iz strani Benedikta XVI. ter izsledkov nove tozadevne raziskave Paula Sullinsa, ki je izšla v začetku tega meseca.

Benedikt XVI. o vzrokih spolnih zlorab

Kot se verjetno še vsi spominjamo, je Benedikt XVI. leta 2010 potoval na Irsko, da bi se soočil s poraznim položajem, ki so ga pustila za sabo tedanja škandalozna razkritja spolnih zlorab mladoletnikov iz strani tamkajšnjih duhovnikov. V ta namen je napisal Pastirsko pismo irskim katoličanom iz dne 19. marca 2010, v katerem med drugim podaja razlago vzrokov, ki so pripeljali do teh množičnih zlorab. Papež ugotavlja, da je bilo ravno ozračje, ki ga je vzpostavil koncil tisto, ki je v najbolj odločilni meri spodbudilo zlorabe:

»Prenova, ki jo je predlagal drugi vatikanski cerkveni zbor, je bila včasih narobe razumljena, in je bilo zaradi globokih družbenih sprememb, do katerih je prihajalo, v resnici vse prej kot lahko najti najboljši način za njeno izvajanje. Zlasti je bila na delu težnja, porojena sicer iz dobrega namena, vendar napačna, da bi se izognili kazenskemu ukrepanju v primerih, ko je šlo za nepravilnosti, navedene v kanonskem pravu. V tem splošnem ozračju skušajmo razumeti osupljivo vprašanje spolne zlorabe otrok, ki je v veliki meri prispevalo k pešanju vere in izgubi spoštovanja do Cerkve in njenega nauka.« (t. 4)

Povedno je torej, da sam Benedikt XVI., ki je vseskozi bil velik zagovornik koncila in njegov pomemben tvorec, vidi vzročno povezavo med »prenovo, ki jo je predlagal drugi vatikanski cerkveni zbor« in spolnimi zlorabami. Pomembno je tudi, da je izrekel to človek, ki je bil dolgih 24 let (od 1981 do 2005) prefekt kongregacije za nauk vere, tj. kongregacije, ki je zadolžena za reševanje primerov duhovniških spolnih zlorab. Gre torej za stališče (izjemno inteligentnega) človeka, ki je te primere dobro poznal, kakor tudi način (očitno pomanjkljiv), kako so na te primere reagirale cerkvene oblasti. Če je torej Benedikt XVI. rekel, da je bilo pokoncilsko »usmiljeno« ozračje pomanjkljivega kazenskega ukrepanja iz strani cerkvenih predstojnikov tisto, ki je spodbudilo razmah zlorab, mislim, da mu lahko verjamemo.

Seveda, Benedikt XVI. ne reče, da so dokumenti 2. vatikanskega koncila proizvedli permisivno (ne)reakcijo cerkveni oblasti. On pravi, da je bila beseda koncilskih odlokov »včasih narobe razumljena« in da v tem tiči vzrok škandaloznega permisivizma predpostavljenih. Seveda s tem misli, da je bila koncilska beseda narobe razumljena v smislu liberalizacije nauka in posledične discipline, to pa zato, ker je možno razumeti koncilsko besedo v liberalnem, tj. v modernističnem smislu, kot sem na to opozoril v prejšnjem članku. Sam sicer menim, kot že rečeno v prejšnjem članku, da ni mogoče brati npr. koncilske izjave o verski svobodi drugače kot v modernističnem smislu, vendar ne glede na to, vidimo, da papež prizna, da je v koncilski besedi navzoča vsaj neka latentna dvoumnost, zaradi katere v celi vrsti primerov ni bila ustrezno razumljena iz strani cerkvenih oblasti. V tem smislu torej vidimo, da tudi papež Benedikt, tako kot jaz, potrjuje vzročno povezavo med koncilom in porastom spolnih zlorab. Razlika je torej le v tem, da on vidi vzrok v nerazumljenosti (in torej dvoumnosti) koncilskih besedil, jaz pa v nedvoumni prisotnosti modernističnih elementov v besedilih. Strinjava se torej, da je vzrok v neki inherentni lastnosti samih koncilskih besedil.

Sullinsova raziskava o spolnih zlorabah

 

Paul Sullins

Kot smo lahko prebrali v, za slovenski katoliški tisk nenavadno, pogumnem članku na zadnji strani novembrske številke Časa, je v ZDA izšla nova raziskava (TUKAJ) o duhovniških spolnih zlorabah, ki je imela za cilj preveriti razmerje med porastom teh zlorab in porastom homoseksualnosti v duhovniških vrstah. Raziskava je pokazala, da je korelacija med tema dvema pojavoma zelo močna in da je nemogoče še utemeljeno zagovarjati stališče, da ni neposredni vzrok zlorab v homoseksualnosti, ampak v čem drugem (npr. v »klerikalizmu« kot menita sedanji papež in čikaški kardinal Cupich). To je bilo lahko že okvirno jasno vsakemu, ki je na osnovi predhodnih raziskav vedel, da so tarče duhovniških spolnih zlorab v približno 80 % dečki in odraščajoči moški. Vendar Paul Sullins je preveril korelacijo med obema pojavoma tudi v časovni dimenziji (po štiriletjih od leta 1950 do leta 1999) in pokazal na močno korelacijo (0.90) med porastom homoseksualne populacije v kleru (v 1950-ih letih je bilo homoseksualcev v kleru dvakrat več kot v splošni populaciji, v 1980-ih pa osemkrat več) in porastom spolnih zlorab v istem časovnem intervalu (str. 28).

Sullins pri tem opozarja tudi na hkraten porast »homoseksualne subkulture« (tj. homoseksualnosti naklonjenega ozračja) v semeniščih, ki je pomemben, ker pojasnjuje porast homoseksualne populacije v semeniščih, saj je ta populacija našla tam naklonjeno okolje. Korelacija med prisotnostjo homoseksualne subkulture v semeniščih in spolnimi zlorabami je še močnejša (0.96). Za hipotezo o vplivu koncila na porast spolnih zlorab, ki jo zagovarjam, je prav ta Sullinsova tabela najbolj zanimiva,  ker kaže, da je v štiriletjih pred koncem koncila (1950-1964) bila prisotnost homoseksualne subkulture v semeniščih nihajoča in ne rastoča ter krepko pod 5 %, že v četrtletju ob koncu koncila (1965-1969) pa se je povzpela na 7 % ter vztrajno rasla do vrednosti krepko nad 15 % v 1980-ih in začetku 1990-ih ter se potem v letih 1995-1999 nekoliko spustila, in sicer na približno 12 % (str. 29).

Semenišča in avtomati za kokakolo

Sullins pri tem omenja hipotezo, ki jo je leta 1990 formuliral v svoji knjigi A Secret World (TUKAJ) psiholog A. W. Richard Sipe, eden vodilnih raziskovalcev duhovniških spolnih zlorab in duhovniškega celibata nasploh. Hipoteza pravi, da je bilo popuščanje discipline v semeniščih, ki se je zgodilo v poznih 60-ih in zgodnjih 70-ih tisto, ki je povzročilo porast semeniške homoseksualne subkulture. Sipe (sam bivši benediktinec) opisuje ta preobrat takole: »V zgodnjih 60-ih (govorimo torej o času pred zaključkom koncila, op. I. K.) je bila struktura urnika v semenišču taka, da je bil vsak drobec dneva vnaprej določen in je bila večina dejavnosti nadzorovana. Tako je ostalo malo priložnosti za resnega in vestnega semeniščnika, da bi zapadel v težave s spolnostjo« (str. 109).

Sipe v tem smislu navaja poročilo psihiatrične ekipe, ki je leta 1966 prišla reševati problem, ki se je pojavil v nekem semenišču:

»Vsi semeniščniki so oblečeni v talarje, veliko jih še vedno nosi koretlje in birete. Tisti, za katere mislimo, da so diakoni in subdiakoni, ponosno nosijo s seboj brevirje. Bilo je poldne in ta velika skupina se je premikala urejeno in mirno po obokanem hodniku od kapele v obednico« (str. 109). Zanimivo je, da poročilo uporablja besede »še vedno nosi koretlje …«

Leto 1966 je leto po koncu koncila, ko je postalo jasno, da omenjeni elementi pobožnosti, reda in discipline bodo kmalu stvar preteklosti. No, problem, zaradi katerega je omenjena skupina psihiatrov bila povabljena v semenišče, je bil na prvi pogled dokaj nedolžen. Semeniščniki so namreč postavili vodstvu odločno zahtevo, po namestitvi avtomata za kokakolo na enega izmed hodnikov. Rektorjev (moder) odgovor je bil: »Če jim bomo sedaj dovolili avtomat za kokakolo, bomo kmalu zatem našli ženske v njihovih sobah« (str. 109).

Rektor se je motil edino o spolu »spolnega objekta«, ki se bo znašel v semeniških sobah. Rektor, kot komentira Sipe,  je dobro poznal strukturo semeniškega življenja, kjer je, kakor v umetnini, vse stalo na svojem mestu in kjer bi skoraj vsak premik porušil celoto:

»Čas, ki je v urniku določen za zbujanje in spanje, za obede, molitve, učenje, reguliran čas za sprostitev, časi za tišino, vse je bilo načrtovano tako, da je iz fanta izoblikovalo discpliniranega moškega, in iz vsakega moškega celibaterja. (…) Teorija je bila, da če se je kdo držal horariuma in se ni prepuščal posebnim prijateljstvom do sosemeniščnikov, bo naravno postal celibater« (str. 110).   

Potem pa je vstopil (sklepam, da po nasvetu omenjene skupine psihiatrov) avtomat za kokakolo v semenišče – realen stroj, pa obenem znamenje in prispodoba »aggiornamenta«, koncilskega odpiranja svetu, o katerem sem že govoril v septembrskem članku, ko sem omenil podobno odpiranje svetu (kjer so prav tako imeli prste vmes psihiatri in psihologi) pri kalifornijskih sestrah IHM. Permisivni koncilski pristop je imel tu podoben efekt kot na kalifornijske sestre:

»Odvetniku, ki je leta 1985 zapisoval pričevanje nekoga, ki je poznal notranje razmere, je bilo rečeno: ‘Vsakdo v gejevski skupnosti ve, da si lahko tam poišče koga za hitro spolnost kadarkoli podnevi in ponoči’« (str. 110).

Problem preteklosti?

Vidimo, skratka, še enkrat in še iz dveh različnih perspektiv, kako je drugi vatikanski koncil s svojim odpiranjem svetu, s svojim modernističnim rahljanjem, podvoumljanjem in maličenjem nauka in discipline pripeljal Cerkev v današnje stanje, kjer so glavna tema spolne zlorabe iz strani klera na praktično vseh ravneh. Pri tem je v Sullinsovi raziskavi še en pomemben podatek, ki ne sme iti mimo naših ušes. Kot je verjetno znano, cerkveni dostojanstveniki, ki so skušali minimalizirati pomen škandala McCarrick (med njimi sta izstopala zlasti kard. Wuerl in kard. Cupich), so vztrajno poudarjali, da je problem spolnih zlorab stvar preteklosti, saj da so številke glede tega po vpeljavi protiukrepov zajetih v Dallasovi resoluciji leta 2002 drastično padle in vztrajno padajo. A resnica zgleda, da je drugačna. Sullins namreč opozarja pri tem na dvoje. Najprej, kot je bilo že znano, da je treba pri poročanju o spolnih zlorabah upoštevati precejšen časovni zamik: žrtve v povprečju poročajo o teh zlorabah približno 25 let kasneje (str. 13). Številke, ki se danes zdijo nižje, se bodo čez 25 let pokazale za precej višje. Sullins obenem opozori, in to je nov podatek, da se od leta 2010 pojavlja trend porasta zlorab (str. 17-18), ki ga avtor povezuje z neupoštevanjem določil Dallasove resolucije, tj. z držo neukrepanja iz strani cerkvenih oblasti podobno tisti, o kateri je govoril Benedikt XVI. v Pismu irskim katoličanom in torej zopet z duhom (in črko) koncilskega mehčanja nauka in discipline.

Če so torej vse te trditve pravilne, lahko že napovemo, da bo Frančiškov pontifikat, ki mehčanje nauka in discipline (od zloglasnih trditev v apostolski spodbudi Radost ljubezni preko spreminjanja katekizemskega nauka o smrtni kazni in izjav o zajcih, vse do nič manj zloglasnega blagoslavljanja režima na Kitajskem) stopnjuje na n-to potenco, imel za rezultat vsaj tak porast v zlorabah, kot ga je imel koncil, če se ne bo kaj vmes spremenilo.

Tudi februarska sinoda, na kateri je na sporedu reševanje tega problema, ne vzbuja veliko upanja. Zadostujeta dva podatka: a) trajala bo dva dni (nasproti ravnokar minuli sinodi o mladih, ki je trajala cel mesec in je obrodila zelo meglene rezultate); b) v štiričlansko vodstvo sinode je bil imenovan ravno omenjeni kard. Blaise Cupich, ki se je posebej odlikoval v minimaliziranju problema spolnih zlorab kard. McCarricka, češ da ima papež pomembnejše stvari, s katerimi se mora ukvarjati, in sicer z globalnim ogrevanjem in migranti … (TUKAJ)

93 KOMENTARJI

  1. Verjetno obstaja res vec kot le casovna povezava med aggiornamentom pokoncilskega obdobja in rahljanjem discipline v duhovniskih in zlasti semeniskih vrstah, o cemer pise avtor. Ampak, kot pravi tudi Benedikt, to ni resnicna vsebina drugega vatikanskega zbora. Brez reda in discipline pac ne gre. A ni mi jasno, zakaj avtor cuti potrebo po zanikanju tudi ocitnega, da zlorabe ostajajo ( dlje) prikrite, da se jih torej ne zatira v kali tam, kjer vlada nekriticna avtoriteta posvecene osebe in se ji a priori verjame mnogo bolj kot njeni zrtvi. In to so prav klerikalne razmere. Zlorabe v irskih sirotisnicah in samostanih se npr. vlecejo dalec iz predkoncilskega obdobja. In niti nimajo pretezno homoseksualne narave.

    • “… da Cerkev pri življenju držijo zgolj še homoseksualci.” Spet tipičen odraz pokvarjene narave levičarjev (bolj učeno: totalitarne poškodovanosti), ki mislijo, da imajo po naravnem pravu pravico svojega nasprotnika uničevati z vsemi sredstvi. Potem pa se čudimo njihovim krvavim (in krvoločnim) revolucijam. Bedno!

  2. Nekoliko bi rad dopolnil avtorja. V Benediktovem pismu Irskim katoličanom, v točki 4, papež najprej govori o sekularizaciji, o družbenih spremembah, katerim je bila podvržena družba, o opustitvi verskih dolžnosti med duhovniki in na koncu res omeni napačno razumevanje koncila. Potem pa doda nekako takole: šele ko bomo natančno preučili množico vzrokov, ki je privedlo do sedanje krize bomo lahko podali jasno oceno, prepoznali prave vzroke in predlagali učinkovito rešitev.
    Z vsem spoštovanjem ampak v tem tekstu težko prepoznam osnovo za avtorjevo trditev, da je že papež Benedikt koncil krivil za homoseksualnost in pedofilijo v Cerkvi.
    Je pa zanimivo, da sam papež v naslednjem odstavku neposrednjo omenja nekaj vzrokov (premalo skrbna izbira kandidatov za duhovništvo, slaba formacija le-teh, itd) med katerimi pravi tole: “… v družbi, ki je posebej spoštovala kler in druge predstavnike oblasti…” Papež Benedikt med vzroke pedofilije torej prepoznava nekritično spoštovanje avtoritet. Opa! to pa je že zelo blizu temu, kar pravi sedanji papež. Žal je pa to v popolnem nasprotju s tem kar je avtor želel zapisati.

      • Can, zelo dobro ste pokazali spet na zelo pristransko in izkrivljajoče navajanje. Žal imam sama veliko dela in trenutno se nimam časa ukvarjat s temle člankom, sploh pa je bilo že veliko povedanega v prejšnjih razpravah. Tukaj samo opozarjam na en problem – paziti je potrebno, da ustrezno ločujemo vzročnost in korelacijski odnos. Dovolj bo že npr. čisto osnovno iskanje v googlu: Correlation does not imply causation – Wikipedia. Ta problem bi sicer splošno vsaj nekaj izobraženi morali poznati. Določitev vzročnosti je precej bolj komplicirana (npr. načeloma v primeru neeksperimenta je potrebno narediti model vseh možnih pomembnih vzrokov in jih vključiti v regresijsko (ali drugo ustrezno) analizo ipd), kot pa se kaže v tem članku.

        • Že, že, draga Mojca, ampak tukaj sam papež Benedikt v pismu Ircem govori o vzročnem odnosu (ne le o korelaciji) med posledicami koncila in spolnimi zlorabami. Ali tudi on po vašem govori (tako kot radi pripisujete meni) tako malo na pamet? Ali morda mislite, da se na to najbolj ne spozna nekdo, ki je bil ravno v najbolj kritičnih desetletjih prefekt kongregacije, ki se je ukvarjala z zlorabami? Ne, gospa Mojca, nesmisle pišete vi in ne jaz.

          • Povsem nepotrebna kritika Mojcinega zapisa. Vzrok niti teoretično ne more biti v koncilu. Vi povsem izgubljate stik z realnostjo. Za vas je nauk realnost?! Vzroki so življenjski, ne filozofski.

          • Hvala Zdravko za poanto.
            “sam papež Benedikt v pismu Ircem govori o vzročnem odnosu med posledicami koncila in spolnimi zlorabami”.
            1. Papež NE reče, da je vzrok za spolne zlorabe koncil (napisali ste sicer posledice koncila). Niti ni napisal, da je vzrok »napačno razumevanje koncila« (razložim spodaj), ampak recimo, da vzameva, da je napisal, da je vzrok napačno razumevanje koncila. Vi potem kar malo naumite, da možnost, da se nekaj napačno razume, pomeni, da je besedilo (v tem primeru koncila) dvo-umno. Tako sklepanje je ne-umno. Npr. po vašem sklepanju bi šlo takole: nekateri so povsem napačno v vrsti primerov razumeli besede Svetega pisma (kaj jaz vem kaj – reciva kaj o ubijanju iz stare zaveze – tudi v novi bi se marsikaj našlo; da je šlo za napačno razumevanje v celi vrsti primerov vam pove zgodovina, ko so se celo zelo pobožni kregali, kako je kaj), zato to pomeni, da je Sveto pismo dvoumno in kot tako vzrok za določene bedarije, ki so se pojavile. Vzrok za določene izrojene prakse, nauke itd. je torej Sveto pismo.
            2. Če vas moja razlaga zgoraj ne prepriča, verjemite vsaj svojim stavkom iz članka – citiram vaš stavek »Seveda, Benedikt XVI. NE REČE, da so dokumenti 2. vatikanskega koncila proizvedli permisivno (ne)reakcijo cerkveni oblasti.«, ki je v nasprotju z vašim stavkom »sam papež Benedikt govori o vzročnem odnosu med posledicami koncila in spolnimi zlorabami«. Že vaši stavki ne grejo skup (enkrat ne reče, drugič pa govori).

          • 3. O morebitnih dejavnikih, za katere priznava, da jih je več, papež govori bolj v drugem odstavku te točke: »Only by examining carefully the many elements that gave rise to the present crisis can a clear-sighted diagnosis of its causes be undertaken and effective remedies be found. Certainly, among the contributing factors we can include: inadequate procedures for determining the suitability of candidates for the priesthood and the religious life; insufficient human, moral, intellectual and spiritual formation in seminaries and novitiates; a tendency in society to favour the clergy and other authority figures; and a misplaced concern for the reputation of the Church and the avoidance of scandal, resulting in failure to apply existing canonical penalties and to safeguard the dignity of every person.« Pri tem samo opozarjam, da (ker je Benedikt vseeno malo bolj intelektualc) ne napiše, da je vzrok v tem in tem (ker ne more biti vzrok v eni stvari v taki zadevi), ampak napiše, da je potrebno pregledati mnoge elemente, ki so »dali vzpon« trenutni krizi in potem našteje nekaj (seveda ne vseh) »prispevajočih dejavnikov«, ki jih lahko vključimo v to.
            4. Zanimivo je, da tukaj v repliki na moje navedbe kot skoraj absolutno referenco za resnico dajete besede papeža Benedikta. No fajn, bom to uporabila pri kakšni drugi njegovi izjavi – a tam pa ne bo njegova beseda referenca, ko bo npr. v nasprotju z vašim mišljenjem (npr. o pomenu koncila)?
            5. Lahko morda prosim, da (če še niste) preberete članek o vzročnosti in korelacijah, ki sem ga navedla zgoraj. Lepo se zahvaljujem, če boste to naredili.

          • 6. Da ne bo pomote – strinjam se, da je pogosto bila sankcija nadrejenih v primeru zlorab neustrezna (zlorabe so zelo huda zadeva in imajo hude posledice – kar se je kot kaže definitivno premalo zavedalo – tako znotraj Cerkve kot tudi na splošno v družbi). Sicer menim, da stroge in pretirane kazni (odvisno sicer, kaj je s tem mišljeno) niso ravno v skladu z Jezusovim ravnanjem (Juda bi bil že zdavnaj izobčen iz skupine apostolov), je pa DEFINITIVNO potrebno narediti marsikaj več, da se prepreči (nove) zlorabe.
            7. Začenjam čutiti, da postajam predmet recimo temu kar sovraštva s strani nekaterih (in zamere, ki se kaže potem v člankih). Upam, da se motim (seveda se tudi lahko), saj si tega definitivno ne želim. Če sem pobudnica za določeno zamero ali »sovraštvo« (pa tudi za dolgotrajno (npr. med enim in drugim člankom) slabo voljo), ima to lahko hujše posledice na duhovnem (in posledično še kakšnem) področju, tako za mene, kot tudi še koga drugega. Kot sem že večkrat izpostavila, sem čutila, da je potrebno malo povedati ljudem, ki so tako prepričani, da imajo absolutno prav, da morda ni ravno vse tako in da je potrebno kaj odgovoriti, če se ne, se začne kar plesti in plesti, in lahko zdivergira v kakšno nevarno smer (jasno, ne smemo zdivergirati tudi v drugo smer). Če sem koga ob tem prizadela (uporabila sem načine, za katere se mi je zdelo, da bodo imeli kakšen učinek – žal imam občutek, da se je iz iskanja resnice sprovedlo bolj v dokazovanje svojega prav na vsak način), upam, da mi bo odpustil. Mimogrede – avtorja članka kljub nekaterim večjim človeškim slabostim (tudi pri meni se npr. najdejo večje slabosti, verjetno pa pri vsakem), sicer v nekaterih zadevah cenim. Zato ne bi želela, da se avtorja in njegov krog osamuje, izolira in izloča (in v končni fazi odklanja), s tem pa ustvari še več zamer, razdvojenosti in sovraštva na duhovnem nivoju, do česar bi lahko tole pripeljalo (itak z našimi pisanji ne bomo kaj bistveno spremenili kako se svet vrti), prosim tudi njih, da pri teh prizadevanjih sodelujejo. Svoje sporočilo pa sem dala, če ga bodo slišali, ga pač bodo, če pa ne, pa pač ne, ne moreš človeka prisilit … (razen morda s kakšnimi kanonskimi sankcijami 🙂 – malo za hec ….). Peace.

          • Mojca, še kdaj! Toda, huh, še kako je možno koncil napačno razumeti. Pa še vedno to ne more biti vzrok.
            Sicer, glede dvoumnosti. Noben nauk ni popoln ravno zaradi svoje dvoumnosti. Sveto pismo ni nauk in ne trpi za to težavo. Razlaga Svetega pisma pa je nauk in ima to pomanjkljivost. Zato je tudi Cerkev nekoč učila, da se laiki ne smemo sploh ukvarjati s Svetim pismom. Tudi zato nauk ne šteje za postavo in ga tudi tako ne smemo jemati. Še vedno je vseh zapovedi 10, čeprav je nauka za več ton knjig.

    • Vaš prikaz se mi zdi zavajajoč, ker ne omenjate, da med vsemi dejavniki, ki jih papež navaja izpostavi prav posebej (z besedami “zlasti”, “in particolare”) le enega, tj. tistega, ki sem ga navedel sam: nekaznovanje iz strani cerkvenih oblasti, ki ga jasno poveže s koncilom. S tem pa dovolj jasno pokaže (BXVI je namreč velik fan koncila in njegov akter) na to, kar je po njegovem mnenju glavni vzrok, tudi če dokončno sodbo o tem ne izreče.

      • Tu se seveda lahko greva eksegezo papeževih besed, ki jo očitno vsak razume po svoje. V pismu sam prepozavam neko naštevanje okoliščin, ki je privedlo do škandala pedofilije. Med drugimi okoliščinami, kot pravite, omenja težave pri uveljavljanju koncilskih sklepov. Takoj nato pa naslednja okoliščina: “zlasti” (“in particolare”) strah pred sramotenjem Cerkve in posledično prikrivanje storilcev in ignoriranje žrtev.
        Pravite, da je papež to zadnjo trditev “jasno povezal s koncilom.” Morda sem nepismen ampak te “jasne” povezave v samem papeževem pismu ne vidim. Tudi ne razumem zakaj bi postkoncilsko Cerkev bolj skrbelo za ugled kot pa predkoncilsko.
        V naslednjem odstavku pa papež v Irski družbi prepoznava neko blagohotno obravnavanje klera in drugih avtoritet in (spet!) pretirano skrb za dobro ime Cerkve… Gre torej za isto okoliščino, ki jo tudi tukaj papež nikjer ne poveže s koncilom.
        Razen, če spet “zavajam.” V zgornjem postu sem podal bližnjico dokumenta. Če bralec prebere četrti člen si lahko sam ustvari sodbo.

        • Najprej, hvala za možnost vsebinske razprave.
          Sedaj pa k besedilu 4. točke omenjenega dokumenta. Sestavljena je iz dveh dostavkov. Prvi vsebuje 7 stavkov, drugi pa 3. V prvem odstavku navaja BXVI razne možne dejavnike spolnih zlorab, ki jih vse poveže s koncilom v 5. st. 1. odst., v smislu, da je neko napačno razumevanje koncila spodbudilo te dejavnike (kot so vpad prejemanja zakramentov, redne molitve, spovedi itd.). Med temi dejavniki izpostavi zlasti (“in particolare”) nekaznovanje iz strani cerkvenih oblasti. Da ta dejavnik (ki nastopa v 6. st. 1. odst.) je očitno podan kot primer napačnega ravnanja, ki sledi iz napačnega razumevanja koncila. Vsakdo si lahko to ogleda zgoraj v članku, saj navajam 5. in 6. st. 1.odst. v celoti. Ne vem, kako lahko rečete, da med tema stavkoma ni povezave.

          V 2. odst. pa navaja papež podrobneje dejavnike, ki so vplivali na to nekaznovanje krivcev iz strani cerkvenih oblasti, v smislu, da podrobneje pokaže, kako je (po BXVI napačno razumljen) “duh koncila” povzročil to nekaznovanje. In tu navaja kot take posredne (ali pa tudi dodatne) dejavnike neustrezno izbiro kandidatov za duhovništvo, njih pomanjkljivo vzgojo, pretirano skrb za dobro ime Cerkve itd.

          Ampak vidimo: središčno je neukrepanje iz strani cerkvenih oblasti, ki ga je generiral tako ali drugače razumljen “duh koncila”.

          Skratka, v vašem branju se delate kot, da 5. stavka 1. odstavka sploh ne obstaja, oz. da ni središčen element celotnega besedila.

          • Aha, še to.
            Pokoncilsko bistveno bolj skrbi za ugled kot predkoncilsko, ker jo bolj zanima mnenje ljudi kot pa Boga. Sv. Pij X. se je npr. požvižgal na to kaj si misli svet (npr. francoska vlada) o njem, zato pa si je upal iti antimodernizem. Sedanji papež (če to sploh res je, o tem obstajajo resni dvomi, o katerih bom najbrž pisal enkrat kasneje – glejte zadnjo Soccijevo knjigo…) pa se dobrika še komunistični Kitajski…

          • No, pa se pejmo eksegezo 🙂
            Spoštovani, ves prvi odstavek osredotočite na peti stavek. Zakaj že? Veliko bolj logično bi bilo osredotočiti na prvega, ko papež pravi, da se je Irksa družba v zadnjih desetletjih morala soočiti s težkimi in zahtevnimi izzivi zavoljo družbenih sprememb in sekularizacije (…) in potem sledijo stavki v katerih našteva značilnosti teh težkih izzivov, ki so vzrok za krizo Cerkve, “zlasti” pa zadnji (šesti) stavek. Odkod vam, da je peti stavek osredniji? Lahko, da vam občutek tako pravi, papež o tem ne zapiše nič.
            Ne morem se znebiti občutka, da ipso facto zavračate koncil potem pa vse slabo preprosto pripišete “duhu koncila.” Pa niti ne trdim, da ni tako. Trdnih argumentov, da bi vam pritrdil pa le nisem zasledil.
            Kar se pp. Frančiška tiče in vašega zavračanja njegove osebe… glejte, danes je petek in se mi ne ljubi polemizirati. Dovolite mi eno hudomušno pripombo. Kaj ko bi vsak članek, ki ga napišete zaključili z udarnim stavkom? Tako kot Katon. Recimo: “In vendar trdim, da bi bilo treba Frančiška izobčiti!” Kaj veste? Katonu je uspelo uničiti Kartago, morda bo tudi vam.
            Pa brez zamere 🙂

  3. Tovrstne probleme je treba pogledati iz še globlje perspektive. Kadarkoli nekih starih ciljev-nagonov ne zamenjamo z drugimi, svetejšimi, ki služijo Bogu, naša preobrazba nikoli ni resnična. Zaman so talarji, pa katekizem pod pazduho, zaman so koncili: spolni nagon je enako močan, kot tudi socialni (biti viden in čaščen) in preživetveni (prerivati se med seboj, še posebej pa v Cerkvi).

    Manjka torej svetosti. Manjka svetniških Božjih ljudi, ki bi vodili kandidate. Vsa vera je pozunanjena, namesto Frančiškove strgane cunje nosijo speglane izumetličene obleke, obraze in frise, govorijo pa sladko, kot levičarji. Papeževe parole so enake Merklovim, te pa post-komunističnim. Zato so bogoslovci zmedeni, prave smeri sploh še nikoli niso videli, še posebej, ker pred njimi skrivajo Slomška in svetnike – ne proučujejo njihov stil življenje in služenja.

    V takih okoliščinah spodnji organ vedno dobi dovolj sile, da okuži še um in srce. Ter obratno seveda. In imamo packone namesto Božjih ljudi. Koomu mar za tako Cerkev? Kje je kak slovenski svetnik? Ali bogoslovci študirajo življenje Grozdeta, Vovka, Strleta, Slomška, Barage, Gnidovca itd?

    Ni glavno samo napuhano besedno znanje in navlečenje bleščečih oprav, pa smo že Božji. To je bedarija in patologija vseh religij sveta. Služiti sebi, pod krinko Cerkve in vere, je za dušo skrajno samomorilski akt. Zato je večina klerikov non-stop depresivnih in tesnobnih. Ne služijo Bogu osebno. Služijo sebi in ljudem okoli, ki so le produkt našega telesa. To je torej še vedno materialno delovanje, v katerem je spolni nagon pač glavni pogon. Pa ko bi ga vsaj za družine uporabljali … Uporabljajo ga za patološko čutno samozadovoljstvo, potem pa gredo deliti sveto rešnje telo.

    Kdor ni srečal svetnika, je zato še vedno mrtva duša. V tem je vzrok vsega hudega.

    • ” Zato so bogoslovci zmedeni, prave smeri sploh še nikoli niso videli, še posebej, ker pred njimi skrivajo Slomška in svetnike – ne proučujejo njihov stil življenje in služenja.”

      Jaz trdim, da bi morali pri verouku spoznavati življenja svetnikov.

  4. Zopet vpreganje Pegaza v galejo.

    Npr. skok od:
    “Prenova, ki jo je predlagal drugi vatikanski cerkveni zbor, je bila včasih narobe razumljena”
    do:
    “papež Benedikt, tako kot jaz, potrjuje vzročno povezavo med koncilom in porastom spolnih zlorab”
    je že prav predrzen;)

    Tale stavek:

    “Glede na to, da so se v razpravi, ki je sledila na forumu pojavili razni pomisleki o upravičenosti moje teze, bi rad v pričujočem članku še dodatno podkrepil moja tedanja izvajanja”

    pa kaže, da avtorju najbrž nima smisla replicirat, saj razpravo razume kot boj.

    Omenim pa eno drugo reč, namreč skrbi me, če je del poveljstva (klera) Cerkve v sebi res povezal konec “koretljev in biret” in pa dopustnost stvari kot je pedofilija. Kako lahko nekdo poveže nekaj, kar je stvar navade oz. lahko celo del neke zgodovinsko pomembne pobožne omike, in pa zločin proti človeku??!!
    Kdor iz prvega sklepa na drugo, ima povsem zamegljeno presojo o tem, kdo je vrabec in kdo volk ter vsekakor ni za pastirja.

    in je tudi vidno. da avtor nima namena iskati resnico, ampak

  5. Vedno je dobro razumeti razne raziskave pa tudi avtoritete z nekaj kritične distance. Toda če Sullinsova raziskava drži, bi bilo treba nujno marsikaj spremeniti. Če je bilo leta1980 med duhovništvom osemkrat več homoseksualcev kot med splošno populacijo, je to razmerje zdaj verjetno še slabše. Ker različne raziskave dokazujejo, da je med splošno populacijo od 5 do 10, lahko celo 15 odstotkov homoseksualno usmerjenih ljudi, pomeni torej pri 10% splošne populacije 80% duhovništva, kar je odločno prevelik odstotek. Če pa drži, kar bi ob navajani homoseksualni subkulturi v semeniščih tudi bilo mogoče, pomeni, da se med bodoče duhovnike večinoma zatekajo verni ali celo neverni mladi homoseksualni moški, kar seveda ni dobro in pojasnjuje množičnost spolnih zlorab, kajti spolnega nagona, ki nam ga je, to je treba vedeti, podaril Gospod, ni mogoče povsem udušiti. Rešitev ni večja disciplina in red v semeniščih in med klerom ali iskanje pretirane permisivnosti po koncilu, ampak ukinitev celibata in normalizacija spolnega življenja duhovnikov, ki nam ga je, ponovno povdarjam, podaril takšnega kot je, Bog.

    • »Rešitev ni večja disciplina in red v semeniščih in med klerom …, ampak ukinitev celibata in normalizacija spolnega življenja duhovnikov…«
      Preveč poenostavljeno, da bi prineslo rešitve – po mojem mnenju. Poleg tega, da iz gornje trditve lahko sklepam o zadovoljivi vzgojni smeri semenišč, bi bilo čez nekaj let treba razmišljati, kako reševati probleme, ki bi jih s tako ‘rešitvijo’ povzročili …
      Smisel celibata (‘odpoved temu, kar ti je podaril Bog’) vidim (tudi) v tem, da se temu (zavestno) odpoveš zaradi ‘višjih ciljev’ – Boga: ker boš tako bolj nedeljen in neobremenjen lažje služil Bogu v skrbi za tiste, ki so ti zaupani. (Pred leti, na nekem srečanju pravoslavnih in katoliških duhovnikov. Pravoslavni katoliškemu: »Celibat je vaš problem, naš pa poročenost.«)

    • O znanstvenosti Sullinsove raziskave in njegovih procentih lahko človek močno podvomi. Že izhodiščna trditev o deležu homoseksualcev v družbi je močno sporna. Jaz takim študijam s tako ekzaktnimi podatki ne dajem nobene sociološke veljave.

  6. Trajala bo (samo) dva dni … No, včasih se dolgotrajne razprave tako razvlečejo, da popolnoma razvodenijo (»težko je iz slabega sestanka napisati dober povzetek«), medtem ko včasih zadostuje (hiter, kratkotrajen) ‘udarec po mizi’. (Čeprav: dvomim, da bo februarja, v taki ‘klimi’ kdo ‘udaril po mizi’ in bomo dobili kakšen brezvsebinski, ‘diplomatski’ dokument …)

  7. Zelo tehtna se mi zdi ugotovitev glede discipline oz. (ne)vzgoje zanjo v semeniščih. Za razliko od vojske, kjer so bili (vsi) mladi fantje deležni določenih ‘vzgojnih prijemov’, ki naj bi jih utrdili in usposobili za premagovanje raznih naporov in težav (neke vrste iniciacija v odraslost; pa pustimo zdaj razpravo o upravičenosti/smiselnosti vseh načinov pre-vzgoje), v semenišča prostovoljno vstopajo fantje, ki so se odločili (oz. odgovorili na klic …) za duhovništvo. Logično se mi zdi, da je taka odločitev povezana z namenom, da se za ta poklic čim bolje usposobijo in obenem sprejemajo njegove omejitve in zahteve (ki imajo svoj namen – niso v funkciji ‘prepovedi zaradi prepovedi’). Da bi bile zahteve postavljene izven možnosti uresničitve, ne verjamem – to dokazujejo številni svetniški in prizadevni duhovniki, ki svoje poslanstvo opravljajo v smislu duhovnega očetovstva tistim, katerim so postavljeni.

    Semeniščniki pa ne izbirajo svojih vzgojiteljev – torej je na slednjih odgovornost za vzgojo. A kakšni so vzgojitelji? Verjetno tako kot na področju šolnikov, staršev, …: vsaka naslednja generacija ‘gre korak naprej’: je ‘okužena’ in prepojena z miselnostjo prejšnje, tej pa dodaja še nove ‘rešitve’ – običajno v isti, pa čeprav zgrešeni, smeri. Kot bi v goščavi, ko se izgubiš, blodil levo in desno, rinil naprej v upanju, da boš nekje vendarle znova prišel na pot, ki si jo zapustil. Pa bi bilo enostavneje in hitreje, če bi se vrnil na izhodišče …

    • Marta, marta, v Družini piše nekoliko drugače!! 😉
      Berem o vzgoji duhovniških/redovniških kandidatov – iz konteksta (poročilo s tiskovne konf.) ni jasno, ali je to stališče papeža ali nadškofa: “… Dejal je, da so bila njegova merila pri izbiri naslednja: da ima tisti, ki trka na vrata, rad Boga in ljudi ter da ne misli, da že vse ve. Vzgoja naj bo ‘obrtniška’ – naj spremlja kandidata, mu pomaga razvijati to, kar je v njem dobrega, da ponotranji dediščino ustanove – ne pa ‘policijska’, takšna, ki postavi pravila, zameji delovanje in izvaja strog nadzor.”
      O merilih se strinjam, o vzgoji … – pač nisem ‘kopitar’, da bi sodila …

  8. (In še zadnja iz serije tokratnih asociacij)
    Dvomim, da fantje v semenišče vstopajo s prikritimi nameni, a če je tako, kot nakazuje prispevek: ali (vsaj nekateri) zaradi ‘priložnosti’ v okolju (semenišču) ‘postanejo’ homoseksualci (kar pomeni, da gre za neko sugerirano oz. pridobljeno občutje in ne prirojeno nagnjenje)? Mar ni tako kot na splošno v svetu, ko toliko govorjenja o homoseksualnosti – prava ‘reklama’ – (umetno) povzroča porast t. i. homoseksualnega nagnjenja?

  9. Marta je napisala: “A kakšni so vzgojitelji? Verjetno tako kot na področju šolnikov, staršev, …: vsaka naslednja generacija ‘gre korak naprej’: je ‘okužena’ in prepojena z miselnostjo prejšnje, tej pa dodaja še nove ‘rešitve’ – običajno v isti, pa čeprav zgrešeni, smeri.”

    Natančno to se dogaja v sprevrženih sistemih. Nekoč sem poznal znanega akademika, ki je povedal, da profesorji na socialističnih faksih iščejo le take asistente, ki so neumnejši od njih. Posledično se dogaja to, kar je opisala: vsaka generacija je bolj patološka. To lahko gledamo v vseh sistemih države, ki je levičarska.

    in naša Cerkev je prav tako okužena z levico in nje luteranstvom, drugi koncil je najbrž tudi posledica teh poskusov prilagajanja. Zato je opaziti ta trend rapidnega padanja kakovosti semeniščnikov in posledično tudi škofov – kako ljubki baletniki so, to pa je vse. Vsekakor so zelo socializirani, vse bolj speglani, učeni igračkarij s pametnimi telefoni, človek pa se ZGROZI, ko z njimi ne moreš govpriti o jedru krščanstva: Bogu, ljubezni do Boga in hudemu boju za čistost srca in telesa. Kar onemijo, odhitijo na kosilo, pordečijo ali se praskajo. Le kak dar za župo ali Karitas jih še pomiri.

    Ni kaj, poden. Slomšek je za njih mudžahid, kaj šele Baraga? Lojze Grozde, fant od Boga, pa neumnež? Kajti, če ne bi bil neumnež za njih, bi pač skušali živeti, kot je on živel. In zato ga je Gospod obvaroval hudih stvari, po samo krajših mukah ga je vzel k sebi v naročje.

    A te stvari kleru ne gredo več v glavo. V taki klimi hudič hitro napumpa spodnje, namesto zgornjih organov.

  10. Če bi hoteli KC znova postaviti na zdrave temelje, mislim, da bi se morali vrniti v leto 325. Vse, kar se je dogajalo kasneje, je po mojem mnenju v glavnem vodilo stran od bistva krščanskega sporočila, večinoma predstavljenega v evangelijih in drugih zgodnjekrščanskih spisih. Znane so mnoge stranpoti vrhunskih cerkvenih dostojanstvenikov, boji za položaje in posvetno moč. Mnoge dogme so bile sprejete z dvomljivimi motivi. Zdi se, je bil zadnji žebelj v krsto zabit v začetku drugega tisočletja z gregorijanskimi reformami. Ta je leta 1139 prinesla tudi zakon o celibatu, ki je med drugim demoniziral ženske kot same po sebi grešna bitja. Tedaj so bivše žene duhovnikov postale konkurbine, njihovi otroci pa tlačani Cerkve. Odnos do žensk se je še poslabšal, ko so malo kasneje ponovno odkrili Aristotela, ki je trdil, da je ženska ponesrečen moški.

    Glede izredne razširjenosti homoseksualnosti in spolnih zlorab v Cerkvi se pridružujem tistim, ki pravijo, da je edino zdravilo odprava celibata in poleg tega povsem enakopraven odnos do žensk. Poduhovljenosti se namreč ne da niti izsiliti niti je zapovedati niti je ustvariti le z rituali. To je povsem notranja pot, katere uspešnost kaže samo stvarno stanje biti.

  11. Pa ne more biti nek nauk razlog za homoseksualnost! Torej te, ki so homoseksualci, je treba suspendirati ali odpustiti. Kakšno je to nakladanje o homičih v Cerkvi, ki naj bi jih bilo celo 80%, pa nobenega suspenza, nič?! Kar se tiče spolnih zlorab so te očitno popolnoma prenapihnjene. Zlorab je zunaj Cerkve 100x več, a se s tem nič ne ukvarjamo. To udrihanje po Cerkvi je postalo moderno. In na Irskem že celo žanje sadove. A dvomim, da bo to trajalo, ker ljudje le pridejo k pameti po teh modnih muhah. Čeprav so bolj videti kot modne kače.

  12. Tisti kateri pravijo da je treba odpraviti celibat in bo potem bolje se močno motijo. Protestantje nimajo celibata, pa vseeno nimajo ne dovolj duhovnikov ne vernikov. Katoliki rabimo papeža z ” jajci “. Sedanji se niti 10% svojega dela ne zavzema za nas temveč za vse ostalo. Sedanja politika vrha cerkve nas pelje v propad.

      • Božja volja in to je Bog tudi naredil, je človekova svoboda. In v tej svobodi se lahko odloči za ali proti Bogu. Človek sam odloči! Seveda Bog v svoji vsemogočnosti vnaprej ve, kako se bo človek odločil.

        Gospod Eržen,
        kako se pa vi odločate? Za Boga ali proti Bogu? Za Življenje ali smrt?

          • Glej, danes sem položil predte življenje in srečo, smrt in nesrečo, ko sem ti danes zapovedal, da ljubi GOSPODA, svojega Boga, da hôdi po njegovih poteh in izpolnjuj njegove zapovedi, zakone in odloke. Tako boš živel in se množil, in GOSPOD, tvoj Bog, te bo blagoslavljal v deželi, v katero greš, da jo vzameš v last. 5 Mz 30, 15-16

            Nebo in zemljo kličem danes za pričo proti vam: predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod, … 5 Mz 30, 19

            Ker gospodje Eržen&prijatelji niso izbrali Življenja, na to ozemlje prihajajo živeti ljudstva, ki bolje izpolnjujejo Stvarnikova pravila. Stvarnikova pravila, ki jim gospodje Eržen&prijatelji pravijo neumnost.

  13. Zgodovina je vsem religijam in družbam skozi stoletja napak. dokazala, da ima ženska zaradi svoje telesne narave veliko večje težave pri obvladovanju svojega nagona, saj nenehno v njo zijajo vsi, ki gredo mimo. Zaradi tega je celo prvi Buda strogo zavrnil vstop žensk v meništvo, v to sta ga prisilili šele mati in sestra, a je bilo ženskam zapovedanih preko 200 omejitev, da je stvar lahko vsaj za silo stekla, pa Buda ni bil šovinist, saj je celo živali rešil pred klanji.

    Zato so pozivi v preplavljenje vodenja Cerkve z ženskami in svobodno poročanje ter poroke duhovnikov seveda satanova šepetanja, pa četudi jih objavlja vsesvetni Tine, kombinator Boga-duhca, Bude in panteizma.

    Kajti ni mu jasna narava človekovega uma: kar čuti zaznajo, tega si um zelo zaželi. Torej: več seksa zahteva še več seksa.

    Dajte raje študirati velike svetnike: Vianeja, Mandića, Pija, Frančiška, Klaro, Favstino, pa našega Grozdata, Slomška; in se vprašajte, če so oni živeli kot bedno pridigajo padli med vernikim in če bi potrdili te njihove nebuloze, da je svobodna živalska spolnost znotraj Cerkve res pot zmanjšanja težav in hitra steza do odrešenja? Kako pa je z luterani in pravoslavci? Veliko svobodnega seksa, a nič odrešenja, to je to.

    Ubogi kler, ubogi katoliki, ki mislijo, da lahko brez čistosti srca in telesa doživijo nebesa. To jim šepeta hudič, oni pa potem “plozajo” vsemu svetu. V čem se razlikujejo do komunistov? V ničemer, ker živijo enako. obojim hudič narekuje njihove misli in besede, ne pa Jezus.

  14. Vse skupaj je enako nič , glavno besedo imajo ta trenutek vsega presiti in naveličani iztirjenci , ki se jih kar tare ne samo v moralno iztirjeni
    slovenski družbi pač pa v svetovnem merilu ! Kot primer naj omenim samo LGTB združbo v svetovnem merilu in podobne ekscentrične združbe ki nimajo pojma kaj jih čaka in zakaj sploh obstojajo , morda nam grozi celo izumrtje zaradi negiranja in spoštovanja poslanstva človeškega rodu kar je včeraj na “Novi TV” odlično prognoziral in utemeljil dr . Matej B . Zupančič v svojem pogovoru ! Postajamo družba , seksualnih in moralnih iztirjencev , ki se jim je mogočnost življenja že davno sesula , tako kot tudi vsi postulati morale in svetosti življenja ! Svetost človeštva se izgublja v osmem krogu dantejevega Pekla ! Človek v svoji sebičnosti izgublja in je izgubil vse tisto kar ga je držalo in predstavljalo na nivoju visoko razvitega bitja , postajamo degenerirane figure nesmisla in brezbrižnosti , pamet nas brezobzirno zapušča in mi se tega zavestno nočemo zavedati !

    Andrej Briški

    • Amen. A zate ta pot ne velja, in tudi za vse druge ne, ki ne dajejo nagona pred Božjo Besedo, ki je popolnoma jasna.

      In prav imaš: pojma nimajo, celo kleriki, da je posmrtni svet resničen, da je zelo različnih oblik in kvalitet, da so res nebesa, da je res pekel in da so res vice. Norci, ki duhovno ne vidijo, mislijo, da se to njih ne tiče, in Cerkev le zlorabljajo za svoja čutna nagnjenja. Prekleti bili, četudi je Gospod brezmejno usmiljen. A ti norci usmiljenja ne sprejemajo, raje se izživljajo enako kot kriminalci in še živali so bolj dostojanstvene od njih.

      Pa se pedofilije še dotaknili nismo.

      • Bistvo krščanske vere je posmrtno življenje pri Bogu. To pa pomeni, da moraš zaradi posmrtnega življenja že pred smrtjo kaj storiti. Nekemu hudodelcu je zadoščalo že priznanje:

        In midva po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni storil nič hudega.« In govoril je: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« In on mu je rekel: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.« (Lk 23, 41-43)

        Kaj pa mi? Smo resnično tako malo dobili, da bo zadoščala že prošnja: “Jezus, usmili se me?!”

        • “Jezus, usmili se me?!” Saj se nas je že – enkrat za vselej! Mar nas dandanes ne učijo tako nekako? In seveda: neskončno Božje usmiljenje … Še danes sem pred kesanjem na začetku maše slišala: “… dovolj je, da se (v srcu) pokesamo – in smo že očiščeni.”

  15. Ne vem če se ima smisel sploh sekirati zaradi vzgoje bodočih klerikov, saj zgleda da vsaj v našem lokalnem področju nihče resno ne računa. Kot družina s petimi fanti namreč redno sedimo v klopi, odkar so uvedli ministrantke in so naši povabljeni le takrat, ko punc ni. Evo, torej se pripravlja teren za dokončno zasedbo cerkvenih struktur, ko že itak naše župnije (neformalno) vodijo vitalne upokojenke in njihove nekoliko mlajše kopije. Če pa se dr. Kerže kot zaskrbljen oče in vernik vpraša, kako to, da naša semenišča niso več varen kraj, v katerem bi bili naši sinovi varni pred raznimi perverzneži, pa ga popljuvajo, češ da hoče nazaj v čas, da vidi rešitev le v koretljih in ostali bruhaha.
    Vse, ki tako zelo zagovarjajo koncil in pljuvajo po Cerkvi iz časa pred njim, pa vprašam, kako komentirajo njene ne tako slabe sadove (seveda ni bilo vse ok), medtem ko sedaj moramo vsi žvečiti več kot gnile sadove sodobne pastorale. Obstaja kak junak med njimi, ki mi upa zagotoviti, da so naši fantje varni v cerkvenih strukturah? Ali pa jim je zanje vseeno? Glede na to, kako je zastavljena februarska sinoda, je našemu vrhu naše mladine kaj malo mar.

    • Bravo gospa Tadeja! Upravičeno. In žalostno, a točno tako pač je.

      Bi pa Cerkev v bran vzel le v tem segmentu: protestantizem je začel katoliško pot gaziti po vsem svetu, hojladri teologija in levičarske parole človeški živalski naravi seveda bolj godita kot zahtevna Jezusova navodila. Zato je bil nek koncil nujen, a iti vštric skupaj z dekadenco sveta je pot propada. Kajti bistveno je, da ostajata kvas zdrav in sol zdrava, ne pa plesniva.

      Božji svet ne pozna časa, zato tisti, ki s srcem sprejema stare svetnike in apostole in čas Jezusovega življenja na Zemlji, z njimi tudi pride v duhovni kontakt. Začne častiti življenja svetnikov in patriarhov, njih odrekanja, trdno vero in ljubezen. Kot tudi pogumno smrt. Kdor želi, je lahko ta hip v stiku z njimi, samo občudovati je treba njih zglede. In potem lahko zlahka prezre močvaro, ki vse bolj zamaka Cerkev, ter od nje jemlje le to, kar je resničnega.

      Paconi v njej pa so prekleti, četudi vsak dan pojejo mašo in delijo sveto telo. Kajti dokler je nekdo pacon, umazanih rok in srca, a medenih ust, ne more sprejeti Božjega usmiljenja, ki je sicer zastonjsko. To me pomirja in veseli, ker neumneže le lastna bolečina vodi k pameti. Gospoda ni še nihče prevaral, in tudi ti sprevrženci ga ne bodo.

      Seveda vse to pišemo v kontekstu klera, ne laištva in nevernih. Kler mora biti zgleden ali pa naj se odstrani in zaživi svoje “družinsko” življenje v civilu. Takrat pa se lahko udeleži tudi parade ponosa, kot tisti zblojeni bivši vatikanski uradnik.

    • Tu moram ugovarjati temu vprašanju po varnosti. Ne gre za varnost. dr. Kerže bi kar z naukom rešil stvari. To ne bo šlo. Pred in pokoncilska Cerkev sta isti Cerkvi. Če se kdo sklicuje, da mu je nauk dal neko pravico ali svobodo se hudo moti in taka obramba je laž. Seveda se skriva zaradi sramote. Ampak tako kot se skriva se tudi ukrepa. Marsikaj pa sedaj prihaja na plan tudi kot laž in obrekovanje. Zlasti ta Irska zgodba je taka. Sedaj neki starčki in starke jamrajo v svoji zagrenjenosti. Lahko bi njih bilo sram, a sramu ne poznajo.

  16. Gospod Ivo, gospa Tadeja, a ni skoda, da svojim pristopom sebe postavljata v samoizolacijo, da katoliski svet okoli sebe v neki ihti idejne pravovernosti, kot jo subjektivno vidita, dozivljata po nepotrebnem kot povsem negativen in sovrazen in da sta nujno potem delezna odklonilnosti tudi v obratni smeri?

    Si res mislita, da je slovenskim katoliskim starsem vseeno, ce bi njihovega otroka nek klerik spolno nadlegoval ali celo zlorabil? Lepo prosim, to ni vredno komentarja!

    Ampak, 99,9 procenta nasih duhovnikov kaj takega gotovo ne bi nikoli storilo. Nehajmo jim torej sami katoliki delati krivico. Dobrih stvari, ki jih je katolisko duhovnistvo skozi zgodovino naredilo za slovensko ljudstvo je za celo morje. In jih dela tudi danes. Dajta se potrudit videti tudi kaj dobrega v danasnji Cerkvi, tudi na Slovenskem in tudi pri sedanjem papezu. Lahko da se kdaj moti, a je tudi izjemna prica pristne krscanske vere in zivljenja.

    Mislim, da se Cerkev trudi prepreciti, da bi se spolne gnusobe proti otrokom s strani klerikov se dogajale. To je neznosno, satansko pocetje. Sam pogresam iskrenega javnega ogorcenja spodobnih duhovnikov, torej velike vecine njih, nad temi gnusobnimi zlorabimi. Zakaj niso jezni ali vsaj tega ne pokazejo? Jezni nad sprevrzenimi kolegi, ki tudi njim po krivici jemljejo dobro ime in redcijo vrste slovenskih otrok pri verouku, zakramentih, skavtih, druzenjih otrok in mladih v okriljih cerkvenih zdruzenj itd.

    To je v nebo vpijoc greh, ob katerem ni razloga, da bi bil tiho katerikoli kristjan, posebej se katerikoli katoliski duhovnik, redovnik, redovnica. To ni le zadeva skofov in papeza.

      • Približno 2% “morda pedofilskih” duhovnikov, 5% “ostalih” pedofilov ter 20-25% pedofilskih “porok” ne opravičuje nobenega pedofila, ki ne obvladuje svojih gonov.
        Tudi starša, ki izbereta (nepreklicni) splav, nista obvladala lastnih gonov.
        Vsi smo člani “ene družine”, v kateri se rojevajo novi duhovniki in novi starši. Ideologija okolja, v katerem odraščajo, jih oblikuje bodisi v odgovorne, bodisi v razuzdane ljudi.
        Obdobje 1950-1970 ni bilo naklonjeno vzgoji k odgovornosti. V tem prelomnem času potekal tudi II. vatikanski koncil. Na to dejstvo opozarja B XVI na začetku omenjenega Pastirskega pisma, ne da bi izrecno omenil možnosti, da naključij ni. Morda se še ne zaveda, morda pa ne more.

        • Gospa Veronika,
          nič morda. Bila je raziskava, papež ne govori kar tako, tja v en dan. Naj bo naše izhodišče, da je to dejstvo, z dejstvi se pa ne polemizira. To bi bilo sprenevedanje.

          Lahko se pa pogovarjava, kako to, da škof ni mogel prepoznati hudega duha v osebi, ki se mu je javila v službo. On je vendar eksorcist! Mi lahko to pojasnite? Če imate čas, seveda. Hvala v vsakem primeru.

  17. Ob tej priliki… Malo reklame za novo knjižico, ki se dotika osrednje resnice katoliške vere in katere avtorja, slovenski militantni katolicisti žigosajo kot “del problema!”

    Po Duhu
    Duhovna teologija, pot Cerkve papeža Frančiška

    https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/0/64EC3F558A74A9B9C12583540049609F/$FILE/PO%20DUHU%20-%20SPLET.PDF

    Marsikoga bo verjetno zapeklo v frontalnem delu korteksa, pa naj si naredi na čelu obliž z dlanjo in spije pravo katolicistično kavo, ki jo je pil že sam Pij X in se jo še dobi tu:
    http://store.churchmilitant.com/index.php?category=COFFEE

    No, en majhen prispevek, da se ne bomo zatekali samo v knjižni relikvarij Antonija Sočnega…

  18. Nek proklerikalec je zgoraj napisal: “Gospod Ivo, gospa Tadeja, a ni skoda, da svojim pristopom sebe postavljata v samoizolacijo …”

    Seveda pa se gre za družno izolacijo, ekskomunikacijo, kar pa je to je skrajno bolna taktika klerikalcev. Takšen odziv Cerkve bi doživel trudi Jezus Kristus, če bi se nekega ponedeljka pojavil v dvorani SŠKonfernce in se oznanil našim škofom: sledili bi tišina, pogledi vstran, nemir in ignoranca. To bi bila prva faza, najmilejša. Naslednje pa so hudo klerikalne: poslati nekaj trenirancev nekaj nižjega ranga (rang “misijonarjev”), da z veščinami, podobnimi levičarskim, začno denuncirati prinašalca vesele novice, vprašanja ali pripombe.

    Zakaj bi kdo “samoizoliral” očeta in mamo Kerže, razen če ni demoničen?

    Iz vsega tega lahko sklepamo, kako zelo strašen je bil klerikalen primež slovenske Cerkve skozi stoletja, da je karmični odziv nanj še vedno tako dolgotrajen in močan: nikoli končan komunizem, bežanje ljudi iz Cerkve in iz Slovenije, verniki pa že 70 let volijo komuniste, po sveti maši.

    Zdaj pa smo še korak dlje v tej patologiji: verniki so izvolili dva kvazikristjana Šarca in Cerarja, da vodita državo, po levičarsko. Kako naj v taki atmosferi pokončen človek normalno živi? Če župnik ne more enostavno zagotoviti varnosti fantičem? Tudi sam sem naletel na enak problem: starši pripeljejo šestletnika v župniku, da bi šel za ministranta, a le, če bi gospod osebno bdel nad njim, vsaj v začetku. Veliki župnik je začel mencati: Ja, veste, za to skrbijo kateheti, katehetinje, pa kaplani, nikoli se ne ve, kdo bo kdaj v cerkvi in kdo bo kdaj vodil priprave. Občutek: pojma ni imel, komu bo kdaj otrok prepuščen. Nobenega osebnega vodstva in odnosa, Bog ne daj.

    Klinc pa vse to. Takim patronom se otrok ne zaupa! Bo zdaj prišlo do “samoizolacije”? Ne gre se za samoizolacijo, ampak družno izolacijo tistih, ki imajo v sebi vsaj nekaj živega Božjega. Kdo torej vodi občestvo – Sveti ali hudi duh?

  19. Spoštovani AlFe, beseda “morda” je zaradi vseh navedenih odstotkov, ki so približni. Izpostaviti sem hotela pomen obvladovanja gonov. Nespoštovanje celibata, zakonske zvestobe oz. pedofilija po eni strani, po drugi pa “pravica” do splava so povezani z eno vrsto gonov, nenasitnost po premoženju ali moči pa z drugo vrsto. Dejanja, ki razuzdanim gonom sledijo, imajo resne posledice.

    • Ja, res moramo krotiti naše gone. Za to imamo dovolj sredstev oziroma pomoči, če sami ne zmoremo. Zakaj pa tega ne uporabljamo laiki, mi je mogoče še jasno. Kako pa se to zgodi profesionalcem, mi pa ni jasno.

      Dejansko mi laiki potrebujemo bližino kakega svetega moža, ki bo postal svetnik. Ne stalno, ampak redno. Ko se ob njem okrepimo, gremo v prvo bojno linijo, kjer nas Satan rani in se zdravimo ob bodočem svetniku z Božjo besedo.

      Ja, kar priznajmo. Obisk prodajalne oblačil je kakor porno revija pred pol stoletja.

      • AlFe: “…res moramo krotiti naše gone. Za to imamo dovolj sredstev oziroma pomoči…”

        Hm, presvitli AlFe,… se mi zdi, da bi vi sodobnim “profesionalcem” (ne vem sicer, na koga točno mislite s tem izrazom, se mi pa zdi, da na duhovnike – celibaterje) najraje kar brom v čajček dozirali, tako kot so nekoč “profesionalci” v jugovojski mirili gone navadnih vojakov tako, da so jim dodajali brom v hrano 🤔🤪

        Kakor ugotavlja Zdravko – še dobro, da ste tukaj, da se ostali laiki ob vas lahko krepimo in zbiramo moči za odhod v prve bojne linije 😎 😆

          • Se strinjam, Veronika, spolna zloraba otrok je zločin, ki doživljenjsko zaznamuje žrtve. O tej temi se res ne smemo šaliti.

            Ampak AlFejev komentar (ki se neposredno ne nanaša na pedofile, ampak na spolni nagon pri ljudeh na splošno), se mi vseeno zdi malček smešen.

            Če bi bil AlFe manj skrivnosten in bi konkretno napisal, katera sredstva in pomoč ima v mislih za “profesionalce”, kot imenuje posvečene duhovnike, ki pa lahko imajo nekateri med njimi podobne ali še mnogo hujše težave z nagoni kot nekateri neposvečeni laiki, bi bili AlFejevi nasveti morda celo uporabni

            Tako pa je dopustil prostor za nekaj šale, ki ni bila mišljena pohujšljivo do najčistiejših dušic 😉😊

  20. Da, AlFe, vedno smo potrebovali in potrebujemo svetnike, dobre vzglede in modro cerkveno učiteljstvo. Škofje, ki dolga leta ne zmorejo odpoklicati Izidora, pred tem pa Mirka, mehčajo nauk podobno kot tisti, o katerih govori prof. Kerže. Zato je prav, da ne molči.

  21. Zdravko je tokrat zafrkantski kljukec, AlFe pa je povedal Besedo po Svetem duhu:

    “Dejansko mi laiki potrebujemo bližino kakega svetega moža, ki bo postal svetnik. Ne stalno, ampak redno. Ko se ob njem okrepimo, gremo v prvo bojno linijo, kjer nas Satan rani in se zdravimo ob bodočem svetniku z Božjo besedo.”

    TO JE TO, in ničesar ni izven tega. To potrebujemo vsi, ne le laiki. Kleriki, ki se ne upogibajo pred svetostjo (tega ne zmorejo zaradi greha in zavisti) pa so – kljub trudu – še vedno le igralci nečesa. Glumači. Niso resnični IN TO VEMO VSI. Zato se tudi tako čudno odzovejo, ko pride Duh, ali pa starš s petimi otroki v farovž.

    Gospodov Lev rjove in raztrgal bo to Cerkev na koščke, da bo našel nekaj biserov in iz njih naredil, kot je že bilo: katakombično svetost.

  22. Hvala, David. Članek govori o B XVI v luči posledic II.VK. Če spremljamo poznejšo pot B XVI opazimo, da se je trudil omiliti nekatere pokoncilske zmote. Te so najbrž nastale kot posledica prevelikega zalogaja, pa tudi nepričakovanih družbenih sprememb. “Renski škofje”, ki tudi sedaj prednjačijo v mehčanju nauka, so izbrali obetaven trenutek in delno tudi uspeli. Ali se situacija ponavlja?

  23. “… spreminjanja katekizemskega nauka o smrtni kazni …”
    Skrajni čas je že bil, da je Papež prepovedal smrtno kazen. Uzakonitev smrtne kazni izraža zanikanje možnosti spreobrnjenja. Vsak morilec se lahko spreobrne. Zakaj se to ne zgodi? Ljudje preklinjajo morilce ali pa imajo kakšen drug napačen odnos do njih, namesto da bi za njih molili. Spreobrnjeni morilci so lahko zelo dobri vzgojitelji. Kaj pa napravi sodnik? Pogleda paragrafe, kjer pač piše, da je za naklepen umor predpisana smrtna kazen, in v skladu s tem obsodi. Paragrafi nič ne vidijo, kaj vse se je že zgodilo ali kaj bi se lahko zgodilo z morilcem, če bi ga ne bili usmrtili. Navsezadnje je tudi Mojzes morilec. David pa je storil še hujše dejanje. Savel (Pavel) je naklepal in sodeloval pri terorističnih dejanjih. Če kdo misli, da smrtna kazen preventivno deluje na druge potencialne morilce, se moti.
    Da pravzaprav vsi ljudje potrebujemo spreobrnjenje, naj opiše kdo drug.

    • Ja, tudi jaz podobno razmišljam. Ampak za tako molitev mora biti družba prepojena s Svetim Duhom. Naj se trudimo za to!

      Namesto smrtne kazni je smiselno govoriti o izločitvi iz družbe. Nekateri so pač nevarni za bližnjega. Mislim, da je tudi slovenska družba dovolj bogata, da izločitev doseže na nek drug način, kot je smrt.

      Kazen kot preventiva je zelo vprašljiva in to je znano. Kot preventiva deluje izredno velika verjetnost, da storilca odkrijejo. Vse to je že davno znano.

  24. Tudi “naši” so skupina, ki bi to nujno potrebovala.
    “Nenaši” ali “desnica”, ki to ni (opisano pod Ž.Stupica – članek o odzivu Andraža Teržka na novinarjeva vprašanja), ni zmogla ustvarit pogojev za tako pot.
    Kot da so eden drugemu dovolj in da ljudstvo potrebujejo samo še ob volitvah ?!

  25. Veronika: “Članek govori o B XVI v luči posledic II.VK. Če spremljamo poznejšo pot B XVI opazimo, da se je trudil omiliti nekatere pokoncilske zmote.”

    Žal večina katolikov in visokega klera ne ve, da je ta dolgočasni, morda tudi nekoliko “visoki” bivši papež, pravzaprav rešitelj, odrešenik še zdravega dela katoliške teologije, katera je še vedno najpopolnejša od vseh teologij sveta. Benedikt je pravzaprav rešitelj Božje Besede v poskusih aplikacije, za pol prejšnjega in pol tega stoletja. Zadrževal je pohotne konje, okužene z zmotami protestantizma, da teologijo in nje aplikacijo preveč iznakazijo. Čeprav deluje malo “snobovsko”, kar je stvar genetike, je vendarle tisto Gospodovo orodje, ki je preprečilo katolištvu razpad že prej.

    Kaj pa bo čez 10, 20, 30 let? Jasno je, kaj bo. Razkoli, šizme, po protestantskem vzorcu, kjer imajo desetine tisočev Cerkva in sekt, ki se vse bojujejo proti katoliškemu nauku, proti sveti Mariji, proti svetnikom, proti papežu – in med seboj. To, da so proti papežu, češ da je demonski, je sicer nesmisel, kajti današnji papež ima raje protestante (frau Merkel) ter muslimane in homoseksulace, kot pa lastno kurijo in občestvo. Zato je postal največji islamizator Evrope v zgodovini, seveda po Očetovem ukazu, nam pa v kazen in pokoro. Kar smo si želeli, smo dobili.

    Če pa, dragi verniki, malo globlje potonemo v krščanstvo in nauk, pa vidimo, da je krščanstvo pravzaprav resnično samo-umikajoča se pot, kot je zapisal AlFe, je odmik od prehudo nečistih in skvarjenih lažnih sovernikov najvišja medicina, ki jo priporoča tudi sveti Pavel. Kaj pa češ drugega?

    Veronika je napisala: ““Renski škofje”, ki tudi sedaj prednjačijo v mehčanju nauka, so izbrali obetaven trenutek in delno tudi uspeli. Ali se situacija ponavlja?”

    Renski škofje (Nemci torej) so enaki našemu berlinskemu župniku, ki je podprl nemoralnega Jankovića, skupaj z evangeličanom, muslimanom in pravoslavcem. To so pač od luteransko-levičarskih parol zadeti posvetni osebki. Tu ni pomoči, kajti hudič uporablja ljudi, kadar sam ne zmore, pravi svetnica: ljudje smo bližji živalim in demonom kot svetnikom, zato nas bolj privlači zblojena razlaga nauka kot resnični nauk.

    Ni kaj prijatelji, vrniti se bo treba v prvih 300 let krščanstva: vsakdo, ki je iskren, bo moral sam poskrbeti za svojo svetost, kar pomeni, tudi v skrajno neugodnih okoliščinah skušati živeti kot svetniki, kar Gospoda zelo gane, zato se približa taki duši in jo odreši. Iskati odrešenje od Cerkve, še posebej današnje, ki je totalno neodrešena, je zmota in celo greh. Cerkvi je treba POMAGATI k odrešenju, in, kot je rekel sveti Grozde, enkrat do konca sveta nemara postane nečemu podobna. A tej pomoči se upira bolj kot hudič križu.

    Zato pa smo, kjer smo.

  26. Tako je, AlFe. In ne le Abraham, ampak mnogi veliki sodobni svetniki. Eden/na od njih je napisal/la:

    “Če želiš biti Jezusov cvet,
    stopi na pot trnja.
    Jezus je prvi šel po njej,
    da lahko ti za večno zaživiš
    med angeli v nebesih.”

    “Želiš biti prijetno bivališče Jezusu?
    Odeni svoje čute s trnovo krono.
    Jezusa se sliši le –
    v globoki tišini.”

    In tako naprej. Sami ugotovite, kdo je kdo. Krščanstvo, ki je padlo na raven lagodnega samozadovoljevanja svojih čutov, kar pridigajo celo vidni kleriki, ki o tem celo knjige objavljajo (recimo o vinu in ekonomiji), je antikrščanstvo. Kaj pa je pravo krščanstvo? Na prvem mestu je le ena nujnost: ljubiti Boga. iz tega je vse ostalo, kar je resnično. Kaj o tem pravi zgoraj citirana duša:

    “Smrt ni groza,
    a življenje je nenehna ječa.
    Vsaka duša, ki res ljubi Boga,
    želi biti odrešena,
    da bi lahko slavila Sveto Dete –
    v ekstazi nebes.”

    Kaj vidimo? Prava stvar nima veze s posvetnimi Cerkvenimi zmotami in napakami. Kdor želi Gospoda, ima le eno pot na razpolago:

    “Jezus te kliče, da zaživiš z Njim,
    v večji bližini in intimi
    in da piješ iz Njegovega keliha oboje:
    sladkost in grenkobo.
    In vedi tudi to: čista ljubezen
    je vedno močna, pogumna in bleščeča.”

    Zakaj mnogi kristjani pot trnja, smrti in vstajenja imenujete za morbidno? Je to res še vedno krščanstvo? Naj bo to za nedeljsko poglabljanje.

    • Sem vedel, da te na plano zbeza, tole. Hvala za pojasnilo Zdravko!

      Veronika, kaj se ima kdo za strinjat s tem, kar si napisala, kar je Gospod povedal in svetniki? Lahko le dodamo, Mt 11,30:

      “Kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«

      In katera sveta je že rekla: “Rada sem na križu; a le če si z menoj, Jezus!”

      Zdravko torej prav pove.

  27. Koliko ženskega modrovanja tukaj, ko pa Gospod jasno pravi, da bodite tiho in modrujte!
    “naj žene tudi v vaših Cerkvah molčijo. Ni jim namreč dovoljeno govoriti, ampak naj bodo podložne, kakor pravi tudi postava” in “11 Ženska naj se da poučiti tiho in z vso vdanostjo. 12 Ne dovolim pa, da bi ženska poučevala, tudi ne, da bi gospodovala nad moškim. Tiho naj bo.”

    Tako da vas prosim, da ste tiho in se ne vtikate v zadeve Cerkve in nauka.

    • Postavimo omenjene besede v nekoliko širši kontekst (iz: 1 Tim 2) – dandanes je modno, da si vsak izbere tisto, kar mu (trenutno) odgovarja …:
      “8 Vsekakor hočem, naj možje povsod molijo in vzdigujejo svete roke brez jeze in razpravljanja. 9 Tako naj ravnajo tudi ženske, in sicer v urejeni obleki. Zaljšajo naj se s sramežljivostjo in razumnostjo. Ne s spletanjem las in z zlatnino, ne z biseri ali dragoceno obleko, 10 ampak z dobrimi deli, kakor se spodobi ženskam, ki javno izpovedujejo svoje strahospoštovanje do Boga. 11 Ženska naj se da poučiti tiho in z vso vdanostjo. 12 Ne dovolim pa, da bi ženska poučevala, tudi ne, da bi gospodovala nad moškim. Tiho naj bo. 13 Prvi je bil namreč izoblikovan Adam, potem Eva. 14 In Adam ni bil zapeljan, žena pa se je pregrešila, ker se je dala zapeljati. 15 Rešila pa se bo s tem, da bo rojevala otroke, če bodo vztrajali v veri, ljubezni in svetosti, združeni z razumnostjo.”

    • Sicer gospod Eržen ne ve, kaj je molitev … ampak pa dajmo prebrati omenjeni del v celoti:

      Navodila za molitev

      Predvsem te torej prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho. To je namreč dobro in po volji Bogu, našemu odrešeniku, ki hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice. Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, on, ki je sam sebe dal v odkupnino za vse, pričevanje ob svojem času. Zaradi tega sem bil jaz postavljen za glasnika in apostola – resnico govorim, ne lažem – za učitelja poganov v veri in resnici.
      Vsekakor hočem, naj možje povsod molijo in vzdigujejo svete roke brez jeze in razpravljanja. Tako naj ravnajo tudi ženske, in sicer v urejeni obleki. Zaljšajo naj se s sramežljivostjo in razumnostjo. Ne s spletanjem las in z zlatnino, ne z biseri ali dragoceno obleko, ampak z dobrimi deli, kakor se spodobi ženskam, ki javno izpovedujejo svoje strahospoštovanje do Boga. Ženska naj se da poučiti tiho in z vso vdanostjo. Ne dovolim pa, da bi ženska poučevala, tudi ne, da bi gospodovala nad moškim. Tiho naj bo. Prvi je bil namreč izoblikovan Adam, potem Eva. In Adam ni bil zapeljan, žena pa se je pregrešila, ker se je dala zapeljati. Rešila pa se bo s tem, da bo rojevala otroke, če bodo vztrajali v veri, ljubezni in svetosti, združeni z razumnostjo.

Prijava

Za komentiranje se prijavite