Beatli so bili fantazija. Njihova glasba je bila resnična, oni pa ne.

3

Decembra 2020 smo se spomnili, da je pred štiridesetimi leti pod streli napadalca umrl John Lennon, najbolj priljubljeni rokovski zvezdnik dvajsetega stoletja. Britanska novinarka Lesley-Ann Jones, ki raziskuje življenje slavnih glasbenikov, ne piše njihovih biografij, temveč študije o njih, je v spomin na ta dogodek izdala, ki je v slovenskem prevodu izšla pri založbi Učila pod naslovom Življenje, ljubezen in smrt.

Dolgoletne raziskave so bile zanimive, spoznala je ozadje življenja zvezdnikov, njihovo šibkost in krhkost. Kaj je od vsega tega pridobila zase? Ali je bilo po vsem tem njeno spoznanje globlje, bolj polno in smiselno? Odkrito pravi:

»Odgovorov, ki sem jih iskala, pravzaprav nisem našla. Življenje zaradi vsega tega, kar sedaj vem, ni bolj smiselno. Sem odrasla oseba, mati treh odraslih otrok, pa se še vedno sprašujem, za kaj pri vsem skupaj gre.«

Lesley-Ann Jones ugotavlja, da pevci popularne glasbe nimajo odgovor na probleme, o katerih pojejo

Lesley-Ann Jones je dobro poznala ne le zgodbo Johna Lennona, ampak od otroštva tudi Davida Bowieja (1947–2016). Pripoveduje, da je bila dolga leta obsedena z njim. Močno jo je privlačil. A bilo je še nekaj drugega. Ann Jones to drugo opisuje takole:

»Bowie in drugi pop zvezdniki so bili naš glas. Govorili so naš jezik: Vsi, oni, ki so glasbo ustvarjali, in mi, ki smo jo poslušali, smo občutili iste probleme. Moja napaka in zmota mnogih drugih mladih moje generacije, nemara pa tudi sedanje, je, da zvezdnikom popularne glasbe slepo zaupamo. Mislimo, da nas poslušajo, da v resnici zaznavajo, kako nam je, da znajo prebrati naša srca, da vedo, kaj nas vznemirja, predvsem pa da poznajo vse odgovore. V resnici oni nimajo odgovorov. O vsem tem pojejo, ker ne vedo.«

»Beatli so bili fantazija. Njihova glasba je bila resnična, oni pa ne. Bili so projekcija, ki sploh ni obstajala. Presunljivo je, ko umre nekaj, kar sploh ni obstajalo.«

John Lennon je bil disfunkcionalen, ker sta ga zapustila oba starša

Lesley-Ann Jones je podrobno secirala osebnost Johna Lennona, enega od štirih, ki so leta 1960 v Liverpoolu ustanovili verjetno najuspešnejšo glasbeno skupino vseh časov – The Beatles. Ann Jones je raziskovala Lennonovo glasbo, njegov odnos do žensk in njegovo nepričakovano smrt. Nanj je bil leta 1980 v ZDA narejen atentat. Uspelo se ji je pogovarjati s Lennonovo prvo ženo Cynthio, z Davidom Bowiejem, z njegovo zunajzakonsko partnerko May Pang. O Lennonu so ji pripovedovali psihologi, novinarji in prijatelji.

Življenje Johna Lennona je bilo zelo kaotično, po krščanskih merilih nemoralno in se vere v ožjem smislu ni dotikalo. Ann Jones pravi, da je bil predvsem disfunkcionalen. Nikoli ni mogel razumeti, zakaj sta ga tako zgodaj zapustila oba starša. Od te zapuščenosti si ni nikoli opomogel. Zanj je skrbela teta Mimi, ki ga je sicer skrbno vzgajala in skrbela zanj, vendar mu ni dajala nežnosti, objemov, materinske ljubezni. Njegov svet ni imel temeljev. Svoje razumevanje življenja je sproti sestavljal in podiral, svoje vrednote nenehno spreminjal. Posledica tega je bila, da pri njem nikoli nisi vedel, kaj je resnica, je zapisala Ann Jones.

Ker so Johna Lennona starši zgodaj zapustili, so mu s tem porušili osnovno zaupanje v svet in človeka.

Postal je upornik proti avtoriteti in se pridružil mirovniškim aktivistom. Resnica zanj ni bila nekaj statičnega, nekaj, na kar bi se lahko vedno oprl. Nasprotno: resnica je bila zanj to, kar je čutil tisti dan, ugotavlja omenjena raziskovalka.

John Lennon je zaradi globoke notranje praznine hotel postati slaven, hotel postati nekdo

Lesley-Ann Jones je prepričana, da je bila v Lennonu globoka notranja praznina. Pri vernem človeku notranjo praznino zapolni zaupanje v Boga. Lennon pa se je ves čas čutil izgubljenega, pravi Jonesova. Praznino skuša vsakdo, ki jo občuti kot Lennon, kompenzirati, nadomestiti z nečim drugim. Zanj je bila značilna oblika kompenzacije aroganca, ki je izhajala iz njegove nizke samopodobe. Že kot otrok je govoril, naj ne mečejo stran njegovih slik in pesmi, ker bo nekoč slaven, ker bo postal nekdo.

John Lennon je hotel postati novi Elvis Presley. Dejansko je postal slaven, a zaradi tega nič bolj pomirjen s seboj, nič manj disfunkcionalen.

V tem smislu je bil John Lennon podoben van Goghu, ki je svojo disfunkcionalnost prelival v umetnost. A ne glede na vse, kar je ustvaril, in slavo, ki jo je dosegel, ni mogel rešiti svojega temeljnega problema: svoje breztemeljnosti in priti do zavesti, da je nekaj vreden, tudi če ne bi bil slaven.

Globoko ranjeni John Lennon ni zmogel krika: »Gospod, usmili se me!«

John Lennon je bil globoko ranjena osebnost. Ranjenost je v resnici ambivalentna, dvoumna, razdvojena resničnost. Pogosto je povod za krik: Gospod, usmili se me. Takšnih primerov je veliko. Poznam ljudi, ki so bili popolnoma neverni in podobno disfunkcionalni kot John Lennon, a so v trenutku obupa kriknili: »Bog, pomagaj mi!« In Bog se je oglasil in se jim začel razodevati. V tem Bogu so nekateri od teh, ki jih imam v mislih, prepoznali Jezusa Kristusa, ne le nekakšne kozmične energije, se dali krstiti in postali globoko verni.

Če do tega krika ne pride, se ranjenost samo še poglablja. Ranjena oseba obtiči v svoji bolečini, nekako razpada, a Boga ne pokliče. Ne vemo, zakaj. Vzdržati se moramo vsake sodbe, še posebej moralne. Osebi, ki v stanju razpadanja ne zahrepeni po Bogu, ne sme nihče pripisati krivde, ker o tem, kaj se v njej dogaja, ne ve ničesar. Človek, ki se iz nikoli znanih razlogov v stiski ne obrne na Boga, psihološko gledano nima druge izbire, kot da išče nove in nove oblike kompenzacije. Nazadnje notranja nemoč, tesnoba in občutek nesmisla postanejo neznosni. Dokler je telo še dovolj močno, je najbolj pogosta kompenzacija spolni razvrat, promiskuiteta. Na zunaj je takšna oseba videti kot spolni iztirjenec, perverznež, ki ga vsi obsojajo. Za zmanjševanje občutka nesmisla, dejansko pa obupa nad seboj potrebuje vedno več spolnih dražljajev, ki se jim začnejo pridruževati alkohol, tobak, pomirjevala in mamila.

Če se na Boga ne oziramo, je v nas praznina, če pa se odločimo zanj, ima naše življenje središče in smisel

Ne vemo, zakaj se kdo v stanju notranje praznine ne obrne na Boga, ampak se zateka v različne kompenzacije, o tem ne moremo soditi, ker nikomur ne vidimo v dušo. O tem vprašanju torej ne govorimo zato, da bi koga obsojali, temveč da bi dojeli, kaj je alternativa, če v duši ni vere, če v njej ni Boga. Ali obstaja ustrezen, enakovreden nadomestek za Boga?

Če izberemo Boga, ima naše življenje središče, ki pa ni nekaj predmetnega, niti abstraktna ideja, temveč je osebno in s tem odnosno. Okoli Tistega v nas, ki ga nagovarjamo s Ti, vzpostavljamo vsa področja življenja. V Njem najdemo moč, razumevanje in tolažbo.

Če se na Boga ne oziramo, je sredi nas praznina, ki je nikoli ni mogoče z ničimer zatrpati. Posledica tega je, da ne moremo urediti ne zakonske ljubezni ne imeti trdne družine, kot je ni imel Lennon. In če tega nimamo, dejansko ne vemo, za kaj naj sploh živimo. Lesley-Ann Jones to ponazori z življenjem članov skupine Rolling Stones, z življenjskim slogom Davida Bowija in Johna Lennona. Bowie je imel doma ženo in otroka, v javnosti pa se je predstavljal kot gej. Jonesova pravi, da se Bowieju niso mogli upreti ne moški ne ženske. Govori o aferi, ki jo je imel z Mickom Jaggerjem. Tudi on se je hvalil, da je imel razmerje s štiri tisoč osebami obeh spolov. Bowie, s katerim je bila Jonesova zasvojena, pravi, da je bil v resnici grozen človek. Ko je ljudi potreboval, jih je uporabil. Ko so mu postali odveč, jih je brez kančka milosti zavrgel. In to brez slabe vesti.

V zakonu z Yoko Ono se je John Lennon ustalil, a ne za dolgo, ker ni imel močne volje

John Lennon je imel srečo, da je našel močno ženo Yoko Ono, s katero je bil poročen od leta 1969 do svoje smrti 1980. Ko sta dobila prvorojenca, ki sta mu dela ime Sean, sta za nekaj časa uredila svoje življenje. Prvo obdobje po rojstvu sina je bilo za Lennona edino stabilno obdobje življenja. O sebi je rekel:

 »Po rojstvu sina Seana sem vedel, kje moram biti. Imel sem vse, kar sem potreboval: ženo, ki me ljubi, otroka, ki ga vzgajam, glasbo, ki jo ustvarjam.«

Kmalu se je pokazalo, da zakon in družina, ki temeljita le na človekovi krhki volji in negotovih čustvih, dolgoročno ne vzdržita. Kar je zgolj človeško, opeša, se utrudi. John se je kmalu začel drogirati in se družiti s sumljivimi ljudmi, pripoveduje Jonesova. Zapustil je ženo, ki ga je ljubila, in menjal ženske. In to čeprav brez Yoko Ono ni mogel živeti. Bil je z drugimi, z njo pa je po telefonu govoril tudi po petnajstkrat na dan. Žena mu ni dovolila vrnitve domov, dokler ne pusti drugih žensk in bo zvest samo njej. Ker se ni mogel umiriti, je to kompenziral tudi s političnim aktivizmom in najbrž prav zaradi tega priklical nase prezgodnjo smrt.

Avtor je o tej knjigi pred časom utrinjal tudi na Radiu Ognjišče.

3 KOMENTARJI

  1. Mogoče ne bi bilo slabo, če bi poslušali pogovor med duhovnikoma Zoranom Kodelo in Rosariom Paličem, ki je tudi eksorcist. Povezava je tu: https://youtu.be/ampdrYuc5yw . Se splača poslušati, četudi bo mogoče o Beatlih govora v 2. delu.

    Vabljeni k poslušanju na lastno odgovornost!

  2. Kakšno zvezo ima seciranje neke slavne osebe z duhovnostjo? Čemu to služi?

    “Avtor je o tej knjigi pred časom utrinjal tudi na Radiu Ognjišče.”
    Utrinjati po SSKJ pomeni “odstranjevati ogorek”. Ali ste morda mislili “utrujal”?

    • Ah! Ko sem zvedel, da se je ABBA tudi zapisala satanu, sem imel potrebo, da sem vsakemu to potožil. Verjetno ima gospod Milan podobne težave. Sprejmimo z razumevanjem.

Comments are closed.