Naivno jugoslovansko razmišljanje o atomski bombi

0

Atomska bomba je postala zanimiva za jugoslovanske komuniste, ko so se nekateri sodelavci in prijatelji Tita iz Azije hvalili z jedrskimi programi. Tako se je tudi na naših zelnikih začela porajati želja, da se razvije lasten jedrski program poiščejo tudi viri za pridobivanje radioaktivne rude.

Po maturi na srednji šoli v Ljubljani sem se kot metalurški tehnik septembra 1957 zaposlil v takratni tovarni aluminija – TGA Boris Kidrič Kidričevo, ki je začela obratovati leta 1954. Zaposlili so me v livarni, ki je bila končni obrat te tovarne. Šef me je kot začetnika dodelil v kemijski laboratorij, ki je bil v sklopu livarne, kakor tudi prodajno skladišče, ki pa je upravno spadalo pod komercialo. V laboratoriju je takrat bilo pomanjkanje laborantov – več laborantk je bilo na porodniških dopustih. Nekoliko starejšo gospo Treziko je šef poklical v pisarno in nama razložil skupno nalogo. Pomagal ji bom pri delu oziroma me bo naučila določati silicij v aluminiju.

V TGA Boris Kidrič so atomski fiziki iz Vinče pri Beogradu iskali uran

Pri delu so mi delali težave kratki (kmečki) prsti, saj nisem mogel prijemati in prenašati z eno roko 600 ml jenskih čaš, še posebno ne vročih. Ko je Trezika to opazila, mi je naredila prstne podaljške iz gumijaste cevi. Ta pripomoček pa me je oviral in sem še bil bolj počasen in neroden.

Ko sva se z Treziko že nekoliko udomačila, sem jo upal tudi vprašati, zakaj je dvorana laboratorija (virtualno) razdeljena na dva dela in kdo so oni na drugi strani z lepimi belimi haljami. »Ne vemo točno – govori pa se, da naj bi bili strokovnjaki iz Vinče pri Beogradu. Mi se z njimi ne pogovarjamo in zato ne vemo, kaj delajo. Bolje, da se o tem ne meniva,« je pojasnila. Nato pa je še v jezi dodala: »Zaradi njih imamo sedaj moški in ženske skupno stranišče in kopalnico.« Iz virov v samskem domu, kjer sem stanoval, pa sem izvedel, da so v tovarni jedrski fiziki iz Vinče, ki iščejo uran.

Ravno ob tem času je v Vinči začel delovati atomski reaktor. Pozneje se je izvedelo za tamkajšnjo nesrečo zaradi radioaktivnim sevanjem. Njihovi vzorčevalci so v Kidričevo prinašali vzorce jalovin iz okoliških rudnikov in vzorce žlinder iz okoliški industrijskih podjetij oziroma livarn. V TGA pa je zanje bilo zanimivo rdeče blato, ki je nastajalo pri proizvodnji glinice, in livarniška žlindra, kjer naj bi Geigerjev števec reagiral.

Jugoslovansko vodstvo je do jedrske energije pristopalo naivno, celo Marie Curie ni bila dovolj previdna

Danes pa vemo, da to (izdelava atomske bombe) ni tako enostavno. Jedrsko reakcijo (eksplozijo) dosežemo s kritično maso čistega urana s koncentracijo urana nad 90 odstotkov. Država Iran, ki si že desetletja prizadeva izdelati atomsko bombo in koncentrira uran, ima do sedaj le do okrog polovice potrebne količine koncentriranega urana. Za koncentracijo čistega urana, da steče verižna reakcija – eksplozija atomske bombe, pa je potrebnih veliko tako imenovanih centrifug, ki pa so dragi stroji.

Toliko v vednost, s kakšno naivnostjo smo se takrat, na začetku nove Jugoslavije spuščali v izdelavo atomske bombe.

Na koncu še dodajam: pred nedavnim sem bral, da so osebni predmeti odkriteljice radioaktivnosti in Nobelove nagrajenke Marie Curie (roj. Skłodowska, Poljakinja, 1887–1934), ki je tudi zaradi dela z radioaktivnostjo tudi umrla, še tako radioaktivni, da jih ni mogoče vzeti v roko.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.