Anton Drobnič: Miselna lenoba je za resnico uničujoča

57
297
Foto: Radio Ognjišče.
Foto: Radio Ognjišče.

Pogovor z Antonom Drobničem, prvim slovenskim generalnim državnim tožilcem in dolgoletnim predsednikom Nove Slovenske zaveze

Sedemdeset let po koncu vojne v Sloveniji še nihče ni bil postavljen pred sodišče, da bi odgovarjal za poboje med, še posebej pa po drugi svetovni vojni. Ali menite, sedaj ko pogledate nazaj, da ste v času, ko ste vodili vrhovno državno tožilstvo, zamudili možnost odločnejšega pregona komunističnega nasilja? Takrat je bilo nekaj tistih, ki so poboje ukazali, še živih. Kje so bili razlogi za to, da niste bolj odločno preganjali teh zločinov?

Vodenje tožilstva sem prevzel še v totalitarni Jugoslaviji 3. decembra 1990. Prva stvar, ki sem jo naredil po prevzemu tožilstva, je bila takojšnja dejanska prekinitev vseh funkcionalnih in administrativnih zvez z nadrejenim zveznim tožilstvom v Beogradu. Zato sem 21. decembra 1990 v Beograd poslal svojega namestnika, ki je na letni konferenci zbrane jugoslovanske tožilce uradno obvestil, da je slovensko tožilstvo izstopilo iz sistema jugoslovanskega socialističnega tožilstva. Sporočilo je bilo molče sprejeto. Osebno z zveznim tožilstvom nisem spregovoril ali mu pisal niti besede. Tako se je slovensko tožilstvo dejansko osamosvojilo že tri tedne pred plebiscitom in pol leta pred osamosvojitvijo Slovenije.

Toliko v pojasnilo, da odločnosti, po kateri vprašujete, ni manjkalo. Drugo vprašanje pa je, kakšne možnosti so bile za pregon vojnih zločincev. Glavna ovira so bili ljudje tako v policiji kot v tožilstvu in na sodiščih. Ti so z redkimi izjemami ostali isti tako po miselnosti, znanju in navadah – “moralno politično kvalificirani” komunisti, ki si, kot bi rekel zadnji vodja komunistične diktature v Sloveniji, kazenskega pregona partizanskih zločincev intimno niso mogli niti zamisliti. Po tedanjih zakonih je policija usmerjala tožilstvo in ne obratno, kot velja sedaj. Zato so bili za pregon najbolj pomembni policisti in njihovi voditelji, zlasti ministri in vodje kriminalistične službe.

Koliko je bilo sodelovanja pri njih?

Pri teh kljub mojim odločnim in ponovljenim zahtevam ni bilo nobenega odziva, saj so vsak dan pričakovali mojo odstavitev, ki jo je nekaj dni pred osamosvojitvijo Slovenije z znanim pismom zahteval predsednik predsedstva Milan Kučan in 32 tisoč sopodpisnikov, zlasti t. i. borcev. To še posebej velja za prva dva policijska ministra Igorja Bavčarja in Ivana Bizjaka. Le tretji minister Andrej Šter je poskušal sodelovati, vendar je takrat stara udbovska mreža že izšla iz šoka, ki ga je povzročila zmaga demokratičnih strank in slovenska osamosvojitev, ter spretno preprečila vsa takšna prizadevanja. O drugih notranjih ministrih, o pravosodnih ministrih in drugih visokih državnih funkcionarjih ne kaže izgubljati niti besede. Nihče ni o pregonu partizanskih zločincev hotel niti slišati, kaj šele da bi kaj storil. Tako mi tudi predsednik državnega zbora dr. Janez Podobnik, moj znanec in nekdanji sodelavec v Medškofijskem odboru za izobražence, katerega sem s posebnim pismom obvestil o nevzdržnem in nezakonitem stanju na področju kazenskega pregona vojnih zločinov, ni niti odgovoril, kaj šele da bi obvestil državni zbor ali kakorkoli ukrepal. Na podobna obvestila prav tako ni bilo nobenega resnega odziva od ministra za pravosodje Tomaža Marušiča. Ta dva posebej omenjam, ker sta pripadala stranki demokratičnega izvora, drugih iz strank totalitarne kontinuitete pa ne kaže niti omeniti, saj so zavračali vsak pogovor o pregonu vojnih zločincev.

Zakaj Republika Slovenija vojnih zločincev ne preganja niti danes?

Dva, ki sta bila vpletena v strašen zločin na Lajšah pozimi 1944, sem z imenom in položajem navedel v članku “Tri vrtnice” letos v 92. številki Zaveze. Že leta 2000 je ta zločin podrobno opisal in dokumentiral zgodovinar Boris Mlakar. Janez Stanovnik ga je kot “napako” javno omenil že leta 2003, 26. januarja letos pa je nekdanji predsednik ZZB zločin izrecno priznal kot “krivično likvidacijo” in se s tremi vrtnicami javno poklonil žrtvam. Ta komunistični zločin je še bolj kot drugim že skoraj 40 let znan sedanjemu generalnemu državnemu tožilcu dr. Zvonku Fišerju, saj ga je obravnaval kot pristojni tožilec. Prav tako ne more biti neznana zadeva Hariju Furlanu, direktorju Nacionalnega preiskovalnega urada, nekdanjemu državnemu tožilcu v Novi Gorici in kasneje vodji specializiranega tožilstva. Tudi o zločinih v Grahovem, o katerih je zadnje čase mnogo govora, in o njihovih storilcih je bilo že marsikaj napisanega zlasti v partizanskih virih. Doslej ni bilo slišati, da bi policija in državno tožilstvo kaj ukrepala niti na Lajšah niti v Grahovem ali kjerkoli drugje, čeprav gre za tisoče nezastarljivih zločinov zoper človečnost in mednarodno pravo in za mnogo še živih storilcev. Zakaj trdovraten molk državnih oblasti še sedaj, ko znan zločin po sedemdesetih letih javno in glasno priznava celo nekdanji predsednik ZZB in ko je že od leta 2010 znana sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kononov proti Latviji, ki obširno obravnava podoben, le po številu žrtev manjši zločin na binkoštno soboto maja 1944 v latvijski vasi Mazie Bati, kot je bil storjen 24. novembra 1943 v slovenskem Grahovem? Zato, ker Republika Slovenija glede pregona komunističnih zločinov ni in nikoli ni bila pravna država, saj jo ves čas vodijo in nadzirajo komunisti! Zato so pri nas zločinci “heroji”, njihove žrtve pa “zločinci”!

Možnost odločnejšega pregona komunističnega nasilja in nasilnikov je torej glede mnogih znanih storilcev res zamujena. Zamudil pa je nisem jaz, zamudila jo je Slovenija, kot jo zamuja tudi sedaj, čeprav je možnosti več kot nekoč.

Kakšno je bilo sploh stanje v vrstah državnega tožilstva, ko ste prevzeli njegovo vodenje?

Ob mojem prihodu je bilo stanje na tožilstvu “socialistično”. Vsi tožilci, zlasti vsi vodilni, so bili “moralno politično neoporečni”, kot je določal zakon ob njihovem imenovanju, kar je pomenilo, da so bili ob svojem prihodu vsaj člani komunistične partije, če že ne pravi komunisti.

Pomembna pa ni bila samo osebna idejna in politična usmerjenost, odločilen je bil tudi družinski izvor. Vsaj nekdo v tožilčevi družini je moral biti partizan, pogosto pa vsaj eden od staršev tudi povezan z organi za notranje zadeve. Izjema je bila le peščica najmlajših, sprejetih v zadnjem letu pred mojim prihodom, ki seveda niso bili vodilni.

Neposredno z vrha Uprave državne varnosti – UDBE pa so osebno izhajali vsi prejšnji voditelji republiškega javnega tožilstva, tudi zadnji Pavle Car, ki je mandat končal pol leta pred mojim prihodom. Meni, nekdanjemu domobrancu, je posle predal začasni vršilec dolžnosti republiškega javnega tožilca Stane Iglič, nekdanji partizan, zadnji na slovenskem tožilstvu, kjer je bil vse od leta 1945. Odkrito je sodeloval in mi pomagal, vendar je kmalu zbolel in umrl.

V nemogočih razmerah vendarle nekaj sprememb …

Koliko se je stanje na državnem tožilstvu med mojim vodenjem spremenilo, bi morali oceniti in povedati drugi. Nekoliko se je, vsekakor pa ne dovolj, kar se je videlo takoj po mojem odhodu, ko je naslednica Zdenka Cerar med prvimi ukrepi brez kakršnegakoli odpora izpeljala vdanostni obisk vodilnih tožilcev pri njihovem nekdanjem partijskem šefu, njenem prijatelju in usmerjevalcu Milanu Kučanu. Prav tako brez vidnega odpora je kot inštruktorja vrhovnim tožilcem pripeljala očeta razrednega revolucionarnega prava dr. Ljuba Bavcona. Malo kasneje je brez tožilskih ugovorov skupaj s pravosodnim ministrom Ivanom Bizjakom uradno obiskala nekdanji sedež zločinskega partizanskega tožilca v Semiču. Vse to in še mnogo drugih stvari dokazuje, da bi bila lustracija še vedno potrebna in nujna.

Kaj pa današnje vodstvo?

Posebno vprašanje je sedanji vodja vrhovnega tožilstva dr. Zvonko Fišer. Nedavno so njegovo delo obravnavali v državnem zboru in poslanec SD Brulc je navedel, da sem jaz nekoč pohvalno govoril o Fišerjevi strokovnosti. Ne samo nekoč, tudi danes povem, da je sedanji generalni tožilec eden najbolj usposobljenih strokovnjakov na državnem tožilstvu tako po znanju kot po izkušnjah. Drugo vprašanje pa je, kako svojo sposobnost uporablja, kaj je Zvonko Fišer delal in kako dela. Izjava, ki jo je navajal poslanec, o tem ne govori, čeprav tako delavce kot funkcionarje sodimo po njihovem delu, ne po znanju in sposobnostih. Fišerjev mladostni greh v zvezi s hudim zločinom na Lajšah je znan in zanj sem zvedel kmalu po prihodu na tožilstvo, saj mi ga je priznal in pojasnil tedanji sodnik, ki je sodil po krivični Fišerjevi obtožbi. Pregledal sem tudi sodne spise, saj smo zahtevali in dosegli razveljavitev sodbe. Pričakoval sem, da bo tako kot sodnik storil tudi Fišer, da bo z njegovim znanjem in leti rastla tudi njegova pravičnost, etičnost in zakonitost njegovega ravnanja. Zmotil sem se, Fišer se vsaj javno ni jasno odmaknil niti od svoje krivične obtožbe in še manj od težkega partizanskega zločina na Lajšah, čeprav ga pozna že 40 let in je že dolgo eden najbolj raziskanih množičnih zločinov v Sloveniji. Pred nekaj meseci ga je kot rečeno izrecno priznal celo Janez Stanovnik, eden od nadrejenih tedanjim storilcem. Od državnega tožilstva pa še vedno ni slišati niti šuma. To pomeni, da Fišerjevo delo ni zakonito, čeprav drugih zadev z odtisi preteklosti ne omenjam in ostanem samo pri Lajšah. Te so Fišerjev trajni spremljevalec in jasen ter zanesljiv pokazatelj tako njegovega osebnega kot službenega odnosa do totalitarne preteklosti.

Mnogi se ob tem postavljajo v bran dr. Fišerju, da je bil takrat mlad, sam pa dodaja, da je delal v skladu s takrat veljavno zakonodajo. Toda Silvij Šinkovec, ki je sodil v tem postopku, je v svoji izjavi poudaril, da »osebno, 20 let po spremembi sistema ne vidim nobene potrebe, da na najbolj izpostavljena mesta v pravosodju sploh še kandidiramo tisti, ki smo take vodilne, izpostavljene funkcije opravljali v prejšnjem sistemu«.

Zvonko Fišer je bil tedaj mlad začetnik v Novi Gorici, kjer Titova zločinstva še danes razumejo in obožujejo kot osvobodilna junaštva, v kraju, kjer niso in mnogi še danes nočejo nič vedeti za slovenski holokavst in boljševiško revolucijo. Ravnal je tako, kot so ga naučili profesorji in kot so sodili vsi, po revolucionarnem razrednem pravu, kot ga je še nedavno učil zaslužni profesor dr. Ljubo Bavcon. Vsaj v primeru Lajš je bilo njegovo ravnanje umerjeno, ni izstopalo po ostrini ali celo brutalnosti. Zato mu v prepričanju, da se je in se bo še spremenil, kot se je sodnik v tej zadevi, čigar pošteno misel navajate, te zadeve tudi jaz nisem hudo zameril. Bojim se, da se to ni zgodilo, saj so dejstva, ki govorijo o nasprotnem. Vsekakor pa ni res, da je v zadevah, ki ga javno bremenijo, delal v skladu s tedaj veljavno zakonodajo, saj je vrhovno sodišče samostojne Slovenije tedanje sodbe prav zato razveljavilo, ker niso bile v skladu s tedanjimi zakoni. Bile so samo v skladu s tedanjo totalitarno prakso.

Ali ste imeli sploh kakšno možnost, kakšne vzvode za zamenjavo ljudi, ki so najbolj sistematično kršili temeljne človekove pravice, ki so najbolj dosledno preganjali žrtve?

Moje delo na tožilstvu ljudje običajno sodijo po izkušnjah s prejšnjimi komunističnimi vrhovnimi tožilci. V resnici so bile razmere bistveno drugačne. Po tedanjem socialističnem zakonu, ki je veljal do leta 1995, torej še polovico mojega mandata, vodja vrhovnega tožilstva ni imel nobene pristojnosti nad nižjimi tožilstvi in tožilci. Pravno so bili povsem samostojni, vezani samo na zakon. Vendar je pravo bilo samo orodje politike, nad pravom in pravno oblastjo je bila politika in politična oblast, tj. komunistična partija s tajno politično policijo – UDBO. Vodja vrhovnega tožilstva je zato brez zakonskih pristojnosti lahko učinkovito nadziral vsa tožilstva in uspešno ukazoval vsem tožilcem. Jaz takšne politične oblasti in sredstev nisem imel, zato so se moje pristojnosti in dejanske možnosti končale pri vratih vrhovnega državnega tožilstva. Tudi znotraj teh vrat nisem imel pristojnosti odločati o imenovanju ali razrešitvi državnih tožilcev. To je bilo v pristojnosti vlade in parlamenta.

Kaj pa nova zakonodaja?

Tudi po novem zakonu o državnem tožilstvu se pristojnosti generalnega državnega tožilca niso povečale. Edina sprememba je bila uvedba disciplinske odgovornosti tožilcev in disciplinskega postopka, ki ga je lahko zahteval generalni tožilec, kar naj bi nekako nadomestilo nekdanjo partijsko disciplino in odgovornost. V resnici je bila uvedba disciplinske odgovornosti le navidezna in neuporabna, ker zakonodajalci hote ali pomotoma v zakonu niso določili, kdo je pristojen za imenovanje enega od treh članov disciplinskega sodišča. Zakonitega disciplinskega postopka zato tudi po novem zakonu ni bilo mogoče izvesti, saj napake tudi po opozorilu niso popravili.

Preko zakonske pristojnosti, ki je ni bilo, bi torej na druge tožilce lahko vplival samo z osebno avtoriteto. Te med nekdanjimi komunisti seveda nisem kaj dosti imel, zlasti ker sem bil, kot sem že omenil, vsak trenutek tarča za odstrel glavnemu vojaku revolucije. Pa ne samo njemu, zahtev za mojo razrešitev je bilo več kot nekoč “partizanskih ofenziv” ali kot sem nekje že rekel: Osemletnega mandata so me devet let razreševali. Tudi na koncu so “borci” in poslanec Jelinčič glasno zahtevali, da me državni zbor izredno razreši, čeprav samo dan pred rednim iztekom mandata. Poskušali so, vendar brez uspeha. Morali bi se potruditi in svoje zahteve tudi strokovno utemeljiti. Delati pa moji nasprotniki niso znali. Navajeni so bili samo zahtevati, delo so vedno opravili drugi.

Vendar ste se takrat odločili, da boste na ustavnem sodišču izpodbijali nekatere zakone iz leta 1945 – npr. zakon o konfiskaciji premoženja. Kje ste dobili to idejo, po kakšnem ključu ste izbirali zakone, ki ste jih vložili v ustavno presojo?

Z vzpostavitvijo slovenske neodvisnosti junija 1991 je dotedanje republiško tožilstvo v Ljubljani, ki je bilo samo ena od nižjih stopenj jugoslovanskega socialističnega tožilstva, postalo tožilstvo samostojne in neodvisne države z vsemi pristojnostmi, tudi s tistimi, ki so prej pripadale zveznemu vrhovnemu tožilstvu in vrhovnemu vojaškemu tožilstvu v Beogradu. Dobili smo pristojnost, da zoper nezakonite kazenske sodbe vlagamo izredna pravna sredstva, kot je zahteva za varstvo zakonitosti. Pri pregledu takih kazenskih sodb povojnih revolucionarnih sodišč se je hitro pokazalo, da ne gre samo za sodbe, ki so bile izrečene v nasprotju z zakoni, ampak da so bili tudi tedanji zakoni v očitnem nasprotju s temeljnimi načeli, ki so jih že tedaj priznavali civilizirani narodi in mednarodna skupnost, ter v nasprotju s človekovimi pravicami, ki so temelj slovenske ustavne ureditve. V postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi, kot je obnova postopka in zahteva za varstvo zakonitosti, bi torej morala pristojna sodišča povojne sodbe presojati po neustavnih zakonih, čeprav ti zakoni formalno niso bili več veljavni, kar bi pripeljalo do novih krivičnih sodb. Zato sem zahteval oceno ustavnosti povojnih kazenskih predpisov, po katerih so sodila povojna sodišča.

Kje ste se stvari lotili?

Najprej sem zahteval ustavno presojo Uredbe o vojaških sodiščih iz leta 1944, ki je sploh ni izdal državni zakonodajalec, ampak partizanski poveljnik Tito, in po kateri so bile izdane prve in najhujše povojne sodbe. Ustavno sodišče je po dolgem tehtanju zahtevi ugodilo, kar je bilo za praktično uporabo zelo dobro, teoretično pa je bilo zelo nenačelno in kompromisarsko, da so dosegli soglasno odločitev. Kasneje sem uspešno izpodbijal še več zakonov. Najteže je šlo pri zakonu o zaplembah in izvrševanju zaplemb, za katerega je ustavno sodišče razpisalo celo javno obravnavo, čeprav je to eden najbolj nepravičnih in boljševiških povojnih zakonov, s katerim so bili z enim samim stavkom in brez vednosti prizadetih ali možnosti kakršnegakoli ugovora ali obrambe za nazaj legalizirani vsi medvojni in povojni partizanski zločini. Neuspeh pa sem doživel pri najbolj razvpitem zakonu o kaznivih dejanjih zoper narod (ljudstvo) in državo, po katerem je bilo izdanih in kasneje tudi po težjem postopku razveljavljenih največ krivičnih povojnih kazenskih sodb. Ustavno sodišče je mojo zahtevo proti temu zakonu neprepričljivo zavrnilo in zakon potrdilo kot ustaven zakon, čeprav se že iz naslova vidi, da gre najmanj za lex incerta – nedoločen predpis. Že odgovor na temeljno vprašanje, kaj je “dejanje zoper ljudstvo in državo”, je bil dejansko prepuščen zgolj idejni in politični presoji tedanjih komunističnih sodnikov ali bolj natančno udbovskih tožilcev.

Dr. Ljubo Bavcon je še danes član katedre za kazensko pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani ter celo soavtor učbenika o Kazenskem zakoniku, ki je izšel letos pri Uradnem listu. Kaj to pomeni za vzgojo mlajših generacij pravnikov, ki pravno znanje, predvsem pa miselno ogrodje pridobivajo pri utemeljiteljih razrednega revolucionarnega prava?

Najbolj kričeča in zelo huda posledica Bavconovega polstoletnega strokovnega in miselnega usmerjanja ter obvladovanja slovenskih pravnikov in kazenskega pravosodja je dejstvo, da v Sloveniji doslej nismo preganjali nikogar od več tisoč zločincev zoper človečnost in mednarodno pravo, da nismo pravno raziskali nobenega od več deset tisoč umorov in drugih nezastarljivih zločinov iz časa komunističnega totalitarizma. Po njegovem nauku teh zločinov sploh ni bilo, bile so samo nekatere politične napake, npr. da pobitih niso najprej postavili pred sodišče, ki bi jim v roke dalo papir z obsodbo, kar pa ni bistveno, saj bi bili pač vsi obsojeni na smrt, le nasprotniki ne bi mogli sedaj govoriti o zločinu. Nekdanjim partizanom za poboje po njegovem tudi ni mogoče soditi, češ da predpisi o hudodelstvih zoper človečnost in mednarodno pravo med vojno niso veljali, kasneje sprejeti predpisi pa veljajo samo za naciste in fašiste in ne za pripadnike protihitlerjevske koalicije. Nobene njegove izjave o sodbi v zadevi Kononov, s katero je ESČP odločilo nasprotno, nisem bral ali slišal. Zato ni čudno, da tudi sodniki in tožilci o tej odločilni sodbi ESČP še vedno nič ne vedo in naprej delajo po naukih Milanu Kučanu najljubšega Slovenca, ki ga je v svojem nastopnem predsedniškem govoru edinega imenoval.

Širša posledica polstoletne Bavconove pogubne miselne dominacije nad slovenskim pravom in politiko, ki je preprečila pregon najhujših zločincev in jih povzdignila v heroje, je nerazčiščen odnos do preteklosti in razdvojenost naroda ob vedno večjem sovraštvu, vračanje v totalitarno preteklost ter splošno duhovno in materialno zaostalost pa tudi politična apatija in neverjetna toleranca do zločina in zločincev ter vsakršne nezakonitosti. Posledica niso samo politične sodbe, ampak poguba za ves narod in državo. Kjer sta resnica in pravica sistemsko onemogočeni, ni svobode in ne napredka.

V razkrivanju in poudarjanju resnice vztrajate že desetletja. Katere uspehe beležite?

Že pred padcem komunizma in osamosvojitvijo Slovenije sem svoje preživele prijatelje in znance opozoril, da nismo ostali živi kar tako brez smisla in dolžnosti, ampak nas je Bog rešil tedanje krute smrti zato, da bomo pričali o resnici. Pa tudi na to, naj ne pričakujemo priznanja ali celo nagrade, ampak nasprotovanje in blatenje vse do smrti. Res so nekateri oblateni že odšli, druge nas ne čaka nič boljšega, a vendar je treba vztrajno in neomajno pričati o resnici. Tudi sam se trudim spoznati in govoriti resnico, tudi kaj narediti, da bi resnico lažje spoznali še drugi. Uspeha ni veliko, ga pa vendarle je vsaj toliko, da moje delo ni bilo zaman.

Tožilstvo sem dejansko osamosvojil že dobrega pol leta pred osamosvojitvijo Slovenije in ga v tem času usposobil vsaj toliko, da je kot vrhovno tožilstvo suverene države delovalo že prvi dan samostojne Slovenije. Dosegel sem oceno neustavnosti in prepoved uporabe najbolj krivičnih povojnih zakonov. Neposredno ali posredno sem prispeval k razveljavitvi več tisoč krivičnih revolucionarnih obsodb in odpravi mnogih drugih krivic. Posebej moram omeniti rehabilitacijo škofa Rožmana in ministra Kreka, kar je bistveno spremenilo pogled na bližnjo preteklost. Ustanovil in uveljavil sem skupino državnih tožilcev za posebne zadeve, ki naj bi preganjala vojne zločince in sedaj – kljub tedanjemu silnemu nasprotovanju Ljuba Bavcona in njegovih občudovalcev – brez njihovih ugovorov nadaljuje delo kot posebno državno tožilstvo, seveda brez pregona partizanskih zločinov, ki jih za Bavcona še vedno ni. Napisal sem nekaj člankov in dal nekaj intervjujev v raznih medijih, ki dejansko in pravno osvetljujejo boljševiški napad na slovenski narod ter slovenski odpor proti boljševiški revoluciji. Tudi z večletnim vodenjem Nove Slovenske zaveze sem nekaj prispeval k spoznavanju in priznanju resnice. Ker drugih zanesljivih podatkov nimam, naj omenim le časopisne podatke o merjenju javnega mnenja. Spominjam se, da je pred leti na vprašanja, ali odobravate domobranstvo, pritrdilno odgovorilo 12 do 16 % vprašanih. Pred kratkim je po enomesečnem hudem blatenju spomenika in spominske prireditve v Grahovem na podobno vprašanje DELU pritrdilno odgovorilo kar nepričakovanih 28 %. Napredek je očiten. Tudi pri Novi Slovenski zavezi smo opazili vse več zanimanja mladih ljudi za resnico o temeljnih dejstvih revolucije in protirevolucije. Prizadevanje za resnico, pri katerem sem sodeloval, je torej vendarle bilo uspešno. Nasprotovanja so čedalje hujša, vendar so tudi vedno bolj nesmiselna in protislovna, ker morajo nasprotniki kar naprej sami sebe zanikati. Zato so nasprotovanja tudi čedalje bolj neuspešna.

Na katerih področjih pa se najbolj zatika in zakaj?

Zatika se na vseh področjih, ki se kakorkoli dotikajo revolucije, njenih izvajalcev in njihovih naslednikov, njihove oblasti in privilegijev. Te hočejo na vsak način obdržati, tudi z vsakršno lažjo, prevaro in sprenevedanjem. Težave z resnico pa imajo tudi mnogi drugi, ki niso nosilci oblasti in privilegijev ter resnice ne zavračajo zaradi osebnih koristi.

Vzrokov za težak in počasen vzpon celostne resnice o slovenski bližnji zgodovini je seveda več. Naj omenim le nekatere. Prvi je bistveno različno pojmovanje resnice. Za marksiste je kriterij resnice korist delavskega razreda oz. njegove avantgarde, tj. komunistične partije. Kaj je v korist delavskega razreda, določa partija oz. njen centralni komite, saj se koristnost stvari v času in kraju lahko spreminja. Zato resnica ni nekaj stalnega, objektivnega, resnica je spremenljiva. Resnic je torej več in ne ena sama. Gre za popolno nasprotje v pojmovanju resnice, kar ne ovira samo njenega spoznanja, ampak onemogoča tudi vsak ustvarjalen pogovor o njej. Drugi je deljen pogled na stvari, drobljenje na posamezne elemente in zgodbe preteklega dogajanja, pomanjkanje celostnega in časovno urejenega pogleda. Izbrani deli pokažejo izbrano “resnico”. Za resnico uničujoča je tudi miselna lenoba, v katero sta polstoletna totalitarna oblast in enoumje privedla mnoge Slovence. Še vedno trajajočega monopola nad skoraj celotnim javnim življenjem in sredstvi obveščanja ni treba niti omenjati, saj se v 23 letih legalnega obstoja in delovanja Nove Slovenske zaveze še ni zgodilo, da bi ta v katerem od javnih občil lahko sama celotno predstavila svoje poglede in svoje delovanje. Če se nas kdaj vendarle kdo spomni, smo pritegnjeni samo kot vreča, na kateri boksarji vadijo svoje udarce, lahko se le branimo in upiramo, če in kolikor dopusti trenutni voditelj pogovora.

Resnica je torej naša moč in obenem nemoč, ker je do nje toliko zaprek. Onemogočata jo teza o več resnicah, relativnost, nezmožnost soočenja z njo itd. Predvsem pa pristajanje na polresnice in na laž. Sredi našega pogovora je bilo po televiziji mogoče slišati cerkvenega funkcionarja F. M. Dolinarja, ki vodi nadškofijski arhiv, govoriti o dejstvu neetične kolaboracije demokratične strani …

To je bilo rečeno v pogovoru o nedavni postavitvi grahovskih farnih spominskih plošč. Ob spominu na strašen zločin v Grahovem in na petinsedemdeset žrtev komunističnega nasilja – tudi enega duhovnika, ki je tja pribežal pred nacisti – je govoriti o etičnosti posledic teh zločinov in ne o zločinih samih sprevrženo dejanje, kot je sprevržen pogled nekega drugega duhovnika, ki naj bi grahovsko prireditev označil za “sektaštvo”. Mrtve pokopavati je vsaj doslej bilo delo usmiljenja in od nekdaj bistveni znak človečnosti.

Drugače pa bi morali gospodje bolj jasno povedati, kaj je v Grahovem sektaškega in v čem je bila kolaboracija grahovskih žrtev neetična. Kaj razumejo pod tujo besedo “kolaboracija”? Izvorno pomeni sodelovanje, torej sodelovanje domačih prebivalcev z začasno okupatorsko oblastjo, ki je glede etičnosti lahko bistveno različno: od pravno obveznega preko nujnega, koristnega, taktičnega do prepovedanega, izdajalskega. Sodelovanje je lahko v korist domačih prebivalcev, v korist okupatorja ali v večjo ali manjšo korist enih in drugih. V Sloveniji pa po 70 letih boljševiškega izražanja kolaboracija pomeni samo izdajstvo, sodelovanje s sovražnikom z edinim namenom pomagati mu, da doseže svoje vojne in politične cilje.

Naj dodam, da tudi za prepovedano kolaboracijo kot izdajalsko delovanje ni resnična Kučanova sintagma “zločin je zločin”, ki jo poudarja, ko govori o povojnih pobojih in kolaboraciji. Tako enačenje je laž, ki je še bolj zavržna, ker naj bi bil njen raznašalec vendarle diplomiran pravnik. Kazenski zakon, ki je veljal med vojno, kaznivega dejanja “kolaboracije” kar tako po Kučanovo ne pozna. Za pomoč sovražniku določa kazen do 10 let robije, za umor pa je bila predpisana dosmrtna robija ali smrtna kazen. Po sedaj veljavnem slovenskem kazenskem zakoniku tudi ni nedoločene kolaboracije, pač pa se pomoč sovražniku kaznuje z zaporom do 5 let, umor pa z zaporom od 15 do 30 let ali tudi z dosmrtnim zaporom. Očitno je torej, da niti najhujše oblike sodelovanja s sovražnikom ni mogoče po Kučanovo enačiti niti z enim samim umorom, kaj šele z organiziranim umorom mnogo tisoč ljudi na grozovit način, kot so počeli komunisti v Sloveniji. Navaden umor enega samega človeka po zavrženosti in neetičnosti daleč presega celo najhujšo obliko kolaboracije.

Nasprotniki bi vam očitali, da je taka razlaga zgolj opravičevanje …

Povedal sem samo dejstva, kako umor, pomoč sovražniku in kolaboracijo v svojih kazenskih zakonih ocenjujeta nekdanja in sedanja država. Nekateri tega nikoli ne bodo hoteli niti prebrati, drugi prebranega ne bodo razmislili s svojo glavo, ampak lenobno zavrnili, kot jim bodo rekli postkomunistični dirigenti. Ti pa imajo vedno prav, saj poznajo več resnic, vsak čas in za vsako priliko drugo. Nasprotniki pač govorijo drugačen jezik in z njimi se ni mogoče pogovarjati, saj njihove besede nimajo stalnega pomena. Zato se proti njihovim propagandnim očitkom sploh ne branim. Govorim tistim, ki iščejo resnico, ki želijo razen Kučana in komunistične “že napisane zgodovine” brati še kaj drugega.

Zdi se, da totalitarna poškodovanost tudi Cerkvi in mnogim njenim ljudem ni prizanesla?

Očitno je tako in tudi to je pomemben vzrok za težave na poti do resnice. Totalitarna poškodovanost, ki jo je pustilo polstoletno boljševiško enoumje, je mnoge privedla v sedanje lagodno brezumje. Tudi cerkveni ljudje niso imuni, tudi med njimi so nekateri, ki jih želja po resnici ne vznemirja in so se prilagodili vladajočemu pogledu na preteklost. Ne samo navadni verniki, tudi krščanski politiki in celo mnogi duhovniki brez kritičnosti sprejemajo in ponavljajo nekatere najbolj vprašljive boljševiške trditve, kot na primer, da je upor proti okupatorju upravičen in celo dolžnost, da spoštujejo narodno osvobodilni boj, da je kolaboracija največji zločin in smrtna kazen zanj nekaj splošnega, da so domobranci prisegli Nemčiji in Hitlerju itd.

Kako je z nujnostjo upora?

Trditev, da je upor proti okupatorju državljanska dolžnost, je čista laž. Če je država ocenila, da vojaški odpor ni primeren in je kapitulirala, zakaj bi se bili dolžni bojevati državljani? Da je upor upravičen in spoštovanja vreden, je lahko res in je lahko laž. Upravičen je samo pod določenimi pogoji, med katerimi ni zadnja zahteva, da je racionalen, da ima torej realne možnosti za uspeh brez prevelikih žrtev, predvsem pa da upor ne prizadene civilnega prebivalstva, zlasti žena, otrok, bolnih in starih. Spoštovanje upravičenega upora je pravilno, izrekati spoštovanje konkretnemu komunističnemu NOB-ju v Sloveniji, ki se je začel in končal z zločinskimi umori več deset tisoč Slovencev in z neznatnimi žrtvami med okupatorji ter nas pripeljal v totalitarno Jugoslavijo, pa je perverznost brez primere.

Zaskrbljujoče je tudi nekritično govorjenje, da je izdajalska kolaboracija pravno in moralno najhujši zločin. Že prej sem povedal, da je razmerje med zavrženostjo kolaboracije in umora po kazenskih zakonih povsem nasprotno. Sicer pa prva ogroža državno obrambo, umor pa ogroža človeška življenja. Postavljati državo nad človeška življenja, ko sama država tega ne dela, ni ravno krščansko. Zato je nerazumljivo, da se niti krščanski politiki niti duhovniki takšnemu, v bistvu fašističnemu pogledu glasno ne uprejo.

Prisega ima podoben učinek kot kolaboracija … Znova tudi na demokratični strani.

Nekateri, lahko rečem kar mnogi demokrati, res izgubijo tla pod nogami, jim je nerodno, ko je govor o domobranski prisegi. Vzrok sem ravnokar povedal: nekritično, lagodno in oportunistično sprejemajo stare partizanske “resnice”, tudi grdo laž, da so domobranci bili del nemške oborožene sile in da so prisegli Hitlerju.
Domobranci niso bili nikoli del nobene nemške oborožene enote, saj so nastali v skladu z določbami haaških vojnih konvencij kot “domača”, torej slovenska varnostna enota. Vse drugo je lažnivo propagandno nakladanje.

Glede domobranske prisege je za mislečega Slovenca dovolj, da s premislekom prebere besedilo prisege. Videl bo, da ni nobene po mednarodnem vojnem pravu prepovedane prisege Hitlerju ali Nemčiji, posebno ne prisege zvestobe, ampak je samo obljuba lojalnosti do sile, ki je dovolila domačo varnostno enoto in ji dala potrebna sredstva. Takšna obljuba je dovoljena po haaških vojnih konvencijah iz leta 1907, izhaja pa že iz moralnega pravila, da dobljenega ne smeš zahrbtno uporabiti proti tistemu, ki ti je to dal. Več pojasnil in razlage o domobranski prisegi je lahko prebrati v številnih strokovnih razpravah. Naj zopet omenim le knjigo dr. Borisa Mlakarja “Slovensko domobranstvo”. Iz vseh strokovnih razprav je jasno razvidno, da ne gre za prisego Hitlerju ali Nemčiji. Sam naj tukaj omenim samo to, da je prisega ali obljuba enostranski pravni akt, ki ga ureja obligacijsko pravo. Razlagati jo je treba tako, kot je obljubo razumel tisti, ki je prisegel, in ne tako, kot so jo razumeli tisti, katerim je bila dana, zlasti pa ne tako, kot jo zlonamerno razlagajo partizanski propagandisti in politični komisarji. Če je o vsebini obljube še vedno dvom, velja zadnje razlagalno pravilo, da je tisti, ki je obljubo dal, obljubil manj in ne več. V dvomu, ali domobranci so ali niso prisegli Hitlerju in Nemčiji, torej velja, da niso.

Kako torej zaokrožiti to Dolinarjevo neetičnost?

Vaške straže in domobranci niso zagrešili nobene prepovedane ali neetične kolaboracije, saj njihovo delovanje ni imelo namena in ni pomenilo pomoči sovražniku za dosego njegovih vojnih ali političnih ciljev. Po letu dni neoviranega partizanskega divjanja in grozljivih umorov blizu 1500 neoboroženih Slovencev so se vaščani uprli zločinskemu nasilju in od okupatorja, ki jih ni varoval, kot je bila njegova dolžnost, zahtevali dovoljenje, da se sami branijo. Dvorni zgodovinar Božo Repe, ki ima sedaj toliko povedati o zločinski kolaboraciji, je pred leti v svoji knjigi “Mimo odprtih vrat” zapisal, da so se zaradi partizanskega nasilja ustanovile samoobrambne vaške straže. Samoobramba seveda ni kolaboracija in ne zločin. Naj od mnogih omenim samo zapis dr. Metoda Mikuža v Slovenskem biografskem leksikonu h geslu Leon Rupnik: “Ker je bila NOB (narodno osvobodilna borba) že od začetka tudi ljudska revolucija, Rupnikovega delovanja ne moremo šteti kot kvizlinštvo, pač pa je bil Rupnik pravi kontrarevolucionar.” Nekdanji škofijski arhivar, partizan in zgodovinar Mikuž je torej razumel in vedel, da je pri Rupnikovem Slovenskem domobranstvu šlo za odpor proti revoluciji, ali – kot so po boljševiško zapisali na partizanskem spomeniku v Grahovem – za belogardizem, in ne za neetično kolaboracijo ali kvizlinštvo, kot se zgraža sedanji škofijski arhivar Dolinar.

Ali se spominjate vzdušja pri vas doma, ko ste se odločali za protirevolucionarno stran? Ali se je sploh bilo potrebno odločati ali je prišlo to samo od sebe – kot edina možna izbira?

Sploh se ni bilo treba kaj dosti odločati. Do pozne jeseni 1941 smo bili stari in mladi navdušeni, ko smo slišali, da se pripravlja odpor proti Lahom. Nihče jih ni maral, le nekateri gostilničarji in drugi zaslužkarji ter njihove ženske so se slinile z njimi. Zato so jih kmetje gledali še bolj zviška, kot pritepence, s katerimi se še pogovarjati ne morejo. Zato so se jih najraje kar izognili. V naši vasi je moj oče, ki je bil občinski odbornik, sklical prve sestanke za pomoč štajerskim beguncem, kot so rekli na začetku, oziroma četnikom, kot so govorili kasneje. Kmalu so se pojavili neki neznani ljudje in sestanke so začeli sklicevati drugi v drugih hišah. Očeta in še nekaterih drugih kmalu niti vabili niso več. Ni se bilo treba odločati, kar izločili so nas. Pred božičem pa smo že vedeli, da ne gre za upor proti Lahom, ampak za komuniste in za njihovo revolucijo. To smo tudi videli, saj so se na deželi ljudje dobro poznali in kmalu smo opazili, kateri malopridneži in sanjači so glavni “uporniki”. Mnoge je streznil tudi nespameten partizanski oktobrski napad na Lož, zlasti pa prvi umori Slovencev v naši bližnji okolici. Že konec novembra so umorili Andreja Mulca z Unca, dan pred božičem mladoletnega Marjana Pregelca iz Begunj, do konca aprila 1942 pa vsaj še šest drugih, med njimi tudi eno žensko. Prišlo je tudi do prvih partizanskih napadov na vaščane pri Sv. Vidu in v Loškem Potoku, ki so – tedaj še ilegalno – stražili svoje vasi. Spomladi je bilo tako vse jasno, temelji narodnega razdora so bili postavljeni. Kasneje se ni nič bistvenega spremenilo, samo partizansko nasilje se je naglo in brutalno povečalo, posledično pa tudi odpor proti nasilju.

Se spomnite, kakšen je bil odziv Slovencev na velike medvojne partizanske zločine, npr. poboj zajetih vaških stražarjev na Turjaku? Po svoje ni logično, da se vsa Slovenija ni temu uprla. Ali je tu že dodobra delovala partijska propaganda o izdajalcih?

Velika večina Slovencev takrat za te poboje ni vedela. Na Štajerskem, Pomurskem in Primorskem zanje še danes mnogi ne vedo ali pa ne verjamejo. Bela Krajina, Dolenjska in večina Notranjske so bile pod oblastjo partizanov. O njihovih zločinih se je lahko samo šepetalo. Ljubljančani in okoličani so o zločinu na Turjaku, kjer so umorili 28 težkih ranjencev, in o množičnih zločinih na Kočevskem, pri Ribnici, v Pudobu, na Mačkovcu in drugod lahko brali v časopisih in knjigah ter slišali na radiu. O tem so jim pripovedovali tudi številni begunci z dežele. Ljubljana je torej vedela, vendar je bila še močno pod vplivom komunistične propagande o izdajalcih. Ljubljana se je resnice počasi začela zavedati šele leta 1944.

Kako ste doživljali zadnje mesece pred koncem druge svetovne vojne, ko je bilo jasno, kdo bo zmagal?

Pozorno smo spremljali vojna dogajanja. Posebne zaskrbljenosti pa ni bilo, saj partizani niso bili več pri moči in so skoraj izginili. Spomnim se, kako sem v začetku aprila šel sam z 20 naboji z Vrhnike skozi gozdove v Logatec in od tam zopet po gozdni cesti skozi partizanske Laze na Rakek, kar je bilo več ur hoje po samotnih krajih. Brat pa je nekaj dni prej prav tako sam šel kar na Bloke, doma prespal, šel drugi dan k maši in se popoldne zopet sam vrnil na Rakek. Oboje je bilo nespametno, strahu pa ni bilo. Kakšnih deset dni smo nad Vrhniko razoroževali umikajočo se vojsko italijanske fašistične Socialne republike in precej brezskrbno čakali na konec. Nismo vedeli, da nas bodo kmalu v smrt prodali Angleži.

Kdaj se je ta brezskrbnost nagnila v svoje nasprotje, se pravi v ogroženost, ki je zahtevala tako radikalen korak, kot je zapustitev doma in domovine?

Ponoči med 4. in 5. majem so bili hudi boji pri Grčarevcu pri Planinskem polju, kamor je od Postojne že prodrla Jugoslovanska armada. Okrog četrte ure zjutraj smo slišali, kako so napadli in zavzeli Logatec in zjutraj smo jih že videli pred nami, pred njimi pa umikajoče se nemške vojake. Pozno popoldne smo zapustili položaje in se umaknili na Vrhniko in nato na Brezovico, kjer smo prespali in ostali do večera 8. maja, ko smo šli na pot in preko Podutika zgodaj zjutraj v Šentvidu prišli na gorenjsko cesto. Umaknili smo se torej pred napredujočo jugoslovansko armado, konkretno pred 29. hercegovsko muslimansko brigado, ki je 9. maja zjutraj prišla v izpraznjeno Ljubljano.

Pripis uredništva: Drugi del intervjuja z Antonom Drobničem, ki je bil najprej objavljen v Zavezi, bo objavljen v prihodnjih dneh.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


57 KOMENTARJI

  1. “Sedemdeset let po koncu vojne v Sloveniji še nihče ni bil postavljen pred sodišče, da bi odgovarjal za poboje med, še posebej pa po drugi svetovni vojni.”

    Pa je v svetu kaj bolje? Koliko ljudi je bilo obsojenih za komunistične zločine? In v katerih državah?

    • Vsem, ki v srcu dobro mislijo!
      Tako kot smo 1991 razširjali resnico o tem kaj se dogaja v Slovenija po celem svetu, tako tudi danes v času interneta obveščamo ves svet!
      Dobivamo pisma podpore in vsi ponujajo pomoč!

      Resnice se ne da več preglasovati!

      V globalnem svet ni nihče sam!
      Murglam pa obračajo danes hrbet vsi po vrsti!
      Prijatelji zato prosim pišite in obveščajte svoje prijatelje!

      • pismo iz Avstralije

        Me res veseli da nas ni vec strah povedati resnico. Torej Jansa je dosegel vec z zaporom kot s svojim vladanjem. Koncno smemo pogledati preteklosti v oci predno se bomo zedinili in napisali zgodovino. Veliki uspehi so vedno zahtevali velike zrtve. Mislim da je Jansa katalist zaradi katerega se bo prezracila usoda slovenskega naroda. Upam da bo svez veter osvezil vzdusje slovencev. Hvala vsem za porocanje in zelim dobro Vam in nam.

  2. Nacionalni mediji: nikjer nič o 7. dnevu krivičnega zapora za Janeza Janšo.
    Vsi mediji: nikjer nič o 19.dnevu gladovne stavke Ladislava Trohe.
    ?!

    • Sedem dni zapora za postenakarja in borca za človekove pravice izbrisanih je demokratična katastrofa.

  3. Zelo aktualno branje!
    Miselna lenoba je za resnico uničujoča.
    Žal velika resnica!
    Usodna za narod, za njegov napredek!

  4. Akademik prof. dr. Aleksander Bajt, politični sopotnik olimpijka Leona Štuklja, je v svoji akademski diagnozi o revoluciji med NOB tudi zelo nedvoumno kritičen in po moje tudi točen.
    Zapisana je v njegovi knjigi “Bermanov dosje”, MK-1999, ki jo je pisal vse do svoje smrti, saj je umrl takoj po njenem izidu. Sam tudi napiše, da je to njegovo najpomembnejše delo, bolj pomembno kot vsi učbeniki ekonomije pred tem! Akademik dr. A. Bajt pravi:
    »Partija jer med NOB oziroma med okupacijo prevzemala oblast z lažjo in nasiljem, likvidacijami političnih nasprotnikov. Moja ocena partije ni bila nikoli visoka. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije, ne le objektivno – tega pač ni mogoče zanikati –, ampak predvsem subjektivno, je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti. Z njim je sama sebe postavila izven zakona. Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase.«
    Akademik prof dr. Aleksander Bajt v svoji knjigi »Bermanov dosje«, tudi zapiše, da ni mogoče zanikati, da je partija organizirala obsežen protiokupatorski boj in da so v njem sodelovali tisoči Slovencev. Pri tem pa da prevladuje mnenje, da je vseeno, kakšen namen je imela partija pri tem, saj da nas je uvrstila med demokratične sile in med zmagovalce. Akademik Bajt pa je mnenja, da nas je med demokratične sile že l. 1941 uvrstil general letalstva D. Simović, ki je zaradi podpisa trojnega pakta s silami osi izvedel vojaški udar proti Cvetkovičevi vladi kraljevine Jugoslavije. Partija pa ni imela nič pri tem. Pravi, da čeprav je jugoslovanska vojska razpadla, je Hitler zaradi Simovićevega dvornega prevrata skoraj za šest tednov zamudil z napadom na SZ. Znano je, da je Nemce tedaj pred Moskvo prehitela in zaustavila. zima, kar je usodno in strateško prispevalo k poteku in k zmagi v 2 .svetovni vojni. Pravi: »Pri tem partija ni bila potrebna in je njen prispevek ničen. Tudi za osvoboditev Jugoslavije in Slovenije, skupaj s pridobitvijo nekdanjega po Italiji zasedenega ozemlja, je bil odpor proti zavojevalcu, kakršnega je sprožila partija nepotreben. Eno in drugo je bilo odvisno izključno od vprašanja, katera stran bo zmagala«.

    Aktualno je tudi mnenje sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice prof. dr. Boštjana M. Zupančiča povedano v oddaji 20 let parlamentarizma na RTV SLO, TV2 26.12.2012, ob 10.10h : »Slovenija je obglavljena kura. »Slovenija nima elite. Komunizem je težil, da elite izreže. Genialni primitivci iz gozda ( Marinko..) so težili, da pravo odmre. Pravo je bilo pastorka univerze. Slovenija nima vodstva, nimamo nekoga, ki bi mu sledili, nimamo nekoga, ki bi ga spoštovali. Slovenija je že dolgo obglavljena kura.
    Po 50 letih komunističnega sekanja, Slovenija nima pravega vodstva, ki bi ga ljudje spoštovali. Slovenija ni sposobna sprejeti nekoga, neko stranko kot vodstvo, kar je povzročil komunizem. Bistvo pravne države je, da na hiter, učinkovit, legitimen način vzpostavlja stabilnost. Problem slovenske pravne države je personalna sestava profesije in sodstva. Islandci gradijo nov zapor, ker se jim je zbudil imunski sistem- morala.
    Moralne norme se asimilirajo ali ne. Predvsem v tranzicijskih državah se ne ponotranjijo moralne norme. Kaj je prav in kaj ne, asimiliramo v otroštvu, zakoni nič ne pomagajo!«
    Partizanski komandant Franc Sever – Franta, letalski polkovnik JLA, ki se je ob koncu vojne pogajal tudi o predaji ustašev, je na RTV SLO 1, v nedeljo zvečer 14.04.2013, med drugim povedal, da so mu po vrnitvi iz študijev in bivanja v SZ, po končani 2. svetovni vojni, ob vrnitvi v Beograd, ko je povedal, kakšen režim in težko življenje ljudi je videl v SZ, najprej zabičali, da mora o tem molčati, saj mu je tudi Matija Maček visok komunistični funkcionar in vodja slovenske OZNE tudi dejal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!«

  5. ” Izvorno pomeni sodelovanje, torej sodelovanje domačih prebivalcev z začasno okupatorsko oblastjo, ki je glede etičnosti lahko bistveno različno: od pravno obveznega preko nujnega, koristnega, taktičnega do prepovedanega, izdajalskega.”

    točno tako. in glede tega se seveda obsoja le tisto prepovedano, izdajalsko kolaboracijo, ostala je lahko sporna, ni pa zločinska. 🙂 problem je, ko pač skušajo nekateri zadeve predstaviti tako, kot da take, torej izdajalske kolaboracije sploh ni bilo. 🙂

    “Za pomoč sovražniku določa kazen do 10 let robije, za umor pa je bila predpisana dosmrtna robija ali smrtna kazen.”

    problem je tu ta, da je ta “pomoč sovražniku” dejansko pomenila tudi načrtno in zavestno iztrebljanje slovencev, torej šlo je tudi za umore. 🙂 enako kot velja za povojne poboje. če pač to “pomoč sovražniku” na tak način poskušamo relativizirat, potem dejansko lahko pridemo do trditve, da nemška agresija na slovenijo sploh ni bila ne vem kako problematična in obsojanja vredna. 🙂 skratka, če relativiziramo žrtve, ki so jih povzročili tisti, ki so “pomagali sovražniku”, potem relativiziramo tudi žrtve, ki jih je povzročil okupator. 🙂 skratka, dajmo potem neko legitimnost tudi nacističnemu okupatorju, saj se je ja zgolj boril za korist svojega naroda in tudi proti komunizmu. če je pač pri tem pobil še nekaj slovencev pa tudi prav, a ne? 🙂 tako da predlagam, da se tudi kakšni SS enoti na slovenskem postavi kakšno obeležje, če ne drugega zato, ker so pač z orožjem in ostalim materialom podpirali anti-komunistični boj “slovenske nardone vojske” kot nekateri imenujejo domobrance. 🙂

    • Matija Maček visok komunistični funkcionar in vodja slovenske OZNE dejal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!«

      To pove vse!

      • neumno je verjeti, da je to, da se je slovenski narod z veliko večino tako ali drugače odločil podpreti NOB, kakorkoli povezano s tem, kar se je ali ni dogajalo v SZ. 🙂 slovenci so se pridružili NOB ali ga podpirali v večini zato, ker so pač verjeli v nujnost in pravičnost osvobodilnega boja. 🙂 in ponosni smo lahko na to, da je bilo takih slovencev v večini, zaradi česar se lahko danes slovenci pohvalimo, da smo bili takrat na pravi strani zgodovine. 🙂

        • Ne bom polemiziral s tabo, ampak to o večini si si izmislil! Kot običajno.
          Domobrancem si naprtil tudi “zavestno iztrebljanje slovencev”. Spet ena izmišljotina iz tvoje od strupa zakrnele glave.
          In celo če sprejmemo izdajalsko kolaboracijo, so bili amnestirani! Torej ne nabijaj več o tem.
          Raje komentiraj ukaz angležev o prekinitvi vračanja beguncev nazaj v Jugoslavijo, 4.junija.1945. Le zakaj, če je bilo vse tako pravično.
          Mater, si nesramen in brezskrupulozen objestnež.

          • dejstev si človek ne more izmisliti. 🙂

            če NOB ne bi imela večinske podpore, potem partizani štiri leta v gozdovih še preživeli ne bi, kaj šele, da bi jim na koncu uspelo celo slovenijo samostojno osvoboditi, s čimer se dejansko lahko pohvali malo narodov v okupirani evropi. 🙂

            domobranci so zavestno in načrtno izvajali vojne in druge operacije proti partizanom in civilnim podpornikom NOB, ki so vključevale tudi pobijanja, likvidacije, mučenja itd. pri tem so vedeli, da gre za slovence, torej kaj je to drugega kot zavestno iztrebljanje slovencev? 🙂 tako kot komunisti so tudi domobranci pobijali vse, ki niso bili “njihovi”, če so le imeli za to priložnost. 🙂

            amnestija ne pomeni, da zločina ni bilo. amnestija pomeni le oprostitev kazni. 🙂 ker če zločina ni, potem niti amnestije ne more biti. 🙂 ne moreš nekomu dati amnestijo za nekaj, kar sploh ni zločin oz. kaznivo dejanje. 🙂

            in kdo je kdaj trdil, da je bilo po vojni ravnanje z domobranci ter ostalimi, ki so jih zavezniki vračali, pravično? 🙂

          • Saj ti si ne izmišljuješ dejstev, ampak laži.

            Normalno, da so se domobranci borili proti svojim nasprotnikom – partizanom. Kaj ti tukaj ni jasno?

            Seveda pa to še ni zločin.

          • Ta “dejstva” si si izmislil. Če je bil NOB tako večinsko podprt, zakaj pa je bilo potem potrebno imaeti strogo nadzorovane volitve, take na železne kuglice in celo posebne črne skrinje za glasovanje “proti”. Iz koga se norca delaš, nesramnež?! Zakaj so Angleži prepovedali vračanje beguncev?!
            Amnestija pomeni da nehaj nabijat krivdo za nekajj kar so celo sami komunisti odpustili! Hujši si od samih komunistov, ki so zagrešili vse te poboje in tiranijo!

        • Voditelji NOB pa že vedo, zakaj so Slovenci šli v partizane, predvsem zaradi obljub revolucije, kar je sedaj mnogim povsem jasno in dokazano. Trg OF je še ob železniški postaji, osrednji trg Slovenije, pa je bil TRG REVOLUCIJE, DOKLER JO NISO KOMUNISTI ZATAJILI.
          Med NOB in takoj po vojni je zmagala žal predvsem revolucija. Partizani pa so bili med zmagovalci, a njihov prvi in edini pravi zaveznik je bil Stalin in ne Anglo-Američani, ki so največ prispevali k zmagi nad fašizmom in nacizmom in zadržali prodor komunizma in premagali in zadržali totalitarizme.

        • Da je slovenski narod odločno z veliko večino podprl NOB je seveda ponavljanje komunistične resnice. Glede povojnih (demokratičnih – seveda) volitev pa je Ježek – čeprav v bistvu režimski humorist – v eni kitici povedal vse:

          Cinca Marinca
          ta je zoper nas
          V ta črna skrinjca
          vrgel je svoj glas.

          Aladar, ti si podtaknjeni provokator. Veš po čem vem? Ker se kljub velikokrat žaljivim kontrakomentarjem do tebe nikoli ne užališ. Oglasiš se ob vsakem podobnem članku in hladnokrvno, brezosebno nizaš neke resnice iz Kučanove zbirke “več resnic” ter vse skupaj nadgrajuješ s sončki, ki z vsebino nimajo nikakršne povezave. Tvoj cilj je čim bolj zapleteno protislovje in z njim utrujanje bralcev.

          • Točno tako. Aladarjeva tehnika je – utrujanje nasprotnika.

            Zato se pa z mano ne upa debatirati, ker ga uspem sesuti kratko in jedernato – pa ne more s svojimi flancami nič.

          • Marjetka, se strinjam, Ježek je brez dvoma fenomen. Toda režim ga je – kot še mnoge umetnike – zlorabil in z njegovo pomočjo (brez da bi sam to hotel) ustvarjal pozo demokratičnosti (češ, saj tudi pri nas dovolimo kritiko). Naj pojasnim, zakaj jih je režim zlorabil. Za podobne in še veliko bolj blage kritike so namreč ljudje pristali v zaporu. Moj stric je v šestdesetih letih dobil pogojno za čisto nedolžno pesmico v Pavlihi. Zapor je bil “v zraku”.

            Ježka, Menarta in še koga pa je režim postavljal za primer, kako je tudi pri nas dovoljena kritika režima. Že to, da je bilo nekaj dovoljeno, samo po sebi govori o tem, da je bilo marsikaj prepovedano.

            Moja mlada leta so sedemdeseta in osemdeseta leta. Takrat morda ni bilo kakšne posebne represije, toda v glavnem zaradi vgrajene samocenzure, ki so nam jo vsadili skozi šolski sistem.

            Danes govoriti, kako je bilo tedaj lepo in krasno, pomeni še naprej govori avtocenzurirano resnico.

            Bili smo mladi. Edino to drži kot pribito.

            Z današnjega vidika Ježkove ali Menartove “puščice” sploh niso kritike

          • Z današnjega vidika Ježkove ali Menartove “puščice” sploh niso kritike
            ++++++++++++++++++++++++++++++++++++++

            strinjam se, ne morem drugače.

            Malo za šalo malo za res:

            res me vleče k tebi (miselno), ti si pa star in debel – hahahaaahihiii

    • Vedno bom navajal in ponavljal, da je slovenski parlament z aplavzom pritrdil dr. Francetu Bučarju, ki je ob osamosvojitvi razglasil: »Državljanska vojna je končana!« Državljanska vojna je torej bila, je uradno dejstvo! Sprejeli smo demokracijo, pa piše v ustavi. Za državljansko vojno, sta potrebna dva, ne samo zmagovalec revolucije, ki potem celo vse zataji, najprej nasprotnike revolucije, potem celo svojega največjega prijatelja, zaveznika Stalina, in Trge revolucije.

      • seveda je bila državljanska vojna. in kaj je bistvo državljanske vojne? ja, boj dveh strani za oblast. 🙂 oblast pa je zanimala komunistično in domobransko-cerkveno vodstvo, ne pa tiste, ki so se NOB pridružili zato, da bi pač iz slovenije pregnali okupatorja. 🙂 tako komunistična revolucija kot domobranska kolaboracija sta bili le sredstvi boja za oblast in izrazito v škodo slovenskega naroda, kar pomeni, da ju je treba označiti za zločinski. 🙂

        • AB, si ti res prepričan, da so partizani Slovenijo “samostojno osvobodili”? Se mi zdi, da je bolj verjetno, da so bila njihova “osvobojena ozemlja” bolj na področjih, ki se jih je okupatorjevi vojski zdelo potratno pokrivati. Maja 1945 pa so partizani zavzeli ozemlje preprosto zato, ker je bila Nemčija očitno pred kapitulacijo in so njene vojaške formacije razmišljale samo še o varnem umiku in predaji zahodnim silam. 😉

          • dejstvo je, da bila slovenija eno redkih območji v evropi, kjer so okupatorske enote s svojega ozemlja pregnale domače enote, brez intervencije tuje vojaške sile. 🙂

            in seveda je bila nemčija maja 1945 pred kapitulacijo, saj partizani v teh štirih letih vojne nemcev niso samo gledali. 🙂 pa tudi to se vprašaj, ja, pred kom so pa nemci bežali? 🙂

          • AB, ne bo držalo: v Prekmurje so vkorakali Rusi, partizanske enote, ki so prišle na obalo in v Trst so bile pretežno dalmatinsko-hercegovske.

            Veličasnost odpora partizanov je bila precej relativna. Mislim, da so v 4 letih pobili le okoli 1000 nemških vojakov. ( Pač pa povzročili nekaj 10 krat več žrtev z revolucionarnimi motivi). Za celotno razdejanje, ki ga je vojna povzročila, je to verjetno prevelika cena.

            Tam, kjer so okupatorske vojske imele strateški interes držati ozemlje, tam so ga 4 leta tudi držale in jim partizani, razen sporadičnih sabotaž in podobnih akcij kaj dosti niso mogli.

            Osvobajali so ozemlje, pri tem vtrajam, le perikapitulacijsko ( kar se Nemcev tiče torej v glavnem le zadnjih 14 dni vojne).

          • Da, Aladar, partizani so bili tako zagnani, da so vojno v Sloveniji celo podaljšali od 9. do 15. maja.

          • Komunajzerji morajo slepo verjeti, da so partizani pod vodstvom komunajzerjev sami osvobodili Slovenijo. V času komuniza smo pa poslušali, da so osvobodili kar celo Evropo.

            V resnici niso naredili nič tako pozitivnega. Nobenega takega rezultata ne morejo pokazati.

            Enostavno so se Nemci umikali, ko je Nemčija kapitulirala – tu pa naših partizanov ni bilo zraven.

    • Aladar, ne vem, kje ste slišali, da je kdo relativiziral zločine protirevolucionarne oblasti. Storili so hude zločine nad civilnim prebivalcem določenih vasi. Za te zločine protirevolucionarna oblast ni nikogar kaznovala in se ljudem ni opravičila. To je storil šele škof Anton Vovk po vojni – kar pa ni ravno štelo, saj takrat on ni imel nikakršne moči, kot so jo imele med vojno domobranske strukture.

      Zato menim, da bi se morali predstavniki Nove Slovenske zaveze iti poklonit civilnim žrtvam protirevolucionarnih enot ter se opravičiti. To bi bilo častno dejanje. Šele potem, po mojem, bodo imeli legitimnost od revolucionarne strani zahtevati iskreno opravičilo.

      Seveda pa se zna zgoditi, da bo potem revolucionarna stran še bolj kričala, da so domobranci sami priznali svoj zločin kolaboracije in da so s tem potrdili, da je imela revolucionarna stran prav, ko jih je ‘justificirala’. Pa tudi če se revolucionarna stran opraviči – laž je njihova duša in njihove javne besede ne nosijo kaj dosti teže.

  6. Slovenija je okupirana od znotraj, sem prebrala nekje v komentarju in
    https://www.casnik.si/index.php/2014/06/22/prejeli-smo-poziv-odbora-za-varstvo-clovekovih-pravic-vrhovnemu-sodiscu/

    se popolnoma strinjam. O tem je pisal že pokojni Janez Šček ki je kmalu po ustanovitvi gibanja OPS, nekje okrog leta 1998, še mlad umrl. Situacijo je že preden je prišlo do osamosvojitve zelo dobro spremljal in opisal v svojih dveh knjigah, da je za resnične spremembe potrebna drugačna politika.

  7. odličen pogovor. hvala.

    tehnika vpraševanja sicer malce previdna:
    “Nasprotniki bi vam očitali, da je taka razlaga zgolj opravičevanje …”

    resda pa je mož nekoliko občutljiv na nasprotna vprašanja (če prav pomnim, se je nekoč na neki radijski postaji precej sprl z novinarjem, da ne bo odgovarjal na njegova vprašanja) in potem vsekakor bolje, da se poskuša ohraniti pogovorno nit.

    predvsem mi je pri njem zanimivo, da tako brezpogojno brani prisego. če bereva isto besedilo prisege, potem jaz noter vidim nekaj tega, kar on zanika:

    “bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo, proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom…”

    kako reči, da tu noter ni nemčije in ni hitlerja? pa če bi to morda še šlo – prisega v isti koš z banditi meče tudi zaveznike. ali niso protikomunisti ravno od njih pričakovali rešitve?

    bom pač nekoč moral prečitat mukuževo knjigo (če pa ima kdo od časnikarjev kak povzetek razprave o besedilu prisege, pa mi bo zelo dobrodošlo).

    • Jaz tudi mislim da je treba sprejeti “neetičnost” domobranske navezave na Nemčijo in Hitlerja. Res da druge izbire niso imeli. Zato so celo komunisti razglasili amnestijo. In v tem je vse povedano. Povojne likvidacije niso imele nobene veze s kolaboracijo. Šlo je za zlom morebitne kontrarevolucije. In to si morajo nekateri vbiti v glavo.

        • Revolucija je bila med vojno in po vojni. Ali je ni bilo? Koga pa so potem pobijali partizani revolucionarji? Največ proti revolucionarje. In ti niso imeli pravice do obrambe za preživetje, ne pravice, da si najdejo zavetje za preživetje? Pustili naj bi se še naprej pobijati za višje boljševiške zgrešene cilje? Kaj pa so potem prve žrtve revolucionarjev v l.1941-42, ki so bili civilisti, neoboroženi? Povojni poboji drugače mislečih proti revolucionarjev so le finale revolucije, pravi uradna zgodovina!
          V vojnem in povojnem nasilju je umrlo 6,5 % Slovencev so rezultati projekta popisovanja žrtev medvojnega in povojnega nasilja, pravi vodja projekta, zgodovinarka dr. Vido Deželak Barič na Inštitutu za novejšo zgodovino v intervjuju, ki je objavljen 10. junija 2012 strani RTV SLO, kjer zgodovinarka med drugim pravi: »Najbolj je bila prizadeta Ljubljanska pokrajina. Tu je bil center slovenske politične elite – tako meščanske izpred vojne kot tudi novo nastajajoče revolucionarno-odporniške, kar je poleg italijanske okupacijske politike odločujoče pogojevalo tok dogodkov. Ljubljanska pokrajina je zgubila 9,5 odstotka prebivalstva. Tukaj se je namreč vzpostavil zelo močan odpor proti okupatorju, ki je šel z roko v roki z revolucijo, čemur je sledila reakcija meščanskega tabora. V Ljubljani so se že leta 1941 dogajale likvidacije, nato so množične likvidacije potekale leta 1942 na partizanskem ozemlju. To je bistveno spodbudilo vzpostavitev samoobrambnih vaških straž, po kapitulaciji Italije, ko se dogaja radikalni obračun s četniki in vaškimi stražarji, pa organiziranje domobranske vojske. Med partizanstvom in zlasti v Ljubljanski pokrajini dobro izurjenim ter številčnim domobranstvom je potekal intenziven spopad med vojno, temu pa je sledil tudi strahoten obračun zmagovite strani nad premagano po končani vojni. Prav zaradi naznačenega dogajanja ima Ljubljanska pokrajina največ smrtnih žrtev, pri je čemer najvišje število žrtev imela protirevolucionarna stran, in to predvsem zaradi povojnih pobojev. Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja).
          http://www.rtvslo.si/slovenija/prvi-pravi-popis-v-vojnem-in-povojnem-nasilju-je-umrlo-6-5-slovencev/284939

      • Ne želim žaliti partizanov.
        Partizani so imeli hude boje z okupatorji.
        Toda zadaj je zmeraj stal en cilj.
        In to je bila boljševistična revolucija.
        Glavni sovražnik revolucije pa ni bil Nemec ali Italijan, pač pa mi, četniki, vojaki Jugoslovanske vojske v domovini.
        To je jasno iz številnih Titovih ukazov in ukazov drugih poveljnikov ter iz ostrine boja proti četnikom.
        Danes na primer vemo, da so partizani in Italijani sklepali dogovore o prekinitvi spopadov, da bi medtem partizani likvidirali četnike.
        Vir: Četniki smo za Nato, slovenski četnik Uroš Šušterič, MLADINA 15 – 15.04.2002
        Mladina 15 | 15. 4. 2002, http://www.mladina.si/93181/?cookieu=ok

  8. Vrhunski intervju. Prava učna ura!

    Pogovor, kot bi rekli filozofi, sam v sebi dokaz resnice. Vsaka beseda raste iz demokratičnih ustav, zakonov, deklaracij o človekovih pravicah … in iz (Drobničevega) srca … Vse, kar se dogaja, je v neprekinjenem iskanju resnice …

    Če ta pogovor primerjamo s Kučanovimi izjavami ali govorjenje, lahko pri slednjem ugotovimo zgolj nenehno manipuliranje, nejasnost, razdrobljenost … skratka blbetanje (ki pa je škodljivo in celo pogubno za vso državo). Ko Kučan govori o kolaboraciji z ničemer ne pojasni, kaj naj bi to sploh bilo in da je tudi kolaboracija tako kot vsi pojmi in vse stvari na svetu neskončna mavrica možnosti. Sprašujem: Če že vsi komunistični privrženci stvari ne morejo razumeti na splošno, lahko vsaj malo bolj po človeško dojamejo Bavconovo ali Kučanovo opredeljevanje komunističnih zločinov kot napako in ne umor? To z besedami sicer ne povedo, toda iz njihovih besed posredno izhaja, da je bil tudi umor 2-letnega otroka zgolj pravna napaka; otrok je seveda bil kolaborant, toda sodišče mu ni položilio v ročice sklepa o smrtni kazni …

    • Kolega me je opozoril, da bi se to kolaboracijo kot mavrico neskončno možnosti dalo razumeti v smislu, da je tudi resnic neskončno možnosti. Resnica je vsekakor ena, pozna jo Bog, mi se ji trudimo približati. V tem je ta mavrica možnosti, znotraj katere so možne neverjetne manipulacije, najhujša pa je, da obstaja več resnic. Tako kot z resnico se da manipulirati tudi s kolaboracijo. Kolaboracija je seveda kolaboracija, toda Drobnič (in z njim mnogi novodobni vrhunski zgodovinarji) so dokazali, da je šlo pri domobrancih (v najširšem pomenu besede) za sodelovanje, ki je v skrajnih situacij dopuščeno, kolaboranti (v smislu, ki so ga iz tega pojma poustvarili boljševiki) pa so v bistvu komunisti (Ribbentrop-Molotov ter še niz kolaboriranj z Nemci med vojno).

  9. Odličen intervju. Jasen.

    Treba je poudarjati partizanske zločine -ne nekaj nevtralnega. Partizanski zločini so zločini zaradi revolucije, to so revolucionarni zločini. Njim je bilo figo mar za Slovence, tudi za ženske in otroke ne. Treba je vedeti, da so komunisti ideološki in dejanski okupatorji slovenskega naroda, hkrati pa so ves čas kolaborirali z Moskvo, fašisti in tudi z nacisti pri uničevanju narodno zavednih Slovencev.

    Pogovarjam se veliko z 84 let starim gospodom, ki je doživel vojno v NM. Pravi kakšni fejst fantje so bili domobranci – tiste, ki jih je poznal, kako dobrega značaja so bili.

    Pohvaliti moram tudi twiteraša Mirana77, ki stalno objavlja resnične zgodbe iz časa revolucije, koliko nedolžnih žrtev je bilo zverinsko pomorjenih s strani KPS: Vosa in partizanov. Posebej sta me pretresli dve zgodbi na dan 17. junij. Toplo vam priporočam, da si ogledate TW Mirana77 in začutili in počasi tudi razumeli boste zverinsko sprevrženost komunistov in njihovo ekstremno nenormalno zločinskost in pokvarjenost.
    https://twitter.com/Miran7777?original_referer=http%3A%2F%2Fwww.casnik.si%2Findex.php%2F2014%2F06%2F27%2Fanton-drobnic-miselna-lenoba-je-za-resnico-unicujoca%2F&tw_i=482225813488955392&tw_p=embeddedtimeline&tw_w=410462657750118400

    • Bistvo pa sem pozabil povedati, ker je vmes minilo kar precej časa:

      Ne samo miselna lenoba, predvsem duhovna in celostno duševna lenoba ( ne samo racio, temveč so del duše tudi ČUSTVA, polna paleta čustev: ne samo sovraštvo, prezir, zavist in pohlep – kar je tako značilno za komuniste, ki so čustveno močno omejeni, hendikepirani, invalidni: nimajo pa sočutja, obžalovanja, občutka krivde, sramu).

      • Ne želim relativizirat partizanskih revolucionarnih zločinov, za katerimi prvenstveno stoji KPS in njen VOS. Samo a ti veš, da nekje od jeseni 1943 pa do konca vojne tudi po zapisih pokojnega dr. Tineta Velikonje ( enega vodilnih pri NSZ) velja, da je protirevolucionarna stran storila celo več zločinov nad slovenskim civilnim prebivalstvom kot partizanska?

        Vsi zločini zaslužijo obsodbo, predvsem pa obžalovanje in kesanje s strani tistih, ki se identificirajo s stranjo, ki jih je povzročila. Dejansko tega zavedanja tudi na slovenski protirevolucionarni strani ne registriram. Bolj kot dejstvo kolaboracije ali prisega na bežigrajskem stadionu mene moti prav protirevolucionarno nasilje, poboji ( katerih žrtve grejo v več 1000) in denuncianstvo.

  10. Komunisti naj bodo takšni ali drugačni, prevzeli so oblast in jo držali, no, še do danes. Vsekakor so tirani, da jim ni para. Ne vem pa če jim lahko rečemo zločinci. To je precej populistično.
    Lahko je tu na forumu bit pogumen. Pejt do Pahorja v pisarno, pa mu reci zločinec.

  11. In tako tudi Drobnič, ko je bil še aktiven, ni nikomur niti lasu skrivil, zdaj pa tu opleta z nekimi zločini in žločinci.

    • Kot se spomnim je g. Drobnič ob vsaki priložnosti povedal točno to kar govori še danes, torej razgali svoje spomine iz lastnega življenja. Verjamem da govori resnico.

  12. Naj mi eden od slovenskih borcev pojasni, zakaj je nekaterim državljanov še vedno strah povedati kaj o preteklosti? Če je bil partizanski boj tako čist in čaščen,naj bo današnja tranzicijska levica ponosna na svoj pošteni boj in naj je ne bo sram za svoje vojno on povojno početje in naj ne kar naprej ponavlja: pozabimo na preteklost …! Dvojna (ne)morala!

  13. Lado, kdo pa je tale Drobnič? me je vprašala Pepca nekega
    večera v maju,1991.
    Generalni državni tožilec, sem ji pojasnil. Zakaj pa vprašuješ?
    Danes dopoldan so prišli trije partijci in mi rekli naj
    podpišem, da bodo Drobniča odžagali. In sem podpisala.
    (Tako so Kučanovi tega leta nabrali 32 tisoč podpisov.)
    “Kaj pa, če bi zbirali podpise za likvidacijo in bi me ti
    zvečer vprašala, kdo je bil tale Drobnič?”
    Pripis. Za Krambergerja ni bilo treba podpisovati.

  14. Zanimiv intervju.

    Pove nam, zakaj je sedaj naše pravosodje evropski prvak v kršenju osnovnih človekovih pravic in nekaj tega, kar se je resnično dogajalo med vojno in po njej.

    Komunistična stran je okupacijo zgolj zlorabila za nasilni prevzem oblasti in vzpostavitev diktature (proletariata). Svojih zločinov se je nedvomno zavedala, zato je bilo o njih prepovedano govoriti. Vse to mnogi že vemo, nekateri pa nikoli ne bodo hoteli resnici pogledati v oči. Bodisi zaradi privilegijev, ki temeljijo na teh zločinih, bodisi zaradi vere v izmišljene mite, ki nadomešča pravo religijo.

    Seveda komunisti niso nikogar osvobodili. Njihov namen in domet je bil samo osvobajanje življenj, človekovih pravic, demokracije in imetja svojih stvarnih ali namišljenih razrednih sovražnikov. Tu se je vse začelo in vse končalo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite