Anton Drobnič: Brez razčiščene zgodovine ni jasne in stabilne sedanjosti

58
433
Foto: Zaveza.
Foto: Zaveza.

Drugi del intervjuja, prvi del intervjuja lahko najdete na povezavi.

Inštitut za novejšo zgodovino danes sešteva število vseh po vojni pobitih Slovencev znotraj današnjih meja RS. Kako bi razdelili odgovornost za posamezne skupine teh skoraj 100.000 pobitih?

Šele 60 let po vojni, ko smo pri Novi Slovenski zavezi brez kakršnekoli pomoči že opravili veliko delo in sami popisali neposredne žrtve komunističnega nasilja ter jim postavili več sto spominskih plošč in vse objavili v treh knjigah, so se zganile tudi državne ustanove in preštele vse nasilno umrle med drugo svetovno vojno in po njej. Vsemogočna partija in zveza borcev petdeset let prej tega nista naredili, saj bi številke hitro utišale njihove pravljice o boju proti okupatorju. Objavljali so samo posamezne in izbranim zgodbam prilagojene in tudi izmišljene številke.

Šele sedaj je znana velika večina imen prebivalcev Slovenije, ki so umrli zaradi nasilja med in neposredno po drugi svetovni vojni. Seznami obsegajo skoraj 100.000 žrtev, kar je strašno število, tudi če ga primerjamo s 30.000 žrtvami morije v prvi svetovni vojni. Manj zanesljivo je ugotovljena pripadnost žrtev, ker se je ta med vojno večkrat spremenila, nekatere skupine žrtev pa si je totalitarna oblast kar prisvojila. Nisem strokovnjak za to področje, osebno pa menim, da je okrog 25.000 neposrednih žrtev komunističnih umorov, med njimi tudi 3 do 4 tisoč njihovih lastnih pripadnikov. Potem je okrog 15.000 žrtev, ki so padli kot nemški in italijanski vojaki. Vsi ostali, okrog 60.000, so umrli kot posredne žrtve komunistične revolucije in boljševiškega napada na slovenski narod. Tudi brez izzivanja nesmiselnega in razbojniškega NOB-ja bi zločinski okupatorji koga umorili, vendar menim, da bi umrlo vsaj 55.000 Slovencev manj.

Tukaj je na mestu tudi beseda o talcih …

Za smrti talcev so krivi okupatorji, ki so jih povzročili s svojimi zločinskimi represalijami. Vsi talci pa so posredno bili tudi žrtve boljševiške revolucije, saj brez revolucije ne bi bilo sovražnikovih represalij in jih pred partizanskimi akcijami tudi ni bilo. Vse partizanske akcije so bile ne samo nespametne, ampak tudi zločinske, saj njihov namen ni bil boj proti okupatorju, ampak revolucija in nasilna sprememba družbenega reda in prevzem oblasti.

Za mnoge talce pa so komunisti sami neposredno krivi, ker so jih prav oni namenoma izročili okupatorju, da so se jih na lep način iznebili, umazano delo pa so izvršili tujci. Znano je, da med talci vse do zadnjih ni bilo komunistov. Sezname talcev je sestavljal in podpisoval fašistični poveljnik italijanske policije v Ljubljani Orlando Orlandini. Po padcu fašizma julija 1943 je bil pred italijanskim vojaškim sodiščem obsojen na smrt, ker naj bi sezname sestavljal v sodelovanju in po navodilih slovenskih komunistov.

Kaj pa menite o odgovornosti za umor ujetnikov in beguncev iz južnih delov Jugoslavije?

Že v Vetrinju smo slišali za zapoznele boje in klanje pri Dravogradu. Nismo pa vedeli za obseg morije in število pobitih in zajetih. Blizu nas je bilo na Vetrinjskem polju tudi nekaj hrvaških in srbskih vojaških enot, katere so prve vrnili. Zato smo računali s približno 5 do 10 tisoč vrnjenimi vojaškimi in civilnimi osebami. Za pobijanje vrnjenih nismo vedeli, čeprav se je o tem govorilo in ugibalo. Še zadnji večer nam je na dnevnem raportu poveljnik bataljona kapetan Šabič omenil te govorice in obljubil, da nas bo obvestil, če bo zvedel kaj zanesljivega. Očitno tudi on, izkušen vojak, ni zvedel ničesar, saj je zjutraj skupaj z drugimi oficirji in z nami šel na pot. Nazadnje sem ga videl v taborišču v Kranju, ko nas je na partizansko zahtevo preštel in poročal njihovemu poveljniku. Oficirje so nato takoj izločili in odvedli.

Odgovornosti za umor okrog 100 do 200 tisoč ujetnikov in beguncev iz drugih delov nekdanje države ne bi znal razdeliti. Tudi mnogi partizani niso vedeli, ali so še v partizanski brigadi ali že v Jugoslovanski armadi, kot mnogi domobranci niso vedeli, nekateri pa še danes ne vedo, da ob umiku na Koroško pravno niso bili več Slovenski domobranci, ampak od 3. maja naprej vojaki Slovenske narodne vojske. Znano pa je, da so Slovence morili predvsem Slovenci, vseeno ali kot partizani ali kot vojaki KNOJ-a. Tudi mojo skupino so na Koroškem od Angležev prevzeli Bolgari, pred Jesenicami pa so na vlak prišli slovenski oficirji in vojaki. V njihovih rokah smo bili tudi v Kranju in Šentvidu vse do konca. Za vse hudo pa so bili najbolj odgovorni voditelji partije in države z obojnim predsednikom Titom na čelu, potem pa navzdol do neposrednih morilcev in njihovih pomočnikov.

Ena najbolj trdovratnih stvari v zvezi s polpreteklo zgodovino je dojemanje okupatorja. Večkrat ste jih postavili v okvir nelegitimne, a legalne oblasti, kar mnogim dvigne pritisk. Ni to preveč spolzek teren?

Zelo je spolzek, saj komunisti ne priznavajo nobene druge oblasti razen svoje. Vendar pri njih ne gre za zmoto, ampak za namerno demoniziranje sovražnika s popolnim zanikanjem vsake njegove pristojnosti. Le tako so se komunisti lahko sami oklicali za oblast, njim nepokorne rojake pa za hudičeve hlapce, čeprav niso imeli nobenega opravka s sovražnikom. O tem prepričati tudi druge ni bilo težko, saj je napadalna vojna bila velik zločin in tudi sovražnikovo ravnanje tako doma v lastnih krajih, zlasti pa v zavzetih deželah, je bilo strahotno zločinsko.

Sovražnikov napad in zavzetje naše domovine je bil velik zločin in naše sovraštvo proti sovražniku in zločinskim napadalcem pravno in moralno upravičeno. Ljudje pa samo od vojne in sovraštva ne morejo živeti. Zato je kljub vsemu treba upoštevati določbo mednarodnega okupacijskega prava, da sovražnikova stabilna dejanska oblast nad zavzeto deželo po prenehanju bojev postane začasna, vendar zakonita oblast. Sodobno življenje brez zakonite oblasti ni mogoče. Tudi v okupirani deželi je treba naprej živeti in vsak dan skrbeti za varnost ljudi in premoženja, za zdravstvo, za prehrano, za promet in javne komunikacije ter za celo vrsto drugih javnih služb in dejavnosti. Za vse to je dolžan skrbeti okupator, zato mora imeti tudi nujne pristojnosti kot zakonita oblast. Zato tudi vojna in okupacija nista brezpravno stanje, kot prikazujejo komunisti, da bi upravičili svoje nasilje in zločine. S tem pa seveda ni rečeno, da okupator lahko počne, kar ga je volja. Mednarodno običajno in pogodbeno pravo podrobno določa, česa okupator ne sme, kaj sme in kaj mora narediti. Prav zaradi tega, kar je okupator dolžan storiti, mu pravo priznava zakonitost njegove oblasti, saj oblast ni zato, da skrbi za državo, ampak sta država in oblast zato, da skrbita za ljudi, tudi za varnost pred lastnimi rojaki.

Po drugi strani omenjate tudi to, da so komunisti tako rekoč prijateljsko pustili oditi okupatorske vojske …

Partizanski general Lado Ambrožič Novljan, za katerim je ostalo mnogo slovenskih žrtev prej in potem, je povedal, da so partizani po kapitulaciji vso italijansko vojsko skupaj s fašistično legijo in vsemi oficirji prisrčno pospremili do meje, ne da bi se komu skrivil las. Tudi sam sem takrat videl množico Italijanov, ki so čez Bloke veselo in nemoteno šli proti Trstu, oficirji s pištolami za pasom, medtem ko je tam bil zbran ves komunistični in partizanski vrh s Kardeljem in Mačkom na čelu. Ivan Maček Matija je v svojih Spominih sam opisal, kako je poveljniku zločinske italijanske divizije “Isonzo” generalu Ceruttiju in spremljevalcem po zajetju v Novem mestu ponudil stole in postregel s pijačo, da so se okrepčali za pot, jim pustil pištole in celo tovornjak, da so se lahko peljali. Niti enega oficirja ali fašista niso zaprli ali zadržali, kaj šele ustrelili, kar so množično počeli s Slovenci, čeprav je med njimi bilo mnogo fašistov in vojnih zločincev, ki jih je kasneje za zločince uradno razglasila tudi Jugoslavija.

Kako ocenjujete komunistično kolaboracijo z okupatorjem?

Nič sovražen in celo prijateljski odnos komunističnih partizanov do italijanskih okupatorjev smo lahko večkrat videli že pred kapitulacijo Italije. Zlasti smo lahko opazili, kako so se eni in drugi izogibali resnemu spopadu. Partizani so proti Lahom streljali le iz daljave, da so ti strele komaj slišali, sami pa so se proti partizanom napotili samo podnevi in več ur zatem, ko so ti že zdavnaj izginili v temi. Po neuspešnem partizanskem napadu na tri vaške stražarje, 26. novembra 1942, ki so ga kasneje opisovali in slavili kot bojni krst Šercerjeve brigade, so italijanski vojaki našo vas preplavili naslednji dan popoldne, ko so se partizani na Mokrcu že mastili s pečenko iz zaplenjenih prašičev, saj so vas zapustili že kmalu po polnoči. Mesec dni kasneje se je podobno zgodilo ob napadu na Runarsko. Očiten primer sodelovanja med obojimi slovenskimi sovražniki je bil, ko so Italijani o veliki noči 1943 vaški straži pri Fari na Blokah vzeli večji del streliva le nekaj ur pred večdnevnim hudim partizanskim napadom, ki so ga stražarji odbili samo zato, ker so imeli skrito tudi svoje orožje in strelivo, za katerega Lahi in partizani niso vedeli. Značilno sodelovanje se je pokazalo že marca 1942, ko so Lahi požgali vas Ravnik, drugo noč pa je pogorela še cerkev, ki je ob požaru v vasi ostala nedotaknjena. Ni nujno, da je bilo vse to izrecno dogovorjeno, včasih je lahko šlo tudi za izkoriščanje dobre prilike. Očitno pa je, da ni šlo za naključje. Ni čudno, če je vrhovni poveljnik italijanske okupatorske vojske general Mario Roatta v svoji knjigi spominov na okupacijo Jugoslavije, kot pravijo, res zapisal, da je njegova najtežja naloga bila, kako oborožiti trideset tisoč jugoslovanskih partizanov.

Če le malo izostrimo širšo zgodovinsko sliko …

… komunistično skrito in javno sodelovanje z okupatorjem ni nič čudnega, saj sta že prej kar tretjino časa druge svetovne vojne politično in vojaško javno sodelovala Stalin in Hitler, Sovjetska zveza in Nemčija, celo njuni tajni politični policiji. Skupaj so okupirali pol Evrope, tudi Slovenijo. Komunisti so državo s sovražno propagando in sabotažami najprej razmajali in oslabili, fašisti in nacisti pa so ob odobravanju in veselju komunistov namesto njih opravili najbolj umazano delo in državo vojaško uničili. Vsak po svojih sposobnostih, nacisti z zločinsko silo, komunisti pa tudi z lažmi in zločinsko pretkanostjo. Njihov kasnejši medsebojni boj je bil le spor med tekmeci za totalitarno oblast nad svetom. Tako je tudi v Sloveniji nacionalno totalitaren nacizem nadomestil še bolj zločinski razredno totalitaren boljševizem, ki si je poleg oblasti prilastil tudi duše ljudi in naroda. Kolaboracija med bližnjimi sorodniki je samoumevna, še posebej med zločinskimi sorodniki, kot sta bila nacizem in komunizem, ki sta oba zrastla v nemškem prostoru.

Edino vas sem slišal govoriti o prevajalskih zapletih, ko gre za NOB in slednja s tem dobi protiokupatorsko noto. Nam lahko na kratko razložite? Ali molk o tem pomeni, da vaša teza ni prepričljiva?

Že v šoli so nas poučili, da je pomen besede narod, naroden v slovenščini dvojen. Glavni pomen je “nacionalen”, redkeje pa tudi “ljudski”, kot npr. v zvezi narodna noša, ki ni nacionalna ampak ljudska noša. V srbščini pa ista beseda narod, naroden pomeni “ljudstvo, ljudski”. Zato sem postal pozoren, ko so kakšno leto ali dve po drugi svetovni vojni v Sloveniji skoraj vsa komunistična poimenovanja z besedo narod, naroden zamenjali z besedo ljudstvo, ljudski. Tako so prejšnji narodni odbori postali ljudski odbori, narodne skupščine ljudske skupščine, narodna milica je postala ljudska milica, JNA je postala JLA. V drugih republikah pa je poimenovanje ostalo brez spremembe besede narod, naroden, ker je bila pomensko pravilna.

To pomeni, da je slovenski “… svoboda narodu” brez prevoda besede narod v ljudstvo napačen prenos iz srbščine. Imena narodni odbor, narodna milica in drugi so bila napačna, zato so jih popravili v pomensko pravilne ljudske odbore, ljudske milice itd. Nekatere besedne zveze z narod, narodni pa so kljub napaki pustili nespremenjene. To velja za že omenjeni partizanski pozdrav in zlasti za NOB – narodno osvobodilni boj. NOB tako lahko obenem pomeni boj proti okupatorju kot boj za osvoboditev ljudstva – ljudski osvobodilni boj, tj. revolucija. O nujnosti “narodno osvobodilnega boja” je govoril že partijski dokument iz leta 1938, torej tri leta pred okupacijo, ko boja proti okupatorju sploh še ni moglo biti, kar dokazuje, da je ta besedna zveza samo drug izraz za revolucijo. Nespremenjeno so pustili, ker je napaka večini ljudi neopazna, nudi pa veliko možnosti za manipulacijo. To se stalno dogaja, ko poudarjajo, da je šlo za narodno osvobodilni boj in ne za revolucijo. V resnici pa oboje govori o osvoboditvi ljudstva, to je o razredni revoluciji.

Nekje ste zapisali, da državljanska vojna še vedno traja. Kako jo končati? Kakšna je naloga ene in kakšna naloga druge strani?

Gre za nadaljevanje državljanske vojne brez orožja, čeprav nekateri grozijo tudi s tem in obžalujejo, da leta 1945 niso pobili vseh nasprotnikov, zlasti ne pravih. Končati bi jo bilo mogoče samo z normalnim pogovorom in priznanjem temeljnih dejstev preteklosti. Tak pogovor je mogoč samo med enakopravnimi sogovorniki. Dokler bodo slovenski zakoni eno stran povzdigovali in ji priznavali privilegije, drugo stran, ki je večinoma v hudih jamah in neštetih breznih, pa še naprej onečaščali, zamolčevali in jim dajali manj pravic kot drugim državljanom, pa enakopraven pogovor ni mogoč. Zato je že zdavnaj bila ustavna in človeška dolžnost državne oblasti, zlasti najvišjih oblastnikov, da bi zakonsko diskriminacijo, pri tem mislim zlasti na t. i. vojne zakone, končno ukinili.

Pri tem mora “prava stran” opustiti sovraštvo, ki ga stalno povečuje in z njim slepi velik del naroda in tudi sama sebe, nasprotnikom pa priznati vsaj osnovno človeško in narodno dostojanstvo. Druga stran pa mora vztrajati pri mirnem in častnem, vendar bolj odločnem zagovoru in pojasnjevanju resnice ter pri zahtevi po enakopravnosti in enakih možnostih. Popuščanje, prilagajanje in iskanje všečnosti pri nekdanjih boljševikih in njihovih sopotnikih, pri onih, ki še vedno zagovarjajo zločinsko revolucijo in vedo za več resnic, ne vodi k resnici in dobremu. Brez resnice ni svobode.

Ali bo Slovenija kdaj sposobna postaviti komunizem ob bok nacizmu in fašizmu? Ali bo, po vašem mnenju, kdaj sposobna obsoditi zločine, storjene pod komunistično revolucijo med in po vojni?

Nekoč bo tudi Slovenija postavila komunizem ob bok nacizmu in fašizmu ter ga obsodila kot zločinsko ideologijo in zločinsko družbeno prakso. Ne dvomim, da bo obsodila tudi neštete zločine, ki jih je boljševiški komunizem v Sloveniji storil med vojno in po vojni. Resnica in pravica sta božji dekli, zato sta lahko tudi počasni, saj sta večni in ne umrjeta. Pa vendar ne smemo samo čakati, kdaj se bo pravica sama prebila skozi goro molka, laži in prevar. Resnica se je marsikje že pokazala, priče in zgodovinarji so opisali že mnogo zločinov, ki kar kričijo po ukrepih proti zločincem, kot na primer že prej omenjeni zločin na Lajšah ali zločin v Grahovem. Podobnih je še mnogo, zato moramo vsi glasno zahtevati, da pristojni oblastniki storijo svojo dolžnost ali pa zapustijo državne položaje.

Koliko imate razumevanja za nerazumevanje npr. primorskih ali štajerskih rojakov glede slovenske zgodovine?

Imam veliko razumevanje za dejstvo, da Primorci ali Štajerci svojo zgodovino razumejo drugače, kot jo razumemo na Kranjskem, poudarjam svojo, ker je v nekaterih pogledih tudi res drugačna. Razumem tudi, da vsi ne razumejo naše zgodovine, zgodovinskega dogajanja na Kranjskem. Nobenega razumevanja pa nimam in ne morem imeti za nekatere tudi izobražene Primorce, Štajerce in Prekmurce, ki se niti malo ne poučijo in ne potrudijo, da bi jo razumeli, ampak nas in našo kranjsko bližnjo zgodovino sodijo po svoje, brez poznavanja osnovnih dejstev, če ne celo z njihovim namernim zamolčevanjem. To se je v zadnjem času dobro videlo ob spominski prireditvi v Grahovem, ko so najbolj nesmiselni napadi in psovanja priletela s Primorske in Štajerske. Celo tako velik Slovenec, kot je profesor Samo Pahor iz Trsta, je pohitel in silovito brcnil v črno temo. Morda pa bo tudi kakšen Čedermac kdaj spoznal, da je obramba življenja in doma pred domačimi nasilniki vredna vsaj toliko spoštovanja kot obramba jezika pred fašisti. Navsezadnje pa fašisti na Primorskem v 24 letih le niso umorili nobenega slovenskega duhovnika ali bogoslovca, komunisti pa so jih v dveh letih kar devet. Vsaj svojo zgodovino bi lahko tudi Primorci bolje poznali, da ne bi tako vzvišeno in izključujoče sodili naše.

Nekoč ste namignili, da ste s Stanovnikom, ko je prevzel borčevsko vodstvo, pričakovali nek bolj civiliziran pristop, pa se pričakovanje ni uresničilo. Danes je to organizacijo prevzel politik SLS (!), kar bi z nekaj dobre volje spet lahko bil razlog za podobno upanje. Vendar – ali ne spomnijo tudi prvi njegovi nastopi na čase enoumja?

Stanovnik je vsaj včasih – zlasti v odsotnosti časnikarjev – zablestel s kakšno za komunista presenetljivo izjavo ali priznanjem. Naj omenim samo sestanek, ki ga je jeseni 2006 sklical tedanji predsednik državnega zbora dr. France Cukjati. Povabil je predsednike parlamentarnih strank in naju z Janezom Stanovnikom, da bi se pogovorili o možnostih za spremembo neustavnih določb danes že omenjenih vojnih zakonov. Ko sem govori o komunistični revoluciji, me je poslanec Franc Žnidaršič ostro zavrnil, da ni bilo nobene revolucije, ampak samo boj proti okupatorju. V besedo mu je vskočil Janez Stanovnik in z drugega konca sejne mize zakričal: “Bila je revolucija, bila, pa še kakšna!”. Drugače pa je vsaj javno dokaj stalno govoril ene in iste komunistične zgodbe, le kadar sva bila sama, je bilo tudi drugače.

Izjave sedanjega predsednika borčevske organizacije Tita Turnška so prava katastrofa, ker niso niti enoumje, ampak samo še brezumje. Stanovnik vsaj natančno ve, kaj je bilo res in kaj samo partizanska propaganda in pravljice, četudi drugače govori in kriči. Pri poslušanju Turnška pa imam občutek, da ničesar ne ve in tudi ne razume, zato svoje pripovedi niti ne more tako urediti, da bi bila vsaj malo logična in verjetna. S Stanovnikom sem se lahko pogovarjal, s Turnškom se ne bi mogel. To velja tudi za druge mlajše vernike revolucije, zato je pogovor z njimi težji kot s starimi. Ti dobro vedo, kaj se je dogajalo, zato tudi znajo povedati tako resnico kot tudi propagandno laž.

Kako gledate na evropski pravni red? Če se je izkazal (vsaj na drugi stopnji) pri primeru Kononov, ki ste ga že omenili, se zdi, da pa je spet padel pri Katinu.

Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v Strasbourgu je v zadevi Kononov proti Latviji izdal znamenito sodbo, o kateri naši mediji že četrto leto trdno molčijo, saj bistveno spreminja tudi slovensko “že napisano zgodovino”, zlasti Bavconovo razredno pravo, s katerim je še vedno prepojeno tudi slovensko pravosodje. Vasilij Kononov je bil poveljnik latvijskih partizanov, ki so med vojno napadli latvijsko vas Mazie Bati z izgovorom, da so med vaščani oboroženi sodelavci okupatorja in izdajalci, ki jih je partizansko sodišče obsodilo, ker naj bi nemškemu okupatorju naznanili skupino partizanov. Kononovi partizani so po hišah poiskali šest moških, jim vzeli puške, ki so jih dobili od Nemcev, ter jih na mestu postrelili. Eden je za vasjo umiral do drugega dneva. Prijeli so tudi tri žene, zažgali njihove hiše in jih žive vrgli v ogenj. Ena je v ognju rodila in zgorel je tudi otrok!

Latvijsko sodišče je po 12-letnem sojenju le končalo postopke in Kononova obsodilo za vojne zločine in zločine zoper človečnost. Kononov se je branil s klasičnimi partizanskimi stališči: da je bil na “pravi strani” in mu zato ne morejo soditi po predpisih, ki veljajo za naciste, da so vaščani bili belogardistični in nacistični izdajalci, ki so imeli nemško orožje, da je le izvršil partizansko sodbo itd. Vse dobro znano po Repetu, Bavconu in še mnogih drugih slovenskih zagovornikih NOB!

Latvijsko sodišče je vse ugovore zavrnilo, zato se je Kononov, ki je med tem dobil rusko državljanstvo, da je na sodišču zanj lahko nastopala tudi Rusija, pritožil na ESČP. Senat prve stopnje je pod predsedstvom slovenskega sodnika dr. B. M. Zupančiča ugodil pritožbi, veliki senat pa je leta 2010 sodbo prve stopnje razveljavil, ker je ugotovil, da latvijsko vrhovno sodišče s svojo sodbo Kononovu ni kršilo nobenih človekovih pravic. Latvijska zavrnitev partizanskih stališč in ugovorov je postala evropska. Partizanski napad na latvijsko vas je bil zločin, tam so partizani bili zločinci! Ni treba posebej kazati na Grahovo, Lajše in neštete druge slovenske vasi, kjer so se zgodili enaki zločini.

Kaj pa Katinski primer?

V gozdovih pri Katinu, zahodno od Smolenska, in drugje v nekdanji Sovjetski zvezi so sovjetski komunisti spomladi leta 1940 umorili več deset tisoč poljskih oficirjev in intelektualcev, kar so dolgo zanikali in pripisovali Nemcem, dokler ni zločina priznal zadnji sovjetski voditelj Mihail Gorbačov. Kljub priznanju pa ruske oblasti svojcem žrtev niso hotele pomagati, zločinov niso raziskale, nobenemu zločincu niso sodili. Rusko sodišče je preiskavo kar ustavilo. Zato se je nekaj prizadetih Poljakov pritožilo na ESČP. Na prvi stopnji je bila Rusija obsojena, da je z zavračanjem pomoči svojcem žrtev in ustavitvijo preiskave kršila človekove pravice in določbe Evropske konvencije o človekovih pravicah. Veliki senat pa je oktobra 2013 razsodil nasprotno, da sodišče nima časovne pristojnosti za obravnavo zločinov v Katinu, ki so se zgodili pred ustanovitvijo tega sodišča.

Evropska sodba v zadevi Kononov proti Latviji je zelo pomembna, ker je partizanske umore opredelila kot zločine zoper človečnost in mednarodno pravo. Sodba ESČP v zadevi Janowiec in dr. proti Rusiji o postopku ruskih oblasti pri preiskavi umorov v Katinu pa je zmanjšala procesne možnosti za obravnavo komunističnih zločinov pri evropskem sodišču. Ali se je sodišče ustrašilo, ker je teh zločinov nešteto? Prav zato bi moralo s potrditvijo prvotne sodbe prisiliti matične države, da jih preganjajo. Evropski pravni red je torej komunistične umore jasno in odločno opredelil kot zločine, kar bo morala upoštevati tudi Slovenija. Postopek pred evropskim sodiščem pa je časovno zelo omejil, kar je huda ohromitev evropskega prava in varstva človekovih pravic.

Podoben nerešen problem Zahoda je očiten pri priznavanju komunističnih zaveznikov. Kako je to mogoče?

Države, ki niso doživele boljševiške totalitarne oblasti, ne vedo prav, kaj je komunizem. Zato se zahodne države povezujejo s komunističnimi, misleč, da so to navadne države. Menim pa, da se nekdanja naivnost in nepremišljena zaupljivost Zahoda vendarle zmanjšuje, saj mu slabih primerov in izkušenj ne manjka.

Ustavni sodnik Jan Zobec je na okrogli mizi aprila letos dejal: »Kako zelo krhka je demokracija, nas uči zgodovina – in da je med demokracijo in avtoritarnim ali celo totalitarnim sistemom samo tanka črta, iz dneva v dan bolj vemo«.

Z navedenim mnenjem ustavnega sodnika Jana Zobca soglašam. Ne vidim pa resne nevarnosti, da bi parlamentarno demokracijo zamenjali s kakšno drugačno oblastjo. Res postajamo vedno bolj monolitna družba, vendar ne v moči, ampak v zmedi in slabosti, zlasti pa v vedno večjem in bolj iznajdljivem sovraštvu. To je danes popoln anahronizem, saj sovraštvo ničesar ne ustvarja. Zato tudi ni sposobno spremeniti oblike vladavine, saj smo del Evrope, ki kljub slabostim le napreduje in bo ostala demokratična. Vseeno ne smemo biti naivni in nedelavni, demokratično ureditev je treba podpirati in jo nenehno braniti. Tudi s političnim ozaveščanjem državljanov.

Se ne bojite, da bi neke vrste pasivnost, apatičnost ali pa popoln odpor do obstoječih struktur pri mladih pripeljali do sprememb družbenega reda?

Ustavne in formalne spremembe naše parlamentarne demokracije v avtokracijo ali celo v diktaturo “ljudske demokracije” ne pričakujem. Dejansko pa je naša demokracija že sedaj zelo šibka, saj nam že preko 20 let vladajo nekdanji teroristi z zadnjim diktatorjem v Sloveniji na vrhu. V resnici torej že imamo enoumno, zadnje čase že brezumno politično glavo s parlamentarno frizuro.

V zahodnem svetu in tudi v Sloveniji smo vedno bolj priča razpadu klasičnih vrednot. Kaj to pomeni za pravo, pravni sistem, ki je utemeljen prav na vrednotah? Ali se lahko spremeni celo v svoje nasprotje – nepravo ter v nespoštovanje pravnih norm?

Seveda se pravni red lahko zruši, posebno tam, kjer so mnogo državljani brez pravne in politične zrelosti in še vedno zaupno lezejo za nekdanjimi boljševiki. V Sloveniji smo na nekaterih področjih že od nekdaj izven prava. Povsem brezpravno je stanje pri odkrivanju in pregonu zločinov zoper človeštvo in mednarodno pravo. Prav tako povsem nezakonito je stanje in ravnanje s prikritimi grobišči ter odsotnost vsake državne skrbi za izkop in človeka dostojen pokop žrtev. V nasprotju s pravili mednarodnega prava in z načeli, ki jih od nekdaj priznavajo civilizirani narodi, naša oblast ne dovoli postavitve nagrobnega križa umrlim na “nepravi strani”. Ljubljanska občina zahteva celo odstranitev neznatnega in že oskrunjenega križa na edinem domobranskem vojaškem pokopališču na Orlovem vrhu. Očitno se drži zločinskega ukaza povojnega ministra Zorana Poliča, da je treba grobove nasprotnikov zravnati z zemljo.

Ob ideji o postavitvi spomenika žrtvam vseh vojn ste izpostavili, da v Sloveniji še vedno velja več protiustavnih zakonov, ki imajo različne predpise za pripadnike in somišljenike različnih strani državljanske vojne in revolucije. Še bolj različna je uporaba zakonov in obravnava posameznikov v pravnih postopkih …

V Sloveniji še vedno veljajo zakoni, ki imajo različne predpise za udeležence obeh strani državljanske vojne pred 70 leti. To so t. i. vojni zakoni, kot so zakon o vojnih pokopališčih, zakon o vojnih invalidih, zakon o vojnih veteranih, zakon o žrtvah vojnega nasilja in drugih. Nasprotniki boljševiškega nasilja ne morejo imeti vojaškega pokopališča, kot ga imajo partizani in tudi okupatorski vojaki. Pravzaprav ne morejo imeti nikakršnega pokopališča, kot dokazuje prej navedeni ljubljanski primer. Nimajo statusa vojnih veteranov in ne morejo biti vojni invalidi, čeprav so v boju izgubili nogo ali roko. Niso žrtve vojnega nasilja, čeprav so jih med vojno umorili partizani. Pri tem je treba upoštevati tudi dejstvo, da so določbe teh zakonov zelo nejasne, opredelitve pa ideološko politične in pravno nedoločne. To omogoča zelo svojevoljno uporabo zakona, kar večinoma partizansko usmerjenim uradnikom daje možnost še bolj krivičnega odločanja.

V čem je spomenik v Grahovem drugačen od vseh dosedanjih spominskih obeležij, ki jih je postavila Nova Slovenska zaveza? Ali predstavlja kakšno prelomnico v spominjanju na vojne in povojne grozote?

Spomenik je podoben drugim farnim spominskim ploščam. Na njem so zapisana imena zamolčanih žrtev komunističnega revolucionarnega nasilja v grahovski fari. Drugačen je le v tem, da so na istem spomeniku zapisana tudi imena žrtev partizanskega napada v novembru 1943, ki niso bile iz grahovske fare. Morda je posebnost v tem, da je postavljen blizu spomenika partizanskim brigadam, ki so napadle Grahovo. Tja ga nismo postavili zaradi partizanskega spomenika, ampak preprosto zato, ker so prav na tistem kraju bili umorjeni branilci Grahovega.

Posebnost grahovskega spomenika je tudi srdito in nebrzdano nasprotovanje t. i. borcev in njihovih vernikov, kakršnega ni bilo pri nobenem od več sto prej postavljenih podobnih spomenikov. Zakaj mu tako sovražno nasprotujejo, niti sami dobro ne vedo, saj so v različnem času navajali različne razloge, ali pa nas napadali tudi brez navedbe razlogov. Spomenik je očitno postavljen na pravo mesto in ima pravo vsebino, da je prizadel in zbudil tisto skupino Slovencev, ki bi morala biti zaradi zločinske smrti 75 žrtev boljševiškega nasilja že zdavnaj prizadeta.

No, spomenik v Grahovem govori o slovenski narodni vojski, čeprav je bila ta uradno ustanovljena šele v začetku leta 1945, dve leti po Grahovski tragediji …

Takoj po italijanski okupaciji so se začele priprave za formiranje odporniških enot in že 29. maja 1941 je Slovenska ljudska stranka (SLS) ustanovila tajno Slovensko legijo. Kmalu za tem je Jugoslovanska napredna stranka (JNS) 2. avgusta 1941 ustanovila Sokolsko legijo. Tako je nastala slovenska narodna vojska. Ko je bila 1. maja 1943 ustanovljena še liberalna Narodna legija, so se vse tri povezale in julija 1943 tudi formalno nastopile kot Slovenska narodna vojska (SNV). Pod tem imenom so po italijanski kapitulaciji nastopale tudi nekdanje Vaške straže in slovenski četniki. SNV je bila obnovljena 21. januarja 1945 s sklepom Narodnega odbora, legalno pa je SNV nastopila 3. maja 1945, ko je Slovenski parlament na Taboru ukinil Slovensko domobranstvo in ustanovil Narodno vlado.

Partizani niso bili slovenska vojska, saj se nikoli niso imenovali slovenski. Pridevnik slovenski je bil tako pri partizanih kot pozneje v njihovi totalitarni državi prepovedan. Vse, kar je prej bilo slovensko, so preimenovali z geografskimi imeni. Partizani niso bili slovenski, ampak Partizanski odredi Slovenije (POS), slovenska društva so se preimenovala v … društva Slovenije (izjema je bilo Slovensko planinsko društvo), narod pa je po Marxu in njegovih sledilcih, kot je bil Kardelj, zapisan smrti in se zato ljudi po narodnosti niti ni smelo vprašati.

Morda še komentar k trditvam, da bi morali pustiti preteklost za sabo. Kako ljudem vendarle razložiti, da je poznavanje zgodovine nujno za preživetje naroda?

Po polstoletnem načrtnem zatiranju naroda in sistematičnem gojenju komunističnega internacionalizma, zaničevanju domoljubja in nespoštovanju slovenskega jezika je zanemarjanje naroda in jezika razumljivo. Poznavanje zgodovine mnogim ne pomeni ničesar. Zakaj pa bi jim, če jih najvišji državniki in profesorji, celo nekateri duhovniki že desetletja prepričujejo, da je zgodovina že napisana, torej nekaj mrtvega in za življenje neuporabnega. Brez razčiščene zgodovine, kar pa se ne zgodi naenkrat za vselej, ni jasne in stabilne sedanjosti. Če narod in njegovi ljudje ne vedo, od kod njihova sedanjost in zakaj takšna, nimajo jasne vizije, ne morejo dobro načrtovati prihodnosti in so obsojeni na nazadovanje ali celo na propad. Vsak kmet mora pred novo setvijo pomisliti, kaj je na njivi sejal zadnja leta in kakšen je bil pridelek. Če misli samo naprej in ne upošteva preteklosti, se bo lahko hudo zmotil in ostal lačen.

Pretekle elite še vedno obvladujejo večinski medijski, pravosodni, družbeni, gospodarski in (pretežno) politični prostor. Mlajšim generacijam, pa tudi nekaterim starejšim, se zdi vse to le teorija zarote oz. lažna paranoja.

Izkušenj nimajo, izkušenih pa nočejo poslušati. Ta oholost je velika človeška slabost, ki smo ji Slovenci nedvomno preveč podvrženi. Vsak začenja na začetku. Če se uspe prebiti skozi vse vladajoče neumnosti in nesmisle, je ob spoznanju resnice že star. Večina pa že mnogo prej preneha iskati in omaga nekje na začetku. Prepusti se voditeljem, ki skoraj vsi izvirajo iz totalitarnih časov in so nosilci starih sistemov in privilegijev, ki jih branijo s tujo mislijo in slavijo s tujo pesmijo. Zato nekateri lažje živijo v miselni kletki kot v svobodi.

Seveda ne moremo mimo procesa proti Janezu Janši, ki je vsekakor prvovrstna juridična kot tudi politična tema. Po katastrofalnih kritikah od Krivica do Šturma je vtis, da so z boljševiško prakso šli le predaleč in bi to vendarle mogel biti začetek njihovega konca?

Celoten proces, zlasti pa obtožba in obe sodbi v zadevi Patria so tako nenavadni, da res kažejo na obup tistih, ki so za ta proces odgovorni. Ne bom ponavljal neštetih ugovorov znanih pravnikov vseh barv in usmeritev, saj jih je že za celo knjigo. Ta proces je nerazumljiv celo za boljševiško prakso, ki jo iz neštetih povojnih sodb dobro poznam. Udbovska sodišča so hitro in jasno zapisala, česa je kdo kriv, ne glede na to, ali je bilo res ali le izmišljeno, ponarejeno ali drugače zmontirano. V dveh urah so obsodili tudi preko 30 obdolžencev naenkrat, sodba pa je imela dve strani obrazložitve. Takoj in jasno se je videlo, kam pes taco moli.

Zadeva proti Janši in drugim obdolžencem pa se je vlekla kot čreva in po dolgih letih precejanja komarjev smo dobili mlakužo brez barve in okusa, dolgo pleteničenje brez vidnega vzorca in zaključka. Če po dolgih letih obravnave in pisanja vidim sodbo, ki ima deset ali več deset gosto tiskanih strani, vem, da so bili avtorji v velikih težavah in da sami ne razumejo stvari, sicer bi svojo odločitev zapisali na treh ali petih straneh. Kar je več, ni od resnice! Tudi nesmisla, da je obtožbo na okrajnem, to je najnižjem sodišču, zastopal vrhovni, to je najvišji državni tožilec, ki nastopa samo pred vrhovnim sodiščem, nedvomno kaže, da gre za zelo nenavaden kazenski pregon. Zelo me moti nepojasnjena menjava besed sprejel in prejel obljubo. Pravni pomen teh besed je bistveno različen. Sodba na podlagi indicev je mogoča, vendar ni ravno običajna. Indici lahko nadomestijo neposredne dokaze, ne morejo pa nadomestiti dejstev, ki jih sodba sploh ne navaja, čeprav brez njih ni možen noben zagovor in tudi ni kaznivega dejanja.

Če bo proces proti Janezu Janši in soobdolžencem postal slovenski pravosodni standard, bo zelo lahko obsoditi vojne zločince in krivce sedanjega gospodarskega in duhovnega poloma. Če bo sodba razveljavljena, bo treba temeljito pregledati pravosodje. Spoštovanja pa tako nenavadna in nerazumljiva sodba v nobenem primeru ne zasluži.

Pred nami je referendum o arhivih (op. ur. intervju je bil opravljen pred referendumom). Zakonodajalec oz. ministrstvo za kulturo, ki je novelo zakona pripravilo, pravi, da z novelo razširja dostop do gradiva UDBE, pobudniki referenduma pa ravno obratno – da se arhivi zapirajo. Kakšno je vaše mnenje? Ali se je sploh smiselno prerekati o odprtosti arhivov, ko pa vemo, da je bilo v Sloveniji več kot 90 % vsega arhivskega gradiva, ki se je nanašalo na obdobje totalitarizma, konec 80-ih let uničeno?

Prav zato, ker so večino najpomembnejšega arhivskega gradiva že uničili, mora ostanek biti še bolj dostopen in na razpolago raziskovalcem in vsem, ki se zanj zanimajo. V vašem vprašanju ste uporabili dve ključni besedi: dostop do gradiva in odprtost arhivov. Gre za dve različni stvari, ki jim lahko rečemo tudi zakonsko besedilo in dejansko življenje. Zakonsko besedilo res razširja število listin, ki jih bo dovoljeno videti, vendar pa zmanjšuje vsebino listin, ki bo vidna. Po drugi strani pa se dejanske možnosti vpogleda v arhivske dokumente že z zakonom zmanjšane, saj bo listine treba predhodno pripraviti za pregled in nekatere dele počrniti. Čeprav bo na razpolago več listin in mnogo več dela z vsako, ni predvideno nobeno povečanje dejanskih sposobnosti arhivov. To pa pomeni zmanjšanje dostopa. Četudi bi bilo res, da novi zakon odpira arhive, v kar sam dvomim, to ni povečanje, ampak v vsakem primeru samo pomanjšanje dostopnosti arhivskih listin za državljane. Ob vsaki spremembi zakona pa se na slabše spremeni še vrsta drugih okoliščin, ob vsakem brisanju se lahko izbriše tudi kaj, kar ni dovoljeno brisati. Zakonske besede niso dejanja in ne življenje. Za oceno novele arhivskega zakona zato mislečemu človeku zadošča dejstvo, da je spremembo pripravila, predlagala in sprejela tista stran, ki se arhivov boji kot hudič križa in je zato 90 % arhivskih listin ob izgubi totalitarne oblasti že uničila. Preostale listine morajo zato biti v celoti, hitro in neomejeno na vpogled, kar bomo lahko dosegli samo na referendumu z glasovanjem proti spremembi zakona o arhivih.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


58 KOMENTARJI

  1. zelo zanimivo in poučno! Škoda, ad se gospod Drobnič večkrat ne pojavi s svojimi jasnimi mislimi v časniku.

    Ne strinjam pa se z opazko, da na Štajerskem ne razumemo kaj se je dogajalo v osrednji Sloveniji med vojno.

    Mnogo je ljudi, ki to razume. Mnogo pa ki ne, ker niso imeli pridobiti resnične informacije o tem.

  2. Slovenska stvarnost je, da desnica ljubi, levica pa sovraži.

    Zakaj iz tega dejstva ne napravimo kapital za volitve in preporod Slovenije?!

  3. Zakaj je tudi tu v politiki zmagala laž in prevara češ, da je obratno, da je levica za ljubezen in desnica za sovraštvo?!

    Zakaj se ljudem ne pomaga odpreti oči in najti resnico, ki hrepeni za ljubeznijo?!

    • Mislim , da je odgovor na vaše vprašanje ……enostaven ! Zato , ker Slovenci premalo vedo ! Ker so ” bombardirani ” s strani lažnivih časopisov in drugih medijev ! Zato , ker so jih takoj po osamosvojitvi začeli zalagati z lažmi in dvomi ! Kar poglejmo , kaj se dogaja ! Kmalu bodo to dejanje popolnoma obrnili na glavo , v svojo korist ! Da ne naštevam ………
      Gospod Drobnič je lepo razložil svoje poglede in je res škoda , da večkrat kaj ne objavi !
      Jaz pa sem velik pesimist , glede ” sprave ” …..Ne bo je , dragi moji , če bo šlo takole naprej , kot sedaj kaže .

  4. Ali ni pri nas v politiki podobno kot pri Talibanih?!

    Tudi mi, kot pri talibanih, nujno rabimo nebeško čist glas, ki bo vzbudil pozornost, premislek in povzročil spremembe k skupnemu slovenskemu dobremu in spoštovanju človekovih pravic.

  5. Za levico je značilna navidezna, lažna ljubezen, ki se kaže v navajanju enakosti.

    V resnici pa gre za veliko neenakost v človekovih pravicah. Poleg tega gre za delovanje, ki ruši skupno slovensko dobro v duhovnem, vrednotnem in materialnem smislu.

  6. Hvala g, Drobniču za plemenit trud pri ohranjanju resnice, podkrepljene s podatki in doživetij.

    Še so med nami prisotni pravi kristjani !

    Želim, da bi Vas Bog ohranil med nami še veliko, veliko let.

    Ker je bil intervju opravljen že pred referendumom o arhivih, je prava škoda, da ni bil objavljen že takrat.
    Objava z zamudo, se mi zdi namreč, kot oživljanje mrliča.

  7. “Zato je kljub vsemu treba upoštevati določbo mednarodnega okupacijskega prava, da sovražnikova stabilna dejanska oblast nad zavzeto deželo po prenehanju bojev postane začasna, vendar zakonita oblast.”

    no, od pravnika bi pa človek vendarle pričakoval, da zadeve malo bolj razume in ne dela takih laičnih zaključkov. 🙂 zapisano je nesporno veljalo v času, ko je vojna in s tem vojna okupacija pod določenimi pogoji veljala za legitimno. to stanje se je pa spremenilo vsaj s t.i. kellogg briandovim paktom iz leta 1928, na katerem je utemeljen tudi institut zločina proti miru, ki je bil uporabljen tudi na nürnberških in tokijskih procesih. skratka, od tistega pakta dalje je bila agresivna vojna nedvoumno izključno protipravno dejanje in kot tako ni mogla povzročiti zakonitih posledic oz. zakonitega stanja. iz naslova okupacije tako izhaja le dolžnost do izvajanja začasne oblasti, seveda z namenom, da se zaščiti pravice tamkajšnjega prebivalstva, s čimer se na noben način ne vzpostavlja pravna legitimnost okupacije. kar pomeni, da ta pravica izvajanja začasne oblasti seveda v ničemer ne izključuje pravico okupiranega naroda do osvobodilnega upora. se pravi, da dejstvo, da je bila slovenija okupirana seveda v ničemer ne pomeni, da je upor proti tej okupaciji nelegitimen oz. pravno nedopusten. 🙂 če bi to veljalo, potem bi dejansko to pomenilo pravno legitimacijo vojne agresije. 🙂

    še manj pa takšna interpretacija velja s stališča današnjega mednarodnega prava, ko pač samoobramba nedvoumno velja za enega temeljnih pravic države. 🙂

    skratka, okupacija je bila nelegitimna in protipravna in kot taka ni mogla ustvarjati nobene zaveze v smislu, ki bi kakorkoli prepovedoval ali omejeval osvobodilni boj. 🙂

    razlog, zakaj se poskuša sklicevati na ta vidik mednarodnega prava je pač tu jasen. gre se za to, da bi nekateri pač radi verjeli, da je bila kolaboracija vzpostavljena znotraj tistih mednorodnopravnih okvirov, na osnovi katerih se od okupatorja zahteva, da na okupiranem področju zagotavlja osnovno varnost in pravno stanje. 🙂 z drugimi besedami, domobrance bi pač nekateri radi prikazali kot tisti element, ki naj bi okupatorju zgolj pomagal uresničevati mednarodno pravno zavezo zagotavljanja miru in pravnega stanja na okupiranem območju, kar se seveda obupno neresno in jalovo početje. 🙂

    je pa seveda tudi res, da so komunisti povsem arbitrarno in samovoljno določali mejo med dopustno in nujno ter nelegitimno in zločinsko kolaboracijo oz. te meje preprosto niso priznavali z namenom, da seveda s tem kompromitirajo vsakršno opozicijo. skratka, šlo je za neko propagandno zavajanje, na osnovi katerega so si poskušali zagotavljati legitimnost obračuna s politično ideološkim nasprotnikom ter sebi podeliti naziv edine legitimne osvobodilne sile oz. oblasti. z drugimi besedami: morali bi ločevati med legitimno in dopustno kolaboracijo in tisto, ki je to legitimnost presegala, torej, ki je bila nelegitimna in zločinska in seveda iz legitimnost ne bi smeli izključevati vseh prizadevanj izven okvira OF ali NOB. to početje zagotovo ni bilo legitimno, ali upravičeno, ampak je služilo seveda namenom revolucije ter prevzema oblasti. 🙂

    • Lažnivi Tovariš Aladar spet nekaj lažnivo naklada in poskuša zmesti druge.

      Dejstvo je, da v vojni velja vojno pravo in kar so delale legalne oblasti v Sloveniji takrat, je bilo čisto legalno in pravilno. Ohranjale so stabilnost in neko delovanje države, kolikor so pač pod temi pogoji lahko.

  8. pa še glede govora o komunistični kolaboraciji z okupatorjem. 🙂 o tem lahko govorimo le ob predpostavki, da se nam sploh ne sanja, kaj pravzaprav kolaboracija z okupatorjem pomeni. 🙂 in tu bi spet pričakoval od pravnika nekaj več poznavanja osnov. 🙂 kolaboracija z okupatorjem v smislu nelegitimnega in zločinskega početja je zgolj takrat, ko se del okupiranega naroda podredi interesom okupatorja na način, ki dejansko okupatorju omogoča, da uresničuje cilje, ki so izrazito naperjeni v škodo okupiranega naroda.

    z drugimi besedami, težko bi domobrancem očitali zločinsko okupacijo z okupatorjem, če bi cilj okupatorja bil dobrobit slovencev. 🙂

    tako da je neverjetno smešno, ko nekdo, ki naj bi bil razgledan in izobražem kot kolaboracijo z okupatorjem npr. navaja to, ker naj bi se partizani proti italijanom ne borili s tako intenziviteto, kot npr. on pričakuje, da bi se morali, hkrati pa niti nima posebnih problemov s tem, da domobranci ne samo, da na italijane niso streljali, ampak so celo streljali ZA italijane. 🙂 za crknt od smeha. 🙂

    in če se je mario roatta trudil oborožiti trideset tisoč jugoslavanskih partizanov, potem je seveda za italijo bil izdajalec, saj se partizani zagotovo niso bojevali za cilje fašistične italije, ravno nasprotno. tako da velja razmisliti o tem, da se mu postavi spomenik. 🙂 neverjetno, kako lahko ideologija zamegli um človeku. 🙂

    • Lažnivi tovariš Aladar,

      Kolaboracija partizanov še zdaleč ni bila le premalo intenzivni boj proti okupatorju, ampak je bila čisto običajna kolaboracija v korist okupatorja.

      Partizani pa so se na začetku vojne bojevali za cilje fašističnega in nacističnega okupatorja.

      Zdaj boš še Angelo vode poskušal diskreditirati.

  9. ..partizani = komunisti…in komunizem je pač v samem temelju in izvoru zločinska ideologija, ki ima teror in nasilje celo za nujnost..

    ..in tako je bilo vedno in povsod tudi v praksi, kjer so se pojavljala komunistična gibanja ali režimi..

    ..torej tudi na Slovenskem…kjer so pač komunisti = partizani namerno in vede in hote izzvali državljansko vojno, kot fazo v revoluciji..po modelih in komandah in vzorih iz CCCP od koder so prihajali vodilni komunisti…

    ..in vse to kar pojmujemo pod domobranstvo je le logična in utemeljena in povsem razumljiva reakcija na komunistični revolucionarni teror..v okolju in situaciji itak težke tuje okupacije..

  10. Sami komunisti so domobrancem “priznali” da niso imeli druge izbire in so jim zato podelili amnestijo. Samo Aladar je še hujši od komunistov in amnestije ON ne priznava in še naprej nabija krivdo za nakaj kar je bilo amnestirano. Javno in zakonito. Samo da bi relativiziral povojne likvidacije kot nekakšno v bistvu zasluženo kazen.
    Po nobenem mednarodnem pravu revolucija ni zakonita in nihče nima pravice do revolucije. Le v Aladarjevi zakrnjeni glavi je revolucija zrelativizirana v boj za svobodo, boj proti okupatorju in s tem naj bi dobila legitimne pravice.

    In to kar naprej ponavlja, ignorant. Pravi ignorant, tisti iz slovarja. Nesposoben pet dejstev spraviti v vrsto.

    • “Po nobenem mednarodnem pravu revolucija ni zakonita in nihče nima pravice do revolucije.”

      Povej to američanom, francozom, angležem, špancem, kubancem itd. moderni svet je zgrajen na revolucijah, ki so odpravile zastarelo ureditev in vzpostavile nove institucije. Tako da je potrebno gledati revolucije case by case- npr. pri ruski ni veliko manjkalo, da bi nastala moderna republika.
      Btw, od kje to malikovanje mednarodnega prava (tudi v članku)?

      • Kakšne neumnosti pišeš.

        Komunizem ni nikjer legitimen. In pri ruski revoluciji nikakor ni bilo možnosti, da postane moderna republika.

        Enako je bilo na Kubi.

        Komunizem ni legitimen.

        • Legitimnost je tukaj popolnoma nepomembna, edino kar šteje je število in moč ljudi, ki so pripravljeni delovati v smeri zastavljenega cilja. Tako da lahko stojiš na ulici in se dereš da nekaj ni legitimno, spremenil nisi niti delca stvari.

          V rusiji so številni opazovalci menili, da je kaj takega mogoče- glede na to, da boljševiki niso imeli velike podpore; konec te možnosti je bil šele krondstadt.

          • A zdaj, ko pa nimaš argumentov, pa nočeš več o legitimnosti.

            Le kakšni opazovalci so mislili, da je kaj takega mogoče?

            Morda so res nekateri mislili, saj je celo Courtois – avtor Črne knjige komunizma, napisal, da je marsikdo v Franiji verjeli, da je življenje v Sovjetski zvezi boljše, kot v Franciji.

            Dejanskih možnosti pa ni bilo, čeprav so ljudje tako mislili.

      • Menda si ti tule eden največjih advokatov N.Si v njenih potezah, ki jo vlečejo ne le proč od SDS, ampak od načel, ko so konec 80. let vzpostavila slovensko pomlad in politično gibanje Demos.

        Zdaj, ko berem, kako v isti koš, ko jih zagovarjaš, mečeš meščanske in komunistične revolucije, lahko rečem le: Bože sačuvaj N.Si ob takih podpornikih ;(

        • Hadrijan je le eden od komunajzerjev, ki je izkoristil ta spor med NSi in SDS.

          Seveda se je delal NSijevca, zadaj se pa smeji, kako nasedate temu in škodite sami sebi – torej desnici.

        • @IF
          Nič ne mečem v isti koš, samo odgovarjal sem na trditev Zdravkota, da so revolucije nelegitimne in da nihče nima pravice do tega; pokazal sem, da je veliko revolucij temelj zahodnega sveta; torej je treba vsak družbeni proces obravnavati posamično, ne pa delati univerzalnih trditev.

          Glede strank: rad bi dal glas desni stranki, ki se zavzema za liberalno ekonomsko politiko in ima vodstvo, ki mu lahko zaupam. Če ne bi bilo na čelu SDS-a Janše, bi zaradi boljših kadrov in večje vplivnosti dal glas pač za SDS. Tako da Alojz, nehaj že s komunajzarji.

    • 1. amnestija ne zanika zločina, pomeni zgolj odsotnost kazni oz. njeno zmanjšanje 🙂

      2. amnestij je bilo s strani KP več že pred koncem vojne, katere namen je pač bil ta, da bi tiste, ki so sodelovali z okupatorjem od tega odvrnil. te amnestije, niti tista zadnja avgusta 1945, pa niso bile splošne in brezpogojne, ampak so prišle v poštev le za določene primere. npr. amnestije so izključevali poveljniški kader, vse tiste, ki so med vojno storili kakšen zločin ipd. tudi niso bili vsi popolnoma amnestirani, ampak nekateri le delno, torej tako, da so jim kazen le znižali, ne pa povsem odpustili.

      “Po nobenem mednarodnem pravu revolucija ni zakonita in nihče nima pravice do revolucije.”

      legitimnost revoluciji se znotraj mednarodnega prava oz. politične t eorije priznava že vsaj od 17. stoletja dalje s pojavom t.i. teorije o družbeni pogodbi (hobbes, locke, kasneje rousseau) na čemer sta dejansko temeljili tudi dve najslavnejši revoluciji: ameriška in francoska. 🙂 primer revolucije pa smo imeli tudi nedavno v ukrajini. in kot ti je seveda znano, to revolucijo priznava ves zahodni svet. 🙂 revolucije so se pa dogajale tudi v okviru t.i. arabske pomladi, pa tudi tem revolucijam nihče ni odrekal legitimnosti. seveda ne, saj znotraj medarodnega prava dejansko obstaja legitimna pravica do revolucije. 🙂

      tako da glede ignorance naj velja tista, da naj vsak najprej pred svojim pragom pomete. 🙂

      • Amnestija pomeni opustitev pregona oz. odpustitev kazni. Torej? Kaj bi rad?! Saj vem, nič. Drisko imaš.
        Legitimnost revoluciji daje privolitev oblasti običajno skozi abdikcijo. Torej pravice do revolucije ni! Osel!
        Kaj naj ti rečem.
        Konstantna driska te daje. Ignorant!

        Poglejte, kaj so naredili na naši Univerzi Edvarda Kardelja. To kar so ti storili Aladar, je zločin. Je zloraba študentov, mladih. In to je najhuje od vsega kar je storil Kardelj in komunisti.

        • odpustitev kazni ne zanika zločina, v tem je poanta. skratka, to, da so določeni ljudje bili amnestirani ne pomeni, da kolaboracija z okupatorjem ni zločin. 🙂 to dvoje se ne izključuje. 🙂

          “Legitimnost revoluciji daje privolitev oblasti običajno skozi abdikcijo.”

          ha ha, zdravko, ti pojma nimaš! najprej gre za abdikacijo, ki pa preprosto pomeni odpoved nekemu oblastnemu položaju, kar z revolucijo nima nobene zveze. 🙂 saj je revolucija po definiciji ravno nasilni prevzem oblasti, torej, mimo volje tistega, ki vlada. 🙂 skratka, abdikacija že po definiciji izključuje revolucijo. 🙂

          tako da še enkrat ponavljam. pravica do revolucije je splošno priznana pravica naroda vsaj vse od 17. stoletja dalje. in se je v zadnjem času spet izkazala kot taka tako v t.i. arabski pomladi in tudi ukrajini. kako lahko to zanikaš, mi ni jasno, ampak očitno pa je, da moraš biti glede tega res miselno povsem slep. 🙂 in ne verjamem, da je za to kriv kardelj. 🙂

          • Ne, lažnivi kljukec Aladar, ti nimaš pojma.

            Dejansko komunistična revolucija nikoli ni bila legitimna in nikoli ne bo.

            So pa legitimne revolucije, ki so prinesle svobodo – komunizem pač to ni.

          • Ne, lažnivi kljukec Aladar, ti nimaš pojma.

            Dejansko komunistična revolucija nikoli ni bila legitimna in nikoli ne bo.

            So pa legitimne revolucije, ki so prinesle svobodo – komunizem pač to ni.

          • S tem pa končujem: nihče ne omenja amnestije v takem kontekstu. Amnestija pomeni neugotavljanje krivde. Ti pa stalno nabijaš o tem.
            Glede revolucije pa, revolucija je nično dejanje. Šele s privolitvijo vpletenih strani postane legitimna. Samo totalni kardeljev kreten lahko govori o pravici do revolucije.

            Dokler se Tito ni zmenil s kraljem o prevzemu oblasti je bil niko i ništa. Veljalo je zavezništvo ki ga je podpisal Draža Mihajlović. Šele po tem ko je kralj predal oblast Titu se je začelo z mednarodnim priznanjem Tita in s tem je bila revolucija legitimna.

          • “Amnestija pomeni neugotavljanje krivde.”

            jao, zdravko, pa kakšne stresaš?! 🙂 ti bom kar citiral pravno definicijo, da boš sploh dobil občutek, o čem je govora:

            “Z amnestijo se osebam, ki so je deležne, odpusti pregon, popolnoma ali delno odpusti izvršitev kazni, izrečena kazen spremeni v milejšo, izbriše obsodba ali odpravi pravna posledica obsodbe.”

            “Glede revolucije pa, revolucija je nično dejanje. Šele s privolitvijo vpletenih strani postane legitimna.”

            legitimnost revolucije ni v privolitvi vpletenih, ti očitno mešaš revolucijo z demokracijo :), ampak v tem, da je uperjena proti oblasti, ki ne deluje v korist ljudstva, ki pač revolucijo tudi izvede. 🙂 če bi bila revolucija stvar konsenza, potem revolucij sploh ne bi imeli. mislim, a si ti predstavljaš gadafija, kako bi privolil v to, da sestopi z oblasti? 🙂 skratka, po tvoje revolucije potekajo takole:

            libijsko ljudstvo: gadafi, a bi mi lahko, recimo, izvedli eno tako revolucijo in te pregnali z oblasti.

            gafafi: a ste vi normalni?! ni šans!

            libijsko ljudstvo: ah, ok, potem pa nič.

            🙂

            “Dokler se Tito ni zmenil s kraljem o prevzemu oblasti je bil niko i ništa.”

            saj se ni. 🙂 komunisti so na 2. zasedanju AVNOJa preprosto enostransko kralju petru in njegovi vladi odrekli pravico predstavljati jugoslovanske narode in mu prepovedali vrnitev v domovino in ga sploh niso spraševali, kaj si o tem misli. 🙂

            leta 1944 je sicer potem prišlo do t.i. sporazuma tito-šubašić, s katero je tito od kralja in vlade v izgnanstvu dosegel, da je priznala partizansko gibanje kot edino legitimno in legalno osvobodilno gibanje v jugoslaviji. 🙂

            tako da kralj ni titu ničesar predajal, ampak je bil preprosto postavljen pred dejstvo, da druge možnosti nima. 🙂

            “Šele po tem ko je kralj predal oblast Titu se je začelo z mednarodnim priznanjem Tita in s tem je bila revolucija legitimna.”

            če bi bilo to res, potem do revolucije sploh ni prišlo in sploh nima smisla, da o revoluciji govorimo. 🙂

  11. Seveda pa g. Drobnič pri opisu zločina, ki ga je izvedel Kononov s svojo enoto, zamolči ozadje tragedije v latvijski vasici.
    Tri mesece pred omenjenim zločinom so domačini dovolili v seniku prenočiti izvidniško diverzantski enoti partizanov. Ob zori je senik obkolila nemška enota in ga zažgala ter s strojnicami pobila vseh dvanajst partizanov. Vključno s poveljnikom, majorjem Čugunovim, njegovo ženo Antonijo in sedemmesečnim sinom.
    Kononov je s svojo partizansko enoto izvedel “povračilni ukrep”. Maskirani v wehrmachtovske uniforme so zasedli vas. Devet vaščanov je bilo obtoženih izdaje partizanov nemcem ter pripadnosti latvijskim “domobrancem” (pri njih so našli nemško orožje) in po hitrem postoku obsojenih na smrt.
    Da smo si na jasnem, osebno obsojam oba zločina. Vendar le s poznavanjem vseh dejstev lahko izrekamo sodbe. Pravne in moralne.
    Lep pozdrav

    • Nisi izrekel nobene sodbe. Obsojaš vse. In kako to vpliva na primer Kononov? Nisi povedal nič, razen da plavaš v krvi vseh.

          • Eh Zdravko, g. Drobnič pač v svojem slogu razlaga zgodovino. Poizkuša pravno formalno in tudi moralno pojasniti (opravičiti?) svoje delovanje med vojno. Pri tem pa to rad počne zelo enostransko. Tudi latvijski primer mu je prišel prav za prikazovanje partizanov kot brezbožnih krvolokov. Da so bili likvidirani vaščani krivi za pravtako krvoločen zločin pa priročno izpusti.
            Kaj je po tvojem mnenju umestno in kaj ne, pa je tvoja stvar.

          • Eh boris, ti v komunistični maniri razlagaš zgodovino.

            Kononov je zločinec, kot tudi partizani tam, ki so naredili ta vojni zločin.

            Vaščani niso bili nič krivi za nobeno stvar. Poleg tega vojaki in civilisti niso enako obravnavani v vojnem pravu.

          • A to bi rad povedal, da so bili vaščani pravično likvidirani. Pa tako povej, kaj ti je nerodno.

    • Daj nehaj lagati o nekih povračilnih ukrepih.

      Prvič, ni nobenega dokaza, da bi bili domačini vpleteni v to.

      Drugič – po vojnem pravu pobijanje vojakov v bitki ni zločin. Je pa zločin pobijanje civilistov.

      Kononov je bil obsojen, domačini pa oproščeni. In prav je tako.

      • Slučajno so prišli ob zori nemci mimo skednja kjer so spali partizani. Pa jih je zazeblo pa so skedenj zažgal. Pa so partizani začel iz skednja bežat pa so jih postrelil. Pol pa še sedemmesečnega otroka da nebi odraščal kot sirota.

        • Tvoje norčevanje ne bo spremenilo dejstev, da je Kononov zagrešil vojni zločin.

          Poleg tega so bili Rusi – čeprav na zavezniški strani – v baltskih državah navadni zločinski okupatorji, saj so prvi napadli te države.

          Tako, da, če domačini niso marali ruskih komunajzerjev, so do tega imeli pravico.

          • Dejte no Alojz. Sem že v prvem komentarju napisal, da obsojam OBA zločina. Jaz sem le namignil na dejstvo da g. Drobnič piše in razlaga kot to on pač počne.

          • Dejansko se samo izgovarjaš, ker te boli, da je bil Kononov obsojen za vojni zločin.

            Kaj se je pa zgodilo pri domačinih, ni nobenega dokaza, da so vsi domačini izdajali – čeprav je šlo tudi v primeru Rusov za okupatorje.

            Možno je, da jih je izdal eden, ali pa celo eden izmed teh partizanov – kot se je to zgodilo na Lajšah pri nas – in so po vojni po krivem obsodili duhovnike.

    • Sploh pa nisi povedal nič, česar ni povedal Drobnič. Le pokazal si, da opravičuješ komunistične zločine.

      • Jaz se prav nič ne izgovarjam. Za Kononova in Latvijce me boli k… . Kaj se je zgodilo pri domačinih dokazi seveda so, prav tako nemško orožje, ki so ga imeli.

  12. ..katere mednarodne in predvsem civilizacijske norme, pa prepovedujejo ali zanikajo elementarno pravico človeka, da brani svoje življenje in življenje svojih bližnjih in se poveže in organizira, kot je to bilo pri pojavu vaških straž in potem domobranstva..

    ..kot reakcijo na revolucionarni teror..partizanov=komunistov??

  13. ..no, revolucija, ki so pričeli zganjati slovenski partizani =komunisti, ni bila usmerjena proti vladajočim, saj so v tistem momentu vladali okupatorji in mimogrede so partizani =komunisti pobili več domicilnih civilistov, žensk in otrok, kot okupatorskih sil..

    ..partizani = komunisti so pobijali večinoma kmečko in podeželsko prebivalstvo..trorej predvsem vernike in tiste, ki so jih po svoji zločinski ideologiji smatrali za razredne sovražnike..in seveda po modelih in instruktažah iz CCCP od koder so prihajali, bili plačani, šolani in usmerjani..

  14. Je pa zanimivo, kako Ladko žali in manipulira.

    Končno je bil prisiljen priznati, da so tudi partizani kolaborirali z okupatorjem, ampak še vedno lažnivo poskuša pokazati zadevo, kot, da gre le za neko manj intenzivno borbo proti okupatorju.

    Dejstvo pa je, kar dokazuje tudi knjiga Angele Vode, kot tudi Aleksandra Bajta, da so partizani bili edini, ki so še pred vojno (po nareku Stalina) kolaborirali z nacisti.

    Ob napadu na Jugoslavijo so v čast nacistom v Trbovljah celo izobesili nacistične zastave. In orožje, ki je ostalo od kapitulirane jugoslovanske vojske so veselo nosili okupatorjem.

    Stanovnikovega strica so kar komunisti izdali okupatorjem, da so ga potem ubili. Stanovnik vedno manipulira z izrazom “domači izdajalci”, kar partizani takrat dejansko so bili – ne pove pa izrrecno, da so to bili komunisti oz. partizani.

  15. V celoti gledano moram dodati, da kljub lucidnosti Drobničev diskurz ocenjujem kot enostranski in v temelju sporen. Najbolj očitno, ko krivdo za vseh blizu 100.000 smrtnih žrtev WW2 na Slovenskem pripiše partizanom.

    To pač ni razmišljanje v skladu s temeljnimi načeli, ki jih je civilizacija v tisočletjih vzpostavila kot humanitarni in pravni standard. Partizani so krivi za tiste žrtve, ki so jih oni pobili. Okupatorji so krivi za svoje žrtve. In protirevolucija je enako kriva za svoje žrtve, ki jih tudi ni bilo malo. ( Drobnič je eden tistih, ki pred tem zadnjim tišči glavo v pesek.)

    In naslednje: vojno in vojno nasilje so začele okupatorjeve vojske in ne partizani. Rezistenca proti okupaciji je, za razliko od okupacije, legitimna in legalna. ( Nasilna revolucija pač ne.)

    • Ne moreš ti takih primerov, ko so partizani načrtno provocirali okupatorje – da so izvedli maščevanje – reči, da tukaj pa niso nič krivi.

      Je še eno dejstvo. Okupator ni prisilil komunajzerjev v revolucijo – izkoristili so priložnost.

      Zato je tukaj mešanje okupatorja v konflikt, kjer dejansko ni igral vloge – le mešanje megle, ki koristi komunistični strani.

  16. CK KPS v poročilu CK KPJ z dne 16.5.1942 : ” Belo gardo streljamo in bomo sedaj izvedli likvidacije večjega obsega, ki stremijo že k iztrebitvi. ”
    – DLRS II. : 76

    Boris Kidrič: ” Bela garda morajo biti, klerikalci, kulaki in vsi, ki jim smrdi današnje stanje. To je naravni zakon razredne dinamike v tempu razvoja. ”
    – DLRS, 2 knjiga : 260

    ..gre za čas, ko ni še nobene vaške straže…in povsem normalno je, da so se ljudje po letu takega terorja..organizirali in uprli taki zločinski golazni..

  17. Odličen intervju z g. Drobničem.

    V naslov bi dal tole zame novo informacijo:
    “Sezname talcev je sestavljal in podpisoval fašistični poveljnik italijanske policije v Ljubljani Orlando Orlandini. Po padcu fašizma julija 1943 je bil pred italijanskim vojaškim sodiščem obsojen na smrt, ker naj bi sezname sestavljal v sodelovanju in po navodilih slovenskih komunistov.”

    • To je celo možno. Zanimivo bi bilo dodatno raziskat tudi smrt enega vodilnih tedanjih komunistov Toneta Tomšiča. Ne bi se čudil, če je bila v ozadju zarota Kidriča ali/in Kardelja.

      • Menda sem pri Aleksandru Bajtu bral in tudi že ponekod bral te namige,
        da je Tone Tomšič bil nevaren Kardelju in Kidriču, zato sta se ga zelo elegantno znebila z ovadbo fašistom, ki so ga takoj ustrelili – nič ni pomagalo, da je Rožman na prošnjo njegove verne matere hodil prosjačiti šefa fašistov.

        Tudi tistega Godca v Bohinju je dal Tito ubiti s tem, da so njegovo skrivališče izdali Gestapu. Godec naj bi bil nevaren Titu.

        Prežihov Voranc ali Lovro Kuhar je bil šef komunistov v Sloveniji in celo predviden za višja mesta v KPJ, pa se ga je tito ustrašil in so ga izdali Gestapu, tako, da so ga ti držali v celovških zaporih.

  18. Ali pa informacijo, da so komunisti oz. partizani krivi, da je v Sloveniji med vojno in takoj po njej umrlo več kot 2/3 žrtev samo zaradi revolucije ( komunistične okupacije), in 1/3 samo zaradi fašistične okupacije.

    • Do takšnih štetij lahko prideš le, če umrle na partizanski strani ( in strani njihovih simpatizerjev) šteješ med žrtve revolucije, ne okupacije in protirevolucije.

      Dejansko je številka teh okoli 30.000. Torej višja od številke skupaj pobitih Slovencev v revolucionarnem nasilju med in po vojni, ki ne gre do 20.000. 😉

      Vprašanje tudi, kam ti šteješ žrtev okupatorjevih taborišč in streljanj talcev…

  19. Kdaj je bila izrečena amnestija? A so bili ljudje, ki jih je oblast pobila v protitankovskem jarku za začetku 1946 v Slovenski Bistrici, pobiti pred amnestijo ali po njej? Kar se mene tiče, je bila amnestija izrečena zato, da je Jugoslavija dobiva več paketov UNRE. Do takrat so itak pobili večino tistih, ki so jih mislili (saj poznamo Kardeljevo pismo nevemkomu, da naj pospeši čiščenje, ker se pripravlja amnestija), ostale so strpali v taborišča in jim oprali možgane, njihovi potomci pa so bili in so še vedno stigmatizirani – in to s strani uradnih ustanov. Po mojem je bila to najbolj temeljita in uspešna amnestija na svetu, se vam ne zdi?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite