Ameriški imperializem in slovensko domoljubje po mnenju nostalgikov kriva za razpad Jugoslavije

Zadnje razmišljanje sem naslovil »Sidra na nebu« in izpostavil, da je človek simbolno bitje in da lahko določena družba obstaja in deluje le, če ima skupno simbolno obzorje, skupno sveto. Za Platonom nas je Antoine de Rivarol med francosko revolucijo spomnil: »Sleherna država […] je skrivnostna ladja, ki ima svoja sidra na nebu.« Zato je treba tisto, kot pravi filozof Remi Brague, kar nas rešuje pred brodolomom, iskati zgoraj. Za razliko od sider, ki jih ponujata multikulturalizem in šovinistični nacionalizem, nas v planetarnem človeštvu v času globalizacije lahko pred brodolomom rešijo le sidra, ki so zgoraj.

Med tribalizmom in totalitarizmom

Po multikulturni dogmi naj bi družbo sestavljale raznolike kulturne skupnosti vsaka s svojim svetim, multikulturna družba sama pa naj ne bi imela drugega skupnega imenovalca oz. svetega kakor to, da ga nima. Takšna družba je zgolj zgradba, ki je nič ne drži skupaj, hiša iz raznolikih pisanih kart. Zato se zastavlja vprašanje, zakaj naj bi potem te tako rekoč »istoplemenske« skupnosti sploh bile skupaj in ne same, samostojne, vsaka pod svojo streho? Je rešitev tribalizem?

Sovjetska zveza in Jugoslavija sta razpadli, ker je uplahnila vera v socializem, ta ni mogel več opravljati vloge krovnega in povezovalnega dominantnega svetega. Ta vera ni bila nikoli posebej močna, zato je lahko realni socializem držal multikulturno družbo skupaj le z izpopolnjenim represivnim aparatom in teroriziranjem. Razpadu teh tvorb je dejansko botrovala izguba samoumevne vere v socializem, ne pa nacionalizem, ki se je ob brodolomu socializma izkazal za rešilni čoln.

Povsem razumljivo je, da nostalgiki in sirote socializma krivijo zunanjega sovražnika za izgubo vere v svoje sveto in ga pri nas najdevajo ne le v ameriškem imperializmu, marveč tudi v slovenskem domoljubju. Tega na vse kriplje žigosajo kot »nacionalizem« in ga demonizirajo. Pri tem pa hote zamolčijo, kako se je v Sovjetski zvezi izvajala načrtna rusifikacija in v Jugoslaviji srbifikacija, v obeh pa še nasilna ateizacija ter etnično in ideološko preseljevanje in čiščenje.

Pri takšni totalitarni hegemoniji enega samega izključujočega svetega, pa naj je še tako socialistična in leva, je govorjenje o multikulturalizmu zgolj pesek v oči. Česa takšnega si ni privoščil niti Hitler, ki je svoje početje pošteno poimenoval nacionalsocializem, še bolj ustrezno bi se imenoval »nemški socializem«, ker je izključeval tako po narodnosti: Judi, Romi, Slovani, kot po prepričanju oz. veri: judi, katoličani … Enako so delali leninisti, enako titoisti … ista šola vse do Pol Pota, enaki genocidi, religiocidi.

Nobelovec Solženicin oriše v drugem poglavju Otočja Gulaga »Zgodovino naših kanalizacij«, zgodovino čiščenja in preseljevanja »mrčesi«.

»Enako kakor ruske Nemce v začetku vojne so tudi sedaj po njej izselili vse te narode samo po krvnem kriteriju. […] Od konca leta 1944, ko je naša armada vdrla na Balkan in predvsem leta 1945, ko je dosegla Srednjo Evropo, je tekla po kanalih Gulaga nova reka – reka ruskih emigrantov. Pobrali so predvsem tiste, ki so v zadnjih petindvajsetih letih izrazili, četudi samo plašno, svoje politične poglede. […] V letih 1945-1946 se je v Gulag stekala ogromna reka pravih nasprotnikov oblasti (Vlahi, Kozaki iz Krasnova, muslimani iz vojaških narodnih enot …).«

Domoljubje proti šovinizmu

Če je multikulturalizem fikcija, in to nevarna, družbeno razdiralna, pa tega ne moremo reči za narodno pripadnost in človekoljubno domoljubje. Nedvomno, narodno pripadnost je mogoče zlorabiti, kot kažejo med drugim primeri nacističnih, fašističnih in komunističnih nacionalizmov in njihovih etničnih čiščenj. Vendar pa zlorabe ne izčrpajo možnosti in priložnosti, ki jih vsebuje in omogoča sveto, ki narod gradi, oblikuje in postavlja v pravična razmerja do drugih narodov. Ne nazadnje, je tak primer Evropska zveza (EU), v kateri smo Slovenci po svoji volji in enakopravni z drugimi v tej Zvezi.

Za sleherni narod je njegovo edinstveno sveto bivanjskega pomena, ker je prav od njega odvisen narodov obstoj. Ob spominjanju, praznovanju in ohranjanju svojega svetega se narod krepi in črpa moči za nadaljnji obstoj in razvoj. Pod obokom tega svetega je lahko vrsta pokrajinskih in krajevnih svetih. Če se ima človek na primer za Korošča in je na to ponosen, ni zato nič manj (vreden) Slovenec, avstrijski državljan in Evropejec, kaj šele človek. Vse te pripadnosti s svojim svetim vred so lahko odprte tako v prostoru kot času in se ravno zaradi te odprtosti ne absolutizirajo in ne izključujejo. Ožje pripadnosti so v prostoru po eni strani odprte navzven v večjo skupnost (Korošec je Slovenec …), po drugi pa navznoter v manjšo (Korošec je Ziljan, član družine, gasilskega društva …); v času pa navzdol k minulim rodovom in navzgor k prihodnjim. Takšna odprtost omogoča pretok in mešanje z zunanjim in notranjim, preteklim in prihodnjim in se tako obnavlja in prenavlja sveto in identiteta naroda. Narod, ki ima svojo državo, nima le notranje politike, ampak tudi zunanjo, kar pomeni, da ne goji dialoga, sodelovanja in (celo) solidarnosti le med svojimi pripadniki/državljani, marveč tudi z drugimi: tujimi državami in njihovimi državljani.

Nevarnost, da se narod absolutizira in se odnos do njega sprevrže iz domoljubnosti v ideološki nacionalizem in šovinizem, obstaja, vendar je pri nas mnogo bolj ogrožajoča nevarnost, da se narod oz. narodna pripadnost daje v nič. Namesto tega naj bi štela samo pripadnost ali človeštvu – »državljan sveta« – ali kakšni izbrani skupini v njem, npr. »komunistični ali liberalni internacionalist«.

Tako je Theresa May domači liberalni eliti očitala, da »se obnaša, kakor da bi imela več skupnega z mednarodnimi elitami kot pa z ljudmi z ulice«. Zabrusila ji je še: »Če verjamete, da ste državljan sveta, niste državljan nikjer. Ne veste, kaj beseda ‘državljan’ pomeni.«

Toda tak očitek ne velja le za liberalne elite, marveč tudi za vernike Komunističnega manifesta, ker zanje »delavci nimajo domovine«, štejeta le internacionalizem razredne pripadnosti in nič manj internacionalni boj proti razrednim sovražnikom začenši brez milosti v lastnem narodu. Pol Pot se je hvalisal, da lahko v celoti iztrebi svoj – očitno reakcionarni – narod, saj lahko iz dvajsetih pravih rdečih Kmerov, naredi pravi, napredni več milijonski kamboški narod.

Hegemonistična kultura pri nas je zmes liberalno-komunističnega internacionalizma, zato razglaša domoljubje za klerofašizem. Da bo paradoks še večji, si ta kultura prisvaja tako imenovani »narodnoosvobodilni boj« in vse, ki se ji ne podrejajo, razglaša za narodne izdajalce. Domoljube tako ožigosa hkrati kot nacionaliste in kot narodne izdajalce, res pa je le to, da imajo radi svoj narod in državo, a zato nič manj ne spoštujejo drugih. To dvoje je zanje naravni izraz skupinske identitete vredne spoštovanja in negovanja. Če kdo, so si prav ti domoljubi prizadevali za mejo na Kolpi, za padec železne zavese in odprto pot v EU, česar jim šentflorjanski internacionalisti jugoslovanskih obzorij ne morejo odpustiti. Samostojna Slovenija namreč »ni bila nikoli njihova najintimnejša opcija«.

Ne gre prezreti še enega protislovnega nesmisla teh internacionalistov, ki nas drago stane. V ekonomiji so kot pravilo vsili »nacionalni interes«, v imenu katerega mora biti kapital slovenski, tujim nakupom in naložbam pa se je treba izogibati. In razlog? Ker da nas bodo tujci oropali, spravili ob delovna mesta in onesnažili okolje. Je lahko kaj še bolj ksenofobnega, populističnega, tovariši? Ko se je prvo obdobje »nacionalnega interesa« končalo s kriminalno tajkunsko »prihvatizacijo«, uničenjem uspešnih podjetij in gospodarskim zaostajanjem, so poiskali krivca v zunanjem sovražniku, ki so ga klasirali pod etiketo »neoliberalizem«.! Če poznajo demokracije levi in desni populizem, ki poskuša prosto-tržno in mednarodno naravnano politiko zrušiti ali z razredno-bojno ali nacionalistično retoriko, smo pri nas tudi v tem izjema. Pri nas proizvaja namreč takšno populistično retoriko kar vladajoča elita sama in tako skozi kontinuiteto novih obrazov kontinuirano drži v rokah vse vzvode oblasti. Glede na to, da gre za retoriko, ki je mešanica socialističnih in šovinističnih skrajnosti, jo je težko označiti drugače kakor nacionalsocialistični populizem.

Bog živi …

Ko je pesnik nazdravil Slovencem, je v svoji Zdravljici neločljivo povezal domoljubje in človekoljubje kot dve plati iste medalje. Za pesnika Slovenci nismo brezdomci, brez doma in domovine: »Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet.« In kot domoljubni Slovenec zaželi enako vsem drugim ljudstvom: »Živé naj vsi naródi!« in slehernemu človeku: »Dókaj dni naj živí vsak, kar nas dobrih je ljudi!« Naši internacionalisti so to pesnikovo sporočilo pohabili do njegovega nasprotja, ko so v duhu svojega militantnega komunističnega internacionalizma in ateizma vsilili za državno himno samo kitico, kjer Slovenci in Bog niso omenjeni.

V istem času kakor Prešeren je domoljubje in svetovljanstvo povezoval veliki škof Slomšek.

»Ne bodi vas sram, da ste Slovenci, to naj bo naša čast in naj nas naši sosedi le zaničujejo, oni ne vedo, kaj delajo. Ravno oni, ki nas zasramujejo, so tudi pred nekolkimi leti Slovenci bili, kakor smo mi […] Ne zaničujte ptujskih jezikov, ino se nemškega le skrbno učite; lepši bo vam, ki znate jezika dva, kakor Nemcam, ki znajo le samo eniga. […] Tako boste vi dobrimu zvestimu hlapcu podobni, ki je od Boga dva talenta prijel, ino je z njima dva druga pridobil.«

Oba velika Slovenca, pesnik in škof, sta svoje prepričanje črpala iz zakladnice krščanske vere. Tega se naši multikulturni internacionalisti dobro zavedajo, zato niso v Zdravljici cenzurirali samo Slovencev, ampak tudi Boga, da je lahko postala naša himna. Za Slomška, ki je ohranil severovzhodno Slovenijo slovensko, pa tako ali tako ne najdejo dobre besede. Nasprotno pa si tisti, ki jim slovenstvo kaj pomeni, želijo Evropo, ki bi sebi in drugim nekaj predstavljala, imela razpoznavno identiteto in takšno sveto, ki bi privlačilo, povezovalo in spodbujalo. V tej želji še zdaleč niso edini in osamljeni, tako želijo vsi, »ki dobro v srcu mislimo2.

To je edini način, pravi francoski filozof Claude Obadia, da evropski narodi in države presežejo lastne interese in premagajo skušnjavo nacionalizma. Zaradi migracijskih valov, ki spodkopavajo temelje evropske enotnosti, je namreč nevarnost zapiranja velika.

»Ali ni sedaj pravi trenutek, da znova domislimo Evropo in njeno identiteto? Res, nekaterih naših sodržavljanov ni sram trditi, da so ljudstva Evrope ljudstva grško-rimske kulture in krščanske religije, toda o tem soglasja ni. Iz strahu, da bi spodbujali zavračanje Drugega, si nočemo priznati nobene identitete in številni med nami sprejemajo stališče ‘post-identitetnega’ kozmopolitizma. To stališče, ki se zvede na idejo, da je Evropi lastno to, da nima nič lastnega, zagovarja v Nemčiji sociolog Ulrich Beck, v Franciji pa Jean-Marc Ferry. V tem tiči bistveni razlog, zakaj Evropejci ne pristajajo na Evropo. Ali nismo namreč zaradi vztrajnega poudarjanja, da Evropa nima lastne identitete, porušili sleherno možnost, da bi se v njej lahko prepoznali? Vendar Evropa ne bo dejansko obstajala, dokler se evropska ljudstva ne bodo uspela prepoznati v njej.«

(Članek je drugi del nekoliko posodobljene spremne besede v delo: Marc, Leon. 2018. Izpraznjeni prazniki. Slovenci v dobi migracij in populizma. Ljubljana: Družina.)