Sidra so na nebu: zgoraj je treba iskati tisto, kar rešuje pred brodolomom

V mehanizmu globalizacije se ljudje, skupnosti in vse človeštvo počutimo, kakor da bi bili nihalo, ki ga mehanizem poriva sem ter tja iz pozitivnih občutkov v negativne, iz zadovoljstva v prestrašenost, iz varnosti v ogroženost, iz upanja v obupovanje …

Vzrok za to nihanje ni le v kompleksnosti globalizacije, marveč tudi v dejstvu, da se logika globalizacije izmika našemu dojemanju in obvladovanju. Z globalizacijo je tako kakor z igro: vnaprej ne moremo vedeti, kako bo potekala, kaj nam bo med njo uspelo storiti in česa ne, še manj kakšen bo končni rezultat. Igralci – ne glede na to ali so izurjeni ali ne, vešči ali ne, pogumni in drzni ali prestrašeni in cagavi, proaktivni ali defetistični – se morajo sproti odločati ali se bodo borili naprej ali se predali.

Veleposlanik Leon Marc, diplomat in publicist z novim delom Izpraznjeni prazniki. Slovenci v dobi migracij in populizma proaktivno izpričuje, da mu ni vseeno, kaj se dogaja z nami. V tem delu povezuje namreč svoje izkušnje človeka in diplomata s temeljitim preučevanjem različnih vidikov, vzrokov in učinkov globalizacije in s posebno pozornostjo spremlja, kako se vse to odraža tako pri nas v Sloveniji kot tudi v evropskem okolju. Na podlagi teh spoznanj nakaže, na kaj velja biti pozoren in čemu dati več veljave, če naj bodo sadovi globalizacije tako za človeštvo kakor za nas Evropejce in Slovence bolj koristni kakor škodljivi.

Bralcu Marcove knjige se nehote zastavi vprašanje: zakaj ni globalizacija, tema te knjige, omenjena že v naslovu? Zakaj so tam prazniki, o katerih je govor v drugem delu, a še tam v kontekstu post-krščanske Evrope in Slovenije? O tem sem med drugim razmišljal v spremni besedi (Rešitev pred brodolomom) v Marcovo knjigo. Del tega razmisleka podajam v nadaljevanju.

Res zagonetno za tistega, ki dojema človeka zgolj kakor delovno silo in porabniško, kupno moč, animal laborans et consumens. V teh primerih velja človek za samozadostno bitje, nekakšnega Robinzona, ki na svojem otoku mirne duše shaja brez drugih. Za takšno ozko(srčno) gledanje na človeka, so prazniki le dnevi, ko se ne dela in lahko bolj kakor ob delavnikih pokažemo svojo moč (porabniško, se razume).

Človek: simbolno bitje

Povsem drugače gledajo na človeka religije. V judovsko-krščanskem izročilu, ki je preželo zahodno civilizacijo, je človek Božja podoba. Zato »človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust«, zavrne Jezus hudiča, ko ga ta nagovarja, naj kamne spremeni v kruh, da bo tako samozadosten (Mt, 4,1-11). Pomenljivo, v grškem izvirniku se hudič imenuje diabolos, ki je izpeljanka iz glagola dia-ballo, razdvojim, razdružim, medtem ko nasprotno delovanje – sestavljanje, povezovanje, združevanje – izraža glagol süm-ballo. Srž vesele novice se potemtakem glasi: ločenost, v katero nas peha diabolična skušnjava po samozadostnosti, je mogoče preseči, če odpremo ušesa, prisluhnemo in rade volje požiramo besede iz Božjih ust. A kot je znano, govori krščanski Bog posredno, tj. po ljudeh, dogodkih, naravi … zato smo z njim v stiku, zavezi, ko smo z vso odgovornostjo in skrbnostjo v trdni navezi z njegovimi posredniki. Od tod npr. v krščanstvu zahteva po dobrih medčloveških odnosih, vključno z ljubeznijo do sovražnikov, po zavzetem sooblikovanju družbe in trajni skrbi za ohranjanje stvarstva.

Religija je bila nekoč sinonim za to simbolno, povezovalno silo, danes pa ima ta vrsto posvetnih podob. O tej metamorfozi sta sociologa Hubert in Mauss zapisala:

»Če bogovi, vsak ob svojem času, prihajajo iz svetišča in postajajo posvetni, vidimo, nasprotno, kako druga za drugo vstopajo v svetišče človeške družbene zadeve: domovina, lastnina, delo, človeška oseba.«

Régis Debray, ki ju navaja v delu Bratstvo, imenuje to povezovalno silo sveto, svétost (le sacré, la sacralité). S tem pojmom označuje tisto edino potrebno, da se skupnost vzpostavi in ohranja. To ni moralna kategorija, je onstran dobrega in zlega, in tudi nima nič s svetostjo značilno za krščanskega svetnika. Za to povezovalno sveto je značilno troje:

»(1) Kjer je sveto, je ograda. Če se ta ukine, sveto izgine. (2) Kjer je neki ‘mi’, je neko sveto. Kjer se ‘mi’ razkroji, svetega ni več. (3) Ni svetega brez neke bistvene odsotnosti, proti kateri se zazirajo oči. Kjer se ta vzvišena točka zabriše, se sveto izgubi.«

Debray še poudari:

»Kakor ne obstaja zasebni jezik, tako ne obstaja sveto enega samega. Skupno gledanje in usklajeno dihanje sta neizogibno potrebna. Tudi prostor, kjer je mogoče za uro ali dve pozabiti obveznosti – pariška katedrala Notre-Dame, portal Auschwitza, stopnišča do Gangesa v Benaresu –, je po naravi kraj zbiranja, molitvenega ali petega: romanje, srečanje, sinoda, komemoracija. Ves paradoks te vrste ograjenih prostorov je, da slehernega popeljejo ven iz njegovega individualnega zapora.«

Če gresta svétost in skupnost vedno skupaj, potem svétost ni le religijska marveč tudi posvetna, kakor so posvetne nekatere skupnosti. Vendar pa religijsko sveto v številnih primerih presega meje posvetnih skupnosti in je tako rekoč globalno.

»Praznik Vojščakov, ki obhaja zmago bratov Pandavov ob pomoči boga Krišne nad njihovimi bratranci, hudobnimi Kuravi – zgodba iz Mahabharate – znova splete vezi med vsemi hindujci razpršenimi po planetu in, seveda, najprej na indijski podcelini (milijarda ljudi, 18 uradnih jezikov). Jom Kipur uglasi New York in Pariz z Jeruzalemom, ramadan pa napravi vidno vsemu svetu in predvsem slehernemu postilcu muslimansko bratovščino. Ramadan kroti telo in upočasni čas, a okrepi našo skupnost.«

Simbolni temelji obstanka

Razsvetljenci, ki so bolj kakor vse drugo poudarjali pomen razuma, niso prezrli pomena prazničnosti in obrednosti pri nastanku in krepitvi družbenih vezi. Tako npr. Jean Jacques Rousseau, ki v Razpravi o izvoru jezikov umešča družbene vezi na področje čustev in strasti, meni, da je prav praznična obrednost omogočila čustvom in strastem, da so se preoblikovali v prve oblike človeške družbenosti. »V tisti srečni dobi, ko ni nič določalo ur, ni nič sililo k njihovemu štetju. Edina časovna mera sta bila zabava in dolgčas. Pod starimi hrasti, zmagovalci nad leti, je vročekrvna mladina postopno pozabila svojo krvoločnost; privadili so se drug drugemu; trudili so se, da bi se jih razumelo, naučili so se pojasnjevati svoje misli. Tam so se dogajali prvi prazniki, noge so poskakovale od veselja, razvneti gibi niso bili več dovolj, spremljal jih je navdušeno zveneč glas, ozračje sta prevevala užitek in želja zlita v eno. Skratka, tam je prava zibel ljudstev in iz bistrih kristalnih vrelcev so švignili prvi plameni ljubezni.«

S tem ko Leon Marc postavlja praznovanje in z njim povezane obredne dejavnosti v jedro razpravljanja o globalizaciji, nas spomni, kako pomembno je za skupnost obujanje, gojenje in obhajanje lastnih simbolnih temeljev in obzorij; spomni nas na usodno aktualizacijo našega svetega, če hočemo še naprej obstajati sredi živega peska globalizacije in se v njem ne razkrojiti in izginiti. V zvezi s povezovalnim svetim sta se v našem času izoblikovala dva odgovora – multikulturalizem in nacionalizem – a nobeden od njiju ni ne ustrezna ne dolgoročna rešitev, kar Marc dobro pokaže. Prvi namreč absolutizira kulturo, drugi narod, takšno absolutiziranje pa vodi v geto in izključevanje. V obeh primerih se ljudje zasidrajo v nečem zemeljskem, omejenem in zato omejevalnem. Ob tem si iluzorno domišljajo, da je to zadnja in najbolj usodna stvarnost, ki jo velja z vsemi sredstvi in na vse načine obraniti, ne glede na splošna etična načela in temeljne človekove pravice.

Toda človek ima »sidra na nebu«, kot je eno svojih del naslovil filozof Rémi Brague.

»Eden od Platonovih likov pravi o človeku, da je kakor obrnjeno drevo, ki ima korenine zgoraj. Kot daljni odmev na Platonovo misel je dva tisoč let kasneje Rivarol zapisal: ‘Sleherna država […] je skrivnostna ladja, ki ima svoja sidra na nebu.’ […] To načelo lahko uporabimo na splošno na političnem področju in si drznemo reči: sidra za človeka so na nebu. Zgoraj je treba iskati tisto, kar rešuje pred brodolomom.«

(Članek je prvi del nekoliko prirejene spremne besede v delo: Marc, Leon. 2018. Izpraznjeni prazniki. Slovenci v dobi migracij in populizma. Ljubljana: Družina.)