Sidra so na nebu: zgoraj je treba iskati tisto, kar rešuje pred brodolomom

8
654

V mehanizmu globalizacije se ljudje, skupnosti in vse človeštvo počutimo, kakor da bi bili nihalo, ki ga mehanizem poriva sem ter tja iz pozitivnih občutkov v negativne, iz zadovoljstva v prestrašenost, iz varnosti v ogroženost, iz upanja v obupovanje …

Vzrok za to nihanje ni le v kompleksnosti globalizacije, marveč tudi v dejstvu, da se logika globalizacije izmika našemu dojemanju in obvladovanju. Z globalizacijo je tako kakor z igro: vnaprej ne moremo vedeti, kako bo potekala, kaj nam bo med njo uspelo storiti in česa ne, še manj kakšen bo končni rezultat. Igralci – ne glede na to ali so izurjeni ali ne, vešči ali ne, pogumni in drzni ali prestrašeni in cagavi, proaktivni ali defetistični – se morajo sproti odločati ali se bodo borili naprej ali se predali.

Veleposlanik Leon Marc, diplomat in publicist z novim delom Izpraznjeni prazniki. Slovenci v dobi migracij in populizma proaktivno izpričuje, da mu ni vseeno, kaj se dogaja z nami. V tem delu povezuje namreč svoje izkušnje človeka in diplomata s temeljitim preučevanjem različnih vidikov, vzrokov in učinkov globalizacije in s posebno pozornostjo spremlja, kako se vse to odraža tako pri nas v Sloveniji kot tudi v evropskem okolju. Na podlagi teh spoznanj nakaže, na kaj velja biti pozoren in čemu dati več veljave, če naj bodo sadovi globalizacije tako za človeštvo kakor za nas Evropejce in Slovence bolj koristni kakor škodljivi.

Bralcu Marcove knjige se nehote zastavi vprašanje: zakaj ni globalizacija, tema te knjige, omenjena že v naslovu? Zakaj so tam prazniki, o katerih je govor v drugem delu, a še tam v kontekstu post-krščanske Evrope in Slovenije? O tem sem med drugim razmišljal v spremni besedi (Rešitev pred brodolomom) v Marcovo knjigo. Del tega razmisleka podajam v nadaljevanju.

Res zagonetno za tistega, ki dojema človeka zgolj kakor delovno silo in porabniško, kupno moč, animal laborans et consumens. V teh primerih velja človek za samozadostno bitje, nekakšnega Robinzona, ki na svojem otoku mirne duše shaja brez drugih. Za takšno ozko(srčno) gledanje na človeka, so prazniki le dnevi, ko se ne dela in lahko bolj kakor ob delavnikih pokažemo svojo moč (porabniško, se razume).

Človek: simbolno bitje

Povsem drugače gledajo na človeka religije. V judovsko-krščanskem izročilu, ki je preželo zahodno civilizacijo, je človek Božja podoba. Zato »človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust«, zavrne Jezus hudiča, ko ga ta nagovarja, naj kamne spremeni v kruh, da bo tako samozadosten (Mt, 4,1-11). Pomenljivo, v grškem izvirniku se hudič imenuje diabolos, ki je izpeljanka iz glagola dia-ballo, razdvojim, razdružim, medtem ko nasprotno delovanje – sestavljanje, povezovanje, združevanje – izraža glagol süm-ballo. Srž vesele novice se potemtakem glasi: ločenost, v katero nas peha diabolična skušnjava po samozadostnosti, je mogoče preseči, če odpremo ušesa, prisluhnemo in rade volje požiramo besede iz Božjih ust. A kot je znano, govori krščanski Bog posredno, tj. po ljudeh, dogodkih, naravi … zato smo z njim v stiku, zavezi, ko smo z vso odgovornostjo in skrbnostjo v trdni navezi z njegovimi posredniki. Od tod npr. v krščanstvu zahteva po dobrih medčloveških odnosih, vključno z ljubeznijo do sovražnikov, po zavzetem sooblikovanju družbe in trajni skrbi za ohranjanje stvarstva.

Religija je bila nekoč sinonim za to simbolno, povezovalno silo, danes pa ima ta vrsto posvetnih podob. O tej metamorfozi sta sociologa Hubert in Mauss zapisala:

»Če bogovi, vsak ob svojem času, prihajajo iz svetišča in postajajo posvetni, vidimo, nasprotno, kako druga za drugo vstopajo v svetišče človeške družbene zadeve: domovina, lastnina, delo, človeška oseba.«

Régis Debray, ki ju navaja v delu Bratstvo, imenuje to povezovalno silo sveto, svétost (le sacré, la sacralité). S tem pojmom označuje tisto edino potrebno, da se skupnost vzpostavi in ohranja. To ni moralna kategorija, je onstran dobrega in zlega, in tudi nima nič s svetostjo značilno za krščanskega svetnika. Za to povezovalno sveto je značilno troje:

»(1) Kjer je sveto, je ograda. Če se ta ukine, sveto izgine. (2) Kjer je neki ‘mi’, je neko sveto. Kjer se ‘mi’ razkroji, svetega ni več. (3) Ni svetega brez neke bistvene odsotnosti, proti kateri se zazirajo oči. Kjer se ta vzvišena točka zabriše, se sveto izgubi.«

Debray še poudari:

»Kakor ne obstaja zasebni jezik, tako ne obstaja sveto enega samega. Skupno gledanje in usklajeno dihanje sta neizogibno potrebna. Tudi prostor, kjer je mogoče za uro ali dve pozabiti obveznosti – pariška katedrala Notre-Dame, portal Auschwitza, stopnišča do Gangesa v Benaresu –, je po naravi kraj zbiranja, molitvenega ali petega: romanje, srečanje, sinoda, komemoracija. Ves paradoks te vrste ograjenih prostorov je, da slehernega popeljejo ven iz njegovega individualnega zapora.«

Če gresta svétost in skupnost vedno skupaj, potem svétost ni le religijska marveč tudi posvetna, kakor so posvetne nekatere skupnosti. Vendar pa religijsko sveto v številnih primerih presega meje posvetnih skupnosti in je tako rekoč globalno.

»Praznik Vojščakov, ki obhaja zmago bratov Pandavov ob pomoči boga Krišne nad njihovimi bratranci, hudobnimi Kuravi – zgodba iz Mahabharate – znova splete vezi med vsemi hindujci razpršenimi po planetu in, seveda, najprej na indijski podcelini (milijarda ljudi, 18 uradnih jezikov). Jom Kipur uglasi New York in Pariz z Jeruzalemom, ramadan pa napravi vidno vsemu svetu in predvsem slehernemu postilcu muslimansko bratovščino. Ramadan kroti telo in upočasni čas, a okrepi našo skupnost.«

Simbolni temelji obstanka

Razsvetljenci, ki so bolj kakor vse drugo poudarjali pomen razuma, niso prezrli pomena prazničnosti in obrednosti pri nastanku in krepitvi družbenih vezi. Tako npr. Jean Jacques Rousseau, ki v Razpravi o izvoru jezikov umešča družbene vezi na področje čustev in strasti, meni, da je prav praznična obrednost omogočila čustvom in strastem, da so se preoblikovali v prve oblike človeške družbenosti. »V tisti srečni dobi, ko ni nič določalo ur, ni nič sililo k njihovemu štetju. Edina časovna mera sta bila zabava in dolgčas. Pod starimi hrasti, zmagovalci nad leti, je vročekrvna mladina postopno pozabila svojo krvoločnost; privadili so se drug drugemu; trudili so se, da bi se jih razumelo, naučili so se pojasnjevati svoje misli. Tam so se dogajali prvi prazniki, noge so poskakovale od veselja, razvneti gibi niso bili več dovolj, spremljal jih je navdušeno zveneč glas, ozračje sta prevevala užitek in želja zlita v eno. Skratka, tam je prava zibel ljudstev in iz bistrih kristalnih vrelcev so švignili prvi plameni ljubezni.«

S tem ko Leon Marc postavlja praznovanje in z njim povezane obredne dejavnosti v jedro razpravljanja o globalizaciji, nas spomni, kako pomembno je za skupnost obujanje, gojenje in obhajanje lastnih simbolnih temeljev in obzorij; spomni nas na usodno aktualizacijo našega svetega, če hočemo še naprej obstajati sredi živega peska globalizacije in se v njem ne razkrojiti in izginiti. V zvezi s povezovalnim svetim sta se v našem času izoblikovala dva odgovora – multikulturalizem in nacionalizem – a nobeden od njiju ni ne ustrezna ne dolgoročna rešitev, kar Marc dobro pokaže. Prvi namreč absolutizira kulturo, drugi narod, takšno absolutiziranje pa vodi v geto in izključevanje. V obeh primerih se ljudje zasidrajo v nečem zemeljskem, omejenem in zato omejevalnem. Ob tem si iluzorno domišljajo, da je to zadnja in najbolj usodna stvarnost, ki jo velja z vsemi sredstvi in na vse načine obraniti, ne glede na splošna etična načela in temeljne človekove pravice.

Toda človek ima »sidra na nebu«, kot je eno svojih del naslovil filozof Rémi Brague.

»Eden od Platonovih likov pravi o človeku, da je kakor obrnjeno drevo, ki ima korenine zgoraj. Kot daljni odmev na Platonovo misel je dva tisoč let kasneje Rivarol zapisal: ‘Sleherna država […] je skrivnostna ladja, ki ima svoja sidra na nebu.’ […] To načelo lahko uporabimo na splošno na političnem področju in si drznemo reči: sidra za človeka so na nebu. Zgoraj je treba iskati tisto, kar rešuje pred brodolomom.«

(Članek je prvi del nekoliko prirejene spremne besede v delo: Marc, Leon. 2018. Izpraznjeni prazniki. Slovenci v dobi migracij in populizma. Ljubljana: Družina.)

8 KOMENTARJI

  1. Lepo besedilo, lepe misli o sidru na nebu.
    A naš pogled je uperjen v tla, ne v nebo.
    Ko poslušam in berem o nas, slišim in vidim samo pritlehnosti, ničevosti.
    Je to začetek konca, se sprašujem?

    • Naj pojasnim: čutim pomanjkanje razgleda in višjega smotra, ko v parlamentarnih razpravah poslušam in gledam brodenje po blatu naše vsakdanjosti. Pljuvanje in obkladanje, laganje in zavajanje nas je pripeljalo do nezmožnosti poiskati kakršno koli skupno gledanje in skupno rešitev. Od tu naprej je videti samo še zaostrovanje in poglabljanje sovraštva. Redkokdaj še lahko slišimo pametno besedo, umerjeno razpravo, tisti pogled navzgor, kjer bi se bilo treba ustaviti, – kajti tam je sidro – in ponuditi spravljive sklepe. Raje naj vse propade, kot da bi za milimeter popustili, kot narekuje zdrava pamet…

      Za ilustracijo si lahko ogledamo potek uresničenja sodbe ustavnega sodišča o financiranju obveznega programa v zasebnem osnovnem šolstvu. Sklep je zunaj že štiri leta, pri financiranju gre za drobiž, do rešitve pa vseeno ne moremo priti, ker so ideološki okopi previsoki, jarki okoli bunkerja pregloboki, ne pustijo zraven pametnega razmisleka, s katerim bi zadevo lahko uredili po zdravi pameti dobesedno čez noč. Ampak ne – vztrajati je treba, sovražniku se nikoli ne sme popustiti, četudi gre za nespoštovanje lastne ustave in zakona, očitno kršenje pravic. Sovragu nikoli ne smemo dati prav, pravi ideologija.

      Človek se sprašuje, kam to pelje? Bo sovraštvo korak po korak napredovalo do trenutka, ko bodo morale zaregljati strojnice? Je treba zaradi oblastniške trme zrušiti komaj nastalo lastno državo? Ali kdo misli, da bo v politiki lahko nekaznovano in večno na vrhu? Tega ni in nikoli ne bo, ker se vse vrti, spreminja in kmalu pride tisti jutri, ko postane vse okoli nas drugačno.

      Vzmet se vidno in slišno krči, nekoč bo udarila ven – tistega, ki jo v svoji brezumnosti in hlepenju po popolni oblasti stiska, ob tem pa bodo seveda trpeli tudi ali predvsem nedolžni – kaj naša zgodovina še ni dovolj poučna? Nam Huda jama in šeststo morišč in grobišč še danes nič ne pove?

      Prisluhnimo že enkrat in se ozrimo v višino, onstran popljuvane in oblatene sedanjosti, v nebo, v neizogibno prihodnost, ki si jo kujemo, pa če se tega zavedamo ali ne…

  2. Zelo dobro. Se pa da še preprosteje povedati: samo molitev, molitev in še enkrat: do Boga ljubeča molitev. Le ta odganja demone, ki so okoli vseh, tudi vernih. A to ni neko brbljanje, ki ne zmore nikomur izprositi nebes, ampak je resnično SIDRO, sidro v srcu, ko se srce priveže na Jezusovo.

    Obstajata namreč dva tipa vernikov. Večinski v srcu gledajo svet, z očmi pa kdaj malo kako sveto podobo. Svetniški pa v srcu nenehno gleda Gospoda, četudi navzven gleda v svet. Prvi so kvaziverniki, drugi pa svetilniki Luči. Prvi volijo levake že 80 let, drugi pa molijo za milost nad narodom.

    Sloveniji manjka svetišče za posebno Božjo milost. Bo treba nekaj narediti na tem, Cerkev sama ne zmore nič, je v polzavesti. Sveta Favstina je napisala:

    “Molitev. Z molitvijo se človek oborožuje za vsakovrsten boj. V kakršnemkoli stanju je, moliti mora. Čista in lepa duša mora moliti, sicer bi izgubila svojo lepoto. Duša, ki si prizadeva za čistost, mora moliti, drugače je ne bo dosegla. Pravkar spreobrnjena oseba mora moliti, sicer bo spet padla. Moliti mora grešnik, zakopan v grehu, da se more dvigniti. Ni človeka, ki bi ne bil dolžan moliti, ker vsaka Milost prihaja po molitvi.”

    To je edino SIDRO. Naša Cerkev in omotično verstvo pa bolj drgetata v šoku in dajeta “razum” na maksimum, da bi našla rešitve. A zaman: narod propada.

    Začnimo PRAVILNO moliti.

  3. Branje za meditacijo!! Lepo! Ob vsem razmišljanju, bi se dotaknil le pojma “multikulturalizem”. Ko sem prebiral gornji tekst, sem se znašel v sivi coni. Kaj je sploh multikulturalizem? Ne da pojma ne bi poznal, ampak v smislu, kam sploh vodi in ali je sploh mogoč? Mnenja sem, da vodi v razgradnjo neke lastne kulture, na kateri koli ravni. Saj celotna praksa multikulturalizma potrjuje, da je multiukulti vse in hkrati nič! In na dlani je tako tudi drugi odgovor, ali je mogoč! Ne ni, ker je to “topilni lonec” posameznikove kulture, ki razblinja vse kar je sveto posamezniku in družbi. Kadar hočeš biti vse in za vse, naenkrat nisi za nič, nimaš več opore in za nič več se ne moreš zavzemati! To pa vodi v neki nihilizem, ki jasno da nima smisla in tudi nobene vrednosti. Zaključek, multikulturalizem nima nobene vrednosti!!

  4. Vendar obstajajo različne kulture. Brez vrednosti ali ne. Kakor komu. Stvar svobode. Asimilacija je vedno vodila v suženjstvo. Problem krščanske civilizacije je vse bolj izrazito sužnjevanje. Nihilizem ni iznajdba multikultija, ampak naša evropska domača iznajdba.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite