75. obletnica Mednarodnega vojaškega sodišča v Nürnbergu

1

Pred 75 leti se je po devetih mesecih končala razprava na mednarodnem nürnberškem sodišču. 30. septembra in 1. oktobra 1946 je bila izrečena sodba proti 24 glavnim vojnim zločincem na prvem nürnberškem procesu. Seveda pa so trije največji nacistični zločinci – Adolf Hitler, Heinrich Himmler in Joseph Goebbels – že pred tem naredili samomor. Hitler je naredil samomor 1. maja 1945 v bunkerju v Berlinu, dan pozneje pa prav tam še Goebbels. Himmler se je najprej skrival, 21. maja 1945 pa je bil blizu Zevena aretiran in prišel v britansko ujetništvo. Dva dni pozneje je naredil samomor s kapsulo cianida.

Podlago za sojenje v Nürnbergu so zavezniki postavljali od leta 1943 naprej

Podlaga za sojenje v Nürnbergu je bil londonski štiristranski sporazum (Londonski statut) z dne 8. avgusta 1945, ki je določal pravna načela in pravila mednarodnih sodišč pa tudi ameriških vojaških sodišč. Takrat so zavezniki v drugi svetovni vojni: ZDA, Velika Britanija, Sovjetska zveza (SZ) in provizorična vlada Francije podpisali Londonski statut. Statut je gradil na izjavi o nemških vojnih zločinih (Declaration of German Atrocities) na moskovski konferenci oktobra 1943, ki so jo podpisali ZDA, SZ in Velika Britanija.

Priloga Londonskega statuta je bil Statut Mednarodnega vojaškega sodišča. V členu 6 je bilo navedeno, za katera dejanja je bilo sodišče pristojno oz. za katera dejanja je storilec osebno odgovoren. Navedena so bila tri področja: 1. kazniva dejanja zoper mir, 2. vojni zločini in 3. zločini proti človeštvu. Kazniva dejanja zoper mir so vsebovala načrtovanje, pripravo in začetek oz. izvajanje agresivne vojne in s tem kršenje mednarodnih sporazumov. Kot vojni zločini so bile označene kršitve vojnih zakonov in običajev. Kot vojne zločine proti človeštvu pa so poimenovali naslednja kazniva dejanja: umor, iztrebljanje, zasužnjevanje, deportacija in druga nečloveška dejanja, storjena proti civilnemu prebivalstvu pred ali med vojno.

Nacistični voditelji niso bili obsojeni zaradi kolektivne krivde, ampak kot posamezniki za svoje zločine

Hermann Göring je naredil samomor s kapsulo cianida, ki je v zaporu niso odkrili, da ne bi končal na vislicah.

Prvotno so Francozi in Sovjeti predlagali smrtno kazen za vse obtožence, Angleži so se zavzemali za različne obsodbe, Američani pa se niso izjasnili. Končno je bilo 12 obtožencev obsojenih na smrt, trije na dosmrtni zapor, štirje na dolgoletne zaporne kazni (dva na 20 let, po eden na 15 let in na 10 let), dva sta bila oproščena kazni, postopek proti enemu pa je bil ustavljen. Pred tem pa je eden od obtožencev naredil samomor. Smrtne kazni so bile izvršene 16. oktobra 1946, samo Hermann Göring je naredil samomor s kapsulo cianida, ki je v zaporu niso odkrili, da ne bi končal na vislicah.

Nacistično partijsko in vojaško vodstvo je bilo obsojeno na podlagi omenjenih deliktov, vendar ne za kolektivne zločine, temveč za subjektivne zločine vsakega posameznika, kar je seveda tudi pravno načelo sodstva demokratičnih držav. Ljudem, ki so bili pravkar osvobojeni, so hoteli pokazati, kako deluje demokracija. To zadnje pa ne velja za Sovjetsko zvezo.

Med letoma 1946 in 1949 je sledilo še dvanajst procesov pred ameriškim vojaškim sodiščem, na katerih so sodili 185 osebam. 177 od teh je bilo obsojenih (zdravniki, vodje SS, policije in vojske, javni uslužbenci, diplomati, odvetniki, industrialci), ker so prispevali k nastanku sistema oz. omogočili nacistični totalitarni sistem. 142 oseb je bilo obsojenih na smrtno oz. zaporno kazen.

V Nürnbergu so bili obsojeni posamezniki, ne nemški narod, potem pa se je mednarodno pravo razvijalo naprej

Seveda pa mednarodno pravo takrat še ni bilo tako razvito, kot je bilo pozneje. V Nürnbergu je bilo povsem novo to, da niso kolektivno obsojali celotnega nemškega naroda, temveč so obsodili odgovorne za kršitve veljavnega mednarodnega prava, pa tudi za povzročitev vojne. Definirali so tudi vojne zločine. Zločini proti miru in zločini proti človeštvu pred tem niso bili kazenske norme mednarodnega prava.

Marsikaj, kar je bilo takoj po drug svetovni vojni še dovoljeno, zdaj ni več. Zaščita človekovih pravic takrat še ni bila tako razvita, kot je danes. Tudi genocid je bil prepovedan šele s Konvencijo o preprečevanju in kaznovanju hudodelstva genocida, sprejeto leta 1948. V Jugoslaviji, torej s tem tudi na slovenskih tleh, je bila konvencija veljavna od leta 1951 naprej. Po mednarodnem pravu je bil genocid zločin, ki je bil storjen z namenom, delno ali popolnoma uničiti kakšno narodno, etnično, rasno ali versko skupino. Ta definicija ni vsebovala uničenja socialne ali politične skupine, ker je temu nasprotovala Sovjetska zveza. Slovenski Kazenski zakonik, ki je začel veljati 1. januarja 1995, pa vsebuje tudi dejanje, storjeno proti kakšni socialni in politični skupini (člen 373).

Ljubo Bavcon zagovarjal tezo, da povojnih pobojev ni mogoče preganjati, ker po čl. 3 Kazenskega zakonika ni mogoče uporabljati zakona, ki ob storitvi dejanja ni veljal

Bavcon izjavil, da so zakonodajo, ki je omogočila vlaganje zahtevkov za varstvo zakonitosti, dosegli »desničarji in narodni izdajalci«.

Nürnberg je bil rojstni kraj mednarodnega pravosodja. Takrat so seveda sodili nacističnim zločincem, medtem ko je totalitarni komunistični režim propadel šele 45 let pozneje. Za zločine, ki jih je povzročil komunistični totalitarni sistem v Evropi, podobnega procesa ni bilo in le redki so se znašli na zatožni klopi in bili obsojeni v deželah, v katerih so bili odgovorni za zločine proti človeštvu. V Sloveniji se na zatožni klopi ni znašel niti Mitja Ribičič, pomočnik načelnika Ozne v času, ko je povojna oblast s Sloveniji pobila okoli 15.000 ljudi. Nekateri pravniki, kot dr. Ljubo Bavcon, so zagovarjali tezo, da povojnih pobojev ni mogoče preganjati, ker po čl. 3 Kazenskega zakonika ni mogoče uporabljati zakona, ki ob storitvi dejanja ni veljal.

To, kar so obljubili v Nürnbergu, namreč da bodo za podobne zločine sodili po mednarodnem pravu, se ni takoj uresničilo. Šele leta 1993 se je Varnostni svet Organizacije združenih narodov zavzel za mednarodno sodišče, ki naj bi sodilo za zločine, ki so bili storjeni na ozemlju Jugoslavije v devetdesetih letih. Leta 2002 je začelo delovati Mednarodno kazensko sodišče v Den Haagu kot nekakšno neodvisno svetovno sodišče. Žal ZDA in Rusija dogovora o tem nista podpisali, čeprav sta pred 75 leti pripravili teren za to. Seveda so razlogi za to različni. Medtem pa to mednarodno sodišče seveda podpira 123 držav.

V Rusiji še zdaj ne spoštujejo človekovih pravic niti ni demokracije, to kažejo tudi zadnje volitve

V Rusiji človekove pravice še danes ne predstavljajo posebne vrednote. Pravkar je Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu potrdilo oz. ugotovilo, da so smrtonosni napad na Aleksandra Litvinenka v hotelu v Londonu leta 2006 izvedli agenti ruske države. Člani opozicije, ki so nevarni despotu na vrhu države, pa so utišani, delno so za zapahi ali so državo morali zapustiti, nekateri pa so bili tudi umorjeni (Boris Nemcov, Ana Stepanovna Politkovska in drugi). Tudi volitve so pred nekaj dnevi nazorno pokazale nedemokratično stanje v državi. Rezultat volitev je bil jasen še pred volitvami.

Aleksej Navalni ni prvi predstavnik ruske opozicije, na katerega je bil izveden atentat. Seznam Putinovih nasprotnikov, ki so bili žrtve napadov, je dolg. Foto: Ansi

Vladimir Putin je na vsak način hotel obdržati kontrolo nad Dumo (ruski parlament), kar je pomenilo, da mora imeti dve tretjini poslancev. Ker pa ni več tako priljubljen, so ustanovili nekaj strank, ki so imele samo en namen, namreč podporo Putinu in njegovi stranki. Prave opozicijske stranke pa so bile vse prepovedane, Navalnega so parkirali za zapahi. Za javnost je bilo seveda treba inscenirati verodostojno zmago.

Ruske volitve trajale kar tri dni

Zelo nenavadno je bilo, da so volitve trajale kar tri dni. S tem so bila vrata za manipulacije seveda odprta in težko jih je bilo opazovati. Število opazovalcev so tudi omejili. Poleg tega pa je po spletu potekala loterija. Tudi tukaj so opazili razne manipulacije. Da so pripravili mnoge na to, da so glasovali po spletu, je potekala loterija. Tako je bil razglašen za dobitnika 117 evrov tiskovni predstavnik Vladimirja Putina Dimitrij Peskov; denar je lahko porabil v supermarketih ali restavracijah s hitro prehrano.

Kremelj je pripravil tudi video, ki naj bi pokazal, kako je po spletu volil Putin, ki sicer velja za skeptika tega medija, ki ga je označil za »projekt CIA«. Da ta video ni bil aktualen, temveč že vnaprej pripravljen, je bilo razvidno s Putinove ročne ure. Spregledali so, da je v videoposnetku ta kazala datum 10. september. Po spletu so krožili tudi posnetki, kako so pri volitvah goljufali. Videti je bilo, kako so po zaprtju volišč tlačili glasovnice v volilno skrinjico, in podobno.

1 komentar