Avtor: Anica Kos.
Pogovor v eni malo večji skupini. Tudi o tem, kaj nam kot kristjanom “pripada”. Do česa imamo pravico? Zvonjenje. Imamo pravico do njega? Se moramo zanj res boriti (čeprav nam ga predpisi dovoljujejo)?
Nekatere zvonjenje moti. Predvsem tiste, ki živijo v soseščini cerkva in niso vsaj nedeljski verniki. Marsikomu gre na živce javno kazanje vere … Zvoni res prenaglas? Predpisi določajo jakost, tako da s tega stališča ponavadi ni preglasno … razen kolikor moti tisto v človeku samem in ne njegovih ušes.
Zvonjenje ni hrup, zvonjenje je glasba, pravijo eni. Lepo zvonjenje je pesem! Nekdo omeni, da je Plečnik “šparal” denar, da se bo na njegovem “pogrebu zvonilo, kot se za Slovenca spodobi.” Nekdo pravi, da če se bomo umikali, bomo izgubili še kaj drugega, še kakšno svojo pravico.
Jaz pa vedno pogosteje pogledam na zadeve tako: ali je nekaj nujno, ali je res potrebno. Ali ima resnično zvezo z nujnim, z življenjem, z mojo vero – ali pa je le nekaj, kar ima morda etnološko podobo ali pa je samo stvar tradicije.
Je zvonjenje potrebno? No ja, meni se zdi ob praznikih posebno slovesno, kadar doni pesem zvonov iz lin kakšnih cerkvic na hribih, visoko kje … ali v kakšni vaški skupnosti. In posebno milo se mi sliši večerni Ave. Tedaj, ko pada mrak na zemljo, ko lega nad nas neka posebna otožna milina slovesa … slovesa dneva … in ki spominja na slovo od življenja … Prikliče nam misli na našo minljivost, dan tone, mi odhajamo …
Zvečer začne veliki zvon, potem mali in potem srednji … Nekaj časa se prepletata prvi in drugi in potem drugi in tretji … ganljivo. “Nekoč boš poklical tudi mene k sebi v večni kraj …” V mestu morda zvonjenje zveni malo drugače? Včasih je res preveč vsega. Kadar je vsega (hrupa) veliko, preveč, mi tudi sicer tako ljuba klasična glasba ne dela veselja, temveč mi je odveč.
Včasih je zvonjenje imelo res velik pomen. Revnejši ljudje morda niti niso imeli ure, pa jim je poleg sonca (ki ni vedno “na razpolago”) kazalo čas bitje cerkvene ure ali pa zvonjenje. Zjutraj zvoni – veliki zvon: ura je 7, potem zvoni ob 12h, zvečer zvoni, ko se mrači.
Ko so ljudje šli k maši, so od daleč slišali zvonjenje in vedeli, kako se jim mudi, da ne bodo zamudili. Poleg tega je zvonjenje obveščalo npr. o požaru, smrti … Način zvonjenja je pojasnil, ali je umrl moški ali je umrla ženska.
Za moškega se je vsakič (zjutraj, opoldne in zvečer) zvonilo po trikrat po dve minuti z vsemi zvonovi, vključi se jih postopoma drugega za drugim, čisto natančno se pa ne spominjam več. Za žensko se je zvonilo trikrat dnevno, vendar po dvakrat z vsemi zvonovi. Vmes presledki tišine. Zjutraj se je zvonilo po zvonjenju ob 7. Opoldne po zvonjenju “Angela Gospodovega”. Zvečer pred zvonjenjem Ave Marija.
Prvo zvonjenje pokojnemu, tisto, ki oznani, da je nekdo umrl, je z navčkom, najmanjšim zvonom. A če je umrl otrok, ki še ni bil pri prvem svetem obhajilu, mu navček ne zvoni. Če vse to še drži, ne vem (vsekakor po vaseh zvoni mrliču, tako kot vedno je), malo iščem pa po spominu, saj sem nekoč tudi jaz to počela – bila sem “gospa mežnarjeva” :-))). No, to o zvonjenju sem napisala, da bi spoznali vidik zvonjenja kot obveščanja.
Znano je tudi, da so včasih v hudem neurju zvonili “plat zvona” in tako pregnali točo. Kolikor vem, vibracije razbijejo zračne tokove. Prav tako je zvon lahko naznanil punt – vsaj tako je bilo na Mengorah.
… tukaj so se zmenili kmečki ljudje,
da tako, kot je, več ne gre –
zazvonil je zvon, oznanil je punt,
kmet se postavil je zase, za grunt.
Ob slovesnih praznikih je bilo seveda nekaj posebnega pritrkovanje, obstajajo cela društva, kjer se ljudje te umetnosti učijo. Sama se rada spomnim, kako sem tudi nekajkrat zvonila, tisto starodavno, ko je bilo potrebno še vleči štrik. In pri pritrkovanju sem vlekla veliki zvon skupaj s še nekom, bilo je kar težko delo gnati tolikšen zvon.
Prvič v življenju sem zvonila, ko sem komaj hodila v šolo, neka mežnarica me je prosila za pomoč – in odneslo me je na vrvi v zrak! No, kasneje, ko sem bila sama mežnarica, sem zvonila na elektriko. Nikoli ne bom pozabila, kako so me enkrat poiskali eni ljudje, da zvonim njihovemu malemu sinku – nekajmesečnemu dojenčku.
Jaz sem tedaj bila blizu poroda svojega četrtega otroka in sem hvaležno nosila življenje v sebi in globoko čutila z družino, ki je izgubila sinka. Pred časom sem slišala in tudi brala, kolikšen pomen ima zvonjenje tudi v vzhodni kulturi, s soljo in zvonjenjem preganjajo hude duhove.
No, in zdaj smo se pogovarjali o naših pravicah, pravicah kristjanov glede zvonjenja … O tem, ali se je pametno umikati ali ne. Ali se je prav umikati? Jaz mislim, da se mnogokrat lahko umaknemo – z marsičim, kar nima nobene prave zveze z vero ali s pristnim življenjem.
Kaj potem, če imamo pravico zvoniti! Če zvonjenje ali kaj druge/ga moti, je dobro premisliti. Sama se spomnim, da ko smo živeli blizu cerkve, da mi je včasih zvonjenje zbudilo dojenčka in mi to res ni bilo všeč.
V mestih je lahko ogromno ljudi, ki živijo v blokih tik ob cerkvah. Človek se res vpraša, kaj in kako bi bilo najbolj prav. Vsaj za eno ljubljansko cerkev zagotovo vem, da je stala na “samem”, potem so pa prav zraven sezidali stanovanjske bloke. Kdo je potem kriv, da zvonovi motijo ljudi? (Tam, kjer jaz stanujem, je pa zelo močan hrup s ceste. Oja, raje bi poslušala zvonove kot sirene vozil na nujni vožnji in hrumenje avtomobilov in glasbo iz njih in pritiskanje na gas motorjev.)
Večerno zvonjenje – Avemarija – se dogaja tedaj, ko na zemljo “pada skrivnostni mrak”. In to je poleti precej pozno, vsaj glede na to, kdaj naj bi otroci že spali. Ali bo moja vera “pešala”, če ne bo zvonilo? Ne. Pravico pa imamo, seveda, tako je po predpisih. Če se peljem po cesti in imam zeleno luč, imam pravico peljati naprej – a če je nekdo zapeljal v rdečo, imam sicer pravico peljati naprej – toda neumna bi bila, če bi izkoristila svojo pravico … Tako nekako jaz vidim naše pravice.
Ni prav, če ljudje kar tako omejujejo pravice drugih, drugim, prav je pa, če vsi pogosto premislimo, kaj in kako je res dobro. Škoda je iti si na živce. Škoda je, če je zvonjenje vir nesporazumov in prepirov … Morali bi si prisluhniti obe strani. Zvonjenje je res glasba, je res pesem. Čudovito je zvonjenje poslušati ob hoji na goro ali zvečer ob spustu v dolino, pa pri delu na polju, na sprehodih … In res je, da zvonjenje praznike polepša. Morda pa moremo malo potišati zvonove?
Bog sam pa najbrž nima kaj dosti od zvonjenja. Nimam možnosti poslušanja pritrkovanja (pritrkavanja) na youtube, morda pa vam uspe, tole bi res rada slišala, saj se od te cerkvice vidi moj rojstni dom: Sv. Lovrenc nad Polhovim Gradcem (Polhograjska gora). Hmmm, pa tole – kar s harmoniko.
Vir: Blog od srca do srca
