Še dobro se spominjam besed Milana Kučana pri maši za umorjene komunistične žrtve v Kočevskem Rogu: »Bil je čas vojne, sedaj je čas miru.« Kaj je hotel takratni predsednik ravno osvobojene samostojne Slovenije, ki je bil do nedavnega še sekretar Zveze komunistov, ki so pravzaprav te zločine zakrivili, s tem povedati?
Verjetno to, da naj se vsa neslavna, umazana zgodovina komunistične partije zavije v nepropustni povoščen papir, ki bo preprečil pronicanje krvi iz preteklosti in bo preprečil zaudarjanje strohnelih trupel. Sedaj je pač slučajno napočil mir, kar pomeni, da ne bomo z ničimer poskušali kaliti tega miru. Posebno ne z vprašanji, kaj je zavito v povoščenem papirju. V tem ovoju je namreč vsa naša medvojna in povojna resnica, obsojena na mirovanje in pozabo. Če bo pa že kdo hotel pokukati v ta paket, bo moral mimo čuvaja večne resnice – Združenja zveze borcev NOB. To združenje je postalo važen filter za obravnavanje naše preteklosti.
V šolah se morajo še vedno učiti zgodovino tako, kot zahteva ZZB NOV s svojimi podporniki
Za vse diktature je značilno, da posvečajo največjo pozornost vzgoji mladine. Zato ni nič čudnega, da ZZB tudi po osvoboditvi leta 1990 bedi nad tem segmentom. V knjižnicah osnovnih šol so ostali oddelki za cicibane in pionirje in učitelji zgodovine morajo uporabljati učbenike, ki vcepljajo otrokom občutek krivde, da so beli Evropejci krivi za razvoj imperializma in da je bila komunistična revolucija pri nas nekaj popolnoma samo po sebi umevnega, saj bi sicer še danes vladala nacizem in fašizem. Ta vzgojni deficit opažam pri mnogih odzivih na Facebooku in Twitterju, če se oglašajo mlajši ljudje. Posebno jih zaposlujeta kolaboracija in izdajstvo. Da se je to dogajalo v sklopu državljanske vojne kot odgovor na komunistične zločine, za mlajše ni tema, ker je komunistično zgodovinopisje spretno ločilo partizanske zločine od pojava odpora proti partizanom.
Neuka mladina postaja zagovornik hudih zločinov, kar ne more ostati brez posledic pri razvoju mladega človeka.
Za te duhovne deformacije nosi veliko krivdo ravno ZZB, ki se z lažno zgodovino obrača na mlade in jih celo vabi v svoje vrste. Ni redko, da vidimo pri borčevskih javnih provokacijah tudi v uniforme klavcev oblečene otroke.
Komunisti bi sprejeli mir le v primeru, da so še vedno na oblasti in pri koritu
Tukaj se vidi, kako puhle so bile Kučanove besede: »… sedaj je čas miru.« Ta mir je bil mišljen le v primeru, da bodo komunisti obdržali bistvene elemente oblasti v svojih rokah. Ampak tudi za vseh intrig vajene komuniste to ni več tako enostavno. V zgodovini je komunizem vedno potreboval za uspeh katalizator, ki je omogočil uspešno revolucijo. Najprimernejše so bile vojne. Slovenski komunisti so imeli trojno srečo. Prvič, nemška okupacija Jugoslavije je razbila Kraljevino Jugoslavijo in s tem pahnila državo v pravno prazen prostor.
Drugič, Hitlerjev napad na Sovjetsko zvezo je omogočil njihovemu glavnemu dobrotniku Stalinu vstop v protinacistično koalicijo. To je bila pozneje legitimacija za naklonjenost zahodnih demokratičnih sil, ki so v zadnji fazi vojne v celoti podprle tudi Titove partizane.
Tretjič je pa imel komunistični teror nad lastnim prebivalstvom zanje pozitiven učinek, saj je sprožil upor ogroženega slovenskega prebivalstva, ki je v tej težki situaciji iskalo podporo pri okupatorju. To so komunisti po koncu vojne nesramno izkoristili, da so z množičnimi poboji svojih ideoloških nasprotnikov laže utrdili svojo, komunistično diktaturo.
Ni vojne, je pa pandemija, zato predsednik zveze borcev NOB poziva k uporu
Zato ni nič presenetljivega, da sedanja opozicija poskuša doseči uspeh po receptih slavnih prednikov med vojno in po njej. Za Angleže, ki so leta 1944 mnogo preuranjeno priznali, seveda zgolj iz lastnih interesov, partizane, so našli nadomestilo v levičarskem, do komunizma nekritičnem delu evropskega tiska. Vojno krizo jim je zamenjala epidemija covida-19, saj se je znašla vlada pred skoraj nerešljivo nalogo, zavarovati življenja in zdravje državljanov na eni strani, na drugi pa preprečiti gospodarski kolaps. Leva opozicija je bila prepričana, da je sedaj prišel pravi čas, da izpelje svoj načrt, da prevzame oblast brez demokratičnih pravil. Ko so ugotovili, da jim to ne bo uspelo, tudi zaradi pomanjkanja primernih politikov, ki bi bili ne samo voljni, ampak tudi sposobni prevzeti odgovornost, so posegli po tretji možnosti – grožnji z državljansko vojno.
24. aprila 2021 je zvesta spremljevalka leve opozicije RTVS objavila na teletekstu poziv ZZB NOB k uporu. Predsednik združenja Marijan Križman je napovedal, da je zopet nastopil čas osvobodilne fronte slovenskega naroda. Odkrito poziva k uporu proti vladajočim, torej proti vladi, ki je bila demokratično izvoljena po ustavi in demokratičnim načelom. To je bil konkreten poziv k rušenju ustavnega reda.
Kaznivo dejanje je prijavljeno; smo Slovenci in Slovenke dovolj zreli, da ne bomo znova nasedli provokacijam levičarjev?
Na Zboru za republiko sem sprožil debato o tem in zahtevo, da vložimo tožbo proti ZZB. Ker ni bilo jasnega konsenza o tem, ali vsekakor provokativen poziv ZZB zadostuje za kazenski pregon, sem se sam odločil, da vložim prijavo kaznivega dejanja rušenja ustavnega reda. Ovadbo sem vložil 26. aprila na Policijsko upravo, ampak razen potrdilne povratnice, nisem prejel še nobene druge reakcije.
Na Twitterju sem pred nekaj dnevi napravil preizkus. Objavil sem tvit skoraj z enako vsebino kot Križmanov poziv k uporu, le da sem namesto borcev NOB nagovoril vaške straže. Takoj so se pojavili napadi name, da bi se takšen poziv moral kaznovati z zaporom.
Verujem pa v zrelost Slovenk in Slovencev, da to pot ne bodo nasedali provokacijam tistih, ki vidijo edino v nasilju možnost, dokopati se do oblasti. Čeprav v nas, demokratih, vidijo svoje sovražnike, jih vidimo mi popolnoma drugače. Sicer pomilovanja vredne, ampak resne nasprotnike, ki hrepenijo po oblasti, da bi si nekontrolirano delili fevde in davkoplačevalski denar. Da to ni več mogoče, bodo spoznali na naslednjih volitvah. Mnogim, ki vroče protestirajo po ljubljanskih ulicah, priporočam, naj ta čas izrabijo za seminarje, kako napisati uspešno prošnjo za službo.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
