Zvestoba vrednotam

1

cernePrebiranje knjige o Dušanu Černetu in po njem poimenovanih pobud mi je dalo misliti. V današnjem hitrem svetu, v katerem smo ljudje brezglavo v konstantnem gibanju, bodisi služba, prijatelji, družina itd., vse prepogosto pozabljamo na vrednote, ki smo jim bili nekoč zvesti. Dandanes imamo vse več ljudi, ki se »prodajo«, samo da bi prišli za stopničko ali dve višje, vendar ob tem zapustijo svoje vrednote, ne ostanejo zvesti sami sebi. Življenjska zgodba Dušana Černeta ni niti blizu tega. Kot izvemo iz uvoda urednika knjige Iva Jervnikarja, so bile Černetove vrednote: »slovenstvo, demokracija, krščanstvo«. Ostal jim je zvest do smrti.

Uvodu sledi prvo poglavje, ki je nastalo izpod peresa Černetove nečakinje, Ane Marije Prijatelj. Seznanimo se z težkim in skromnim življenjem Dušanovih prednikov, od katerih so nekatere ženske odšle iskat zaslužek v Egipt (aleksandrinke), in z delom Dušanovega očeta Alojza Černeta. Slednji je bil še za časa Avstro-Ogrske orožnik v Trstu, po njenem razpadu pa je bil zaupnik organizacije TIGR na goriški kvesturi (najvišji policijski urad v provinci). S svojim pravočasnim opozorilom je marsikaterega zavednega Slovenca rešil policijskega preganjanja. Kasneje se je Alojz znašel med aretiranimi za I. tržaški proces, vendar so mu sodili v drugi skupini v Rimu. Čeprav je bil na sodišču oproščen, je bil edini od obsojencev, ki ga niso izpustili, ampak je bil 5. februarja 1932 obsojen na pet let konfinacije. Izpuščen je bil novembra istega leta. Seveda so ga tudi upokojili, starejše otroke v družini so izključili iz šol, odraslim pa prepovedali vsakršno zaposlitev. Vmes spoznamo Dušanova zgodnja leta. Nato je sledila Dušanova selitev v Ljubljano, kjer je maturiral leta 1937 in začel študij prava v Beogradu, kjer ga zaradi vojne ni dokončal. Bil je aktiven član v različnih primorskih emigrantskih društvih. Tako je bil med 1938 in 1941 v Beogradu »tajnik in knjižničar Slovenskega prosvetnega društva, kjer je med drugim organiziral ljudsko knjižnico. Bil je tudi tajnik narodnoobrambnega združenja primorskih Slovencev Julijska krajina.” V Ljubljani je sodeloval pri društvu katoliških primorskih emigrantov Sedejeva družina.

Nato sledimo tragični usodi Černetovih. Očetu Alojzu so italijanske oblasti zopet hotele naprtiti nekakšno krivdo in ga priključiti v II. tržaški proces. Ko jim to ni uspelo, so ga ponovno zaprli in konfinirali, tako da je domov prišel šele leta 1946. Dušanovega brata Darinka so partizani 16. novembra 1942 odpeljali neznano kam in ga likvidirali. Označen je bil za izdajalca, širil naj bi namreč letake in časopisje, uperjeno proti Osvobodilni fronti in imel še zvezo z belo gardo. »Dušan se je med vojno pridružil odporu proti okupatorju kot član Narodne legije in nacionalne ilegale (slovenski četniki) v okviru Mihailovićevega gibanja. Sodeloval je pri ilegalnem listu Združeni Slovenci. Italijani so ga leta 1942 aretirali v Ljubljani. Več mesecev je bil kot talec v zaporu, nato so ga internirali v Gonarsu. Po nemški zasedbi je sodeloval v nacionalni ilegali v Gorici, med drugim pri listu Narodna edinost.« Temu sledi še nekaj strani o njegovem povojnem obdobju in o tem, kako so iskali Darinkov grob.

Naslednje poglavje je namenjeno Černetu kot časnikarju. Seznanimo se z njegovim delovanjem v povojnem obdobju. Leta 1947 se je preselil iz Gorice v Trst, kjer se je zaposlil v uredništvu radia Trst A, ki je bil pod zavezniškim nadzorom. Bil je tudi politično aktiven. V začetku 50. let prejšnjega stoletja se je pridružil Slovenski krščansko socialni zvezi. Bil je aktiven pri ustanovitvi novega časnika Novi list. V prostorih tega časopisa so se zbirali člani dveh mladinskih organizacij, pri katerih je Černe odigral pomembno vlogo. To sta bili Krožek mladih izobražencev in Krožek slovenskih izobražencev. »Ko je na začetku 60. let nastajala Slovenska skupnost, ki je na začetku bila koalicija Slovenske demokratske zveze, Slovenske katoliške skupnosti, Slovenske krščanske socialne zveze in Skupine neodvisnih Slovencev, je bil Dušan Černe vsekakor eden vodilnih dejavnikov te politične koalicije.« Omenjenemu opisu Černetovega delovanja sledi njegovo razmišljanje s pomenljivim naslovom Zakaj smo in ostanemo Slovenci, prvič objavljeno leta 1959. Objavljeno je bilo v več delih v Novem listu, v knjigi pa mu je dodan še njegov uvodnik v istem časopisu iz 6. marca 1975, ko je analiziral volilni rezultat na Koroškem. Poudaril je svoje glavno politično prepričanje, da je nujno potrebno, da Slovenci na Koroškem in seveda tudi v Italiji nastopajo samostojno. Sploh prvo razmišljanje iskreno priporočam v branje.

V naslednjem poglavju prebiramo spomine Černetovih sodelavcev in dva govora z žalnih sej. V glavnem izvemo več podrobnosti o njegovem medvojnem aktivizmu, tako naj bi bil po podatkih Varnostno obveščevalne službe (VOS) po pomembnosti četrti najpomembnejši »modrogardist« v Gorici, in o povojnem delu in njegovi skrbi za slovenščino. Po Černetovi smrti, 29. marca 1975, je prof. Zorko Harej na žalni seji tržaškega pokrajinskega sveta Slovenske skupnosti med drugim dejal: »Šest let je bil, kakor smo rekli, blagajnik pri SSk (Slovenska skupnost). Kadar je bila blagajna prazna in je nastala potreba, je brez oklevanj segel v lasten žep in nikdar zahteval, da se mu tako posojilo vrne. /…/ Dušan je bil veren človek in je svoje versko prepričanje uresničeval v vsakdanjem življenju. Vera mu je bila vodilo v življenju, da se je po njej ravnal pri svojih odločitvah. Ne pobožnjakarstvo, marveč življenjska metoda in praksa. Dušan Černe si je kmalu po začetku narodnopolitičnega delovanja slovenske skupnosti v Italiji izdelal jasen koncept. Postavil ga je na štiri nosilne stebre: narodnost, krščanstvo, socialnost in čim večja gospodarska osamosvojitev. Dobro je vedel, da se moramo dobro organizirati, če hočemo uresničiti svoje cilje. Postaviti si moramo moderne programske točke in po možnosti vzdrževati dobre stike z matično domovino, ki je dolžna podpirati vse Slovence, ne glede na njihovo ideološko in politično usmerjenost. Z vso močjo se je oklenil ideje, da moramo imeti Slovenci v Italiji lastno politično organizacijo, in je zato povsod s prodorno prepričevalno silo zagovarjal tezo, da moramo biti Slovenci sami kot narodnopolitični subjekt ustvarjalci lastne usode.« Saša Martelanc je na komemoraciji v Društvu slovenskih izobražencev v Trstu 7. aprila 1975 med drugim dejal: »Za vsem tem pa se je skrival neupogljiv značaj, ki ni nikoli v življenju menjal ali zatajil svojih prepričanj. Vsi smo ga poznali kot velikega Slovenca, prepričanega demokrata in globoko vernega človeka. V teh točkah se je bil pripravljen pogovarjati do skrajne potrpežljivosti, če je lahko upal, da koga pridobi. Sicer se pa o trdnosti teh vrednot ni nikoli niti debatiralo.«

Nato sledita zadnji dve poglavji. Prva je namenjena Knjižnici Dušana Černeta, drugo poglavje pa Skladu Dušana Černeta. Knjižnica je nastala leta 1983 iz gradiva, ki ga je Dušan Černe po smrti zapustil Slovenski prosveti v Trstu. Sčasoma so darovali knjige še nekateri ostali posamezniki in leta 1983 je bilo gradiva dovolj za ustanovitev knjižnice, ki je bila ustanovljena kot samostojni odsek Slovenske prosvete v Trstu. Seznanimo se s poslanstvom knjižnice (zbiranje vsega zamejskega tiska v Italiji in na Koroškem, zdomskega tiska, tiska, ki obravnava problematiko Slovencev v zamejstvu in zdomstvu, navezovanje stikov s slovenskimi kulturnimi organizacijami v tujini itd.) ter njihovo aktivnostjo pri udejanjanju tega poslanstva od ustanovitve do danes (različni projekti, navezovanje stikov in sodelovanje z različnimi društvi itd.).

Sklad Dušana Černeta je bil ustanovljen leta 1976, ustanovitelji so bili njegovi svojci in prijatelji. Nagrado sklada so podeljevali za zasluge pri podpiranju idej, za katerimi je stal Černe, kot smo že zapisali: slovenstvo, demokracija in krščanstvo. Našteti so vsi prejemniki nagrade s kratkim opisom oz. obrazložitvijo, zakaj so dobili nagrado, ter seveda kopica fotografij s podelitev. Fotografij, ki se smiselno prilagajo besedilu, sicer ne manjka skozi celotno knjigo. Nagrado so podeljevali do leta 2007, ko se je sklad priključil Knjižnici Dušana Černeta. Takrat so se zavezali, da bodo nagrado ponovno obudili po sedmih letih ob predstavitvi te knjige. Tako je nagrada ponovno oživljena.

Ker ob tako bogati knjigi nisem mogel vsega zaobjeti, vas prijazno vabim k branju. Naj nam bodo vrednote, v katere verjamemo, svete, kljub pestri raznolikosti le-teh.

 

 

Pripis uredništva: besedilo je recenzija knjige Zvestoba vrednotam: Podoba Dušana Černeta in po njem poimenovanih pobud, ur. Ivo Jevnikar, Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček (47): Mladika, Trst 2012, str. 219.

 


1 komentar

Comments are closed.