Spregledano sporočilo župnika Osojnika

Župnik Osojnik je izbiral besede, ki so sprožile veliko medijsko pozornost. Če bi se odločil za bolj uglajene besede diplomatskega jezika, se ne bi nihče menil za njegov zapis in se tudi ne bi pogovarjali o sporočilni vrednosti zapisanega. V medijsko tako monopolni družbi, kakršna je naša, pridejo do izraza samo skrajne misli običajnih smrtnikov, medtem ko lahko medijski izbranci leta in leta govorijo nesmisle ali pa veliko govorijo in skoraj nič ne povedo, in še to v najbolj gledanih terminih.

Pred dnevi smo bili vsi obveščeni o zapisu župnika Aleksandra Osojnika. Čeprav poznam mnoge župnike in imam z njimi dobre odnose, za dotičnega nisem slišal nikoli prej.

Kar naenkrat se je župnik Osojnik, ki verjetno vestno opravlja svoje poslanstvo, znašel v središču pozornosti vse države. Voditelji škofije so se od njegovih izjav distancirali, nekateri državni uradi ga zaradi zapisanih besed obsojajo. Posamezniki se nad zapisom zgražajo, drugi pa mu izražajo veliko mero podpore ter mu čestitajo za pogum in iskrenost.

Sporočilo župnika Osojnika bi bilo treba razdeliti na dva vidika. Prvi vidik je njegovo izrazoslovje ter izbruh jeze. Oboje je verjetno sprožilo sočutje do revnih in onemoglih na eni strani ter brezčutna krivičnost izrabljanja proračunskega denarja na drugi strani. Drugi vidik pa je sporočilo o krivično razporejenem davkoplačevalskem denarju.

V medijsko tako monopolni družbi pridejo do izraza samo skrajne misli običajnih smrtnikov

Prvi vidik, torej izbira izrazoslovja in izbruha jeze, je paradoksalen. Skoraj vsi bi se strinjali, da bi župnik Osojnik lahko izbral drugačne besede in svojo argumentacijo bolj uravnotežil – poleg navedenih primerov so bili namreč še drugi primeri, ko so vpleteni prav po tem načelu izkoristili zakonsko možnost, da se dolgovi ne poplačajo. Izkazalo se je, da je tako možnost za rop davkoplačevalskega denarja v obliki dokapitalizacije bank še večja.

Po drugi strani pa je ravno avtorjeva izbira besed sprožila veliko medijsko pozornost. Če bi se omenjeni gospod odločil za bolj uglajene besede diplomatskega jezika, se ne bi nihče menil za njegov zapis. Tudi se ne bi pogovarjali o sporočilni vrednosti zapisanega. V medijsko tako monopolni družbi, kakršna je naša, pridejo do izraza samo skrajne misli običajnih smrtnikov, medtem ko lahko medijski izbranci leta in leta govorijo nesmisle ali pa veliko govorijo in skoraj nič ne povedo, in še to v najbolj gledanih terminih.

Drugi vidik – avtorjevo izpostavljanje krivičnega razporejanja davkoplačevalskega denarja – pa ob našem zgražanju (nad izrazoslovjem, neuravnoteženim omenjanjem posameznikov in dogodkov ter spodbujanjem k neprimerni rešitvi) preprosto zbledi.

Narod, ki ne spoštuje svojih starejših in se do njih ne obnaša dostojno, nima prihodnosti

Vendar je opozorilo še kako na mestu. Ob soočanju s stiskami, ki jih doživljajo onemogli starejši ljudje z daleč prenizkimi pokojninami, človek hitro ugotovi, da je v naši družbi nekaj zelo narobe. Narod, ki ne spoštuje svojih starejših in se do njih ne obnaša dostojno, nima prihodnosti. Če želimo, da se bo narodu godilo dobro, je treba tudi v širšem smislu razumeti in izpolnjevati Božjo zapoved, ki pravi: »Spoštuj očeta in mater, da se podaljšajo tvoji dnevi in da ti bo dobro na zemlji.« (5 Mz 5,16) Prav je, da plačujemo davke. Prav pa bi bilo tudi, da bi lahko imeli večji nadzor nad porabo proračunskega denarja in da bi od našega skupnega poskrbeli za dostojanstveno življenje starejših. To se spodobi in je pravično. Tudi mlajši rod se od nas uči, kako ravnati s starejšimi.