Župnija Cerkno je romala na Sveto Goro, nekateri so šli peš

0
Ko pridejo na vrh, se najprej zberejo ob kipu sv. Frančiška in se slikajo, med mašo pa ne fotografirajo. (Foto: Bojan Štucin)

Vsako leto se v juliju župnija Cerkno odpravi na nočno peš romanje na Sveto Goro. Romali smo v noči s sobote na nedeljo. Še pred tednom sem bil prepričan, da tega podviga letos ne bom opravil, a človek obrača, Bog obrne.

Romanja se je veselil, a so se mu kljub temu pojavljali dvomi

Veselim se teh romanj. Tako na Sveto Goro kot tudi na Brezje. Če vse teče, kot mora, potem se teh romanj udeležim. Lani mi je zdravstvena neprilika preprečila, da bi šel. Telo vseeno pokaže, da se je treba kdaj tudi ustaviti. Zato sem bil letos tako vesel, da se je vse izšlo. Sicer nisem vajen vprašanj, ki so me letos doletela in me morila ves teden: čemu greš na pot? Zakaj? Komu se moraš dokazati, da prideš gor? Zakaj bi šel letos gor, če pa sam pri sebi veš, da fizično nisi pripravljen? Da je trebuh širši kot lani in da zna biti to problem? Ugodje, ki sem bil ga deležen tisti dan, me je delalo omahljivega, naj ostanem, ter se prepustim nadaljnjemu razvajanju, ki sem bil ga okušal😊.
Zakaj bi sploh molil, prosil, se zahvaljeval, če pa itak gre vse v propad? Priznam, da še nikoli nisem imel toliko dela sam s seboj, da sem se prepričal, naj grem, četudi sem na zunaj deloval močno. Bal sem se tudi, da me bo telesna pripravljenost izdala.

Na romanju peš sta pomembni tako skupina, ki drži pokonci, kot samota, ki daje rast

Pa sem se spomnil ene svojih prvih poti, ko smo šli tisto daljšo verzijo. Ko ves dan in noč skoraj nisem občutil utrujenosti, dokler nisem prišel na vrh in se usedel. Od tistega prijetnega romanja se najbolj spomnim začetka maše in blagoslova, nato sem v duhu zaspal😊. Vendar, spominjam se tudi veselja, ko smo premagovali trnje, slabo označeno pot, vročino, težke noge. Skupina je bila velika in raznolika. Polna humorja in dobre volje. Ena ura gre, kot bi mignil. Spomin na molitev pa na trenutke, ko si in moraš biti sam.

David Bašelj: “Naša romanja bi težko uspela brez vodnice, ki že vrsto let to opravlja z ljubeznijo. Z duhovnim vodstvom, ki je vsako leto zagotovljeno, in s spremljevalnim kombijem, z družino, ki tako lepo skrbi za nas, da je vsem laže (čaj, kava in sladki prigrizki na točkah za postanek).” (Foto: Bojan Štucin)

Tako je bilo tudi letos. Manjša, a raznolika skupina, polna elana in vedrine. Pot je bila krajša, a težja, pa komu mar za to? In ko sem naredil prvi kilometer, sem sam pri sebi vedel, da bom pot uspešno prehodil. Osebna molitev, ko si v trenutkih hoje tudi sam, je verjetno najtežja. Takrat se te – kot zanalašč – vse loti. Molitev zaradi begajočih misli težko steče, čutiš kar naenkrat noge, ki jih prej še opazil nisi. Skušaš prisluhniti Stvarstvu, ki je ponoči tako lepo in polno. In takrat se tudi en kilometer vleče. Pa vendar, moraš biti tudi sam na taki poti. Moraš si urediti misli, moraš se priporočiti, ker vsak zase ve, kaj vse ga tare. Moraš biti sam, da premagaš vse svoje strahove, demone. Zmage na taki poti namreč človeku dajo zagon za naprej.

Cela noč hoje v miru, enotni ter povezani v molitvi, vrhunec pa je bila maša

Celo noč smo hodili v miru, enotni ter povezani v molitvi. Veseli smo bili, ko smo še zgodaj zjutraj, še v temi, zagledali z lučjo obsijano našo Sveto Goro. Bili smo bliže, a še zmeraj daleč. In čeprav mi je bilo zelo lepo celo noč, je zame najlepši del poti zadnji vzpon, ko se hodi v tišini in premišljevanju. Takrat niso več samo prošnje, temveč so tudi zahvale za še eno lepo noč in vse drugo, kar nam je dano. Tega je pa zmeraj več, le da mi tega ne opazimo. In veselje skupine ob kipu sv. Frančiška – neprecenljivo. Ti trenutki polepšajo jutro, dan …
Maša je bila vrhunec romanja. Veliko število romarjev iz naše župnije, ki so prišli sami ali z avtobusom, nagovor pri pridigi patra Bogdana Knavsa, opravljena spoved (ki je bila res dobra), péte litanije na koncu maše in objem domačih, ki so zjutraj prišli – le kaj bi si želel še več? Vse to je duhovna hrana za premagovanje slabših dni.
Vse to človeka tako notranje bogati, da se tega niti ne zaveda. Zato imam romanja rad. Ker približno vem, kaj me čaka, pa vendar je vsakič drugače. A vsakič sem srečen, pa ne znam razložiti, točno zakaj. Nekaj veje iz človeka, pa ne zaradi premagane poti, nekaj neizmerljivega je, kar se na romanjih dogaja. Zato romanja vsakomur priporočam. Vsakomur.