Zunanjepolitična razsežnost sprave

30
Foto: fineartamerica.
Foto: fineartamerica.

Vprašanje sprave zaposluje Slovenijo vsaj od osamosvojitve dalje, vendar je ostajalo skoraj izključno v domeni notranje politike in lastne zgodovine. Tu bomo privzeli, da je sprava vzpostavitev takšne kulture politike, v kateri politične delitve iz časov državljanske vojne nimajo več praktičnih političnih implikacij za sedanja razmerja med političnimi deležniki, in v kateri te nekdanje delitve niso več oz. ne morejo biti več uporabljene za legitimacijo ali diskreditacijo današnjih političnih in civilno-družbenih deležnikov, ki se imajo ali so videni kot nasledniki političnih in družbenih sil, med katerimi je potekala državljanska vojna.

Na tem mestu se sprašujemo kaj takšno stanje »nespravljenosti« pomeni za slovensko zunanjo politiko, zlasti za dvostranske odnose z državami, ki so bile med drugo svetovno vojno okupatorke? Sprašujemo se, kaj bi za slovensko zunanjo politiko, zlasti za navedene dvostranske odnose pomenila uresničitev sprave ter slednjič, kako bi bilo mogoče z instrumenti zunanje politike spodbuditi notranji spravni proces.

Zunanja in notranja politika sta v tesni medsebojni odvisnosti, ki deluje v obe smeri. Poleg tega sta za vpliv v mednarodnih odnosih ter za močno zunanjo politiko izredno pomembna enotnost glede temeljnih usmeritev in soglasje glede nacionalnih interesov.

Sedanja izrazita razdeljenost oz. prava bipolarnost glede kompleksa vprašanj, povezanih z državljansko vojno na slovenskih tleh, konzumira nesorazmerno veliko energije političnih deležnikov. Že zgolj ta pretirana obremenjenost z vprašanjem državljanske vojne jemlje politiki energijo, ki bi jo lahko bolj produktivno namenila za druge namene, tudi za zunanjo politiko. Poleg tega pa globoka notranje-politična razdeljenost zmanjšujeta kredibilnost vsakokratnih vlad tudi na tujem in v mednarodnih odnosih.

Bolj specifično za zunanjepolitično področje ta notranje-politična razdeljenost lahko zmanjšuje verodostojnost slovenske zunanje politike ko gre za njeno delovanje na nekaterih specifičnih področjih, npr. za vprašanja celovite post-konfliktne obnove, med-etničnih konfliktov, deljenja tranzicijskih izkušenj, spodbujanja medkulturnega dialoga, pa tudi ob obravnavi temeljnih zgodovinskih vprašanj miru in varnosti v Evropi ter pri gojenju spomina na 2. svetovno vojno, saj se (zmotno) lahko poraja vtis, da slovenska družba ni enotna v obsodbi zla nacifašizma.

Posledice “domačih fojb” za dvostranske odnose

Najresnejše posledice za zunanjo politiko ima stanje nespravljenosti za odnose z državami nekdanjimi agresorkami. Z nadaljevanjem pregrete razprave o dogodkih med drugo svetovno vojno RS tem državam morda pošilja nehotene signale v dveh smereh. Prvič, da je kompleks vprašanj povezanih z okupacijo za nas odprt (morda na tak način, kot ga je v zadnjem času odpirala Grčija), da želimo odpirati stare rane in obujati spomine na stare sovražnosti, in da smo zato lahko manj zanimiva politična partnerica. Drugič, da utegnejo biti reakcije RS na morebitne revizionistične ali nacionalistične poskuse neo-fašističnih ali neo-nacističnih krogov v teh državah medle in neodločne. (To je v tem trenutku relevantno oz. nevarno zlasti v odnosih z Italijo: sposobnost RS, da pravilno zaščiti lastne interese in suverenost, ko gre za odpiranje vprašanja fojb je prizadeta v razmerah, ko se nismo sposobni enotno izreči o »domačih fojbah«.)

Krepitev populizmov po celotni Evropi bi možnosti za takšna tveganja lahko dopustil tudi v primeru odnosov z nekaterimi drugimi državami: naša nespravljenost zmanjšuje zmožnost, da kot država ustrezno odgovorimo na krepitve populizmov in nacionalizmov v državah Evropske unije. V Evropi se namreč nakazuje nova delitev med severom in jugom, ki ima nekatere neprijetne vzporednice z razmerami v Evropi pred drugo svetovno vojno.
Naša nespravljenost je do posebnega izraza v zunanji politiki prišla ob obisku britanske kraljice. Takrat bi bila britanska stran verjetno z naklonjenostjo sprejela pobudo za vsak skromen izraz obžalovanja z britanske strani za vrnitev domobrancev v pričakovano smrt. A ker tedanja naša oblast ni zmogla obžalovanja te smrti tisočev, se tudi britanska stran ni čutila dolžna žalovati bolj kot mi sami.

Ne bi smeli zanemariti tudi posrednih vplivov, ki jih ima stanje nespravljenosti na odnose z nekaterimi državami naslednicami SFRJ, kjer je v času druge svetovne vojne prav tako potekala državljanska vojna, pomešana sicer še z etničnim konfliktom. Mislim zlasti na Hrvaško in Srbijo, tudi Črno goro. (Ta vidik je toliko bolj relevanten, ker je neposredno po drugi svetovni vojni prišlo do množičnih pobojev pripadnikov formacij iz navedenih držav prav na slovenskih tleh.)

Hrvaška in Srbija – bolj državotvorni

Zdi se namreč, da sta Hrvaška in še posebej Srbija doslej bili uspešnejši pri soočanju s posledicami lastnih državljanskih vojn oz. spravi, vsaj v smislu, da v sodobnem političnem diskurzu teh držav prihaja veliko redkeje do poskusov diskreditacije in delegitimizacije na osnovi ravnanj njihovih dejanskih ali percepiranih političnih predhodnikov iz časa državljanske vojne. Morda je bila v tem posebej uspešna Srbija, kar je toliko bolj presenetljivo in impresivno glede na dejstvo, da si je v devetdesetih letih ta nacija v jugoslovanskih vojnah nakopala veliko moralno krivdo. (Povsem mogoče je, da je prav breme te krivde pripomoglo k prevladi zavesti, da je potrebno za uspešno vrnitev v mednarodno skupnost preseči lastne delitve iz časov druge svetovne vojne.) Uspešnejša se zdi celo Hrvaška, kjer je proti-revolucionarna stran (Ustaško gibanje) v primerjavi s slovensko proti-revolucionarno stranjo imela neprimerljivo drugačne institucionalne oblike (formalna država) ter – poleg boja proti domačim političnim nasprotnikom – zagrešila v nemajhnem obsegu vojne zločine nad pripadniki drugih narodov.

Srbija in Hrvaška, vsaka s svojimi domačimi spravnimi poskusi krepita suverenost in nacionalni potencial, hkrati pa se s preseganjem notranjih delitev iz časa druge svetovne vojne tudi oddaljujeta od monopola ene same interpretacije medvojnih dogodkov; tiste interpretacije, ki je – ne glede na siceršnji globalni kontekst druge svetovne vojne – bistveno povezana z ustanovitvijo povojne Jugoslavije.

To oddaljevanje od nekdanje skupne države se na nek način zrcali tudi v odnosu obeh držav, zlasti Hrvaške, do sukcesije. Zdi se, da je za Srbijo in Hrvaško sporazum bistveno manj zanimiv oz. relevanten kot za RS ter da pri urejanju vrste kompleksnih sukcesijskih vprašanj ti dve državi dajeta prednost predvsem zunanjepolitičnemu realizmu, za kar pa potrebujeta ustrezno moč. Krepitev notranje kohezije s preseganjem starih ideoloških delitev je lahko del teh naporov.

V kolikor se bo ta trend na Hrvaškem in v Srbiji nadaljeval, bo slovenska nespravljenost še bolj izstopala kot politični in zgodovinski anahronizem, v smislu pretirane odvisnosti od dediščine nekdanje SFRJ – sicer zlasti v materialni (sukcesijski) obliki, kar pa se vendarle lahko prikaže tudi kot pretirano pravno in politično breme. Hkrati nespravljenost lahko zmanjšuje našo moč, da učinkovito branimo svoje interese glede celotnega sklopa vprašanj, povezanih z razpadom SFRJ.

(Oviro pri reševanju kompleksa sukcesijskih vprašanj lahko za Slovenijo predstavlja tudi »jugonostalgija«, ki sicer za zdaj ostaja prisotna na ravni popularne kulture, bolj škodljiva pa bi bila v smislu pretirane navezanosti na jugoslovanske trge.)

Slednjič je potrebno biti pozoren tudi do implikacij vprašanja sprave za odnose s tistimi evropskimi državami, ki posebej poudarjajo tragično zgodovinsko izkušnjo s tretjim totalitarizmom 20. stoletja, s komunizmom. Tu mislim zlasti na Poljsko, Češko in baltske države. Med njimi sta vsaj Poljska in Češka zelo pomembni gospodarski partnerici, baltske pa potencialne zaveznice ko gre za interese malih članic EU. V širšem kontekstu odnosa do RF bi pretirana preokupiranost slovenske politike z našimi ideološkimi delitvami lahko kdaj postala moteča za naše dvostranske odnose; vodila bi v (sicer morda ne nujno namerno) približevanje tisti interpretaciji 2. svetovne vojne, ki jo zagovarja Putin, in v kateri ni prostora za razumevanje dramatičnih usod malih narodov in v kateri seveda tudi ni pakta Ribbentrop-Molotov.

Učinki spravljenosti na slovensko zunanjo politiko

Glede na zgoraj povedano je dokaj lahko predvideti pozitivne učinke sprave na slovensko zunanjo politiko oz. njen mednarodni položaj. Najprej je tu splošni pozitiven učinek v smislu večjega zaupanja med političnimi deležniki, kar pomeni lažje usklajevanje glede vseh zunanjepolitičnih tem. Bolj specifično, RS bi bila tako bolje pripravljena na porast populizmov v Evropi, ki se spogledujejo z nacionalizmi. Še posebej bi bilo to v sedanjem trenutku pomembno za naše odnose z Italijo in za njeno obujanje vprašanja fojb.

Republika Slovenija bo spravljena lažje vodila politiko tudi glede vprašanja Avstrijske državne pogodbe. Bistveno lažje bo odgovarjala na avstrijske reakcije, v katerih bi avstrijska stran problematizirala Avnojske sklepe (oz. kompleksa vprašanj, povezanih z njimi), saj imajo Avnojski sklepi tudi dimenzijo, ki se nanaša na našo državljansko vojno.

Spravljenost bi okrepila našo sposobnost, da se poenotimo glede zgodovinskega spomina na zločine okupatorjev med drugo svetovno vojno ter da smo ta spomin sposobni živeti vselej, kadar se bi zazdelo, da ga novi nacionalizmi relativizirajo, s tem pa ogrožajo projekt Evropske unije in miru v Evropi. Okrepila bi našo sposobnost, da o drugi svetovni vojni razmišljamo manj kot o državljanski vojni, ampak predvsem kot o tuji agresiji – ta premik v pogledih je bistven z zunanjepolitičnega vidika.

V tem smislu bi bil na mestu razmislek, da se na spominske slovesnosti ob pomnikih žrtev okupatorja prične s prakso vabljenja veleposlanikov Italije (npr. pri spominski slovesnosti v Gramozni jami), Nemčije (npr. v Frankolovem) ipd. Predvsem bi takšne poteze pokazale, da smo po sedemdeset letih sposobni presegati tragično evropsko zgodovino in da smo to pripravljeni omogočati tudi tistim, ki so nosili odgovornost za drugo svetovno vojno. Takšna poteza bi evropeizirala naš odnos do preteklosti ter pomagala preusmeriti pozornost od notranjih ideoloških delitev k izvirnemu zlu okupacije, s tem pa prispevala k notranjemu procesu sprave pri nas. Domnevamo lahko, da bi Nemčija – kakor je to že praksa drugod po Evropi – celo z naklonjenostjo sprejela takšno možnost. V primeru Italije, bi takšna udeležba lahko odprla poti za naslovitev vprašanja fojb in morebitne geste pietete v zvezi s tem, torej za nadaljevanje zahtevnega procesa, ki sta ga državi pred leti že pričeli. Vključitev veleposlanikov nekdanjih okupatorskih držav bi lahko prispevala tudi k zmanjšanju notranjih političnih napetosti in k preusmeritvi pozornosti od notranjih ideoloških spopadov k izvirnemu zlu okupacije.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

30 KOMENTARJI

    • Zanimalo bi me, kateri ” desničarji so padli na leve finte in nabijali šovinizem do Hrvatov”? Vprašam čisto informativno, saj zapisom, tudi zaradi počitnic, nisem sledil v detajle?

      Sicer mi je pa pri Lahovem članku sporen začetni del, ko pravi, da smo izgubili severni del Istre in nakazuje, da je ob osamosvojitvi umanjkala akcija, v kateri omenja policijo in vojsko. Takrat je bil Lah še zelo mlad in je vprašanje, koliko je natančno sledil problematiki, ampak dejansko je Slovenijo zavezala ustavna listina ( o osamosvajanju) in sklepi Badinterjeve komisije. Oboje je Slovenijo zavezovalo k absolutnemu spoštovanju obstoječih republiških mej z R Hrvaško. Res pa je bil in je še sporen, tudi zaradi katastrskih dvoumnosti, okoli 100 metrski pas pri izlivu Dragonje ( oz kanalu sv.Odorika), ki vključuje Jorasovo parcelo.

      Ampak to je majhna stvar. Temu se ne more reči, odpovedali smo se severni Istri. 🙂 Ne vem ali je Lahovo izražanje tu nerodno, ali pa je dejansko izraz zatrtega ekspanzionističnega hotenja, ki ne sodi v ta čas, vsaj ne v ta prostor, tudi če znani tovariš v Kremlju deluje, kot da je normalno.

      Se bi pa dalo diskutirati, da so Kardelj in njegovi pri povojnih delitvah premalo prostora v osvojeni Istri ( prej na zahodni obali povsem romanski, vključno s sedanjo slovensko obalo) namenili Sloveniji. Ampak ne na podlagi ključa narodnostne poselitve, saj omembe vredne slovenske poselitve južno od Dragonje z izjemno majhnega otočka pri Kaštelu ni bilo.

      • Tudi Časnik je objavil in likalna zelo slabe, hlapčevske komentarje. Ki so odkrito ali prikrito krivili za vse Hrvate, niso še pa niti dotaknili, da je sodnik goljufal v temelju, prav tako tudi vlada. Na to sem ves čas opozarjal. Nič slabši niso bili politiki, “strnemo vrste”. Šele zadnji čas so se končno spravili na sovjetsko lutko Erjavca.
        Naj res napišem imena velecenjenih” avtorjev “desnice”, mar to ne bo Ad homin? Se ne bom potem vsem zameril. Že sedaj se v vsak moj komentar že za brez veze spotika prav vsak navijač, da ga le poščije in popljuva, pa čeprav jasno trdim in v mojih komentarjih se jasno vidi, da nisem navijač nobene stranke, niti na nobeno nimam najmanjšega vpliva, kaj šele, da bi imel insajderske informacije.
        No tale je drugi dober komentar. Le da se po jasnih in odločnih začetkih raje prepusti politično lažjemu delu: meso resnici nasprotnikov, kot iskanju in odpravljanju temeljnih problemov (to so fevdi in negativna selekcija in birokrati akcija zadnje možganske celice), ki povzroča pokvarjenost družbe in zasvojenost slehernega Slovenca in pri kateri “desnica” sramotno hlapčuje komunistom. Ali jih še bolj uspešno oponaša.
        http://www.reporter.si/slovenija/kdor-ne-sovra%C5%BEi-hrvatov-ni-slovenc/54477

        • Tule se povsem strinjava. Maja Sunčič, v svojem nekoliko našpičenem stilu, je tule odlično zadela žebljico na glavico. Jasno in direktno, medtem ko njeni premnogi medijski kolegi in kolegice na isto temo ( v imenu nekih “kvazivišjih nacionalnih” ciljev ali nečesa podobnega?) delajo idiote iz sebe in iz vseh nas.

          Med drugim, ko afero, ki bo verjetno sesula celotno arbitražo, imenujejo “obveščevalna” in zdaj trdijo, da so glavni problema izjave Vukasa, potem ko je že odstopil. Kakšni idioti! V normalnih časih takih ne bi poslali niti na srednjo šolo … 🙁

          • IF: “… in zdaj trdijo, da so glavni problema izjave Vukasa, potem ko je že odstopi”
            ===================

            No, izjava Vukasa kaže na to, da je odstopil, ker naj bi zadeve na sodišču za arbitražo šle v smeri, da naj bi po njegovem mnenju “Hrvaška izgubila del svojega ozemlja”. A ni bila ta arbitraža ustanovljena ravno zato, da se šele določi čigavo bo kaj in kje bodo potekale mnenje. Ker v takem primeru bi Vukas moral reči kvečjemu, da odstopa zaradi neugodnega razpleta za Hrvaško. Ampak tako prvo kot drugo je očitna pristranost arbitra, ki naj bi bil nepristranski in za kakršnega se je prikazoval sam in za kakršnega ga je prikazovala Hrvaška. “Nepristranski” arbiter, ki je živel na hrvaškem veleposlaništvu!!!
            Čudi me, kaj se naenkrat vsi vladajoči politiki v Sloveniji tako zavzemajo zato, da se arbitraža izvede do konca. V tej težnji se jim je očitno pridružila tudi NSi, ki je pred referendumom pozivala za NE arbitraži. Kaj se jim je popolnoma skisalo pod podstrešjem, ali pa je to še eno “osvobajanje” več od te strančice.

            In kaj so pokazali prisluhi: To, da se govori na arbitraži govori samo o nekem koridorju in delitvi piranskega zaliva. Torej na nekaj na kar slovenska politika nikoli ni pristajala saj je zagovarjala celovitost zaliva.
            Hrvati si želijo seveda sredinsko črto in polovica zaliva je za njih de fakto njihovo ozemlje, to je povedal Vukas.

            V inerciji, da so Hrvati nezadovoljni, in torej za slovensko politiko naj bi to bil signal, da se zadeve za Slovenijo razvijajo dobro, očitno ne znajo razumeti niti tega kar je bilo povedano v prisluhih.

            Sedaj me zanima. Kam se bodo poskrili vsi ti navijači (z NSi na čelu), ko se arbitraža ne bo iztekla tako kot si želijo. Kje bosta takrat Ljudmila in Horvat, ki se tako mečeta ven na vsakem vogalu pred TV kamerami?

            Ali pa so se že sprijaznili z delitvijo zaliva in plovbo slovenskih ladij po neki cevi?

          • Pristranost dveh arbitrov ni nikoli bilo spolh vprašanje. Zato pa sta dva in ima vsaka stran svojega.
            Naše nabijanje o nepristranskosti je samo provociranje z ultra pravičnostjo naših. Ob tem da smo Sekolcu in Drenikovi dali popolen spregled.
            Horvat se je žal izkazal kot prostovoljni suženj. Tiho ne more biti, tako da bi moral odstopiti kot predsednik odbora, namesto da “tuli v isti rog”.

          • Zdravko: “Pristranost dveh arbitrov ni nikoli bilo spolh vprašanje.”
            ================

            Aja, a niso ravno Hrvati to imeli za 1. argument za njihov t.i. “izstop” iz arbitraže?, sedaj so navedli še drugega.

          • To ni mogel biti argument za izstop. Pozabljaš zakaj so izstopili? A si ti tudi v tem “trobljenju v isti rog”?

          • Zdravko: “Ti kar trobi v isti rog. V lopovski “enotnosti” slovenske politike”
            ==============

            Vprašal sem lepo: “Zakaj?”. Torej, zakaj so izstopili? Če nimaš odgovora ni potrebe, da me diskreditiraš ampak se raje poglej v ogledalo. Trobiš v isti rog kot nekateri kritiki pa ne veš zakaj, važno ti je da trobiš.
            Še enkrat vprašam:
            Zakaj so izstopili?

          • Tudi tu smo o tem pisali. Če pa tiščiš glavo v pesek je pa drugo. Ne bom ponavljal tistim, ki nočejo slišat.

          • Zdravko: “Tudi tu smo o tem pisali. Če pa tiščiš glavo v pesek je pa drugo”
            ==============

            Prvič: Ne vem kaj ste tu pisali, in zakaj bi moral vedeti??? Nimam toliko časa na voljo, da bi vse prebral kar se tukaj piše.
            Drugič: Najprej si me obtožil, da sem nekaj pozabil, sedaj pa me obtožuješ, da tiščim glavo v pesek. Tipični bizantinski “podjebant” si.
            Če sem nekaj pozabil, kot navajaš, to pomeni, da si domišljaš, da sem nekoč nekaj vedel pa sedaj ne vem več, ker sem po tvojem mnenju pozabil nekaj kar sem nekoč vedel. Tu se postavljaš v vlogo vsemogočnega vsevedneža, ki zna vstopiti v tuje duše in videti kaj nekdo ve in kaj ne, in kaj je nekdo nekoč vedel pa sedaj ne ve več, ker je pozabil.
            Ko lepo vprašam kaj naj bi pozabil pa obrneš “ploščo” in me obtožiš, da tiščim glavo v pesek.
            Sam pa seveda še vedno ne vem kaj neki naj bi po tvojem mnenju pozabil in kaj neki naj bi bil glavni argument Hrvatov za izstop iz arbitraže. Torej ponavljam vprašanje:
            Zakaj so Hrvati izstopili iz arbitraže. Bo šlo v tretje?

          • Zdravko: “Prav nič. Le nimam te za takega bedaka, da ne bi vedel zakaj so hrvati odstopili.”
            ==============

            Zakaj so odstopili najbolje vedo Hrvati sami, ne domišljam si, da sam vem za pravi vzrok, lahko ga samo predvidevam, sam pa lahko vem samo to kar so v argumentacijo za izstop navedli Hrvati.
            Torej, še vedno ne vem kaj naj bi po tvojem mnenju pozabil in drugo, tudi ne vem zakaj naj bi po tvojem mnenju tiščal glavo v pesek. Ker, tudi, to prvo in to drugo sta v nasprotju.

            Tvoj namen je bil torej samo eden: Da me diskreditiraš ne da bi za svojo diskreditacijo navedel en sam argument. Torej zgolj nesramen napad na človeka s tvoje strani. To si bom pa dobro zapomnil. Če sem že kaj pozabil po tvojem mnenju, tega ne bom.

          • Niti slučajno te jaz ne diskredititram. Diskreditiraš se sam. O razlogih za propad arbitraže smo tu pisali in IF, in pavel, jaz, in še kdo. Tudi nekaj linkov na solidne članke je bilo. Ti pa tu vlečeš ven neko pristranskost arbitra.

          • Zdravko: “O razlogih za propad arbitraže smo tu pisali in IF, in pavel, jaz, in še kdo.”
            =============

            Hinavec do zadnjega diha, to si ti!!!

            Samo, da ni potrebno odgovoriti na preprosto vprašanje. Torej četrtič:

            Zakaj so Hrvati izstopili iz arbitraže?
            Nisem spraševal po vzrokih pač pa sem se skliceval pri vprašanju samo na tisto kar sem sam slišal (SLIŠAL), da so za argumentacijo navedli (NAVEDLI) Hrvati in bil deležen dvojne protislovne diskreditacije. Prvič, da sem pozabil in drugič, tiščim glavo v pesek (torej naj bi vedel in ne pozabil.
            Kaj je ti zmedenec, katera verzija je torej točna? Če že niste sposobni odgovoriti na preprosto vprašanje. Ni se potrebo sklicevati in a druge in ven vleči na hinavski način.

            IF je med drugim navedel, sem šel pogledat kaj je napisal:

            IF: “…, ampak dejansko je Slovenijo zavezala ustavna listina ( o osamosvajanju) in sklepi Badinterjeve komisije. Oboje je Slovenijo zavezovalo k absolutnemu spoštovanju obstoječih republiških mej z R Hrvaško”
            =====================

            #1 Meja med republikama Hrvaško in Slovenijo v Jugoslaviji nikdar ni bila vzpostavljena. NI bila potrjena niti v hrvaški, niti v slovenski niti v zvezni skupščini. Zakaj je to pomembno. Hrvati se sklicujejo na mednarodno pravo in sredinsko črto v piranskem zalivu, vendar to ni možno ker niti notranja meja nikdar ni bila uradno določena. Če se sklicujejo na mednarodno pravo torej še vedno velja najmanj zadnji mednarodni sporazum o nedotakljivost STO cone B, da o katastrskih mejah občine Piran sploh ne govorim.

            #2 Badinterjeva komisija je odločila, da vsak obdrži tisto kar je imel pod kontrolo na dan 25.6.1991, torej za Slovenijo velja cel piranski zaliv in celo del savudrijskega rta kjer je občasno kontrolirala slovenska policija. Hrvati so pozneje seveda trdili, da to ni res in celo ponarejali zemljiško knjigo. Oni so za dosego svojih ciljev uporabili vsa sredstva razen vojne (zaenkrat še, čeprav so se slišali pozivi), Slovenci so se sklicevali na neko “evropskost” in podobne neumnosti in zahtevali minimum od minimuma.

            Ampak to je druga zgodba, IF ni navajal kaj naj bi Hrvati navajali za vzrok za odstop, pa pavel se mi zdi tudi ne, kolikor sem na hitro preletel.

            #3 Napisal sem da nisem bral vsega. Sprašujem: A bi moral prebrati celo sveto pismo in ga znati na pamet, da bi lahko vprašal bizantinskega podjebanta Zdravka preprosto vprašanje?

          • Daj pomiri se. Saj ze na začetku tega komentarja je link na članek v Reporterju, kdor ne sovraži hrvate ni slovenc.
            Lahko je name sikat da sem hinavec. Ni problema.
            Očitno tajiš, ne samo da pozabljaš, zakaj je do problema sploh prišlo.

          • Zdravko: “Očitno tajiš, ne samo da pozabljaš, zakaj je do problema sploh prišlo.”
            ===============

            Ja super! Najprej naj bi pozabil, potem tiščal glavo v pesek (kar je v nasprotju s prvim) sedaj pa naj bi tajil (kar je ravno tako v nasprotju).
            Zmeden si, ampak še vedno nisem izvedel od tebe zakaj naj bi Hrvati zapustili arbitražo.

    • Dr. Peter Lah, jezuit, ki predava komunikologijo na Papeški univerzi Gregoriana v Rimu”:
      “Dokončno sta se od nje poslovili Demosova in takoj za njo Drnovškova vlada, v katerih sta imela pomembno vlogo ministra Rupel in Bavčar.”
      ==============

      Zaradi takih netočnosti je ta komentar brez vrednosti.
      Dokončno se je od severne Istre poslovilo slovensko predsedstvo na čelu z Milanom Kučanom.

      http://www.delo.si/clanek/108454?search=%20zunanja%20politika;%20Mojca%20Bo%C5%A1tele

  1. Če bomo tako kot do nedavna spet poskušali državljansko vojno in umazano pred,med in povojno agresijo komunizma potlačiti v svojo in narodovo podzavest, se bo to nezavedno še bolj odražalo v vsem našem življenju in vplivalo seveda tudi na vse odnose do drugih držav. Ni namreč mogoče primerno urediti grobov pobitih,se posloviti od njih in živeti dalje,dokler vseh teh vsaj spoštljivo ne pokopljemo.

  2. O samem članku pa tole. Povsem se strinjam s problematizacijo tega, da v osnovi kot nacija nismo znotraj sebe spravljen narod, kar bi vključevalo neke temelje skupnega zavedanja o lastni zgodovini z vrednotenji, kakršna so lastno demokratični in humani skupnosti. Jasno, da bi bili kot nacija potem čvrstejši, a tudi prijaznejši ne le navznoter, ampak tudi navzven.

    Ampak ko avtor piše o notranji spravi, niti z besedo ne omenja zunanje sprave, torej sprave predvsem nasproti sosednjim nacijam. Nasprotno, namiguje, da bi lahko bolj ostro nastopili proti sosednjim nacijam in domnevno nevarnim tendencam znotraj teh nacij.

    In kaj pomeni drugega bolj ostro kot manj spravno. A skupni dom Evropa se je zgradil prav na zunanji spravi med nacijami, ki so se med sabo ne enkrat “mesarsko klale”. Evropa se postavlja s to spravo, predvsem s spravo med Nemci in Francozi. Ne eni, ne drugi ne argumentirajo v smislu ” moramo biti znotraj nacije bolj spravljeni”, da bomo lahko bolj odločni proti sosedu ( Franciji oz. Nemčiji) 🙂

    Slovenija torej za svojo lastno uspešnost rabi tudi spravo s sosedami. Torej spravo tudi z Italijo in z Avstrijo ( ali Nemčijo)! Ki pomeni predvsem spravo glede nemilega zgodovinskega spomina. In ni te sprave brez pripravljenosti na zgodovinske revizije, tam posebej, kjer se ugotovijo nova dejstva in kjer se nove interpretacije pokažejo kot primernejše od starih.

    Slovenija bo svoje potrebne korake k spravi z zahodnimi sosedi naredila med drugim, ko ne bo ignorirala in napadala spomina na fojbe in na eksodus okoli 300.000 Italijanov s področja, ki je prišlo pod YU, ampak bo to poglavje vključila v svojo lastno zgodovinsko zavest kot nekaj, kar ni bilo v redu in naj se ne ponovi.

    In Slovenija ne bo nacija z demokratično politično zavestjo, če bo kot avtor stala na poziciji, da so Avnojevski sklepi v celoti neproblematični in jih je potrebno za vsako ceno braniti. Avnojevski sklepi so nasportno, skrajno nehumani in protidemokratični zlasti v točki odnosa do Nemcev na področju YU. Pomenijo med drugim temelj etničnega čiščenja, blizu 2 milijonov, po vojni ( in protipravnega odvzema vsakršnih pravic, od državljanstva do premoženja), v praksi so pa vojni pripeljali celo do uvedbe koncentracijskih taborišč na etnični bazi na Slovenskem in izvensodnih pobojev v ravni genocida, povsem primerljivega temu, česar se Evropa danes spominja in obsoja v Srebrenici.

    Skratka, pozicije Matevža Sedeja me čudijo in celo skrbijo. Sem upal, da smo vsaj v krščansko-navdihnjenih vrstah vendarle prišli od barbarskega pristopa prokomunističnega zgodovinopisja, kjer je “našim” dovoljeno vse in “njihovim” nič, tudi preko revizije, seveda, do bolj miroljubnih in humanih pristopov zavedanja o preteklosti in sedanjosti, spravnih tako navznoter kot navzven. 😉

    • S tem napisanim se strinjam. Ne morem se znebiti vtisa, da je “sprava” postala edino politično orožje nekaterih “desničarjev”, ker so vedno drugi krivi.

      Če politik ko manager v enem letu zasleduje recimo 10 ciljev, ki jih mora doseči, lahko na koncu vidi in meri skupaj svojo uspešnost.

      Dva normalna, predvsem verna človeka se lahko spravita na razumni in etični osnovi, če vsak iskreno drugemu in Bogu prizna svoje grehe. Ob tem bi p. Rupnik dodal tudi občutenje Kristusovega je v usmiljenega pogleda name, grešnika.

      Komunisti pa niso normalni. So psihopati in sociopati. Brezobzirni agresivneži brez kančka vesti (njihov dvojček so danes islamski skrajneži). In je govorjenje o spravi samo glas vpijočega v puščavi, pogovor z betonskim zidom. Večina piscev pa o o spravi niti definicije ne ve: zato ali delajo poceni politično (a histerično učinkovito, saj je vedno vse drugi kriv in mi ni treba kot politiku imeti nobenih rezultatov) in novinarsko kariero ali pa mašijo s praznim leporečjem “desne” časopise.

      • “Če politik ko manager v enem letu zasleduje recimo 10 ciljev, ki jih mora doseči, lahko na koncu vidi in meri skupaj svojo uspešnost.”
        Politik se bistveno razlikuje od managerja. Politikov interes je biti ponovno izvoljen. O tem, ali bo, pa odločajo volivce in volivci so dali bianco menico zadnjemu vodji komunistov, ki je bil tudi vodja tajne službe v totalitarističnem režimu, ki je močno kršil človekove pravice.

        Je lahko potem takem sploh kako drugače?

        • Imamo v vrhu dva vodja komunistov. Starega in mladega, ki ga je Stari zadnji trenutek odsekal, da ni postal vodja mladih komunistov (ZSMS) in je potem pri frakciji Udbe (Kavčič Niko) delal paralelno kariero.

          Dober voditelj mora dobro opraviti številne naloge. Isto politik. Problem je v nas volilcih, ki smo popolnoma ne kritični do dela in ne dela politikov in poceni padamo na mite o njih in na populistično poceni histerijo.

          Glede Kučana in volivcev imaš prav. Volili so ga komunisti, špiclji (ki jih ni (bilo) malo). Zraven pa številni normalni ljudje v državnih službah, ki jih je socializem trajno pozabil v bebce ali psihopate.

    • Zunanja sprava je možna samo ob notranji. Notranje spravljen narod ima svojo identiteto in se lahko tudi spravi s sosedami, ker ve kdo je in kaj hoče. Ker pa sprave ni, gre pri nas le za vprašanje nadoblasti, tako med nami kot do sosedov. Že vojni zločinec Karadžić nas je opozoril “žalosten je narod, ki je sprt sam med sabo”.
      No, bolje bi bilo če bi se brigal zase, namesto da je končal kot zločinec, toda vseeno. Kaj je nastalo iz našega položaja “vodilne nacije na Balkanu”?

      • Zdravko: “Zunanja sprava je možna samo ob notranji. Notranje spravljen narod ima svojo identiteto in se lahko tudi spravi s sosedami, ker ve kdo je in kaj hoče.”
        =================

        A ni tudi tole trobljenje v isti rog? Rogov je veliko. Vsak si lahko poišče kakšnega in se potem dere na druge, da trobijo v isti rog.

        Zdravko: “Ti kar trobi v isti rog. V lopovski “enotnosti” slovenske politike.”

  3. Sunčičeva je napisala tudi tole:

    “Zaradi sovražne medijske propagande se je sosednja Hrvaška, ki jo s Slovenijo druži skupna zgodovina, med drugim zmaga v osamosvojitveni vojni proti JLA in »jugočetnikom«, nenadoma prelevila v nekakšno ustaško naslednico NDH, član”
    ===============

    Ja, Slovenijo in Hrvaško res druži skupna zgodovina.
    Hrvati so bili med 2. sv. vojno eden izmed petih okupatorjev na teritoriju Slovenije. Niso se zadovoljili samo z okupacijo pač pa so tudi pobijali Slovence.

Comments are closed.