Vprašanje sprave zaposluje Slovenijo vsaj od osamosvojitve dalje, vendar je ostajalo skoraj izključno v domeni notranje politike in lastne zgodovine. Tu bomo privzeli, da je sprava vzpostavitev takšne kulture politike, v kateri politične delitve iz časov državljanske vojne nimajo več praktičnih političnih implikacij za sedanja razmerja med političnimi deležniki, in v kateri te nekdanje delitve niso več oz. ne morejo biti več uporabljene za legitimacijo ali diskreditacijo današnjih političnih in civilno-družbenih deležnikov, ki se imajo ali so videni kot nasledniki političnih in družbenih sil, med katerimi je potekala državljanska vojna.
Na tem mestu se sprašujemo kaj takšno stanje »nespravljenosti« pomeni za slovensko zunanjo politiko, zlasti za dvostranske odnose z državami, ki so bile med drugo svetovno vojno okupatorke? Sprašujemo se, kaj bi za slovensko zunanjo politiko, zlasti za navedene dvostranske odnose pomenila uresničitev sprave ter slednjič, kako bi bilo mogoče z instrumenti zunanje politike spodbuditi notranji spravni proces.
Zunanja in notranja politika sta v tesni medsebojni odvisnosti, ki deluje v obe smeri. Poleg tega sta za vpliv v mednarodnih odnosih ter za močno zunanjo politiko izredno pomembna enotnost glede temeljnih usmeritev in soglasje glede nacionalnih interesov.
Sedanja izrazita razdeljenost oz. prava bipolarnost glede kompleksa vprašanj, povezanih z državljansko vojno na slovenskih tleh, konzumira nesorazmerno veliko energije političnih deležnikov. Že zgolj ta pretirana obremenjenost z vprašanjem državljanske vojne jemlje politiki energijo, ki bi jo lahko bolj produktivno namenila za druge namene, tudi za zunanjo politiko. Poleg tega pa globoka notranje-politična razdeljenost zmanjšujeta kredibilnost vsakokratnih vlad tudi na tujem in v mednarodnih odnosih.
Bolj specifično za zunanjepolitično področje ta notranje-politična razdeljenost lahko zmanjšuje verodostojnost slovenske zunanje politike ko gre za njeno delovanje na nekaterih specifičnih področjih, npr. za vprašanja celovite post-konfliktne obnove, med-etničnih konfliktov, deljenja tranzicijskih izkušenj, spodbujanja medkulturnega dialoga, pa tudi ob obravnavi temeljnih zgodovinskih vprašanj miru in varnosti v Evropi ter pri gojenju spomina na 2. svetovno vojno, saj se (zmotno) lahko poraja vtis, da slovenska družba ni enotna v obsodbi zla nacifašizma.
Posledice “domačih fojb” za dvostranske odnose
Najresnejše posledice za zunanjo politiko ima stanje nespravljenosti za odnose z državami nekdanjimi agresorkami. Z nadaljevanjem pregrete razprave o dogodkih med drugo svetovno vojno RS tem državam morda pošilja nehotene signale v dveh smereh. Prvič, da je kompleks vprašanj povezanih z okupacijo za nas odprt (morda na tak način, kot ga je v zadnjem času odpirala Grčija), da želimo odpirati stare rane in obujati spomine na stare sovražnosti, in da smo zato lahko manj zanimiva politična partnerica. Drugič, da utegnejo biti reakcije RS na morebitne revizionistične ali nacionalistične poskuse neo-fašističnih ali neo-nacističnih krogov v teh državah medle in neodločne. (To je v tem trenutku relevantno oz. nevarno zlasti v odnosih z Italijo: sposobnost RS, da pravilno zaščiti lastne interese in suverenost, ko gre za odpiranje vprašanja fojb je prizadeta v razmerah, ko se nismo sposobni enotno izreči o »domačih fojbah«.)
Krepitev populizmov po celotni Evropi bi možnosti za takšna tveganja lahko dopustil tudi v primeru odnosov z nekaterimi drugimi državami: naša nespravljenost zmanjšuje zmožnost, da kot država ustrezno odgovorimo na krepitve populizmov in nacionalizmov v državah Evropske unije. V Evropi se namreč nakazuje nova delitev med severom in jugom, ki ima nekatere neprijetne vzporednice z razmerami v Evropi pred drugo svetovno vojno.
Naša nespravljenost je do posebnega izraza v zunanji politiki prišla ob obisku britanske kraljice. Takrat bi bila britanska stran verjetno z naklonjenostjo sprejela pobudo za vsak skromen izraz obžalovanja z britanske strani za vrnitev domobrancev v pričakovano smrt. A ker tedanja naša oblast ni zmogla obžalovanja te smrti tisočev, se tudi britanska stran ni čutila dolžna žalovati bolj kot mi sami.
Ne bi smeli zanemariti tudi posrednih vplivov, ki jih ima stanje nespravljenosti na odnose z nekaterimi državami naslednicami SFRJ, kjer je v času druge svetovne vojne prav tako potekala državljanska vojna, pomešana sicer še z etničnim konfliktom. Mislim zlasti na Hrvaško in Srbijo, tudi Črno goro. (Ta vidik je toliko bolj relevanten, ker je neposredno po drugi svetovni vojni prišlo do množičnih pobojev pripadnikov formacij iz navedenih držav prav na slovenskih tleh.)
Hrvaška in Srbija – bolj državotvorni
Zdi se namreč, da sta Hrvaška in še posebej Srbija doslej bili uspešnejši pri soočanju s posledicami lastnih državljanskih vojn oz. spravi, vsaj v smislu, da v sodobnem političnem diskurzu teh držav prihaja veliko redkeje do poskusov diskreditacije in delegitimizacije na osnovi ravnanj njihovih dejanskih ali percepiranih političnih predhodnikov iz časa državljanske vojne. Morda je bila v tem posebej uspešna Srbija, kar je toliko bolj presenetljivo in impresivno glede na dejstvo, da si je v devetdesetih letih ta nacija v jugoslovanskih vojnah nakopala veliko moralno krivdo. (Povsem mogoče je, da je prav breme te krivde pripomoglo k prevladi zavesti, da je potrebno za uspešno vrnitev v mednarodno skupnost preseči lastne delitve iz časov druge svetovne vojne.) Uspešnejša se zdi celo Hrvaška, kjer je proti-revolucionarna stran (Ustaško gibanje) v primerjavi s slovensko proti-revolucionarno stranjo imela neprimerljivo drugačne institucionalne oblike (formalna država) ter – poleg boja proti domačim političnim nasprotnikom – zagrešila v nemajhnem obsegu vojne zločine nad pripadniki drugih narodov.
Srbija in Hrvaška, vsaka s svojimi domačimi spravnimi poskusi krepita suverenost in nacionalni potencial, hkrati pa se s preseganjem notranjih delitev iz časa druge svetovne vojne tudi oddaljujeta od monopola ene same interpretacije medvojnih dogodkov; tiste interpretacije, ki je – ne glede na siceršnji globalni kontekst druge svetovne vojne – bistveno povezana z ustanovitvijo povojne Jugoslavije.
To oddaljevanje od nekdanje skupne države se na nek način zrcali tudi v odnosu obeh držav, zlasti Hrvaške, do sukcesije. Zdi se, da je za Srbijo in Hrvaško sporazum bistveno manj zanimiv oz. relevanten kot za RS ter da pri urejanju vrste kompleksnih sukcesijskih vprašanj ti dve državi dajeta prednost predvsem zunanjepolitičnemu realizmu, za kar pa potrebujeta ustrezno moč. Krepitev notranje kohezije s preseganjem starih ideoloških delitev je lahko del teh naporov.
V kolikor se bo ta trend na Hrvaškem in v Srbiji nadaljeval, bo slovenska nespravljenost še bolj izstopala kot politični in zgodovinski anahronizem, v smislu pretirane odvisnosti od dediščine nekdanje SFRJ – sicer zlasti v materialni (sukcesijski) obliki, kar pa se vendarle lahko prikaže tudi kot pretirano pravno in politično breme. Hkrati nespravljenost lahko zmanjšuje našo moč, da učinkovito branimo svoje interese glede celotnega sklopa vprašanj, povezanih z razpadom SFRJ.
(Oviro pri reševanju kompleksa sukcesijskih vprašanj lahko za Slovenijo predstavlja tudi »jugonostalgija«, ki sicer za zdaj ostaja prisotna na ravni popularne kulture, bolj škodljiva pa bi bila v smislu pretirane navezanosti na jugoslovanske trge.)
Slednjič je potrebno biti pozoren tudi do implikacij vprašanja sprave za odnose s tistimi evropskimi državami, ki posebej poudarjajo tragično zgodovinsko izkušnjo s tretjim totalitarizmom 20. stoletja, s komunizmom. Tu mislim zlasti na Poljsko, Češko in baltske države. Med njimi sta vsaj Poljska in Češka zelo pomembni gospodarski partnerici, baltske pa potencialne zaveznice ko gre za interese malih članic EU. V širšem kontekstu odnosa do RF bi pretirana preokupiranost slovenske politike z našimi ideološkimi delitvami lahko kdaj postala moteča za naše dvostranske odnose; vodila bi v (sicer morda ne nujno namerno) približevanje tisti interpretaciji 2. svetovne vojne, ki jo zagovarja Putin, in v kateri ni prostora za razumevanje dramatičnih usod malih narodov in v kateri seveda tudi ni pakta Ribbentrop-Molotov.
Učinki spravljenosti na slovensko zunanjo politiko
Glede na zgoraj povedano je dokaj lahko predvideti pozitivne učinke sprave na slovensko zunanjo politiko oz. njen mednarodni položaj. Najprej je tu splošni pozitiven učinek v smislu večjega zaupanja med političnimi deležniki, kar pomeni lažje usklajevanje glede vseh zunanjepolitičnih tem. Bolj specifično, RS bi bila tako bolje pripravljena na porast populizmov v Evropi, ki se spogledujejo z nacionalizmi. Še posebej bi bilo to v sedanjem trenutku pomembno za naše odnose z Italijo in za njeno obujanje vprašanja fojb.
Republika Slovenija bo spravljena lažje vodila politiko tudi glede vprašanja Avstrijske državne pogodbe. Bistveno lažje bo odgovarjala na avstrijske reakcije, v katerih bi avstrijska stran problematizirala Avnojske sklepe (oz. kompleksa vprašanj, povezanih z njimi), saj imajo Avnojski sklepi tudi dimenzijo, ki se nanaša na našo državljansko vojno.
Spravljenost bi okrepila našo sposobnost, da se poenotimo glede zgodovinskega spomina na zločine okupatorjev med drugo svetovno vojno ter da smo ta spomin sposobni živeti vselej, kadar se bi zazdelo, da ga novi nacionalizmi relativizirajo, s tem pa ogrožajo projekt Evropske unije in miru v Evropi. Okrepila bi našo sposobnost, da o drugi svetovni vojni razmišljamo manj kot o državljanski vojni, ampak predvsem kot o tuji agresiji – ta premik v pogledih je bistven z zunanjepolitičnega vidika.
V tem smislu bi bil na mestu razmislek, da se na spominske slovesnosti ob pomnikih žrtev okupatorja prične s prakso vabljenja veleposlanikov Italije (npr. pri spominski slovesnosti v Gramozni jami), Nemčije (npr. v Frankolovem) ipd. Predvsem bi takšne poteze pokazale, da smo po sedemdeset letih sposobni presegati tragično evropsko zgodovino in da smo to pripravljeni omogočati tudi tistim, ki so nosili odgovornost za drugo svetovno vojno. Takšna poteza bi evropeizirala naš odnos do preteklosti ter pomagala preusmeriti pozornost od notranjih ideoloških delitev k izvirnemu zlu okupacije, s tem pa prispevala k notranjemu procesu sprave pri nas. Domnevamo lahko, da bi Nemčija – kakor je to že praksa drugod po Evropi – celo z naklonjenostjo sprejela takšno možnost. V primeru Italije, bi takšna udeležba lahko odprla poti za naslovitev vprašanja fojb in morebitne geste pietete v zvezi s tem, torej za nadaljevanje zahtevnega procesa, ki sta ga državi pred leti že pričeli. Vključitev veleposlanikov nekdanjih okupatorskih držav bi lahko prispevala tudi k zmanjšanju notranjih političnih napetosti in k preusmeritvi pozornosti od notranjih ideoloških spopadov k izvirnemu zlu okupacije.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
