Zunaj je znotraj

12
Foto: blog T. Mamića.
Foto: blog T. Mamića.

Brez skrbi, kljub naslovu ne kanim pisati o slovitem Tomaževem evangeliju, v katerem je kar nekaj podobnih modrosti. Namesto tega bom ponovil ravno tako ne ravno redko izrečeno modrost, da zunanjepolitične zgodbe pogosto več povedo o notranjepolitičnih razmerjih kot o velikem svetovnem odru, kar ne velja samo za velikanske Združene države Amerike ali Rusijo, ampak tudi za bistveno manjše države. Slovenija pač ni izjema.

Zamenjane vloge 

Tako kljub redki enotni skrbi za usodo arbitražnega sporazuma s Hrvaško ne kaže spregledati nekaterih zanimivih notranjepolitičnih koordinat. Morda vam je padlo v oči, da so za ohranitev sporazuma nenadoma najbolj zagreti pravzaprav tisti, ki so mu pred petimi leti tako rekoč enako glasno nasprotovali, seveda predvsem v strahu pred slovesom. Sam sem danes kar ponosen nase,  ker se mi je že tedaj zdelo, da je dogovor med Pahorjem in Kosorjevo najboljše, na kar je Slovenija sploh lahko računala.

Skoraj povsem nevidni pa so tisti, ki so s svojim vplivom pred leti najbolj pripomogli k uspehu referenduma o sporazumu. Seveda, morda ste pozabili, ampak tudi takrat se je glasovanje sprevrglo v običajno levo-desno natezanje. In ker je tedaj desnosredinski blok pod Janševim vodstvom še premogel precej moči, je bil izid izjemno tesen. No, njegovi poglavitni arhitekti zmage skozi šivankino se lahko sedaj privoščljivo smejijo. Ne le, da vprašanje razmejitve s Hrvaško zanje bržkone ne predstavlja osrednje  težave, na prvi bojni črti so se ob arbitražnih homatijah tako rekoč brez izjeme znašli pri njih ne preveč priljubljeni predstavniki zmerne struje vladajoče politične opcije, s premierjem in zunanjim ministrom vred, ali pa še to ne.

Pomenljiva meritev

Zato so lahko “trdorokci” med tem prejšnjo nedeljo nemoteno uprizorili svojo predstavo pod Vršičem. Čeprav se bodo Rusi za izjemno pozornost najbrž zahvalili s kakšno drobtino s svoje zadnje čase niti ne več tako kot še nedavno obložene mize, je kajpak šlo pri vsej stvari predvsem za merjenje notranjepolitične temperature. Čemur je navsezadnje služila izbira govornikov. Dejal bi, da so lahko glavni akterji z “izmerjenim” več kot zadovoljni. Velik del naših ljudi je izkazal pristno navdušenje nad obiskom predstavnika svetovnih zdravih sil na svoji zemlji. Kar je morda dobra popotnica za počasno preusmeritev od za del slovenske politike že od nekdaj utesnjujočega okvira evropskih integracij, v katerega so na začetku 21. stoletja privolili, kot so malo pred tem privolili v slovensko neodvisnost, ker pač drugače ni kazalo. Stavit grem, da je marsikdo, ki je tokrat s pravo gorečnostjo civilnega romarja tekel na golaž, med katerim se ga je nemara dotaknila senca velikega Dimitrija Medvedjeva, leta 2003 prav pod vtisom apela tokratnega govornika glasoval za včlanitev v Nato.

Zato bi bilo dobro, da bi (pre)pozna in modra enotnost, s katero je bil izbran nadomestni slovenski arbiter, med poti evropskih integracij naklonjenim še trajala. In tako morda preprečila dramatično izvotlitev in sprevrženje še ene zgodovinske izbire Slovenk in Slovencev. Seveda pa ta enotnost brez uveljavljanja vsebinskega liberalizma na domačem dvorišču ne bo veliko hasnila.

Pripis uredništva: ob ponedeljkih na Časniku objavljamo uredniški komentar, ki ga vsak teden pripravi eden izmed članov uredništva.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


12 KOMENTARJI

  1. Pisanje v prispodobah in zagonetkah zahteva strahovit napor bralca v ugotavljanju kaj je avtor hotel sporočiti. Dobra stvar je, da se z njim otreseš bedastih, fanatičnih jurišnikov na obeh straneh, ki so miselno daleč prekratki, da bi kaj iz teksta dojeli. Slaba stran pa, da s takim sporočanjem nagovoriš izredno majhen krog ljudi.

    Maver je eden od urednikov Časnika. Razumem, da imajo socialisti, nacisti, komunisti in islamisti kolektivno vodstvo. Težko pa razumem, da ima krščanska skupnost (npr. samostan) ali liberalno podjetje za vodenje “8 sekretarjev SKOJa” ali kako se je že tisti partizanski film imenoval s katerim so nam tudi uspešno prali krščansko in zdravo razumsko glave v socialistične (z visoko stopnjo pralne moči praška).

    • Zakaj pa ne bi imeli kolektivnega vodstva? Zakaj je to tako slaba lastnost? Tri ali pet članov kolektivnega vodstva? Katera je tista lastnost, da ga kristjani ne bi smeli imeti?

      • Seveda je. To malikovanje, idolatrija. Kolektivno vodstvo je institucionalno vodstvo. Priznavati vodstvo abstraktni instituciji pa pomeni malikovanje institucije. Vodstvo je zato nujno osebno.

        • ??? Kolektivno vodstvo je malikovanje ???
          🙂 🙂 🙂

          Kolektivno vodenje pomaga organizaciji, da ostaja osredotočena na svoje poslanstvo in v njej ne prevladajo posamezni interesi članov ali skupin članov.

          Kolektivno vodenje ima širino perspektive in globino izkušenj, ki prekašajo zmožnosti posameznega vodje. Kot enoten organ pa lahko upravni odbor sintetizira različne poglede v skupne vizije in cilje in tako utrjuje enotnost organizacije.

          Pa še bi se našlo kup prednosti recimo kolektivno vodenje recimo razkrije vsestranske specialiste. Vam je to kaj znano, gospod Zdravko? Seveda pa ima kolektivno vodenje tudi svoje slabosti.

          • Žal, toda gre za a priori vsiljeno oblast. To je včasih dopustno (upravni odbor v podjetju), večinoma pa ni. Zlasti takrat, ko imaš lahko kaj proti temu kar si gospoda, kolektivno izmisli in se skrije izza kolektivne odgovornosti. Pohujšanje iz malikovanja ni majhna stvar. Hudo zlo je to. Temu smo priče v Sloveniji, praktično na vsakem koraku.

          • Kolektivna odgovornost je pa iz drugega vica kot kolektivno vodstvo. Kaj res ne morete priznati, da se motite?

          • Gospod Zdravko,
            posegate v področje znanosti in to na tisto področje, kjer niste doma. Hm … sicer pa očitno sodite v tisto večino kristjanov, ki brez obotavljanja da življenje ampak svojega prav pa nikoli.

          • Kolektivno vodstvo je stvar znanosti? Oziroma vodstvo sploh. Le katera veja znanosti bi to bila. To bi bil izum sveta na novo. 🙂
            Alfe, bi rad ti imel prav, samo zato da jaz ne bi imel?
            Tudi prav. 🙂

    • Res pisanje v prispodobah in zagonetkah terja napor, tako da sem te šele sedaj razumel, da kritika leti na Časnik. 🙂
      Mislim, da pri uredništvu Časnika ne gre toliko za kolektivno vodstvo, kot za razdelitev dela. Ustanovitelj je še vedno nad uredništvom, čeprav je tudi ustanoviteljev lahko več… No, pa smo tam. Morda pa je stvar v tem, da Časnik nima kaj dosti podrejenih, da bi jim vladali, kolektivno!

Comments are closed.