PREJELI SMO. Žrtve lahko uveljavljajo status iz spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Zakon o popravi krivic (v nadaljevanju: ZPKri) je bil sprejet 25.10.1996. Komisija Vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic, ki je bila ustanovljena v skladu s tem zakonom, deluje že petnajst let. Rok za vlaganje zahtev po ZPKri je odprt. Zato člani komisije vzpodbujamo vse upravičence, torej bivše politične zapornike in svojce žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja, posebno tiste svojce, ki so zgubili enega ali oba starša, da podajo zahtevo za uveljavitev ustreznega statusa in odškodnine, čeprav res simbolične.
ZPKri priznava status in pravice žrtvam komunističnega nasilja za obdobje od 15.5.1945 do 2.7.1990, torej bivšim političnim zapornikom in njihovim svojcem ter svojcem žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja.
Bivši politični zaporniki po ZPKri so vse osebe, ki so bile v času od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990, na ozemlju sedanje Republike Slovenije neopravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov obsojene v sodnem ali upravnokazenskem postopku na kazen odvzema prostosti ali jim je bila prostost odvzeta v teku teh postopkov.
Za bivšega političnega zapornika se šteje tudi oseba, ki je bila v upravno kazenskem postopku, zaradi prekrška, kaznovana na odvzem prostosti, ali ji je bil izrečen ukrep določitve prebivališča, ali je bila poslana na opravljanje družbeno koristnega dela zaradi prevzgajanja in tudi oseba, zoper katero je bil uporabljen protipravni ukrep brez upravno kazenske odločbe, na podlagi odločitve upravnega organa.
Po vojni pobite osebe po ZPKri so osebe, ki so bile protipravno obsojene na smrt in je bila smrtna kazen nad njimi izvršena in vse osebe, usmrčene brez obsodbe sodišča.
Ob zgoraj navedenih zakonskih pogojih se za bivše politične zapornike oziroma po vojni pobite osebe štejejo tudi osebe, ki so bile obsojene pred sodiščem drugih republik ali federacije nekdanje Jugoslavije, če imajo te osebe oziroma v primeru po vojni pobitih oseb, njihovi svojci, v času uveljavitve tega zakona stalno prebivališče na ozemlju sedanje Republike Slovenije in so državljani Republike Slovenije.
Z ZPKri so določeni tudi posebni pogoji in postopek za spremembo pravnomočnih kazenskih sodb izrečenih v političnih procesih v času komunističnega nasilja v obdobju od 15. maja 1945 do 2. julija 1990, v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov v sodnem ali upravnokazenskem postopku.
ZPKri pa krivic ne odpravlja po uradni dolžnosti, ampak morajo prizadeti oziroma njihovi svojci vlagati svoje zahtevke pri navedeni komisiji oziroma pri Ministrstvu za pravosodje in javno upravo, Sektorju za popravo krivic, Glinška ulica 12, Ljubljana, ki opravlja strokovna opravila za komisijo. Na tem sektorju lahko dobite vso potrebno strokovno pomoč.
Komisija Vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic je po do sedaj popisanih statusih (Evidenca poprave krivic, december 2008) priznala 6875 statusov žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja ter 32.070 statusov svojca in bivšega političnega zapornika s pravico do odškodnine (do 9.3.2012).
Upoštevajoč število žrtev komunističnega nasilja je število do sedaj vloženih zahtev res minimalno. Samo na območju Republike Sloveniji je odkrito že več kot 600 prikritih grobišč žrtev komunističnega nasilja, kjer je po dosedanjih predvidevanjih pokopanih verjetno okoli sto tisoč žrtev (Jože Dežman: Posledice vetrinjske tragedije: množična grobišča, emigracija, diskriminacija žrtev, tabuji, 2011).
Večina prikritih grobišč še ni obeleženih. In zelo majhno število žrtev je odkopanih in identificiranih. Da bi komunistična oblast zločine prikrila, so nekatera grobišča prekrili celo z več metrskimi sloji odpadkov ali z več pregradami in zidovi. Ubitim so odvzeli pravico do imena in groba. Zato moramo izpolniti moralni in civilizacijski dolg in vse žrtve civilizirano pokopati.
Skupno vsem žrtvam komunističnega režima je, da so bile pobite, zaprte, mučene, preganjane, zastraševane, izsiljevane, preseljene, izropane, žaljene, diskriminirane, poslane na prevzgojo ali prisilno delo, izstradane, … iz maščevanja, zgolj zaradi vere ali pripadnosti drugače mislečim, npr. vaškim stražam, domobrancem. Mnoge žrtve so bili tudi člani njihovih družin, prijatelji in znanci. Maščevanje se je torej izvajalo popolnoma brezpravno, brez ugotavljanja morebitne dejanske krivde, v pravno dvomljivih upravnih in sodnih procesih ali brez le-teh. Tako imenovane razredne sovražnike, tudi dojenčke, otroke, mladostnike, ženske, ostarele, so izpostavili tudi najhujšim oblikam maščevanja, kot npr. izstradanje dojenčkov do smrti v taborišču Teharje, streljanje in pobijanje brez orožja, množično pobijanje otrok, mladostnikov, žensk in starcev, strahovito mučenje, stradanje in izžejanje do smrti … Mnogi so utrpeli tudi ropanje, obvezne oddaje, odvzem ali prisilni odkup premoženja. Otrokom tako imenovanih razrednih sovražnikov so onemogočali šolanje, jih šikanirali in jih diskriminirali tudi pri zaposlovanju. In načrtno se je izvajalo tudi dezorganiziranje in izčrpavanje zdravih jeder gospodarjenja in gospodarstev.
Mnoge zločine in mesta zločinov so zločinci prikrili, zakrili in se kruto maščevali nad vsakomer, ki bi si drznil o zločinih spregovoriti. V zastrašujoči klimi sovraštva in smrti so ljudem odvzeli pravico do čustev, tudi žalovanja, pravico do temeljnih občutkov varnosti, upanja in zaupanja v prihodnost ter zatrli normalno človeško iniciativo, solidarnost in sočutje. Le ugibamo lahko, koliko težje in bolj usodne bi bile posledice, če nebi delovala trdno ukoreninjena medsebojna pomoč in solidarnost v družinah, na vasi in v drugih manjših skupnostih, če v naših ljudeh nebi bilo toliko upornosti in klenosti.
Zločini revolucije in povojne komunistične oblasti brez dvoma dokazujejo, da je bil ta sistem zločinski. Zločini, genocidne težnje in ravnanja ter druge oblike načrtnega uničevanja in zanemarjanja potencialov državljanov ter posledice tega, so povzročile izkrivljanje in zmedo celotnega sistema moralnih norm, kar ne dopušča transparentnosti in vladavine prava, preprečuje prizadevanja za državotvornost in blaginjo državljanov in izčrpava človeške in druge potenciale vse do danes.
Podati vlogo za priznanje statusa žrtve po ZPKri, ustno ali pisno pričevati o prestanem trpljenju in izgubah, … so koraki v smer zgodovinske resnice in ohranjanja zgodovinskega spomina. Zgodovinsko resnico smo dolžni izpopolniti in uravnotežiti tudi z njeno temno, prezrto, zanikano in zamolčano stranjo. Priznavanje in spoštovanje zgodovinske resnice nam bo pomagala pristno in polno čutno (so)čustvovati, prepoznavati naše kulturno družbeno okolje skozi generacije, da bi se ob zavedanju naših korenin lahko okrepili za danes in prihodnost.
Pretrganje molka o izgubah, trpljenju in bolečini, ki je zlorabljal in zastrupljal živost življenja in upanja, ki je z nepristnimi in okrnjenimi čustvi in sporočili travmatiziral medosebne odnose skozi generacije, je izredno pomembno tudi na osebni, človeški ravni. Žrtve kot tudi zlorabljeni rablji potrebujejo pomoč, da spregovorijo in dopolnijo zgodovinsko resnico. Namesto večnih, predvsem nezavednih, skrbi o tem, kdaj, o kom, o čem, pred kom moramo molčati, ki jih z vzorci vedenja prenašamo iz generacije v generacijo in (zato) zavrtega in nepristnega čustvovanja in komuniciranja, se prepustimo resnicoljubnosti in resnici, kar nam bo vračalo občutek varnosti, sočutje do bližnjega, zaupanje v sočloveka in moč, da se zoperstavimo krivici in stopimo v bran pravici.
Osvobajanje človeških, družbenih in domovinskih potencialov in možnosti razvoja bi nam lahko dalo potrebno energijo, da se razcvetimo v tvorno družbo prihodnosti, ki jo odlikujejo vrednote spoštovanja resnice in pravice, spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, načela pravne države in spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Nujno potrebna je normaliziranja kulture, moralnih in pravnih norm ter družbenega funkcioniranja v prid trajnostnega družbenega razvoja, blaginje in miru.
K očiščenju in sočutju ter osebni in ustvarjalni svobodi civiliziranega sveta nas bodo morda naravnale tele ugotovitve (K. Kompan Erzar in T. Erzar: Travma povojnih pobojev in njeno zdravljenje, v Dežman: Resnica in sočutje, Poročilo 3, Družina 2012, str. 316):
»… dokler ni sočutja do žrtev in vseh prizadetih in dokler vsi nemočno gledamo njihovo agonijo in sprenevedanje odgovornih, se njihova in naša skupna bolečina samo nadaljujeta in poglabljata. Zlasti se poglablja naš skupni občutek, da nikoli ne bo drugače, da te tragedije ni mogoče izžalovati in da je bilo vse prizadevanje zaman. Zelo zmotno je misliti, da travma v neki družbi prizadene zgolj določeno populacijo: izgubljena varnost in izgubljeno sočutje prek povečanja strahu, neiskrenosti in manipulativnosti slej ko prej dosežeta sleherno družino ali sleherno celico, kjer nastaja občutje medosebne varnosti in kjer smo deležni sočutja. Vsaka nezaceljena travma je zato izjemno škodljiva za vse: najprej seveda za tiste, ki so jo neposredno doživeli in jo še vedno tiščijo v sebi, nato za njihove sorodnike in otroke, ki bi sicer o travmi radi spregovorili, pa ne vedo za njen vir, nadalje za tiste, ki samo nemočno gledajo, kako se žrtve neuspešno borijo za pravico in nato utihnejo in kako manipulativni posamezniki izkoriščajo njihovo bolečino, nadalje za tiste, ki so v svojem doživljanju travme obtičali na pol poti ter nihajo med jezo na vse in vsakogar in indiferenco, nato za tiste, ki bi bili radi naši aktualni sogovorniki, pa ne morejo biti, ker mi živimo v preteklosti svojih travm, in nazadnje za vse mlajše generacije, ki bi se rade zaščitile pred bodočimi travmami, pa se ne morejo, ker v naši družbi nimamo na voljo funkcionalnega modela reševanja travm, ampak zgolj nefunkcionalne, ki le še poglabljajo občutek vdanosti, nemoči in poraženosti.«
Mag. Majda Pučnik Rudl
predsednica Komisije Vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic
Foto: SCNR
