Žrtve in grobišča revolucije

13

kocevski rogLetos praznujejo po svetu 70 letnico konca druge svetovne vojne. Slovenci nimamo razloga za praznovanje, ker se v tem času z žalostjo spominjamo, da nam konec vojne ni prinesel svobode, marveč strahoto množičnih pobojev in pričetek komunistične totalitarne oblasti. A tudi ta spomin, čeprav grenak, je potreben, ker je resničen, je del naše sedanjosti in tudi prihodnosti. Potreben je ta spomin, ker nam pomaga, da prepoznavamo laži, ki se vlečejo skozi desetletja iz časov revolucije in totalitarnega enoumja. Ta spomin je dragocen, ker ohranja v narodu zavest, da se je med nami zgodil v tistih časih strahoten zločin, ki ni bil nikdar obsojen, da je zavladalo tedaj nepopisno nasilje, ki ni bilo nikoli obžalovano in ki je zaznamovalo slovenski narod Bog ve za koliko rodov. Oživljajoč spomin je to, kajti le iz njega moreta nekoč zrasti obžalovanje in kesanje takratnih likvidatorjev in njih sodelavcev, kar bo tem ljudem vrnilo notranji mir, družbi pa prineslo pomiritev. To je blagodejen spomin, ki ostaja živ predvsem v zavesti in srcih oseb, družin in združenj, ki vedo, da le jasno in odkrito povedana resnica prinaša svobodnost in veselje do življenja.

Totalitarne Jugoslavije ni več. Komunistične strukture so se zrušile, a so pustile za sabo težke, vidne pa tudi nevidne posledice. V demokratični slovenski državi je nad šesto množičnih grobišč, ki pričajo brez besed o strahotah, za katere država še ni našla besed obsodbe pa tudi ne volje, da bi to obdobje očistila laži, ki so bile orodje partijskega totalitarizma. Prav nasprotno. Stare zločine skušajo prekriti z novimi besedami. Tisoče rojakov, mož in žena, fantov, deklet in celo otrok, ki so jih v tistih dneh, po koncu druge svetovne vojne, pomorili partizani po navodilih komunistične partije, skušajo zdaj predstaviti kot žrtve vojne, kar ni res. To so žrtve komunistične revolucije na Slovenskem in množična grobišča širom Slovenije niso vojna grobišča.

Komunistični likvidatorji niso jemali svojim žrtvam le življenj, sistematično so jih oropali tudi spomina in dobrega imena. Spomin na posamezne osebe naj bi bil zabrisan v množičnih grobiščih pod goro okostnjakov, skupinski spomin pa naj bi prekrila laž in kleveta. Poizkusi, da bi zločine revolucionarjev pripisali vojni, je nadaljevanje prikrivanja resnice. Zdaj, ko se polagoma razkriva novim generacijam nečloveška krutost množičnih likvidacij, ki so jih med nami zakrivili komunisti, bi njihovi potomci radi ta zločin prekrili s splošno anonimnostjo »vojnih grobišč«. Tako naj bi nekdanji likvidatorji in njih politični voditelji ostajali še naprej heroji, žrtve revolucije pa bi še naprej veljale za izdajalce.

Ker obvladujejo člani nekdanje partije tudi v demokratični državi večino medijev in političnih strank, ustvarjajo videz, da se vrača v slovensko družbo novo enoumje. A ta videz je varljiv. Pod glasnim hrupom partizanskih popevk in rdečih zvezd se skrivajo ljudje, ki se bojijo resnice. Zavedajo se nekdanjih zločinov pa tudi, da ne bodo več dolgo kos izzivom novih časov. Kljub temu skušajo obdržati svoje nezaslužene privilegije s starimi gesli o »osvobodilnem boju«, ki je bil v resnici revolucija in o »nacionalnem interesu«, ki je v resnici interes nekdanje partijske elite. Da imajo pri tem še vedno nekaj uspeha ni le zasluga njihove aktivnosti, marveč morda v večji meri pasivnosti znatnega dela slovenske družbe, ki k temu molči. Nekateri so se morda utrudili od neprestane hoje proti toku, drugi so tiho, kot pravijo, zaradi »ljubega miru«, tretjim je vseeno, nekateri stoje ob strani morda še vedno iz strahu, ki se ga po desetletjih totalitarizma še niso mogli rešiti. Ta množica, ki je kakor uspavana sredi mlačne in nejasne vsakdanjosti, pa se vsak hip lahko predrami. Ni mogoče predvideti, kdaj se bo to zgodilo, kakor ni bil predvidljiv trenutek padca berlinskega zidu, a zgodilo se bo. Prej ali slej se bo zrušila gospodarska, medijska in politična struktura, ki temelji na laži in prevari ter kot berlinski zid, ni sposobna življenja.

Med tem pa je potrebno, da sodelujemo pri ohranjanju zgodovinskega spomina. Resnica osvobaja, a potrebuje zvestih ljudi. Poplitvitev spomina vodi v brezbrižnost, ki omogoča preživetje partijske strukture pa tudi laži in dvomov, ki jih je zasejala. Taka poplitvitev utegne biti vsaj delno vzrok, da celo mnogi verniki pozabljajo na izredno vrednost žrtve množice mučencev, ki jih je dala slovenskemu narodu in vesoljni Cerkvi doba komunistične revolucije in totalitarne oblasti. Tudi mučenci tistega časa niso bili žrtve vojne, bili so žrtve pristašev ideologije, ki je vero sovražila. Ko bomo slovenski katoličani pričeli z zaupanjem javno častiti spomin svojih mučencev in posnemati njih zglede, bomo našli v sebi novo moč za življenje iz vere, tudi sredi današnjega sveta.

Ni konec odgovornosti za ohranjanje zgodovinskega spomina na dobo, ki je zaznamovala naš narod s prelito krvjo vernih, zavednih Slovencev. Dolžnost pričevanja je osebna in zato tudi dedna naloga, ki prehaja kakor plamenica iz roke v roko, iz roda v rod. Vedno nove generacije rojakov stojijo pred osebno preizkušnjo zvestobe in zaupanja v odrešujočo moč resnice, ki bo nekoč s svojim jasnim sijem razpršila megle pod Triglavom. Treba je vztrajati! Čas je neizprosen do mrtvih struktur in le življenje iz resnice zagotavlja rast.

Prispevek je bil naprej objavljen v tedniku Svobodna Slovenija.

13 KOMENTARJI

  1. Medtem pa kosti raztrosene vsepovsod. Dajte se ukvarjat s prekopom, namesto da bentite, medtem pa Huda jama ostaja polna. Bi mar radi tudi čas vrnili nazaj? Nikoli ne bomo na ta način prišli do resnice ali sprave. In Huda jama bo za vedno ostala polna.

  2. Nobena normalna država ne izkazuje časti in priznanja ljudem in skupinam, ki so sodelovali/pomagali njenim okupatorjem. To mora veljati tudi za Slovenijo. Cel svet ve, kdo je bil na kateri strani med 2. svetovno vojno in nič ne more spremeniti zgodovinske resnice.

  3. Tako je Maks, cel svet ve, da sta bila Hitler in Stalin dve leti zaveznika, da sta v začetku ww2 skupaj napadla Poljsko in Finsko in da so bili komunisti tisti, ki so začeli revolucijo s ciljem napraviti pri nas stalinistično sovjetsko republiko, kar jim je v celoti tudi uspelo. Še danes izkazujemo čast in priznanje ljudem in skupinam, ki so sodelovali/pomagali stalinistični-komunistični sedemdesetletni okupaciji Slovenije. To mora veljati za Slovenijo tudi vnaprej! Iz ruskih step veliki Stalin kliče zmagovito, od naših se gora odziva mu tovariš Tito. Čez gore, polja, naj pesem zadoni, Slovenija junaška, sovjetska bodeš ti. Te verze so navdušeno prepevali partizani, Eviva il communismo ter na Slovenskem smo mi gospodar pa je prepevala vsa vlada in vsi predsedniki v Stožicah!

    • Sporazum Molotov-Ribbentrop je bil v osnovi genialna Stalinova poteza, saj je bilo več kot na dlani, da poskušajo Britanci in Francozi nacistično agresivnost preusmeriti na vzhod. Res pa je, da je Stalin kupljeni čas slabo izkoristil … O tem podrobno, z dokumenti in pričevanji, piše ruska zgodovinarka Natalija Naročnickaja, katere študije so deloma dostopne tudi v slovenščini.

      • Res je. Britanci so Hitlerja pahnili v napad na Poljsko. Stalin pa je s paktom rešil pol Poljske. Kako so bili Britanci pokvarjeni se vidi po tem, da so Hitlerju potem, ko so ga zavedli da napade Poljsko, napovedali vojno, ker je napadel Poljsko. Stalin je iz čiste dobrote vzel pol Poljske in je tako rešil mnogo poljakov pred nemci.

        • Kaj lapaš o stvareh, o katerih nimaš pojma? Sovjetska zveza (Rusija) in Nemčija sta velesili in jasno, da sta si razdelili Poljsko. Ideologije pri tem nimajo nič. Poleg tega pa je domnevno demokratična Poljska med obema vojnama surovo zatirala belorusko in ukrajinsko manjšino.

          • 🙂 Ne vidiš sarkazma. Utemeljil sem tvojo teorijo usmerjanja Hitlerja na vzhod in Stalinove genialnosti.
            Samo Hitlerjevi nenasitnosti se lahko zahvalite, da je bil Stalin na koncu na strani zaveznikov v 2. sv. vojni in z njim naši partizani. Sicer z zavezniki nimate ničesar skupnega.

          • Ne Maks, ti nimaš pojma, pa si tako zaslepljen, da najdeš izgovor za opravičevanje komunajzerskih zločinov.

  4. Veličasten tekst poln dejstev, logike, duhovnega optimizma.
    Le eno se ne strinjam: psihopati obžalujejo in nikoli ne bodo. ČUdi me kaj je z večino: je po 70ih letih
    nesočutno psihopatsko.

    Bitka Komunistov Je v osnovi izgubljena. Le čas agonije, revščine nam podaljšujejo.

    • Le realnost nas tepe. Se ti zavedaš, da je naš Kučan cezar Milan? In trenutno imamo cezarja Boruta. Če izgubimo stik z realnostjo ne bomo daleč prišli.

      • Če neke fantazije, okus, dolgo časa ponavljaš dovolj dolgo, zate postanejo realnost. Slovenci so zaradi socializma postali relativisti, važen je zgolj osebni okus, zgubili so stik z realnostjo, postali so heroinski (komunizem) odvisniki.

        Kdor je bil odrasel v času pohoda Miloševića, je lahko opazoval kako sosednji narod postaja blazen v 95%. Tak procent ni bil niti pri fašizmu, niti pri nacizmu, kaj šele pri komunizmih v 20.stl. Strašljivo. Seveda sebe ne vidimo kako podpiramo državna podjetja (ki so v lasti elite komunistov), nacionalni interes, velike davke, državne medije, državno šolstvo in državno zdravstvo. Kot komunisti na barikadah ga večino državljanov fanatično podpira, kljub večanju revščine (klofuta realnosti)

  5. Admin: imam velike težave s pisanjem teksta v komentarje preko pametnega tin efona in SwiftKey , saj mi tu podvaja besede inin jih vriva v žeže napisan tekst. v

  6. Mislim, da bo teh sporov vedno več. Sedaj bomo počasi začeli praznovati 100-letnico države SHS, pa predvojnih politikov, meščanskih strank. In folk bo pogruntal, da je dejansko tisto bila legalna vlada in legalna politična oblast. Se pravi AVNOJ kot prelomnica v zgodovini naroda izgublja pomen – sploh, ker je omadeževana s krvjo protipravne in protinarodne revolucije. Dejansko se vedno bolj kaže, da so slovenska narodna elita bile slovenske meščanske stranke in četniki (kjer smo Slovenci v okviru narodne vojske v Jugoslaviji imeli ogromno oficirjev). Se pravi mit o AVNOJU, Kočevju itd. PADE.

Comments are closed.