Leta 1664 so Turki doživeli hud poraz pri Modincih in nato pristali na sprejetje miru s Habsburžani v Vasváru. Čeprav so bili Habsburžani zmagovalci v tej vojni, se je Leopoldu I. Habsburškemu mudilo skleniti mir, saj mu je na zahodu cesarstva pretila nova nevarnost iz Francije. Rezultat tega je bila sramotna pogodba, po kateri je moral cesar sultanu plačati enkratni tribut. O osvoboditvi zasedenih območjih, katerih so se nadejali hrvaški in madžarski velikaši, pa ni bilo ne duha ne sluha. Plemiški družini Zrinjski je bil povzročen še posebno močan udarec s posebno točko sporazuma, po kateri niso smeli obnoviti svoje utrdbe Novi Zrin, ki so jo Turki zrušili tekom vojne, stala pa je na sotočju rek Mure in Drave. Takšen konec vojne je razjezil hrvaške in madžarske velikaše, ki so bili že prej nezadovoljni z Dunajskim dvorom.
Sovražnik mojega sovražnika je moj zaveznik – ne vedno
Vodja zarote je postal Nikolaj Zrinski, sicer hrvaški ban, ki je poleg nekaterih vplivnih Madžarov na svojo stran pridobil tudi brata Petra. Zarotnikom so se pridružila tudi protestantska mesta na severu, del nižjega plemstva in erdeljsko vojvodstvo. Leta 1664 je Nikolaj umrl, vodenje zarote so prevzeli madžarski velikaši, na Hrvaškem pa je zarotnike povedel Peter Zrinski, ki je leta 1669 na svojo stran pridobil svojega svaka Franca Krištofa Frankopana. Ker so vedeli, da sami nimajo dovolj moči, so se v upanju na pomoč obrnili na Ludvika XIV., že za časa življenja Nikole Zrinskega. Vlogo posrednice je prevzela Petrova sestra Katarina, žena Franca Krištofa Frankopana. Ker tukaj ni bilo posluha, so se leta 1666 obrnili celo na Carigrad in skušali tam doseči večji uspeh, vendar so se še vedno pogajali tudi s Francozi. V zameno za kraljeve časti in določeno samostojnost znotraj Osmanskega imperija, so bili pripravljeni priznati celo sultanovo vrhovno oblast. Ludvik XIV. se je z Leopoldom dogovoril okoli španske dediščine, medtem ko je sultan imel preveč dela z vojno za Kreto proti Benečanom. Zaradi tega ni nobena stran želela pomagati pri zaroti, prav tako ne Benečani, propadli pa so tudi načrti za pridobitev Poljakov na svojo stran. Več sreče so imeli na Slovenskem, saj je k zaroti pristopil štajerski plemič Erazem Tattenbach (nanj naj bi imela velik vpliv Katarina Zrinski, po govoricah bi naj imela afero) in goriški grof Thurna. Zarotniki pa niso računali, da bodo tako Francozi kot Osmani na zaroto opozorili dvor na Dunaju, tako se je za zaroto vedelo še preden se je sploh začela.
Na vojsku, na vojsku, vitezi zibrani
Marca 1670 sta Peter in Franc Krištof vpoklicala svoje vojake k uporu. Čete so se zbirale v vinodolskih kaštelih, na ozaljskih gospostvih, v Banski krajini in drugje. Po nalogu Zrinjskega se je sabor sicer sestal v Brezovici, kjer naj bi od večine plemstva dobil njihovo vdanost, v resnici pa niso dobili nikakršne pomoči. Ker se je za zaroto vedelo že prej, je karlovški general Herberstein z lahkoto premagal upornike. Ironično je medtem Peter pisal Leopoldu, pod kakšnimi pogoji bo prekinil upor (mesto varaždinskega generala, izplačilo dolgov, pravica do dveh polkov itd.). Ko sta spoznala, da jima upor ni uspel, sta prosila kralja za odpuščanje. Le ta jima je poslal pismo, v katerem jima je zagotovil varnost, če prideta na Dunaj, kamor sta tudi krenila, v upanju, da je še mogoče rešiti spore. Leopold je sicer bil nagnjen k spravi, kar pa ne drži za njegove ministre, ki so bili mnenja, da je treba dvojico hrvaških velikašev ostro kaznovati. Za to so imeli več razlogov. Prvič, Zrinski in Frankopan bi lahko resno ogrozila oblast in mejo, če bi v Krajini dvignila večjo število vojakov. Drugič, na Dunaju so izvajali politiko čim večje centralizacije, v katero pa so jim bili v napoto močni in vplivni velikaši, ki so razpolagali s svojo vojsko in imeli močne gospodarske temelje. Tretjič, veleposestva Zrinskih, predvsem pa Frankopanov, so bila stalno v napoto pri razvijanju trgovine avstrijskih dežel, saj so trgovci vseskozi kršili predpise Avstrijske dvorne, komore so preko teh posestev vozili blago in se tako izognili predpisanim izvoznim potem skozi habsburške luke Trsta in Rijeke.
Od drugega pričakuj to, kar drugemu delaš
Ko sta Zrinski in Frankopan prispela na Dunaj, sta bila aretirana in odpeljana v zapor (čeprav jima je bila zagotovljena varnost) ter bila v Dunajskem Novem mestu usmrčena leta 1671. Premoženje Frankopanov je bilo zaplenjeno, kakor tudi polovica imetja Zrinskih, drugo polovico pa je lahko obdržal Nikolajev sin Adam, ki ni sodeloval v zaroti. Zlom zarote ter njen epilog sta bila pomemben korak k uresničevanju habsburške politike (večja centralizacija), kakor tudi k ustvarjanju absolutizma po vzoru Ludvika XIV. Zgodba pa se tukaj ne konča. Zarota je postala zopet zanimiva v drugi polovici 19. stoletja, ko je na Hrvaškem nastala stranka Prava, ki jo je s pomočjo Eugena Kvaternika ustanovil Ante Starčević. Ta dva hrvaška politika sta v zaroti iskala zgodovinske vzroke za boj proti “avstrijskemu suženjstvu”. Leta 1905 je v Zagrebu nastalo društvo Bratje hrvaškega zmaja, ki deluje za zaščito hrvaške kulturne in naravne dediščine ter hrvaškega naroda in države. Leta 1907 so tako našli in shranili posmrtne ostanke hrvaških “mučencev”, Petra Zrinskega in Franca Krištofa Frankopana, ter jih leta 1919 prenesli in pokopali v Zagrebški katedrali. Na njun grob so vklesali peto vrstico tretje kitice pesmi Pozvanje na vojsku, bana in pesnika Franca Krištofa Frankopana: »Navik on živi ki zgine pošteno«.
