Janković še kar di(e)la – razdor in barbarstvo

3

Janković še kar dela – razdor in barbarstvoKer se bližajo volitve in so si povsem nesposobni voditelji levih strank umazali imena in pobuškali glave pri nerazsodnem zaletavanju v desnosredinsko vlado, je globoka država iz rokava potegnila njihov zadnji adut – Zoran Janković. V mesecih debelih krav, kar zadeva financiranje občin vključno z MO Ljubljana, je Janković kazal spravljivo politiko do vlade. Kazal jo je le navzven, dejansko pa se je šel ves čas pozicijsko vojno z desnosredinskimi strankami tako v mestnem svetu kot v Državnem zboru.

Pred leti se je ostarela avantgarda odpravila na magistrat snubit župana v državno politiko in mu obljubljat mesto predsednika vlade. Kako klavrno se je ta zgodba končala, še pomnimo. Globoka država, Zoran Janković in POP TV računajo na kratek, usmiljenja vreden spomin Slovencev, zato so se takoj po najavi datuma za prihajajoče državnozborske volitve odločili končati pozicijsko vojno z bliskovitim napadom: ideološke razprtije z mašo za domobrance, reševanje težav s pandemijo, ki so jih v veliki meri zakuhali sami.

Bolno ljubljansko javno zdravstvo

Janković še kar dela – razdor in barbarstvoZoran Janković ima rešitve za katerikoli problem. S čarobno paličico bi reševal zagatno stanje v zvezi s covidom, ni pa sposoben v javnem (državnem) zdravstvu v ljubljanskih zdravstvenih domovih zagotoviti osnovnega zdravstvenega varstva vsem Ljubljančanom (in po potrebi tudi njihovim razširjenim družinam, kjerkoli že bivajo). Časopis Delo je oktobra poročal, da je 14.000 Ljubljančanov brez osebnega zdravnika. Novi ali prenovljeni zdravstveni domovi brez strokovnega medicinskega osebja so samo strošek za državo in občino.

Spomeniki, ki jih ne sme biti

Na vojaškem pokopališču so taborili taborniki, postalo je prizorišče piknikov,  pasji poligon in sprehajališče

Župan ne dovoli postaviti skromnega znamenja na Orlovem vrhu na Grajskem griču, kjer so pokopani in delno izkopani ter prepeljani neznano kam posmrtni ostanki domobrancev. Zaradi županove samovolje in ideološke zaslepljenosti, da ne rečemo barbarstva, v mestu-heroju psi in ljudje, vedoč ali ne vedoč, tacajo po grobovih. Letos si je župan dovolil celo protiustavno dejanje s prepovedjo maše v grajski kapeli in dal po mestni uradnici cinično sporočiti, da je v Sloveniji 2901 cerkva in kapel in res ni potrebno, da katoličani silijo v ljubljansko grajsko kapelo. MOL se ponaša z letošnjo razširitvijo osrednjega pokopališča Žale. Kljub temu se, kot kaže, na Žalah še vedno ne bo našlo prostora za grob in spomenik Romom (med revolucijo še imenovanim Cigani), pobitim in zagrebenim v Iškem vintgarju. Barbarski časi in navade še izpred grške drame o Antigoni v herojski in multikulturni Ljubljani!

Spomeniki, ki so se zgodili

Ljubljančani smo se morali navaditi na obsežno Jankovićevo betonsko puščavo v Stožicah, s katero si je postavil spomenik še za časa življenja. Na njem sicer manjka ustrezen napis, ki bi tujce in zanamce poučil: Spomenik razmetavanju javnega denarja in uničevanju plodne zemlje v desetletjih županovanja Zorana Jankovića.

Nadaljuje se gradnja kolektorja C0, drekovoda, ki nad zalogami podtalne pitne vode za mesto Ljubljana povezuje občini Vodice in Medvode z Ljubljano. Resnični okoljevarstveniki (ne tisti v nevladnih organizacijah) smo bili presenečeni in razočarani, da minister Vizjak ni izkoristil vseh možnosti za preprečitev te ekološke bombe. Nič ne pomaga ne ustavno zagotovljena pravica do zdrave pitne vode ne Vizjakov katastrofalni poraz na referendumu – Zoki dela. Upajmo, da kolektor C0 ne bo postal spomenik ekološke katastrofe.

Nastaja še en sramotni spomenik: propadajoč bežigrajski stadion. V španoviji še pes crkne, pravi slovenski pregovor; res je, štadion crkava že vrsto let. Iz španovije med MOL, Olimpijskim komitejem in Jocom Pečečnikom bi Pečečnik, ki je na (pre)obsežnem projektu pokuril veliko denarja, izstopil, če mu Janković zrihta 15 milijonov evrov. Za razumevanje načina razmišljanja in županovanja je pomemben naslednji predlog, o katerem smo lahko prebrali v Delu:

»Župan je svetnico iz vrst SDS Mojco Škrinjar pozval, naj država v 14-milijardnem državnem proračunu najde 15 milijonov za odkup Plečnikovega stadiona, podžupan in mestni urbanist Janez Koželj pa bo potem soglašal z novim projektom.«

Kako, prosim? Sem prav prebral? Nova pota demokracije in urbanistične stroke v MOL!

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

3 KOMENTARJI

  1. Plecnik in Vurnik, najpomembnejša arhitekta in profesorja arhitekture predvojne Ljubljane sama nista imela takšnega strogega umetnostnovarovalnega odnosa do arhitekturne dediscine. Vcasih bolj, včasih manj sta obstoječo arhitekturo tudi temeljito predrugacila. Ko gleda clovek kakšne njune načrte predelav, recimo Plečnikovega ljubljanskega gradu ali Vurnikovega blejskega otoka, se bo najbrž večina strinjala, da je bolje, da se nacrti niso izvedli. Daleč da bi hotel zmanjševati vrednost Plečnikovega genija. A vendar, ni nujno v plecnikovskem duhu, da se nobenega njegovega dela ne bi smelo niti dotakniti. Stadion za Bežigradom ne sodi ravno v sam vrh njegovih stvaritev, tezko je reci, da je sploh dokončan in bistvena arhitektura je tu samo tribuna na zahodu. Nimam dokončnega prepričanja o Pececnikovem projektu, a mislim da Plecnik ne bi imel proti, če se tu doda nekaj, kar bi stadionu vrnilo koristnost in realno funkcijo.

  2. Tule so na hitro predstavljeni neuresniceni Plecnikovi nacrti v Ljubljani:

    https://siol.net/trendi/kultura/taksna-bi-bila-ljubljana-ce-bi-plecnik-lahko-uresnicil-svoje-zamisli-foto-509305

    Če bi katererega sam podprl, je to zelo eleganten Plecnikov načrt Mesarskega mostu ( najbrz bi bil najlepsi most v Ljubljani), ki pa je vseeno dimenzijsko morda prevelik in skrije dragocene mestne poglede.

    Tudi novi magistrat na Krekovem trgu bi bil markantna stavba z nekaj sorodnosti z NUKom in palacami iz italijanskih mest, ampak mojster bi pozidal tudi celotni Vodnikov trg s sedanjo tržnico, podrl znamenito semenišče in stolnico obdal s stavbami, da sploh ne bi dihala oz z vzhoda in severa ne bi bila več vidna. Nesprejemljivo.

    Hotel je tudi podreti ljubljanski grad in postaviti nekaj čisto novega in podreti skladno linijo stavb mestnega trga ob magistratu, da bi do ljubljanskega gradu navzgor v zelenje hriba speljal široko stopnišče s kolonadami v klasicisticnem slogu, povsem drugačnem od okolja Mestnega trga.

    Odkrito povem ” svetoskrunsko” mnenje – dobro, da mu tako grobo poseganje ni uspelo. Pečečnik bi težko presegel grobost takšnega poseganja.

    Po drugi strani lahko le občudujem, kar je za Plečnikom ostalo: NUK, tržnica in tromostovje, ureditev linije med lastnim domom oz. trnovsko cerkvijo in Kongresnim trgom, sv. Mihael, sv. Francisek in seveda, morda kot Plecnikov vrh, Žale.