Jan Zobec: Je izražanje nacionalne pripadnosti nacionalizem?

21
982

Je izražanje nacionalnih čustev nacionalizemKo govorimo o treh Slovenijah, imamo vsi v mislih slovenski narod. In ko govorimo o slovenskem narodu, vznikne vprašanje, kaj Slovenci kot narod pravzaprav smo, kaj nas opredeljuje, kaj je naša identiteta, kaj nas povezuje – npr. Slovenca iz Ljubljane s Slovencem v Argentini, ali Slovenko iz Porabja s Slovencem iz Kopra, pa Koroškega Slovenca s Slovencem v Avstraliji, tržaškega Slovenca s Prekmurcem in tega s Slovencem v Pittsburghu. Ali, na časovni premici, Slovenca, rojenega na prelomu tisočletja, s svojim rojakom moje ali še starejše generacije in tiste, ki so danes še otroci.

Narod in izražanje nacionalne pripadnosti in narodne samobitnosti – nacionalizem

Kaj je narod, kaj je ljudstvo, kaj je nacija? Več vprašanj kot odgovorov. Tako kot se narodi v času spreminjajo, se spreminjajo tudi pogledi na ta sociološki, zgodovinski, antropološki, politološki, psihološki in končno pravni fenomen. Zato se profesor Jan Zielonka ne brez razloga sprašuje, ali v globaliziranem svetu medsebojno odvisnih ekonomij sploh še lahko govorimo o prihodnosti narodov in ali bo klasičen, vestfalski model državne suverenosti zamenjan s srednjeveškim, pravilno novosrednjeveškim. V njem bodo namesto hierarhične strukture države, kot jo poznamo, prevladovale mreže mest, regij in celo nevladnih organizacij, kjer bo namesto koncentracije oblasti in moči v rokah nacionalne države, suverenosti in čiste, jasno definirane identitete vzniknil pojav prekrivajočih se oblasti, deljene suverenosti, multiidentitet in različnih oblastnih institucij ter nejasnih, zabrisanih meja.

Vprašanja o narodu so tudi ideološko nabita vprašanja. Pri nas še posebej. Poudarjanje nacionalnega, slovenskega, zlasti, kadar se to povezuje z etničnim in samobitnim, je namreč po mnenju nekaterih že spogledovanje s politično nekorektnostjo. Razlog naj bi bil v tem, da se na ta način Slovenci kot narod vzpostavljamo šele prek “drugega”, torej tujca, ki smo ga po osamosvojitvi našli v državljanih drugih nekdanjih jugoslovanskih republik. Na kratko: da smo Slovenci že od osamosvojitve dalje nekakšni negativni nacionalisti. Zakaj? Najbrž zato, ker je že v Preambuli Ustave zapisano, da smo Republiko Slovenijo vzpostavili Slovenci, ki smo “v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost”, s čimer je “slovenski narod /… / uresničil večstoletni boj za narodno osvoboditev, v katerem smo Slovenci izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost”.

Kdor trdi, da smo Slovenci “negativni” ali “slabi” nacionalisti, se hudo moti

Najprej, Slovenci nikoli nismo bili hegemonistični, nikoli nismo bili agresorji, nikoli nismo nad katerim od sosednjih narodov izvrševali nasilja – razen nad samimi seboj. V vsej svoji zgodovini smo si prizadevali le za ohranitev svoje kulture in jezika. Nikomur ju nismo vsiljevali, nasprotno, vso našo zgodovino so jo vsiljevali nam. Zato tudi slovenski nacionalizem ne more biti “slab” nacionalizem, o čemer nas želijo prepričati nekateri domači družboslovci.

Naša osamosvojitev je bila obrambna, bila je osamosvojitev od totalitarne balkanske države, v kateri so se, kot ugotavlja Preambula Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju: Temeljna ustavna listina), hudo kršile človekove pravice in ki ni delovala kot pravna država. Naša osamosvojitev ni bila osamosvojitev naroda v imenu narodov. Ta cilj smo uresničili s članstvom v EU in NATO, ter nadalje, aktivno si prizadevamo, vsaj Ljubljanska pobuda to dokazuje, za ustavno povezovanje evropskih narodov. Slovenci se prav prek EU vračamo v civilizacijski in kulturni, tudi duhovni prostor, ki smo mu stoletja pripadali in nas je oblikoval in nas naredil Slovence. Gre za našo skupno evropsko kulturno in duhovno domovino.

Ko govorimo o nacionalnih čustvih, nacionalnem ponosu, ne moremo mimo spoznanja, da je ena od univerzalnih značilnosti človeške družbe prav to, da nam je, članom te družbe, pripisana skupna identifikacija. Vsak človek je rojen v neki skupnosti, ki ima svoje etnične značilnosti. Etnična identiteta oziroma etnična samoopredelitev je za posameznika bistvena, je namreč sestavina njegove osebne istovetnosti, ta pa njegovega samospoštovanja in je zato, ker je pač človeku imanentna, sestavina človekovega dostojanstva. Ta skupna identifikacija pa pomeni skupinski vidik posameznikove identitete. Identiteta vsakega od nas, slehernega človeškega bitja, ki vpliva na njegovo samozavedanje, je namreč večplastna in eno od teh plasti tvori tisto, kar sem malo prej povedal: nacionalno in prek nje etnično identiteto.

Enako zavržno kot šovinizem je zaničevanje izražanja nacionalnosti in nacionalnega ponosa

Zato nikakor ni ne politično niti kako drugače nekorektno izražati etnično in nacionalno pripadnost. In z druge strani. Omejevati pravico do izražanja te pripadnosti, četudi samo z “mehkimi metodami”, kot sta na primer zasmehovanje, omalovaževanje slovenske istovetnosti, ali celo pripisovati temu nekakšne nevarne nacionalistične težnje, je v svojem bistvu poseganje in omejevanje posameznikovih pravic osebnosti. Pri tem nikakor ne more biti pomembno, od kod prihaja in s čim je motivirano. Tako, kot je zavržen šovinizem, ki izvira iz izkustveno, logično in etično nevzdržne premise o večvrednosti določene nacije ali rase ter zato manjvrednosti vseh ostalih ali nekaterih, sta enako zavržni poniževanje in zasmehovanje izražanja nacionalne pripadnosti. To prihaja s strani določene politike in je motivirano z jasnimi, otipljivimi, pragmatičnimi cilji, ki bi svoje interese lažje, uspešneje in učinkoviteje uresničevala brez obstoja nacionalne zavesti.

Vizije globalne homogene ureditve brez držav in narodov ter spogledovanje s tradicijo despotizma v novih balkanskih povezovanjih so v tem primeru siamska dvojčka. Enako zavržno kot šovinizem je zato zaničevanje določenega izražanja nacionalnosti in nacionalnega ponosa, na primer etničnega porekla – naj gre za občudovanje slovenske literature ali za narodno nošo, glasbo, običaje, kulinariko. In pritisk, naj bo posreden ali neposreden, odpovedati se takim manifestacijam, ni nič manj nekorekten in nič manj nevaren od šovinizma. Pri tem ni pomembno, s katere strani nacionalni prezir prihaja – naj bo s strani drugih “več vrednih” narodov ali s strani domače “napredne” in “več vredne” psevdo-elite.

Izraz slovenstva je tudi ljudska kultura

Izraz slovenstva niso samo duhovni, intelektualni, znanstveni in politični dosežki, prek katerih smo se vzpostavili kot narod, so tudi ljudski običaji, ljudska kultura. Ruralno ni prav nič manj vredno od urbanega in tisto, kar je, ali se zdi konzervativno, ni nič manj – in predvsem ne že vnaprej manj vredno – od “naprednega” ali “progresivnega”. Pripadnost svojemu narodu se izraža na različne načine, kot so tudi plasti nacionalnega raznolike – v narodu je združeno vse, od visoke kulture, umetnosti in znanstvenih dosežkov, od Brižinskih spomenikov, Trubarja, prevoda Biblije (ki je bil v tistem času 12. prevod na svetu), Valvasorja, Jurija Vege, Prešerna, Jožefa Stefana (po katerem se imenuje fizikalni zakon o toplotnem sevanju), Cankarja, Hermana Potočnika, Plečnika, Borisa Pahorja, Jančarja, pa vse do ljudskega izročila in ljudske kulture.

Končno so del naše identitete tudi bloške smuči, kranjska klobasa (ki je, recimo, poletela v vesolje), ljudska glasba, naj bo komu všeč ali ne, tudi Avseniki, Modrijani, skupaj s Siddharto, tudi Laibachom in Neue Slowenische Kunst ter, seveda, Oto Pestnerjem. Vse, na kar smo – mi, Slovenci! – lahko ponosni.

Nadaljevanje predavanja sledi v prihodnjih dneh.

21 KOMENTARJI

  1. Prava beseda ob pravem času, od zaupanja vredne osebe in na pravem mestu.
    Seveda pa bi ga moralA podpreti PLEBISCITARNA VEČINA DRŽAVLJANOV, OB PRAVEČ ČASU- NASLEDNJIH VOLITVAH, DA BI TO POVEDAL V PARLAMENTU IN BI NOVA VLADA TAKO TUDI POSTOPALA. GLOBOKA DRŽAVA NAMREČ NE IZNIČUJE LE ŽULJEV SLOVENCEV, AMPAK TUDI DRUGIH – 90% DRŽAVLJANOV. Kaj pomaga neka blefirana sociala ali lažni sindikati, če pa ta klapa izničuje tvoje delo, izničuje poslovno okolje in priložnosti, kot jih imajo v sosednjih demokratičnih državah in tam delavec tvoje kvalifikacije zasluži 3 krat več kot ti?!

  2. Bogu hvala za glasove modrosti, razuma in visoke profesionalne etike med slovenskimi pravniki in sodniki. J.Zobec, K.Jaklic. E.Petric, BM.Zupancic, L.Sturm, M.Krivic, Radonjic. Ni jih veliko. Upam, da se bo vsaj malo prijelo novih generacij pravnikov in sodnikov, sodnic. Ce ne, bo katastrofa. Ce ti ne znajo razmisljati in nimajo hrbtenice, ampak se dajo v sluzbo politiki in kapitalu, smo kot celota na psu.

  3. In ne spreglejmo, da je slovenskost Slovenije ogrozena ne le zaradi notranjih demografskih in kulturnih razlogov, temvec gre tudi za zahodnoevropski trend slepe zagledanosti v multikulturnost. Ne pozabimo, kako je kampanji za evropske volitve nastopil vodilni evropski socialist Timmermans. Da so problem Evrope etnicno in versko homogene drzave in da je treba s sistematicnim priseljevanjem mladih muslimanov to temeljito spremeniti. Homogenih drzav tako ali tako vec ni. Sloveniji je za razliko od Hrvaske in BiH prav relativna homogenost pomagala, da je obranila drzavno neodvisnost brez neizmerne morije. Med prvimi smo na spisku, da se nas zbrise kot narod s prisilno smerjo ustvarjanja globalne vasi v Evropi. Drzavo Slovenijo smo ustvarili ob univerzalnih vrednotah demokracije, vladavine prava in spostovanja dostojanstva cloveske osebnosti predvsem zato, da se slovenstvo zavaruje in ohrani. Nobene moralne obveze nimamo delovati v smeri brisanja etnicne in verske identitete slovenstva, tradicionalne kulture in obicajev. Prav nobene. Kvecjemu nasprotno.

  4. Moj poklon, spoštovani gospod Zobec.
    Poleg Manifesta za domovino nekaj najboljšega, kar sem prebral v zadnjem času. Sijajna sociološka študija, Slovencem v teh kaotičnih časih potrebna bolj kot kadar koli doslej. Izvrstna mišljenjska podlaga za samospraševanje, kdo smo, kje smo, kaj hočemo in kam gremo. Ne samo samospraševanje na neki institucionalni, visoko akademski ekskluzivistični ali pa površinski dnevnopolitični ravni, ampak in predvsem individualni. V burnih davnih časih so na to temo prirejali vseslovenske kongrese. Vem, da bom deležen posmeha, ampak nekaj takega, motivacijskega, plebiscitarnega, seveda v modernejši obliki, bi potrebovali tudi danes. Da prerastemo to razdvojenost naroda, ki ni samo ideološkopolitična, ampak ima globoke sociološke korenine. Naivno smo mislili, da jo bomo odpravili na institucionalni, manifestativni ravni s tkim. spravno mašo v Rogu ali z brezvsebinskima betonskima blokoma v prestolnici na Kongresnem trgu (mimogrede: več koristnega bi napravili, če bi namesto novih tovrstnih spomenikov odstranili stare).
    Zelo cenim, da je avtor dal glavni poudarek prav pojmu identitete. Pojmu, v katerega se na vso moč zaletavata tako kulturni marksizem, s katerim je prepojena vsa slovenska levica in še posebej nevladne organizacije, kot tudi globalistična gibanja. Svojevrstno podporo pa dobivata še v sodobnem konzumizmu in drugih oblikah hedonizma. Brez identitete bomo Slovenci kot majhen narod v postindustrijski dobi, ki tako grobo zavrača vse oblike tradicionalizma, zgubljeni v vesolju in postali po Davidu Riesmanu, zame največjem sociologu sodobnosti, le še brezoblična gmota (“the lonely crowd”, “einsame Masse” oziroma “osamljena gomila” po naše). Identitarna gibanja (generacija identitete) po Evropi in tudi pri nas so spričo tega tarča ostrih napadov zlasti levičarjev. V odsotnosti kakršnih koli tehtnih argumentov so napadeni zgolj z zmerljivkami “skrajni desničarji”, “fašisti” (kot da fašizem ni levičarska ideologija!) ali z bolj zmernimi oznakami kot nacionalisti, tradicionalisti, nazadnjaki, kmetavzarji itd. Zmerjanje je pač njihovo glavno orodje. In tako se bo zgodilo tudi s tem Zobčevim predavanjem na Višarjah. Gospod Zobec, vztrajajte, ne dajte se, imate več somišljenikov in podpornikov, kot mislijo nekateri posvečeni v tej slovenski dolini šentflorjanski.

  5. Multikulturnost vsiljujejo tiste zahodne države in njihove politične stranke, ki so se uštele pri prevelikem doseljevanju priseljencev, zlasti še iz kulturno povsem drugačnih okolji.

    Zato posiljujejo vzhodno Evropo naj stori enako, da same ne bi nosile velikega bremena napačnih odločitev.

  6. Ker pa je človek sonaravno, stvarstveno bitje, je dolžan spoštovati
    zakonitosti in vrednote stvarstva.

    Te so takšne, da v vsakem stvarstvenem naravnem okolju živijo drugačni ljudje po različnih značilnostih in lastnostih, kar je dokaz sonaravnega sostvarstvenega življenja človeka.

  7. Še naprej si bo treba tako kot vso zgodovino prizadevati za pravice Slovencev. Mogoče lahko najprej nadaljujemo kar tam, kjer smo začeli: pri Slovenski besedi in jeziku.
    Precej mi gre na jetra(med drugimi)tudi tale menda pravniški izraz: “zavržno”, formulacija,ki je očitno ta čas povsod,ne le med pravniki moderna in “IN”…meni pa deluje zelo nenaravno neSlovensko.
    Slovenščina pozna pridevnik zavržen ,zavrženo itd.a ga v vsakdanji govorici do nedavnega nismo uporabljali za označevanje tistega,kar je nizkotno oz. pokvarjeno.
    Vem, da je jezik živ in, da se spreminja,a ostajam-vsej politični (ne)korektnosti navkljub in tudi kljub morebitnim posledicam?-raje v zvestobi starim jasnim besedam resnice.

  8. Naj se končno popravi tudi krivica do slovenskega jezika, ki po nepotrebnem vsebuje veliko spakendrank, ki vsebujejo tujke, pa čeprav.

    Lep primer je “” domoljubni izraz “doborodošli”, ki ga namenimo tistemu, ki pride v naš slovenski dom.

    Čas je že, da ga pozdravimo po slovensko “dobroprišli”, ne pa po srbohrvaško dobrodošli.

    • Bolj kot te splošno uveljavljene besede “dobrodošli”, pa npr. “otvoritev” (ponesrečeno ga slovenimo z “odprtje”, nič pa nas ne moti pri šahovskih otvoritvah) se mi zdi popolnoma nepotreben in že skoraj prevladujoči kalk (dobesedni prevod) “v kolikor” (hrv. ukoliko, nem. insofern), namesto našega kratkega in vsepovednega “če”.

    • Ko se je po zmagovalnem prihodu v cilj Matej Mohoric pokrizal? Nic novega od RTV Slovenija. To in podobno delajo, ze odkar obstajajo. Manipulacije, kot jih sami ocitajo desnim medijem. Ce bi islamsko molitev v cilju zmolil, bi jo verjetno ne izrezali.

Prijava

Za komentiranje se prijavite