Znižati državne izdatke ali zvišati davke?

Je pri reševanju javnih financ v času upada gospodarske aktivnosti bolje zviševati davke, zniževati izdatke ali kombinacija obojega? Je morda bolje znižati davke in izdatke ali zvišati izdatke in znižati davke? Trenutno nakopičen javni dolg je zelo visok in videti je, da bo še naraščal. Kaj nam je storiti za dolgoročno vzdržno financiranje javnega sektorja? Kaj o vprašanju zniževanja javnih izdatkov in gospodarskega okrevanja pravi nedavna soavtorska študija harvardskega profesorja in političnega ekonomista Alberta Alesine?

Trenutne razmere okrog državnega proračuna v Sloveniji bodo šle v zgodovino kot eno izmed najpomembnejših obdobij razvoja naše države. Država je do konca februarja izkazovala 24,6 milijard evrov nakopičenega dolga. Do konca leta pa bo treba za odplačevanje odprtih obveznosti ob upoštevanju nedavne izdaje dveh milijard novih obveznic, izdati vsaj dve milijardi obveznic za ohranjanje ravni zadolženosti in vsaj milijardo in pol novih dolgov za pokritje rednega financiranja proračuna. Pri podaljševanju kroga financiranja zapadlih obveznic z novimi obveznicami gre za obnovo obveznosti in dokler so investitorji pripravljeni to podaljševati in dokler nimajo nekih bolj smiselnih naložb in povišanih lastnih potreb po likvidnosti, je takšna odločitev logična in ekonomsko smiselna. Trenutno stanje na finančnih trgih je polno likvidnosti, tako da je tveganje zamrznitve podaljševanja financiranja nizko. Težava je strukturni del, ki vsako leto k obstoječemu dolgu doda nov dolg. Komentar prinaša kratek prerez strukturnih sprememb v slovenskih javnih financah od leta 2007 do danes.

Slovenska država se je oživljanja posledic gospodarske krize lotila na način zviševanja izdatkov, ki jih financira delno s pomočjo višjega davčnega bremena, delno pa s pomočjo zviševanja strukturnega primanjkljaja. Nekaj osnovnih podatkov o strukturi izdatkov in prihodkov je prikazanih v tabeli. Iz nje ugotovimo, da so se od leta 2007 v strukturi izdatkov najbolj okrepili transferi. To je logično, saj je več ljudi deležnih različnih oblik državnih pomoči. V teoriji se to imenuje avtomatski stabilizator. Okrepili so se tudi izdatki za plače v javnem sektorju ter subvencije podjetjem. Obe kategoriji predstavljata naravo izdatkov, ki bi se morali v času oslabljene gospodarske aktivnosti najprej prilagoditi navzdol. Ob tem so se prihodki državnega proračuna v deležu ustvarjene vrednosti nekoliko povišali za 1,2 odstotni točki. Kljub temu se je strukturni primanjkljaj povišal za približno 4,7 odstotnih točk, kar kaže na potrebo po sprejetju strukturnih sprememb v slovenskem javnem sektorju.

Poučno analizo o spremembah v državnem trošenju in davkih ponuja raziskava Alesine in Ardagana z naslovom Large Changes in Fiscal Policy: Taxes versus Spending, v kateri avtorja primerjata politiko zniževanja davkov in zviševanja državnih izdatkov za oživljanje gospodarske aktivnosti. Odgovoriti skušata na vprašanje, ali in v kolikšni meri so močnejša povišanja državnega trošenja in spreminjanje strukture izdatkov povezani z visoko gospodarsko aktivnostjo oziroma z recesijami ter kako so prilagajanja v državnih izdatkih uspešna pri zniževanju javnega dolga. Avtorja sta analizo opravila na časovnem prerezu podatkov med letoma 1970 in 2008 za nekatere razvitejše države OECDja, za katere sta identificirala gospodarske okoliščine večjih sprememb v javnih izdatkih pred in po vpeljavi teh sprememb.

In kaj sta ugotovila? Njuna najpomembnejša ugotovitev se nanaša na to, da je državne proračune bolj smiselno uravnovesiti na način znižanja javnih izdatkov ob nekolikšnem znižanju davkov kot pa ob močnejšem poviševanju davkov in nekolikšnem znižanju javnih izdatkov. Povrh tega ugotavljata negativno povezavo med naraščanjem javnih izdatkov za plače javnih uslužbencev in subvencijami ter gospodarsko rastjo, medtem ko bi naj ukrepi zniževanja davkov na dohodke in podjetja ter tudi zniževanje posrednih davkov (DDV) najbrž vodili k okrepitvi gospodarske aktivnosti. Zanimiva je tudi njuna ugotovitev, da zviševanje kapitalskih izdatkov države ne kaže značilnih učinkov na gospodarsko rast. Posebej poudarjata, da se njuna študija ne nanaša na povišanje državnih izdatkov za reševanje bančnega sistema, temveč za državno potrošnjo in z njo povezano gospodarsko aktivnostjo v omenjenih državah. Podatki, s katerimi delata, so t.i. ciklično nevtralni.

Ob spremembah fiskalnih politik pri nas za uravnoteženje javnih financ in stabilizacijo gospodarske aktivnosti se postavi vprašanje, kje uvajati posege v slovenski javni sistem, da bo ta dolgoročno bolj vzdržen, in kakšne naj bodo te spremembe. Na vsak način je treba pristopiti premišljeno in sekvenčno, po korakih. Najprej obvladati kratkoročne izdatke, nato se lotiti ekonomičnosti in učinkovitosti javne uprave ter, kot je nedavno javno izpostavil tudi nekdanji minister Matej Lahovnik, tudi posega v resnejšo prenovo pokojninskega in zdravstvenega sistema. Slednja namreč povzročata močan negativen pritisk na dolgoročno strukturno stabilnost izdatkov našega javnega sektorja.

Dokončne učinke ukrepov za gospodarsko aktivnost, ki so bili in še bodo izpeljani, kot tudi primerjalno analizo odzivov slovenske države glede na razmere v ostalih državah bomo lahko ekonomisti resneje proučevali šele čez dobro desetletje, ko se bodo izpeli vsi ključni potencialni učinki ukrepov slovenskih oblasti za delovanje gospodarstva. Do tedaj nam ostane le primerjava ukrepov s prakso, kot nam jo ponuja ekonomska stroka iz dosedanje zgodovine soočanja s podobnimi okoliščinami oziroma kot jo napoveduje teorija javnih financ in teorija gospodarske rasti. Bodo ukrepi slovenskih oblasti pospešili okrevanje slovenskega gospodarstva ali ga bodo zavirali in bi bilo bolj modro sprejeti kakšne druge ukrepe od predlaganih in že sprejetih? Trenutna praksa pritrjuje slednjemu.

Pripis uredništva: Mitja Steinbacher deluje na Fakulteti za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu.