V Podhodu Ajdovščina v Ljubljani je na ogled razstava NAŠE TELO – ŽIVETI ZDRAVO, OUR BODY – LIVING HEALTHY. Velikanske, srhljive reklame s sliko dobesedno iz kože slečenega človeškega bitja z rožnatimi mišicami in rdeče obarvanimi žilami vabijo z obljubo, da je to razstava z izobraževalno noto. Ljudem naj bi omogočala raziskovanje človeškega telesa.
Najbrž boste vprašali, kaj je narobe z razstavo, ki naj bi služila znanstvenim in edukativnim namenom.. Načeloma ni nič, če bi ne bilo na ogled postavljenih nekaj deset pravih človeških trupel. Razkosanih na sto načinov in umetelno plastificiranih in obarvanih, da bi si lahko na tisoče radovednežev ogledalo od blizu kakšnega ustroja so mišice, notranji in drugi organi, pa možgani in živčevje, kosti in kite, hkrati pa tudi lahko vidijo kako črna so pljuča kadilcev, kako razvejano je ožilje in tako dalje brez konca in kraja. Truplo za truplom. Dokler ne pridete do zadnje sobe, kjer na velikanski mizi leži človeško truplo nasekljano v tanke rezine, kot bi se ga lotil slavni Hanibal Lector. Nekatera trupla še imajo očesa v duplih, druga so prerezana prek lobanje, tretja z izvlečenimi črevi, rodili in plodili…. Ob nekem osrednjem režnju človeškega trupla je še opaziti del nežnega obraza mladeniča z zaprtim očesom. Pri nekem drugem razgaljenem, iz kože detim truplu, so oči obnjene navzgor, s čudno žalostnim pogledom.
Najbolj zanimivo pri tej razstavi je to, da nihče ne vidi nič spornega v njej. Trupla so namreč razkosana, razžagana, slečena iz kože in brezsramno na ogled postavljena – v znanstvene namene. Razstava služi izobraževanju, širi splošno vedenje o tem, kako deluje naše telo. In če se še vedno najde nekdo, ki ima tudi vpričo visoko letečih besed o znanosoti kakšen pomislek, da gre vendarle za ljudi, ga precej pobijejo z drugim, skorajda nepremagljivim argumetom. Češ, to so trupla kitajskih zapornikov in drugih ljudi, ki so posmrtne ostanke darovali v znanstvene namene. In zdi se, da ga ni sodobno razmišljujočega človeka, ki bi videl kaj spornega na tem, da so na ogled razkosana človeška trupla, degradirana na stopnjo skrajnega materializama, na stopnjo dobrega biznisa
Znanost je postala življenju sodobnega človeka nesporna avtoriteta in očitno tudi najvišja moralna kategorija. Kar priporoči znanost, v to ne dvomimo več – četudi se neredko zgodi, da že v kratkem ta ista znanost dokaže, da so bila nekatera zdravila smrtno nevarna ali pa je nek odličen strup proti mrčesu rakotvoren. Sodbnemu človeku, bitju razuma, je očitno skorajda nemogoče dojeti še veliko bolj tragično razsežnost hegemonije znanosti, ki ji resnici na ljubo, dolgujemo brez števila pomembnih pridobitev. Znanost odloča žal tudi na področjih, kamor ne sodi in kjer sta za človekov obstoj veliko pomembnejša sočutje in profesionalna etika. Znanost je danes domala spodrinila tradicijo in prastaro človeško modrost. V imenu racionalnega in empiričnega posega na polje duševnega in duhovnega in ruši ravnovesje v človeku in svetu. Posebej nevarna je znanost tedaj, ko preseže meje etičnega in moralnega. Prav to pa je edino, kar človeku priznava duhovne vrednote, ga dviga nad stopnjo živali in narekuje sočutnost ne le do živih, temveč tudi do mrtvih.
Pa poglejmo, kako je z znanostjo v primeru razstave Človeško telo. Posebna tehnika plastificiranja res omogoča pogled v človekovo telo, kjer se lahko poučimo o njegovem notranjem ustroju. Vendar resnici na ljubo, le malo znanstvenikov, kirurgov in medicincev potrebuje tovrstne razstave, da bi se lahko kaj novega naučili. Za njih je poskrbljeno na fakulteti s povsem drugačno metodo dela. Vsem ostalim pa pogled v črevesje, možgane, maternice ni nujno potreben, da bi bistveno bolje razumeli delovanje svojega telesa. Tudi k dvigu skrbi za zdravje taki ogledi ne pripomorejo bistveno. Kaj torej žene množice ljudi na ogled mrtvih? Prikriti človeški sli po uničenju? Nekrofilnim nagnjenim?
Dolge vrste obiskovalcev na predhodni razstavi na sejmišču dokazuje, da se globoka tema v duši, ki je gnala v srednjem veku ljudi na oglede razčetverjanj in obešanj, ni kaj dosti spremenila. Nekoč je bila pravica v imenu kralja in Boga, danes pa je resnica v imenu Znanosti. Človekova volja do smrti je neizmerna, posebej v današnjem svetu, ko nam radost do življena tako vidno usiha! Da ugotovite, da na zahodu vlada kultura smrti pa zadošča že pogled na črno oblečene, z mrtvaškimi glavami okrašene mladeniče in mladenke! Mrtvaške lobanje najdemo celo na šolskih torbah in peresnicah! Razstava Človeško telo je odraz sodobne kulture smrti par excelence! Ljudje prihajajo trumoma, s seboj vodijo otroke in navkljub opozorilom se nenehno dotikajo razstavljenih teles, se čudijo in jih v neskončnost ogledujejo. Gledajo smrt in se naslajajo – brez enega samega pomisleka, da so to bili nekoč ljudje, ki so hrepeneli, ljubili in jokali, kot oni sami!
Znanost je lahko krinka ne le za mrhovinarsko človekovo naravo (navsezadnje, človekovi predhodniki preživljali mnoga stotisočletja z mrhovino) in brezkrajno otopelost, temveč tudi za zaslužkarstvo. Z eno besedo, gre za kvazi znanost, ki se napaja ob brezbrižnosti sodobnega človeka, ki mu ni nič več sveto. Niti njegovo lastno telo, kaj šele sočlovek. Le redki najbrž vedo, da na Kitajskem v znanstvene namene darovana trupla pripadajo največkrat političnim zapornikom. Z darovanjem posmrtnih ostankov preprečijo, da bi njihove pogosto obubožane in v nemilost padle družine morale plačati stroške njihove usmrtitve in pokopa. Tragičnosti ne zmanjšuje dejstvo, da gre za Kitajce, temveč jo le še poglablja. Kaže na rasističnost sodobne zahodne kulture, ki človeškim bitjem druge rase odreka pieteto, pravico do pokopa in posmrtnega miru.
Ob razstavi Človeško telo bi se moral vsak obiskovalec najprej vprašati: ali bi si razstavo bil pripravljen ogledati, če bi bilo razstavljeno telo lastnega otroka ali starša? Nekdo bi pa tudi moral javno povedati, da je znanstven interes v tem primeru zgolj krinka za zaslužek. Velik zaslužek na račun velikega človeškega trpljenja in ponižanja.
Prispevek je bil prvotno pripravljen ob razstavi Razkrita telesa pred leti in prilagojen aktualni razstavi.
