Znanost in človekova svobodna volja

Prispevek je napisan kot dopolnitev članka o konfliktu med znanostjo in vero objavljenega na Casnik.si v mesecu juniju.

Konflikt se v sodobni družbi vidi tudi v primeru človekovih moralnih zdrsov, ki jih znanost pripisuje disfunkicji človekovih možganov. Človeku se na ta način jemlje dimenzijo svobodne volje, ki je podlaga za moralnost. Človekova dejanja niso več svobodna, ker so determinirana s pravilnim delovanjem možganov. Kot da človek ne more več vzgojiti sebe, kot da je zgolj prepuščen na milost in nemilost delovanju svojega možganskega procesorja.

Komentator pravilno ugotavlja, da po »znanstvenem« pristopu, po katerem naj bi bilo človekovo moralno ravnanje odvisno samo od zdravstvenega stanja njegovih možganov, ki ga ugotavlja znanost, človek sploh nima svobodne volje. »Na milost in nemilost je prepuščen delovanju svojega možganskega procesorja«.

V resnici stanje človekovih možganov vpliva na človekovo ravnanje le delno. Če ne bi bilo tako, človek ne bi bil sposoben odgovarjati za svoja dejanja. S tem pa bi bil npr. pojem kaznivega dejanja popolnoma brezpredmeten. Pravno preganjanje zločina, kar je dosežek civilizacije, bi bilo nemogoče. O pravu sploh ne bi bilo mogoče govoriti.

Postavlja se vprašanje, kdo je tu v zmoti. Ali znanost? Prava znanost se zaveda končne veljavnosti svojih trditev. Ne moremo ji torej pripisati tako slaboumnega »odkritja«, kot je to o absolutni odvisnosti človekovih dejanj, od stanja možganskega procesorja. V igri je lahko le kvazi znanost (scientizem), s katero skušajo nekateri ovreči človekovo odgovornost za svoja dejanja.

Kaj pa tisti del človekovega ravnanja, ki je v resnici odvisen od stanja možganov. Tega v pravu obravnavajo na osnovi ekspertiz psiholoških strokovnjakov, katerih argumenti  morajo temeljiti na znanstvenih izsledkih. Zanje mora veljati isto, kot za vsako znanstveno izjavo: vsebovati mora zadnje izsledke, s katerimi se strinja večina stroke, čeprav še niso (in nikoli ne bodo) popolni. V tem je namreč bistvo znanosti: njena zadnja resnica je lahko, zaradi novih odkritij, jutrišnja polresnica ali celo zmota.

Če lahko obolelim možganom pripišemo pravne prekrške, na prvi pogled ni vzroka, da ne bi tudi vsakdanje moralne prekrške pripisali obolelim možganom. Nemorala naj bi bila torej posledica obolelih možganov. Zdravljenje bi zaupali novi moralni medicini, na osnovi česar bi se delovno polje medicine izredno povečalo. Prostor moralne vzgoje bi nadomestile bolnišnice polne moralnih bolnikov. In vse to zaradi tega, ker bi moralne probleme v družbi namesto z nežno vzgojo, zdravili s težkimi kladivi.

Vse to bi človeštvu prinesel z verige praktičnega razuma sneti»znanstveni svetovni nazor« (scientizem), ki ima v Zahodni civilizaciji večstoletno tradicijo in izhaja iz nekritičnega razumevanja in uporabe metod, predpostavk in tehnik naravoslovnih znanosti tudi v vseh drugih vejah znanosti, v filozofiji, sociologiji in humanitarnih znanostih. V svetovni literaturi ima scientizem k sreči približno enako zagovornikov, kot kritikov. Zagovorniki, med njimi npr. tudi slavna imena kot M. Weber ali J. Habermans so zaslepljeni. Tako so jim  naravoslovne znanosti edina absolutna in opravičljiva pot do resnice. In to kljub temu, da naravoslovci ob svojih raziskavah povejo le, ali se njihovi računi ujemajo z rezultati eksperimentov. Na osnovi več takih primerov sicer danes sklepajo na splošne zakonitosti, vendar nova spoznanja lahko postavijo na glavo vse današnje znanje.

Tak šok so doživeli naravoslovci na začetku prejšnjega stoletja. Po tem, ko je stoletja prej veljalo, da isti vzrok povzroča vedno iste posledice (enake sile dajo izbranemu telesu vedno enak pospešek) pa so ob proučevanju atomov ugotovili, da pri kroženju elektrona okoli atomskega jedra ni mogoče (ne znamo) izračunati (napovedati) njegove poti. Čeprav za silo med elektronom in jedrom ocenjujemo, da jo poznamo v podrobnosti, znamo izračunati samo verjetnost, da je elektron v določenem trenutku na določenem mestu. Taka verjetnost pa je veliko manj kot bi bil izračunani podatek, da je elektron v določenem trenutku res tam. Več kot stoletno razbijanje glav najboljših naravoslovcev s tem in takimi problemi, je za enkrat ostalo brez uspeha. Prav to pa daje naravoslovnim znanostim polet. Delo ni nikoli končano, vedno ostajajo odprti problemi, ki čakajo na prihodnje generacije odprtih glav.

Kljub temu pa je prav, da je naravoslovje s svojimi zavidanja vrednimi matematičnimi metodami predmet občudovanja. Včasih celo zavisti. In ni torej čudno, da poskušajo marsikak, ne fizikalni problem, rešiti po poti naravoslovja. Pri tem so včasih celo uspešni. Pogosto pa si polomijo zobe.

Foto: Wikipedia