Avtor: Lenart Rihar. Vir: Slovenski čas, priloga Družine.
»Živeti v resnici« (Vaclav Havel)
»Biti pri sebi« (Justin Stanovnik)
Začnimo z vodilom, z gornjima stavkoma, ki na dva načina povesta isto. Vsi čutimo, da to niso besede za vsakdanjo rabo, ampak za takrat, ko je treba povedati nekaj nadvse pomembnega in usodnega. Avtorja sta ju uporabila, ko sta motrila izreden čas, iz katerega bi se bilo treba v tranziciji izviti. Na videz in po strukturi ničesar ne ukazujeta, pa ju vendar začutimo kot neodjenljivo zapoved, če naj bodo stvari take, kakršne morajo biti.
Večina ljudi se strinja, da v Sloveniji stvari niso take, kot bi morale biti. Nekateri zato, ker so brez službe ali vsaj s kako boniteto manj; nekateri zato, ker bredejo po sovraštvu spletnih forumov; nekateri zato, ker jim ne gre v račun strankarska kombinatorika; nekateri zato, ker jim otroke gonijo po domnevnih mestnih žicah; nekateri zato, ker »umetniki« rjovejo in kurijo glasbila; nekateri zato, ker škofje ostajajo brez palic; nekateri zato, ker nasilniki narod pitajo z gejevsko zakonodajo; premnogi pa nasploh zato, ker ni več tako luštno, kot je bilo nekoč, ko so bili drugorazredneži še lepo tiho pod egiptovskimi biči. Takšna je naša resničnost. Vendar ali s tem živimo v resnici, smo pri sebi? Letošnje leto nam ponuja poseben preizkus, ki nam bo na to jasno odgovoril.
Zanimivo je, da vlada splošno soglasje, da smo kot narod razdvojeni. Če gre pogovor vsaj malo prek floskul v zvezi z Mahničem, se strinjamo tudi o tem, da nepomirljiva razklanost izhaja iz časa druge svetovne vojne. Potem se razprava raje konča, da bi ne trčili ob kaj neprijetnega. Večina bi sicer, če bi že morala, poiskala razloge v povojnih pobojih, razdelila krivdo na pol in stvar je rešena. Vendar če bi bila to resnica, če bi bila to res rešitev, potem bi se razdeljenost že kar nekaj časa celila. Pa o celjenju ni sledu.
K izvirom razdeljenosti bo torej treba dlje, od današnjih dni sedemdeset let nazaj, v leto 1942, v revolucionarno mesarjenje znotraj že tako ali tako hudih vojnih razmer. Takrat se je začelo: neizzvano, brez obrambe in brez zaščite. Kočevski rog z vsem, kar simbolizira, resda predstavlja srhljivi etapni zaključek in vrhunec, a začetek, prav tako krut in natančno ciljan, je bil pobijanje civilistov, uničevanje izrazito slovenskega po mestih in vaseh, sejanje laži in sejanje groze, uzurpacija oblasti in pod smrtno grožnjo prepovedan upor proti okupatorju (zunaj partije oz. njenih interesov).
Takrat in tako se je začelo. Tisti masaker iz sovraštva in surove volje do oblasti nas je raztreščil. Obenem pa je postal tabu, pokrit z mitom NOB. Od tam naprej nismo več, kar smo bili. Od tam naprej o bistvenem večinoma molčimo, medtem ko posledice na vsakem koraku brizgajo med nas. Tako je tudi zdaj, ko že dvajset let živimo v svobodi, ko imamo možnost zgodovino preučiti, oceniti in se iz nje učiti. Ko imamo možnost priti k sebi.
Minilo je pol letošnje sedemdesetletnice, pa poglejmo, kolikokrat ste o njej slišali, koliko je bila predmet javnega diskurza, koliko je bila omenjena na različnih prireditvah, koliko je je bilo v raznih resolucijah, koliko je bilo napisanih/razpisanih diplomskih in podiplomskih nalog itd. Koliko?!
Približno toliko živimo v resnici, približno toliko smo kot narod pri sebi.
Namesto resnice, namesto analiz, namesto pomiritve in dobrih trdnih sklepov za prihodnost poslušamo dražgoški lajež, s katerim svečenik revolucije markira najnovejše ideološko območje. Za njim pa zlasti aprila in maja tekmujejo njegovi skopljenci, z velikašema države in prestolnice na čelu. Skupaj z zgodovinarji in novinarji (tudi sindikati, »kulturniki« idr.) poskušajo polstoletno ustrahovanje, zapiranje in klanje ljudi, ki se je začelo leta 1942 in še malo prej, nadaljevalo pa leta 1945, postaviti za temelj svobodne države.
Ali so se ob taki sedemdesetletnici oglasili vsaj pastirji najbolj preganjanih? Morda kaka njihova komisija, ki zažene (sicer upravičeno, a brez sorazmerij) vik in krik, če zagrenjen piroman orodjari po strunjanskem križu ali če se cenen glumač našemi v frančiškana? Ne, tudi s te strani ni bilo glasov. Pa bi morali biti. Navsezadnje: če bi bile najosnovnejše etične postavke resnica in spoštovanje človeškega življenja na svojih mestih, tudi škandaloznega »maribora« ne bi bilo …
Do rešitve ne bo obvoza. Tudi do zdaj ni bilo nobenega učinkovitega nadomestka. Na videz nedoločniški sintagmi »biti pri sebi«, »živeti v resnici« ohranjata neizprosen notranji velelnik in ostajata edina pot. Treba ju bo upoštevati, sicer se bo zgodilo, da bosta ob naslednji sedemdesetletnici na Slovence gledali kot na zgodovino. Na zgodovino, ki se je končala po neumnosti in frivolnosti.
