Ko oseba komentira sebe in svoje postopke, lahko naglas ali pa v »notranjem govoru«, to imenujemo notranji komentar. Če pa oseba na te komentarje še odgovarja sama sebi, pa imenujemo to obnašanje »notranji dialog«. Na osnovi tega, kako določena oseba komentira sebe in svoja dejanja, lahko sklepamo, kakšen je njen odnos do same sebe.
Tipična situacija, v kateri odkrivamo odnos neke osebe, ki ga ima do sebe, je kadar ta oseba komentira neke svoje napake ali neuspeh. Rezultati neke ankete, v kateri so vprašani odgovarjali na vprašanje: »Kaj rečete sebi, ko naredite napako?«, so pokazali, da večina ljudi takrat sebe diskvalificira, razvrednoti kot osebo, govoreč sebi, da so neumni in nesposobni.
Če neki osebi rečemo, da je bedak ali nesposobnež, so te etikete žalitve, zmerljivke, s katerimi izražamo, da je dana oseba premalo vredno človeško bitje (dajanje v nič) – na ta način izražamo prezir do te osebe. Kadar pa to počnemo sebi, da govorimo ob napakah zmerljivke sebi, tedaj žalimo sebe in s tem izražamo do sebe prezir. Kot je prezir do druge osebe sovražno čustvo, tako je tudi samoprezir sovražno čustvo, usmerjeno nase, izraža sovražni odnos do samega sebe.
Emocionalno pismeni ljudje znajo razlikovati sebe od svojih dejanj. Vedo, da je napaka neko napačno dejanje, ki se je razvilo iz neke napačne ocene ali napačne odločitve. Taka oseba zmore imeti pozitivni in prijateljski odnos do same sebe, a hkrati negativen odnos do svojega dejanja oz. svojega obnašanja. Ko se zmoti, tedaj ne postavi pod vprašaj svoje vrednosti in svojega samospoštovanja, temveč samo svoje razmišljanje o dani stvari in svoje dejanje.
Samo na tak način se oseba, ki se samospoštuje, lahko distancira od svojih napak, z namenom, da se vpraša, zakaj se je zmotila in kako naj naslednjič v podobni situaciji boljše ali pravilno ravna. Razlikovanje sebe od svojih dejanj ji omogoča, da se uči iz svojih napak. Če ne naredi tega razlikovanja med osebo in dejanji, potem v takih situacijah samo znova in znova potrjuje svojo vnaprej postavljeno neumnost in nesposobnost, se pravi negativno sliko o sebi.
Čustveno pismena oseba se v takih situacijah prav tako slabo počuti, jezi se na sebe – ker je jeza zahteva po spremembi obnašanja – ali se počuti krivo, kar jo prav tako motivira, da zavrže staro obnašanje. Tako jeza nase kot občutek krivde jo motivirata za spremembo in učenje.
Otroci razmišljajo črno-belo: ali sem pameten ali neumen, ali sem sposoben ali nesposoben. Tako, da ko naredijo napako, bi jih starši morali učiti, da je bilo dejanje slabo, ne pa da je otrok slab. Starši delajo zelo veliko škodo, kadar otroke, ki so naredili napako, zmerjajo z etiketami. S tem otroka pahnejo v sovražen odnos do samega sebe.
Pozitiven, prijateljski odnos sprejemanja samega sebe ne pomeni, da izključujemo negativen odnos do naših slabih dejanj in obnašanj. To je tisto, kar bi morali učiti sami sebe, ljudi okrog nas, še posebej pa naše otroke.
Prevedel Robert Šifrer
