Amerika, dežela svobode, cilj milijonov Evropejcev, ki so jim bile fevdalne spone pretesne. Obljubljena dežela za vse tiste, ki so se želeli osvoboditi priklenjenosti na zemljo in vero svojega gospodarja (tako fevdalnega kot partijskega), vklenjenosti v podedovani družbeni položaj. V Ameriki je vsakdo lahko šel, kamor je želel, slavil Boga na način, ki si ga je sam določil, in postal gospod. Amerika je dežela priložnosti, vsakemu, ki kupi vozovnico, so odprta vrata v boljše življenje. Logično – osvoboditev od fevdalnih in ideoloških spon je vrednota zato, ker omogoči boljše življenje. Ne more biti smisel svobode to, da se izživljam ali drugemu pulim lase.
Razen, če sem sodoben Evropejec. Mi se borimo za to, da nam ni treba delati, ustvarjati. Naša kultura slavi tiste, ki si morejo privoščiti, trošiti, uživati. O tistih, ki ustvarjajo realno vrednost – kmetje, delavci, obrtniki, vzgojitelji – v najboljšem primeru molči. Kadar se jih spomnimo, je zaradi kakšnega spodrsljaja ali napake, ali pa zato, ker smo jim nevoščljivi.
Imamo polna usta svobode in človekovih pravic, s katerimi želimo zaščititi svoje udobno življenje. Pa še zato, da moremo nekaznovano biti nesramni. V dneh po napadu na satirični časopis v Parizu so milijoni ljudi šli na ulice v obrambo pravice, da smejo žaliti, kogar hočejo. Danes celo uravnoteženi Nemci bijejo plat zvona v opozorilo pred turško nevarnostjo, ker se je predsednik tuje države odločil, da v Nemčiji in v skladu z nemško zakonodajo zahteva kazen za »novinarja«, ki ga je užalil v oddaji na nemški javni televiziji. In ker je kanclerka rekla, da se ne bo vmešala v spor med tujim predsednikom in domačim novinarjem. Namesto, da bi jo hvalili, ker se ne vtika v medije, jo novinarji kritizirajo, ker jih ne zaščiti.
Želel bi zapisati, da smo pri nas boljši (to je, za Nemčijo in Francijo, kar bi v konkretnem primeru pomenilo napredek), a žal ne morem. Tudi pri nas imamo novinarje, ki svobodo komuniciranja razumejo predvsem v tem smislu, da lahko nekaznovano delajo, kar se jim zdi. Širjenje nepreverjenih klevet in neresničnih informacij je še najmanj, kar si privoščijo. Ne pomislijo, da je svoboda kot ogenj: večja, ko je, bolj previdno in odgovorno je treba ravnati z njo. Novinarji so svobodni zato, da lahko ustvarijo nekaj lepega in dobrega. To je mogoče le takrat, kadar je informacija preverjena in relevantna, kadar je kritika dobronamerna. Dober novinar ustvarja tudi z neprijetno informacijo in s trdo kritiko.
Nobene pravice nimam, da žalim drugega človeka ali mu škodujem. Moja družina, sosedje in država se lahko odločijo, da me bodo pustili pri miru, kadar to delam. Pameten človek se mi bo izognil ali, če ne more drugače, me bo molče prenašal. Na kraj pamet mu ne bo prišlo, da bi moje ravnanje postavljal za merilo in zgled. Pozaba je za večino takih tipov najbolj ustrezna kazen.
Če te stvari počne novinar, potem je naloga urednika in kolegov, da mu vzamejo mikrofon in mu dajo čas, da zadeve v miru premisli. Tudi javnost ima možnost, da se ne zmeni zanj, da ga ne bere in posluša, da o njem ne govori. Svoj delež odgovornosti imajo lastniki in financerji medijev, kjer tak novinar dela. V skrajnem primeru obstajajo sodišča. Angela Merkel ima popolnoma prav, da ni zaščitila človeka, ki je na televiziji žalil turškega predsednika. Ni pametno, da vlada posega v medije. S tem naj se ukvarjajo sodišča. Gospa Merkel lahko računa na zrel sodni sistem, ki bo znal presoditi, ali je bilo za obrambo temeljnih pravic nujno potrebno užaliti predsednika tuje države. Če res ni bilo druge rešitve, potem bo človek zanesljivo oproščen. Če pa si je preprosto privoščil človeka in državo, zanašajoč se na novinarski privilegij, potem ga je potrebno dvakrat kaznovati. Najprej zaradi žalitve (to bodo storila sodišča), potem zaradi zlorabe privilegiranega položaja (to bi morali storiti njegovi kolegi in javnost).
