V nedeljo, 22. maja, se je končal 64. filmski festival v francoskem Cannesu. Isti dan, zvečer, je bila dodeljena tudi Zlata palma za najboljši film, ameriškega režiserja Terrencea Malicka, »Drevo življenja« (The Tree of Life). Žirija letošnjega festivala v Cannesu, ki ji je predsedoval Robert De Niro se je odločila, da bo glavno nagrado podelila dve in pol urni drami z Brad Pittom, Jessico Chastain in Sean Pennom v glavnih vlogah. Nagrado je v imenu režiserja, ki se izogiba pojavljanju v javnosti, prejel producent filma Bill Pohlad.
Drevo življenja
Film »Drevo življenja« je tematsko povsem različen od Malickovih prejšnjih stvaritev (»Puščava« iz leta 1973, »Božanski dnevi« iz l. 1978, »Tanka rdeča črta« iz l. 1998, »Novi svet« iz. l. 2005«), vendar je »rokopis« režiserja prepoznan: visoka estetiziranost vsakega kadra, posnetki narave, metaforičnost, poetičnost in meditativnost.
V velikopoteznem filmu Drevo življenja igra Brad Pitt zadržanega, strogega in nasilnega očeta. Film spremlja življenjsko pot dečka Jacka, ki išče odgovore na vprašanje o izvoru in smislu svojega obstoja. V začetku se dečku zdi vse čudovito. Vidi kot njegova mama, z očmi svoje duše. Mama mu je pot ljubezni in milosti, medtem ko ga oče skuša naučiti o poti po kateri gre svet, predvsem pa o razmišljanju o sebi. Oba starša tekmujeta okrog sina. Vse postane bolj mračno, ko Jack prvič zagleda bolezen, trpljenje in smrt. Svet nekoč veličasten kraj postane labirint. Filmska zgodba je postavljena v 50. leta prejšnjega stoletja, v Teksas in govori tudi o religiji, naravi in o ameriškem narodu.
Podelitev nagrad
Nagrado za najboljšo moško vlogo je dobil francoski igralec Jean Dujardin za vlogo v filmu Umetnik (Artist) režiserja Michela Hazanaviciusa. Nagrado za režijo je nepričakovano dobil danski režiser Nicolas Winding Refn za film »Vožnja«. Nagrado za najboljši scenarij je dobil izraelski režiser Joseph Cedar. Drugo nagrado Grand prix festivala sta si delila filma »Nekoč je bilo v Anatoliji« (Once Upon a time in Anatolia) turškega režiserja Nurija Bilgeja Ceylana in »Otrok s kolesom« (The Kid With a Bike) belgijskih bratov Dardenne. Posebno nagrado žirije je dobil triler »Polisse« francoske režiserke Maiwenn. Zlato kamero, ki se podeljuje za najboljši prvi film, je prejel argentinski režiser Pablo Giorgell za film »Akacije«, medtem ko je Zlato palmo za kratkometražni film dobila ukrajinska režiserka Maryna Vroda za film »Tek« Posebno pozornost na letošnjem festivalu pa je zbudila francoska filmska zvezda Jean-Paul Belmondo, ki je prejel Zlato palmo za življenjsko delo. Več tisoč glava množica mu je namenila velik aplavz in glasno vzklikala »Bebe, radi te imamo!«
Močna konkurenca
V močni konkurenci filmov sta nastopila tudi mojstra režije Petro Almodovar in Aki Kaurismahi. Legendarni Španec Almodovar je nastopil s krimi-trilerjem »Koža v kateri živim« (La piel que habito) v katerem glavni lik igra Antonio Banderas. Skoraj ves film se odvija v vili, kjer estetski kirurg Banderas izvaja v svoji najsodobnejši operacijski dvorani svoja remek dela. Dogajanje filma v zaprtem prostoru lahko gledalcu da občutek prostorske utesnjenosti. Film je treba jemati z majhno distanco, kar nam da vedeti tudi sam film z nekaj duhovitimi replikami.
Finski režiser Aki Kaurismaki je predstavil verjetno svoj najboljši film do sedaj. Čeprav so glavne sestavine njegove »poslastice« stare in dobro znane, je nekaj v njegovi letošnji recepturi gotovo novega in zunaj serijskega. Njegovi liki v filmu »Le Havre« osvajajo srca gledalcev, ne glede ali gre za starega čistilca čevljev, njegovo bolno soprogo, dobre sosede ali dobrohotnega policijskega inšpektorja. Vsi ti se združijo, da bi dečku imigrantu zagotovili odhod v srečnejšo življenje z mamo.
Incident zaradi provokacije
V četrtek so danskega režiserja Larsa von Trierja, ki se je očitno v šali sebe opredelil za nacista in simpatizerja Hitlerja, izključili s festivala, kar se je zgodilo prvič v njegovi zgodovini. Kazen pa ni doletela njegovega filma Melanholija (Melancholia), ki je ostal na tekmovalnem sporedu in prinesel ameriški igralki Kirsten Dunst Zlato palmo za igro. Von Trierjevo provokativnost in ekscentričnost bomo lažje razumeli, če se ozremo nekoliko nazaj v njegovo življenje. Rodil se je kot Lars Trier leta 1956. Njegova družina je prakticirala nudizem, ateizem in komunizem. Odraščal je brez jasnih pravil, kar se je odrazilo pri konstituiranju njegove osebnosti. V družini, kjer so bila prepovedana čustva, religija in užitki, je Von Trier našel izpušni ventil v snemanju filmov. Prvo kamero je dobil že pri 11 letih. Kasneje se je vpisal na Dansko filmsko šolo, kjer je leta 1983 tudi diplomiral. Von Trierjevo odraščanje vsekakor ni bilo enostavno. Mama mu je tik pred smrtjo povedala, da oseba, ki jo ima za očeta, ni njegov pravi oče. Ko je poiskal svojega biološkega očeta je ta zavrnil vsakršen stik z njim. Lars von Trier je prešel tudi v katoliško vero.
Foto: Wikipedia
